V vezi s prejšnjo objavo sem se odločil, da naznanim tudi to dejstvo: iščemo mojstre!
Potrebujemo:
- tesarja, kleparja, krovca .. ali “streharja” z eno besedo
- zidarja
- fasaderja
- nekoga za izdelavo ograje: zidani stebri, oblečeni v lomljenec (lahko v isti osebi kot zidar)
- nekoga za izdelavo vrtne ute (lahko v isti osebi kot krovec)
Vsakega priporočila bomo veseli, iščemo pa samo resne izvajalace z izkušnjami in dobrim timom.
Add comment July 27th, 2010
Minilo je dobro leto od kar smo se preselili v naš novi dom in že razmišljamo o novih podvigih. Zakaj? V enem letu smo smo imeli nekaj težav z našim bivanjem, morda posledično tudi z zdravjem, zato je treba s prenovo hiške nadaljevati. V hladnejših mesecih, najbolj v prehodnem obdobju med jesenjo in zimo, smo imeli težave z nabiranjem kondeza na nekaterih stenah v hiši, nastajati je začela plesen. Celo izza Jennyne slike, obešene na steni, je teklo, kot da bi Jenny jokala. Malo nam je zadevo pomagal nadzirati razvlažilec zraka, a tudi pri nižji relativni vlažnosti je kondenz še vedno nastajal. Razlog za to je čisto fizične narave: stene so tanke in se zelo hitro ohladijo praktično na zunanjo temperaturo zraka, medtem, ko se mi trudimo, da bi nam bilo toplo in kurimo in kurimo. Razlika v temperaturi med površinami sten in zrakom je zato daleč prevelika in tudi pri nižji rel. vlažnosti bo kondenz nastajal. Zato je naša prva pobožna želja bila priti do fasade.
Žal je tako, da se pri hišah fasada dela na koncu. Z razlogom. In naša hiška še ni na koncu. Kmalu bi bilo potrebno menjati streho. In če menjamo streho, je treba spraviti hišo na enotno višino, mogoče malenkost stabilizirati z “vencem” in na novo zazidati garažo ter tam urediti dve otroški sobici. Če smo pa že pri garaži, pa je potrebno urediti prehod iz stanovanja v garažo. Lahko bi predrli manjši hodnik pred kopalnico in tako izgubili njegovo zdajšnjo funkcijo (v njem je postavljen hladilnik), ali pa (če že zidamo), postavimo novo zunanjo steno, dobimo novi hodnik in večjo “garažo”. Seveda je potem tukaj še kup inštalacijskih in dugih notranjih del. Če tako potegnemo skupaj, daleč presežemo dosedaj vložen denar. Delo mogoče niti ne, ker bi večino dela itak morali opraviti kakšni obrtniki, ali pa tudi. Takšne rekonstrukcije se pač ne da narediti po delih, saj so stvari ena z drugo povezane. Da ne omenjam še ograje, (ob)novo razpadajoče ute na našem dvorišču, tlakovanje parkirnega mesta, mogoče celo nadsrešek ipd.. Slednje stvari se na prvi pogled mogoče ne zdijo toliko važne, a pri jemanju dolgoročnega kredita je po moje smiselno misliti tudi na to.
fasada – J
Tloris
Smo v fazi pridobivanja dokumentacije za gradbeno dovoljenje in ponudb za okvirni pregled nad stroški in kot osnovo za najetje kredita. Če bi šlo vse gladko, bi z deli lahko pričeli v začetku septembra. Do takrat pa je nič manj pomemben načrt tisti Urškin, da že končno uspe najti neko redno zaposlitev. Veliko sva razmišljala o samozaposlitvi (www.siviljstvo-urska.si), vendar je minusov pred zaposlitvijo v nekem podjetju daleč preveč. Spletna stran bo verjetno ostala, mogoče začnemo z dajavnostjo vzporedno v obliki dopolnilne dejavnosti. Najkasneje septembra se bo moralo nekaj zgoditi.
Torej, big plans for little people. Držite pesti. 
Add comment July 26th, 2010
Po vseh ne-ravno-eksaktno rešenih matematičnih izračunih, tezah, predpostavkah, pomislekih in drugih parametrih za rešitev enačbe z eno stranjo enako “bazen”, smo se zanj vendarle odločili. Če ga imajo sosedje, ga absolutno moramo imeti tudi mi. No, je malo resnice v tem. V lanskem letu se je Sara nekajkrat kopala “preko ograje”, medtem ko je sosedov veselo čofotal v svojem bazenčku. Nisem ravno tiste vrste, da bi se meril s sosedi kdo kaj premore ali imel slab občutek, da lastnim otrokom ne privoščimo vsega, kar bi si želeli. Pa vendar, morda premoremo še nekaj evrčkov in otrokoma polepšamo poletje, posebej v teh peklensko vročnih popoldnevih, ko bi kdo rit namočil celo v mestno fontano.
Enega smo našli na Bolhi. Deda je kot navadno bil pripravljen za akcijo in je prevzel želen paket ter nam ga dostavil. Na škatli je pisalo: “Postavite v 10 minutah”. Aja, seveda. Nastal je celi gradbeni projekt. Zopet smo angažirali dedeja. Morda sva se narobe razumela, ker se je zadeve lotil pre-resno. Bazen namreč ni primeren za vkopanje. Nekaj samokolnic zemlje nazaj v luknjo, pa je blo. Zemlja premore skoraj toliko kamenja kot prsti, zato jo je treba dobro stolči in potem poravnati s kakšnim bolj finim materjalom. Kot bi trenil, smo na dvorišču imeli tovornjak, ki nam je izsipal 2,5 kubika fine zemlje in kakšnih 300 kg težko vibra-ploščo s katero smo pošteno zvibrilali podlago. Še malo fine prsti na vrh, potem pa čez vse skupaj 2cm stiroporja. Ga lepo obrezat, zlepit in položit. Na koncu je bilo “samo” še treba razgrniti bazen, ga napolniti z vodo, prključiti cevi in črpalko, pa je. Aha. Še en paket kemikalij, jutri pa še en paket dodatne opreme. Pa ugotovimo, kot smo že prej bolj na skrivaj ugotavljali, da je strošek bazena manj kot polovičen napram vsej obvezni dodatni opremi.
Danes smo zakurili v peči in v bazen izpraznili kar nekaj polnih bojlerjev vroče vode in jo zagreli dovolj, da smo lahko otvorili našo prvo kopalno sezono. So far – so good. Zadeva je MEGA. Iz bazena le korak do senčne terase, kjer že diši po sveže pečenem mladem krompirju in polpetih. Še kozarec pomaranžnega soka, skodelica kave in hop! spet smo v bazenu. Ne za dolgo. Pet-deset minutk / rundo bo zaenkrat dovolj. O navdušenju otrok sploh nima smisla na široko pisati, ker je to pač treba dožitveti. Le eno “uč” bo skozi treba imeti na njih, da se kateri slučajno ne odloči za samostojni plavalni tečaj.
Juhuuuu!
Add comment July 8th, 2010
Jeah! Bo že kakšna dva tedna od kar smo si drznili Urbana dati iz pleničk, čeprav je pleničko še vedno zmočil vsaj ponoči ali pa med opoldanskim počitkom. Moja preprosta teorija brez nepotrebnega filozofiranja je, da otroka odvadimo pleničke enostavno tako, da mu jo odvzamemo. Pa naj se tu in tam polula v hlače (včasih tudi kam drugam) in začutil bo neudobje, ki ga doslej ni poznal, saj je že vsaka plenička danes super mega oh in ah in uau vpojna, da otrok razen teže pleničke ne čuti nekega neudobja (vsaj tako se mi zdi). Palilo je pri Sari in očitno pali pri Urbanu. Zna reči “lulu” (še prevečkrat), razume, če ga vprašamo ali je treba iti lulat in tako so bili dani vsi pogoji, da mogoče tudi kaj prihranimo sebi in – ne smem pozabiti (ker je to danes še kako pomembno) – okolju. Malo nas še muči tista druga reč zaradi katere hodimo na WC, a je le potrebne malo vztrajnosti in nam tudi to uspeva z vedno manj odlašanja in “upiranja” na školjki. Bravo, veliki fant!
1 comment June 22nd, 2010
Človek je lahko presenečen s kolikimi sosedi si deli dvorišče v bližini hiške, pa naj mu je prav ali ne. Še najbolje je na to se privaditi in seveda, vzdrževati dobre sosedske odnose. Tako imamo lahko obojni korist. Zato sem soseda, ki sem ga danes zjutraj srečal le nekaj metrov od hiše raje pustil, da svoje do konca oddrema. Verjetno ni bilo dolgo pred tem, ko je obilno zajtrkoval. In če je obrok pošten, se je domov pač težko odplaziti.
Mr. Gož
2 comments June 8th, 2010
Zadnjič sem na amazon.co.uk naročil tiskalnik. In kmalu dobim elektronsko sporočilo, da je pošiljka pripravljena za transport. Zraven je napisana še številka za sledenje in “hops!”, že jo kopiram v majhno okence na spletni strani www.dhl.de. Čez nekaj dni, ko je pošiljka glede na status še vedno bila nekje v Nemčiji, si iz določenih razlogov premislim, pokličem Amazon in povem, da sem si premislil in izdelka ne želim več. Povejo mi, naj počakam, da zadeva pride k meni domov in potem paket enostavno zavrnem. Hmm.. To pomeni še nekaj dni čakanja. Pokličem DHL Slovenija in vprašam kako v takem primeru postopajo. “Kontaktiramo pošiljatelja, sporočimo, da prejemnik pošiljke ne želi sprejeti, potem pa pošiljatelj odloči, ali mu naj pošiljko vrnemo.”, pove prijazen možakar. Mah, spet neki postopki .. “Vi pa ne morete pošiljke že zdaj preklicati, ko je še v tranzitu, in bi se tako prej vrnila do pošiljatelja.”, vprašam. “Ja, če nam pošiljatelj pošlje takšno zahtevo.”, pojasni možakar. Seveda še 1x pokličem Amazon, jim to povem in se strinjajo: poslali bodo zahtevek za vrnitev pošiljke, jaz pa naj počakam nekaj dni, da se pošiljka vrne in mi potem vrnejo tudi denar. Malo prej sem spet prečekrial status pošiljke na www.dhl.de. Nekje vmes bi celo naj bila dostavljena, čeprav v resnici v Slovenijo nikoli ni prišla:
Ob tem se spomnim Sebijinega zapisa. Škoda, da po pošti ne pošiljamo otrok na počitnice. Na poti do Punata bi si ogledali pol sveta! 
Add comment June 8th, 2010
Včeraj je bil en oblačen, deževen dan. Kaj bomo počeli popoldan, da si že itak žalosten dan malo popestrimo? In sem se zopet spomnil, da že zna biti pravi čas za obisk kina – s Saro. Urban še ne vzdrži ure in pol zbranosti, še manj bi to bilo v veliki temni dvorani. Sara? Sari bi pa lahko bilo všeč – ali tudi ne?
Kmalu potem, ko sem prišel domov iz službe in sva s Saro že oba dala nekaj pod zob, razkrijem Urški svojo zamisel. “Kaj ti mi v glavo vidiš?”, vpraša. Tudi ona je razmišljala o tem, da bi s Saro šli v kino gledat trenutno najbolj gledani (risani) film – Shrek. Žal vsi ne moremo iti in se strinja, da greva midva s Saro. Če takoj odrineva, imava še dovolj časa za nakup karte in kakšno kepico sladoleda pred predstavo. Hitro se oblečeva in že sva v avtu.
Sari ne povem kam sva namenjena. To je presenečenje. Nič preveč ne sprašuje. Kot da uživa v tej majhni skrivnosti in mi zaupa, da pripravljam nekaj, kar bo gotovo fajn in zanimivo. Prideva do blagajne Planeta Tuš in gospa pove, da se je film pravkar začel vrteti, sinhroniziran, a ne v 3D verziji. Kmalu za tem se prične vrteti še film s podnapisi (kar je za nas, ki nam na srečo še služijo ušesa, brezveze) in šele čez pol urce bo film v 3D tehniki. Hmm.. 3D še ne bo za Saro. Vsaj ne za prvič. Očala ji znajo biti prevelika, morda jo bodo motila, brez njih pa se itak ne da gledati. Nič. Kar takoj skočiva k prvi predstavi, ki se je že začela pred tremi minutami.
Vstopiva v verjetno največjo dvorano Planeta Tuš. Tema. Le nekaj lučk ob robovih vrst. Skoraj ne vidim, kje hodim. Sara hodi korak pred mano, jaz jo od zadaj usmerjam proti stopnicam na drugi strani dvorane. Dvorana je skoraj prazna. Poiščeva vrsto nekje na sredini in se namestiva vsak v svoj stol. Sara se mi zdi malo zadržana. Kar precej glasno je. Dvorana je ogromna in razen slike na platnu se skoraj nič ne vidi. Vprašam jo, ali bi raje sedela pri meni v naročju in tako potem sediva ves čas filma. Kmalu se sprosti in proti koncu celo vzame kokice, ki je na začetku sploh niso ganile (uf, mene pa, jih skoraj nič ni več ostalo). Med filmom me večkrat na pol glasno vpraša: “Ati, kaj bo pa zdaj?”
Brez težav pogledava film do konca, ob super glasbi celo malo zapleševa na velikem parterju pred platnom preden greva iz dvorane. Privoščiva si še vsak kepico sladoleda in medtem ko liževa, obiščeva dve ali tri trgovinice. Kupiva dva plastična loparja z žogicami in se že veseliva prvega naslednjega sončnega dneva.
Imela sva se super in morda naslednjič to ponovimo skupaj z mamo, Urbanu pa za ta čas poiščemo dobro družbo. Itak ne bo dolgo, ko se bomo lahko vsi skupaj zabavali ob gledanju risanih filmov na “veliki televiziji”.
Add comment June 3rd, 2010
Včeraj smo se z godbo na pihala udeležili revije pihalnih orkestrov v Sp. Polskavi, kakor je že vrsto let v navadi našega pihalnega orkestra. Da bi kljub temu čim več časa preživeli skupaj, sva se z Urško odločila, da najprej obiščemo dedija in Nevenko in se potem od tam odpravimo na nastop.
Zaradi slabega vremena se je prireditev prestavila v šolsko telovadnico. Obiskovalcev ni bilo veliko, je pa zato bilo toliko več muzikantov. Za začetek smo vsi orkestri združeni zaigrali dve koračnici. Bušč in trušč, da je kaj! Pogledal sem proti Urški in Urbanu v njenem naročju in začuda je Urban z zanimanjem opazoval kaj se dogaja. Doma se namreč prestraši že navadnega radija, če ga vklopi in je ta preveč na glas (itak zato, ker se sam igra s tistim gumbom za glasnost). Celo zaploskal nam je. Sara je bila ob Mateji in budno spremljala nastop ruških mažoret, edine mažoretne skupine na prireditvi. Sledil je nastop posameznih godb..
Na vrsti smo bili drugi. Začeli smo z Avsenikovim venčkom in poželi aplavz. Potem smo se pripravili za drugo skladbo. Ko je v dvorani bila popolna tišina in je dirigent že dvignil palico, da nakaže začetek, preko telovadnice pridrvi Sara naravnost do mene, objame mojo nogo, glavico rahlo naslovni na moje koleno in kot da sva samo midva v dvorani, reče:
“Ati … Kaj delaš?”
Mislim, da sem na obraz dobil nasmešek od levega do desnega ušesa. Pobožam jo poglavici, ji dam poljubček in ji po tihem rečem, da ati nastopa in naj brž gre k mami poslušat, ker bomo vsak čas zaigrali naslednjo pesmico.
Po kratkem aplavzu smo lahko nadaljevali z naslednjo skladbo.
2 comments May 31st, 2010
Na Aleševo pobudo sva se danes skupaj udeležila 8. Selniškega teka, izbrala sva razdaljo 5km. Vsaj 2/3 poti smo tekli skozi gozd, bolje rečeno po blatu, kjer ni blo blata, pa je bilo treba skakati čez korenine dreves. Da to ni prav nič hecno, je na svoji lastni koži skusil Aleš, ki je po 2400m in odličnih 10min tekel za svoj najboljši čas, pri tem pa si poškodoval gleženj. Zame je bil tek hudo naporen, tudi zato, ker sem trenutno v obdobju “mirovanja” in sem nazadnje tekel kakšen mesec nazaj, pa še tisto bolj za hec. A na cilj sem le prispel.
Aleš je kljub poškodbi prišel na cilj pred mano (s prevozom). Na srečo ni kazalo na hujšo poškodbo, mogoče le nateg kakšne vezi. Preoblekla sva se, zamenjala štartno številko za majico in bon za malico, jaz sem vprašal za čas, ker sem si štoparco na cilju pozabil ustaviti in že sva krenila čevapčičem naproti.
Pred kratkim me kliče Sebi: “Hej, čestitam, zmagovalec!” ???? Aja, saj res. Zmagovalec. Premagal sem zame tokrat napornih 5km. Prispel na cilj. Čas za razmere in z upoštevanjem drugih olajševalnih okoliščin, zadovoljiv. Juhej! “Ne, v svoji kategoriji si bil prvi!” ???? A res? Niti ne vem v kateri kategoriji sem tekel. Zato poškilim na internet ..
Uau! Dosegel sem prvo mesto! Konkurenca (glede na udeležbo v moji kategoriji in čas drugouvrščenca) ni bila pretirano huda, a saj je vse to bil le del moje taktike – zmagati!
Zdaj pa zopet malo zagristi v tek in kmalu spet na kakšno tekmo. Upam, da bo Aleš kmalu lahko spet tekel ali plezal (kar je njegov primarni šport).
P.S. Hmm.. Bi moral dobiti pokal?
7 comments May 22nd, 2010
Preverjeno zanesljiv ..
.. in cenovno ugoden gostitelj.
www.verzko.com
