Tudi na tem blogu bi jamranja bilo že počasi dovolj, kot ga je že zdaleč dovolj v naši familiji.
Urban je prebedel skoraj celo predprejšnjo noč, kašljal, hropel in zjutraj vstal z vročino. Ves včerajšnji dan je potem bil sitko, nerazpoložen, razdražljiv .. Kaj čemo drugega, kot obiskati zdravnika? Z Urško sva se že skoraj spričkala, kdo ga bo odpeljal. Urška se najbolj boji tega, da bi ta mali tam napravil prevelik vik in krik in bi spet katera od sester malo prestrašeno opazovala kameleonsko spreminjanje barv na njegovem obrazu, meni pa je že skoraj nerodno, ker smo enostavno prepogosto tam. Peljala ga je Urška. Diagnoza: laringitis in vneta ušesa. Zdravljenje: Voltaren proti vročini, 3x dnevno inhalacije, Amoksiklav (AB) – ker je komaj dva tedna odkar smo se rešli Hikoncila. Ja, pa še nova runda Singulair-a – vrečke s praškom, vsak večer ena, polletna terapija, ki naj bi odpravila težave z hropenjem. Iz vsega tega bi človek lahko sestavil popoln dnevni obrok. Materno!
Po obisku zdravnika sta z recepti v roki Urška in Urban odhitela proti lekarni, saj so bile zadnje minute pred 17. uro, ko lekarno zaprejo. Ko stopi pred steklena vrata lekarne, se ta ne odprejo. Zvonik na cerkvi nekaj trenutkov za tem odbije 17. uro. Urška z recepti v eni in Urbanom v drugi roki maha ženski, ki še vedno stoji za pultom v lekarni. Ta ji maha “ni-ni, zaprto ..”, Urška pa ji pravi, da je ura pravkar odbila peto in bi lekarna moral biti do te ure odprta. Naj to pomeni, da se bo morala peljati po antibiotik v Maribor? Ženšče skomigne z rameni in izgine. Očitno za njih delovni čas pomeni ob 17. uri iti domov, ne pa zapreti vrata in šele takrat začeti z zaključkom. Da jim mamicu milu, da jim j****, p**** ferdamane. Pardon. Imajo srečo, da jaz nisem namesto Urške stal na vratih.
Zjutraj je Urban bil očitno navihano razpoložen in je ves čas odpiral vhodna vrata. Zato jih je Urška zaklenila. Potem se je odpravila po korp drv, ki ga imamo navadno le nekaj metrov vstran od hiše, pod streho prve ute. Obula je cokle, ki so stalno zunaj pripravljeni za nataknit in naredila tistih nekaj korakov ter si v naročje dvignila polno košaro drv. V tistem trenutku je opazila, da je Urban pri balkonskih vratih. Samo malo bolj bi se stegnil, pa bi jih s kljuko lahko zaprl. Urška bi ostala zunaj, otroka zaprta v hiši. Dvomi, da bi Sara lahko dvignila kljuko in ji tako odprla vrata. Hotela je pospešiti proti vratom, pa ji je na zamrznjenem snegu, v coklih z gladkim podplatom, pošteno spodrsnilo. Padla je, razsipila drva, si potolka koleno in nart, raztrgala trenerko .. Čeprav jo kar precej boli in bo sedaj njena koža kot kameleonja, si menda zvila ali celo zlomila ni ničesar. Z mojo invalidno roko naslednji teden bi tako bila “popoln” par.
Naj se gre nekam srat vse to ….
February 2nd, 2010
Razlogov je veliko. Večino teh je mogoče ignorirati in je to navadno tudi najboljša obramba, nekaj pa je le takšnih, s katerimi se je potrebno tako ali drugače soočiti in probleme rešiti preden se razpoloženje lahko popravi.
Takoj zatem, ko je Urban prenehal z jemanjem AB, ki ga je dobil zaradi vnetega ušesa, je AB dobila Sara na podlagi krvnega izvida (levkociti na zgornji meji, CRP=55). Pri obema se je stanje popravilo tisti dan, ko sta vzela prvo žličko sirupa. Sigurno ne zaradi sirupa, je pa vprašanje, če bi se stanje lahko kasneje poslabšalo. Nimam pojma. Bi lahko ugibal, pa ne bom. Smo pač zaužili tisti sirup, kot nam je bilo predpisano.
Dan ali dva po tem, ko je Urban vzel zadnjo žličko sirupa, se je pojavil nov problem zaradi katerega sva v poznem popoldanskem času šla na obisk k dežurnemu zdravniku. Začel je govoriti “Aua”. Čisto milo, brez joka, brez jamranja. Samo “Aua”. In kazal je svojo pipico. Ko sem ga slekel, mi je postalo jasno zakaj: lulček je naenkrat postal “velik kot Triglav”. Zdravnica je predpisala dve kremi in nama dala napotnico za pregled urina. Kar takoj sva šla v laboratorij in na presenečenje vseh se je Urban brez težav polulal v lonček. Če sem najprej mislil, da nama bo to težko uspelo ali da bo nalulal premalo, sem potem moral stiskati zobe in praviti “stop – stop”, saj je lonček napolnil do 1 mm pod rob. Urin je bil b.p., predvsem tista proti-vnetna krema (ki smo jo nedolgo nazaj uporabljali pri vnetih očkah) je težavo uspešno odpravila že v dveh dneh.
Včeraj ponoči je Urban bruhal. Bil je nemiren in ga je Urška vzela iz posteljce. Ko sta se cartljala jo je zmotil vonj po kislem. Kmalu je ugotovila, da je to bruhec na njegovi pižamici, potem pa še, da je konkretno pobruhal svojo posteljco. Zjutraj je bil ok in je šel v vrtec. Tam ni bilo nobenih težav več, tudi jedel je normalno.
Podobno se je danes zgodilo s Saro. Zjutraj še vse ok, tudi jedla in pila je, je pa malo pojamrala, da jo boli trebušček. Na poti v Maribor je bruhala v avtu. Menda konkretno. Trenutno se počuti ok in pije čaj.
Aha! Zakaj v Maribor? Urška in Sara bi danes morali peljati Jenny po 2. injekcijo. Pred dvema dnevoma sta jo peljali na pregled k veterinarju, ker je komaj stopila na prednjo desno tačko. Veterinar ni ugotovil nič posebnega, je pa “trzala” na dotik pri izrastu kremplja na enem prstu. Lahko, da si je kje med norenjem malo odrgnila kožo, sol na cesti pa je to dodatno razdražila. Blazinice so sicer nepoškodovane. Injekcija je menda namenjena lajšanju bolečine. Pregled in en pikec = 33 EUR.
Z Urško sva v spalnici odmaknila ta vlko posteljo od stene. Ob pogledu na steno bi nastalo stanje lahko pričakovala, ni pa zato pogled bil nič manj strašljiv. Plesni na debelo, stena mokra! Urška je steno obrisala kar z viledo in suho krpo, zdaj bova posteljo pustila nekaj cm od stene, da se ta del lažje zrači. Potem sem prečekiral še del stene, ki ga zakriva omara v dnevni sobi. Katastrofa! Razlog je jasen: razlika med temperaturo stene (zunanja stena) in zrakom v prostoru je daleč prevelika. Zaradi tega se na steni nabira kondenz, tudi če je relativna vlažnost zraka nizka. Rešitev? Izolacija hiše. Nema druge. Investicija? Mah.. nimam pojma. Kako se zadeve lotiti, tudi ne vem. Delati fasado in šele kasneje streho menda ne bo šlo. Delati streho in fasado – auč. Delati streho nad razpadajočo garažo – tudi ne. Investicija bi lahko kmalu bila vsaj takšna kot je bila, da smo se lahko vselili. Way to much.
Že štejem dneve do operacije ramena. In prav nič se ne veselim. Ker vem, da je okrevanje precej neprijetno. A se tolažim s tem, da bo to še vedno lažje kot okrevanje, ki ga prestaja mama po operaciji noge. In ne smem preveč jamrati, saj mnogi ljudje prestajajo dosti hujše bolečine in v veliko slabših pogojih.
Lahko bi rekel, da s tekom nazadujem. Tudi okrevanje po operaciji bo botrovalo k temu. Nazadnje sem tekel pred dvema dnevoma, a ne več kot 5km. In v tem mrazu je to bilo čisto dovolj, čeprav sem upal na več. Po pravici napisano, mi niti ni bilo najbolj se matrati za kaj več. Bodo že prišli spet boljši časi – upam.
January 27th, 2010
Oba otroka sta še vedno bolna. Pravzaprav, Urban niti ne zelo. Če odštejem sicer vedno bolj redek, a zato slišno nič manj zastrašujoč kašelj ter občasno grgljanje v njegovem nosku in prsih, bi rekel, da je čisto ok. Baterije so stalno polne. Sara ima že četrti dan vročino. Prva dva dneva je bila res slabo razpoložena in smo vročino zbijali s svečkami. Danes smo dali le še žličko ali dve sirupa. Kašlja. Izkašljati še ne gre. Tudi z mano ni veliko bolje. Sem pač mislil, da če grlo skoraj nič več ne boli, tek ne more škoditi. Žal sem pihnil mimo. Zdaj mi piska v prsih in tudi jaz se ne morem izkašljati. Od kašlja me boli glava.
Bolezen pri otrocih pa zahteva izvajanje terapij za čimprejšnje okrevanje. Lahko so to sirupi, redno pitje čaja z sokom citrusov in/ali medom, jemanje kakšnih zdravil ipd. No, pa poglejmo, kako je danes potekal naš večer od nekje 18:30 do 20:00 ure.
Približno ob 18:30 je Urška začela s spravljanjem otrok v pižamice. Tuširanje in skok v pižamo. Urbanu je poleg pižame potrebno natakniti še plenico in namazati kožo z zaščitno kremo. Potem se je Urška začela pripravljati za večerni sprehod s sosedo, jaz sem nadaljeval z otroškim tretmajem. Sledila je večerja. Danes enostavno: vsak dva kukija in šalčko mleka. Sara se že dva dni z veliko težavo loteva česarkoli, kar označujemo z besedo hrana. Tudi tu ni naredila izjeme in sem po dveh požirkih mleka lahko njen obrok le še pospravil iz mize. Urban je zmazal kukija in pol. Ali bolje, enega celega, če odštejem posamezne koščke čokolade, ki jih je vestno izpljuval. Mleko pa bi skoraj izpil do dna. Žliko mleka sem pomešal s porcijo praška Singulair, ki ga že nekaj mesecev jemljemo enkrat dnevno. Za poobedek je dobil še žličko Hiconcila, ki ga jemljemo zaradi vnetega ušesa (in smo že čisto pri koncu). Sara je namesto poobedka dobila žličko Lekadola, mogoče bo noč kaj bolj prespana od prejšnje. Tako sita sem napotil v kopalnico na umivanje zobkov (in od čokolade zapacanih Urbanovih rok). Sara začne sama, dokončam jaz. Tudi Urban začne sam: dvakrat podrgne po zobkih, potem pa izcuza še zadnjo molekulo zobne paste iz krtačke. Nova porcija paste in spet nadaljujem jaz. Še vedno se moram precej truditi in ga vzpodbujati, da mi da “aaaaaaaa” in lahko solidno pokrtačim njegovo četico zob v njegovih ustih. Sara je pripravljenja za spanje, dobi prosto. Urban še zdaleč ne. Napolnim brizgalko z 2,5 ml fiziološke raztopine. Polovico vbrizgam v njegovo levo, drugo polovico pa v desno nosnico. Z aspiratorjem mu potem posesam sluz iz noska. S palčko bi mu še očistil ušesa, a sem se spomnil, da je to storila že Urška. Pripravim inhalator. Ga sestavim in napolnim 4,5 ml fiziološke raztopine. To zadostuje za 15 minutno inhalacijsko terapijo. Za kratek čas gledamo dnevnik in čakamo na vremensko napoved. Vmes postane dolgčas in malo se moram razjeziti, da lahko nadaljujeva. Malo pred osmo uro sta tako oba pripravljena za spanje. Sari še izpraznim kartico na njenem “fotoaparatu“, ker bo očitno danes ta njen večerni sogovornik. Na kartico ji prenesem nekaj otroških pravljic.
Tako, zdaj je ura 20:30. Urbanova lunica igra uspavanko, on pa se oglaša: “opa!!! Oooooopaaaaa! .. Opa! … Aaaa… “. Mogoče je pobral nekaj komentatorskih fraz med današnjo tekmo za Zlato lisico. 
Iz Sarine postelje slišim “klik, klik”. Potem se oglasi ena izmed pravljic. Medtem se je Urška že vtihotapila v hišo in predvidevam, da je v kopalnici (Urban je jakost “opa” pravkar povečal za nekaj 10 dB). Saj ju bo kmalu zmanjkalo .. Navadno je Sara prva. Pa lepo spančkajta, sončka moja!
January 17th, 2010
Če pogledam povzetek letnega obračuna prihodkov, kjer se lepo vidi koliko denarja namenimo za socialno varstvo in zdravstveno zavarovanje, bi mi lahko vsaj malo odleglo vsakič, ko to tudi izkoristimo. Žal pa v takšni situaciji ni niti najmanj prijetno biti, zato bi seveda bilo bolje, da bi ti prispevki bili nižji, kot tudi njihovo izkoriščanje.
Babi Esa se je predčasno vrnila iz potovanja po Ugandi. Med hojo na obisk h gorilam je nerodno stopila in si poškodovala nogo. Najprej so mislil, da gre za zvin gležnja, dan kasneje (ko je bil tisti dan v tednu, ko v bolnišnici opravljajo RTG) pa se je pokazalo, da gre za zlom. Potrebna bi bila operacija. Menda se je bilo potrebno kar pošteno namučiti, da sta lahko prišla predčasno na letalo za vrnitev domov. Pravzaprav iz Ugande direktno v bolnišnico. Danes je 4. dan hospitalizirana in vsak čas naj bi bila na vrsti za operacijo. Seveda ji želim vse najboljše, hitro okrevanje s čim manj bolečinami, v prihodnje pa več sreče. Dobro se še spomnim, ko si je pred nekaj leti pri padcu na smučeh poškodovala vretence. Očitno z leti poleg mladosti usiha tudi sreča.
Mene čaka operacija drugega ramena. V petek imam pregled pri zdravniku, kjer bom izvedel še kakšno podrobnost in verjetno točen datum (predvidoma 5.2.). Spomini na prvo operacijo so še vedno živi, predvsem na prve dni po operaciji, ko bi si roko najraje odšraufal. A je izkušnja pokazala, da čas čisto zares zaceli rane. Če je to edino, kar lahko naredim proti svojim težavam z rameni, bom pač moral potrpeti, jebi ga.
Urban je po dveh tednih kašljanja in rahlo vnetih ušesih zdaj le dobil antibiotik. Vročino je imel le kakšen dan, pa še to skoraj zanemarljivo. Je pa kašelj toliko bolj problematičen. Suh, neproduktiven kašelj. Včasih je malo boljše, spet drugič se skoraj davi. Včeraj sem le kupil inhalator, ki nam je enkar že pomagal, a si ga tokrat nismo mogli sposoditi, ker ga kolegi prav tako uporabljajo pri svoji punčki.
Upam, da prvi dnevi v letu ne zaznamujejo celega leta, ali kot je Galunič rekel ob polnoči pri prehodu v novo leto: “Tako kot to noč preživljate v tem trenutku, tako naj bo celo leto.” Urška je verjetno že precej zdolgočasena gledala TV, Jenny je bila pod mizo prestrašena od pokanja petard, jaz pa z otroci v deželi sanj. Sanj se sicer ne spomnim, a bi morale biti dobre, če naj Galuničeva misel drži.
January 13th, 2010
Medtem ko se naša babi Esa potika nekje med opicami v Ugandi, se mi gremo kanček zimskih radosti (na poti iz vrtca domov). Jupi!!!
January 7th, 2010
Spet bom pisal o teku. Zakaj o tem sploh pišem? Zato, ker se mi ne ljubi o tem pisati kje drugje in ker sem na svoje občasne dosežke na nek način ponosen, ponos pa velja toliko več, kot je tistih, s katerimi ga lahko deliš. In kakšen je spet ta dosežek (tekaški), za katerega sem vesel, da mi je tako uspel? To je tek, tako po času kot po dolžini moj najdaljši doslej, opravljen v idealnem zimskem dnevu.
Ruše – Fala – Ruše
Pogled na progo iz Google Earth
Manj idilično od zimske pokrajne okoli mene je bilo cestišče, po katerem sem tekel skoraj vseh 15 km. Predvsem drugo polovico poti sem tekel ob regionalni cesti, ki povezuje Štajersko s Koroško, torej je jasno, da prometa na njej ne manjka. Še huje. Razen v središču Selnice ob Dravi, ob tej cesti ni pločnika. In še huje, cesta je bila še vedno delno zasnežena. Vsakič, ko se mi je približeval avto, sem se zaradi lastne varnosti umikal na skarjni rob ceste, kjer ni manjkalo za cm, dva, tri snežne brozge. Prvi del poti je bil sicer manj prometen, zato pa bolj zasnežen. Sneg je zaradi mraza bil suh in tam, kjer ga je na cestišču bilo malo več je bilo tako, kot bi tekel po pesku. Novi tekaški copati so se zopet izkazali in me celo v takih razmerah po 1h in 42min solidno pripeljali domov.
Temperature zraka nisem meril. Kljub jasnemu vremenu nikjer nisem tekel po soncu. Tako pač je, če tečeš tik pod vznožjem Pohorja oz. v popoldanskih urah, ko se sonce pozimi že zgodaj odpravi spat. Švic, ki ga je volnena kapa na moji glavi lepo odvajala na zunanjo površino materjala, je sproti zmrzoval in kapa je bila, kot da je zasnežena. Tudi rokavnik na vetrovki, enako vlažen od švica, je kmalu postal ledeno trd. Temperatura je morala biti kar nekaj stopinj pod ničlo. A mraz sem začutil le za trenutek, ko sem prečkal elektrarno in se ustavil, da sem si zagotovil dokazni materjal.
pri falski elektrarni
December 21st, 2009
Odločil sem se, da včeraj zopet obujem superge in grem tečt. Žal je to pomenilo priti iz službe domov in se odreči druženju z Urško in otrokoma, a tako pač je. Verjamem, da Urška to razume in želim si, da me ob tem tudi podpira, vsaj dokler otroka ne bosta toliko velika, da bomo lahko vzajemno športno aktivni. Po teku mi ni tudi ni več ostalo veliko časa, ker sem moral hiteti v Lovrenc na Pohorje, kjer sem potem še dve uri pihal v klarinet.
In kako je bilo? Na poti iz službe sem najprej poklical mamo in jo vprašal ali ima morda kakšne popoldanske obveznosti, ker bi sicer lahko tekel v Maribor in bi me potem pripeljala domov. Žal je njen urnik za ta popoldan že bil poln in to ne bi šlo. Vseeno sem nadaljeval z mislijo na tek v Maribor, morda bi lahko Urška z otrokoma prišla pome. A ne bi tekel po cesti. Inot in Sebi tečeta na tej relaciji in poznata pot, ki pelje vse do Maribora v glavnem off-road. Pokličem Sebi in jo vprašam, ali mi lahko pot opiše, čeprav se mi kar dobro dozdeva, kje in kako bi moral teči, pa vseeno. Sebi predlaga, da greva tečt skupaj. Zakaj pa ne. Še bolje. Z Inotom se dogovori, da naju počaka v Mariboru in se potem skupaj odpeljemo domov.
Začneva počasi, lahkotno, da se telo ogreje. Po kilometru ali dveh tečem brez težav, sproščeno. Kmalu zavijeva na zasneženo gozdno cesto. Sebi se boji, da ji spodrsne, ker ima že kar zlizan podplat na čevljih, meni se pa zdi teren super za testiranje novih superg. Sneg je suh in prav fino je teči po njem. Večino poti pretečeva na takšnem terenu. Po kakšnih 50 min pritečeva do Marlesa, kjer naju čakata Inot in Žiža. Žiža si da duška in prečekira cel hektar njive ob cesti. Ker se jaz še vedno počutim čisto ok, Sebi je pa itak že vsaj pol ultrašice, se strinjamo, da s tekom nadaljujeva skozi studenški gozd in ob Dravi do studenške brvi, tam Dravo prečkava pretečeva Lent do Festivalne dvorane. Novi cilj nama je očitno dal tudi novi zagon, saj sva tempo za trenutek spontano zvišala na 5:40 min / km oz. hitrost nad 10km/h. Po 1h in 26min sva prišla na cilj in za nekaj minutk “prehitela” Inota. Skupna razdalja 12.8 km, moja druga najdaljša. Na koncu sem čutil rahlo bolečino v kolenih in na vrhu leve stegenske mišice, a nič izrazitega ali takšnega, kar ne bi občutil že kdaj prej. Vse to pomeni le, da je za tek enako ali še bolj od kondicije pomembno, da je telo dobro utrjeno. In zdi se mi, da je za utrditev telesa potrebnega več časa, kot za napredek pri kondiciji.
interaktivni zemljevid in statistika iz Sebijinega Garmina
Kljub temu, da sem navajen teči sam, mi je Sebijina družba ugajala in lahko sem testiral jakost najinega tempa glede na moj “pogovorni” tempo, kar v solo izvedbi ni mogoče. Upam na še kdaj, morda kdaj tudi v širši zasedbi, pa četudi je to le skok na Pohorje skupaj z Urško, Jenny, Inotom in Žižo. Pa smo skoraj že za en bataljon.
December 18th, 2009
Res je, da se v decembru veliko dogaja, da venčki, lučke in adventne svečke skušajo pričarati neko praznično vzdušje, da je spet božičkov in dedkov mrazov za znoret (kot recimo tisti “božiček” včeraj na mariborskem prazničnem vlakcu v obleki za 1,99 EUR in napisom “Smiljan Mori” na kapi), a to še ne pomeni, da je december po difoltu veseli. Dnevi in tedni minevajo takoooo zelo hitro. Mogoče zato, ker po prihodu iz službe od dneva ne ostane več veliko in se včasih že ob petih popoldan sprašujem, a ni čas, da otroke spravimo v posteljo. Otroka sta končno zdrava toliko, da sta včeraj po daljši pavzi spet oba bila v vrtcu. Sara je tokrat po tri-dnevni vročini res hitro okrevala, Urban vročine ni imel, a je njegov kašelj grozen. Zadnjih nekaj dni smo delali inhalacije s tistim električnim inhalatorjem, takšnim, kot ga dajo v bolnišnici. Brez dodanih zdravil, samo nekaj ml fiziološke raztopine in 10-15 min inhaliranja “megle”. Mislim, da je pomagalo. Kašelj ni dosti drugačen, a zdaj zakašlja le še nekajkrat na dan.
In potem obiski dobrih mož. Najprej je bil Miklavž. Oh, h komu vse prihaja ta mož (babice, tete, dedki, prijatelji, ..). Sladkarij se je nabralo toliko, da če so pri enih vratih prihajale k nam, bi jih lahko pri drugih prodajali, pa bi zaslužili za kakšen m2 tlakovcev. Sari je prinesel DVD “Frančkov čarobni božič”, ki si ga je tako želela in pisala Miklavžu že dosti dni prej. Urban je dobil DVD “Svet žuželk” in to risanko bi si še jaz rad enkrat v miru pogledal. Obe risanki sta sicer dnevno na sporedu, a pri nas pač ni tako, da bi se vsedli na kavč in si nekaj pogledali. Včasih se med gledanjem dnevnika ob 22:20 na POPTV zavzamem, da na DVD predvajalniku piše “PLAY”, kar pomeni, da se v njem plošča še vedno vrti. Grem in ga ugasnem. Ja hudiča, treba se bo malo odvadit tega špasa in si izmisliti kaj boljšega. Recimo, jaz sem vedno za kocke. Nekaj jih imamo, a so pomešane v dveh zabojih skupaj s vsemi ostalimi igračami. Potrebovali bi zaboj samo za kocke. Še bolje, nek kos pohištva – regal, poličke, predale, gredenco .. nekaj, kamor bi otroka lahko pospravljala svoje igrače in bi te bile malo razvrščene. In še kakšno škatlo kock, da bi zabojček napolnili. Naj pišemo Božičku? Sigurno mu bomo napisali, naj prinese še en otroški stolček kot je ta, ker se Sara in Urban zanj že prevečkrat in preveč pričkata.
V sredo smo s strani babi Ese in njene firme bili povabljeni na ustvarjalno delavnico v društvo Ozara. Otroci in starši smo lahko iz gline delali odtiske iz kalupov ali pa na vretenu s pomočjo asistenta izdelali vrč, vazo, lonček .. Na koncu smo se še malo posladkali s keksi, popili sok, si pod smrekico poiskali res lepo izdelan keramični lonček z imenom otroka in potem čao – bao, odšli domov. Če bi blo po moje, bi se z babi Eso še lahko za kakšno urco družili, a verjetno je bilo že pozno, pa tudi babi Esa je bila direkt iz službe. Mogoče kdaj drugič, če nam prej ne odpotuje v Ugando.
Prejšnji vikend nas je prvič obiskal Dedek Mraz. V šotoru pod Pohorjem smo se zbrali skupaj s sodelavci Zavarovalnice Maribor in našimi otroci. Kot že vsako leto, so tudi tokrat otroci lahko najprej uživali v zabavnem programu. Sara se je kar sama pomešala med druge otroke, jaz sem stal ob strani in jo opazoval. Je plesala in pela, ploskala, odgovarjala .. Bravo, princeska moja! Zares lepo jo je bilo gledati. Potem sva počakala, da je Dedek Mraz med otroke razdelil darila. Prišla sva kar dvakrat na vrsto. Najprej za Urbana, potem še zanjo. Urban je zaradi kašlja žal moral ostati z mamo doma. Darila so bila res lepa. Sara je dobila mini kuhnjico, ravno pravšnjo za v našo sobo, Urban pa govorečo in pojočo gosenico.
Jaz se letos precej glasbeno udejstvujem. Nekoliko manj pri matični pleh muziki iz določenih razlogov, a še vedno dovolj. Zato pa tudi pri lovrenškem pihalnem orkestru in menda bom v trio zasedbi spremljal lokalni zborček na njihovem novoletnem koncertu. Đabe, seveda. Pomeni pa to, da sem doma toliko manj, kot so pogoste vaje (pon., čet., pet., plus še kdaj vmes). Pomeni tudi, da bo priložnost nastopati in se po nastopu malo poveseliti pod pogojem, da bo nekdo razpoložljiv in voljan popaziti na otroka. Godbeniki so seveda ravno tako tudi Urškini kolegi in lepo bi bilo, če bi na zakuski lahko bila oba – brezskrbno, urco, dve ali tri ..
Tek. Štiri dni po naročilu na spletu, sem iz UK dobil nove tekaške copate. Zakaj iz UK? Ker so od 30-40 EUR cenejši (vključno s poštnino), kot če jih kupim pri nas. Naslednji dan sem jih preizkusil. Po kakšnih 3 km me je začelo boleti v levem, spodnjem delu noge (goleno), zato sem planirano pot skrajšal in se po 4km do doma le še sprehodil. Verjetno niso krivi copati, ker se mi je to kdaj pa kdaj zgodilo že prej. Zdaj tretji dan ne tečem, kar že kljuva po moji vesti. Morda naredim danes kakšen krog.
Tako. Zdaj čakamo še na Božička in na Novo Leto. Ker nimam več veliko dopusta, praznični dnevi pa pridejo na vikend, bom veliko čakanja opravil kar v službi. Pride tako leto. Naj bo naslednje presežno – v vsem dobrem, seveda.
December 17th, 2009
Medtem, ko sta mama in Sara v Urbanovi skupini v vrtcu ustvarjali v okviru delavnic za starše, sva se midva z Urbanom odpravila na sprehod do bloka, kjer smo živeli prej. Tam smo v kleti še vedno imeli shranjene sanke. Urban se je tako včeraj prvič peljal na sankah in po moje, mu je bilo kar fajn.
December 15th, 2009
Previous Posts
