Oma, doma na osamljeni jasi sredi Lovrenških gozdov, je prava pohorska Pehta. Pripravlja nam različne domače zvarke, ki nam pomagajo preprečevati ali pa lajšati in zdraviti nekatere bolezni.
Ena takšnih je mast, narejena iz maščobe starega petelina in praženega česna. Ta naj bi pomagala Urbanu pri njegovih dihalnih težavah. Oma je naročila, naj ga s tem mažemo po prsih in hrbtu nekaj dni zapored ter obložimo s toplo pleničko, potem pa terapijo po nekaj dnevih premora spet ponovimo. Ko je Urška prvič odprla kozarček z mastjo, je iz njega pridivjal koncentriran vonj po stari pečenki in za moment se je bilo potrebno umakniti. Z iztegnjenimi rokami je kmalu nazaj privila pokrovček. “Tine, jaz ga s tem ne bom mogla mazati.” mi prizna. Povoham še jaz in jojme!, pa res. Ko sem mislil, da je stvar že končala v košu vidim, kako Urška z rokavicami maže Urbana. “Mmmm, kak disi!”, pravi Urban. A njemu pa diši!? No, mogoče bo pa šlo. Naslednji dan niti rokavice niso bile več potrebne in tako je Urška Urbana namazala vsaki večer pred spanjem. Vsi smo se vonja počasi navadili.
Ta teden smo ponovno pričeli s terapijo. Teden se je začel s praznikom, zato je Urbana začela mazati Urška po ustaljeni praksi. Te dni, ko dela popoldan (ja, Urška je končno zaposlena, uau!), pa je ta naloga padla na mene. Tako sem Urbana prvič namazal tudi jaz in ga obloženega s pleničkami pospremil v posteljo, enako Saro. Ko Sari dam lubčka za lahko noč, Sara s tonom sočutja pravi:
“Ati! Veš, zelo si želim, da bi Urban kmalu ozdravel.”
“Tudi jaz si to zelo želim, Sara.”, se strinjam.
“.. Ker potem ne bo v spalnici več tako smrdelo in bom lahko zaspala”, doda opica, mala!!
Včeraj, enako kot dan prej, spet namažem Urbana, ki mu zadeva še vedno diši. Pospremim oba v posteljo, ko se Sara izmuzne in odhiti v kopalnico, vrata pripre. “Le kaj bi zdaj še rada? Lulala je že prej. “, si mislim.
“Sara, kaj počneš?”, vprašam.
“Niiiič!”, odgovori češ, pusti me pri miru.
“Sara, treba je iti spat.”, in pokukam v kopalnico.
Sara v kopalnici brska po predalu v katerem imamo špangice in gumice za lase in nekaj išče.
“Sara, kaj iščeš? Špangice bosta jutri zjutraj z mamo izbrali, zdaj pa pojdi v posteljo.”, rečem.
“Joooj, počakaj maloooo.”
Med vsemi pisanimi, srčkastimi, okroglimi, podolgovatimi, bleščečimi in ne-vem-še-kakšnimi špangicami vzame ven najvolj navadno, tanko špango – lasnico in si jo skuša natakniti na nos.
“Sara! Kaj pa delaš, no!?”, jo vprašam zaskrbljeno, ko se trudi, da bi španga ostala na nosu.
“Če pa Urban tak smrdi, da ne bom mogla spat!”
“Beži v posteljo!”, pospravim špango, se trudim zadrževati smeh in jo pospremim nazaj v spalnico, kjer preberemo še eno pravljico.
November 4th, 2011
Urban: “Hamlahams”
October 18th, 2011
Prejšnji teden sem kot vsako leto, spet zavrtel kolo, ki šteje moja leta in ga obrnil na številko 34. Ljudje te starosti so še nedolgo nazaj bili zame gospe in gospodje, tete in strici, očetje in matere .. opa, stop. Starš sem pa že nekaj let in rad sem starš, nad tem se ne pritožujem. A ravno staršem se nam še posebej zdi, da čas beži hitreje, kot bi si želeli.
Svojega rojstnega dneva se vsako leto veselim, saj imam občutek, da je to moj dan. Vem, da se bodo name spomnili vsi, ki so mi blizu in mi zaželeli najboljše. Te besede slišim enako, kot če bi mi povedali, da me imajo radi. In to je dober občutek. Darila, ki jih prejmem niti niso toliko pomembna, ne zanikam pa, da se jih veselim. Rad imam presenečenja. Ne zaradi njihove materialne vrednosti, ampak ker je dober občutek pričakovanja, negotovosti, kaj bo tisto, kar boš dobil. Pa četudi je malenkost iz trgovinice za 1,99 EUR, cvet, vic. Se pa vedno zgodi, da se uresniči tudi kakšna želja, če ne drugače, si jo uresničim sam in je rojstni dan pač dober izgovor za to. 
Ne bom pisal o vseh darilih, ki sem jih prejel, zame so vsa enako vredna, da so le poklonjena iz srca. Bom pa napisal nekaj o presenečenju, ki mi ga je pripravila Urška.
Nekako sem sumil, da se doma nekaj kuha. Dobesedno. Urška je iz knjižnice že pred dnevi prinesla dve kuharski knjigi o sladicah, Sara je namignila, da mi bosta z mamo pripravili presenečenje, a ni povedala kakšno, neki namig je dala še oma. Tisti dan sem najprej dobil voščilo v obliki pesmice “Vse najboljše zate”, ki mi jo je Sara zapela v telefon, doma pa še lubčka od vseh in darilo: čokoladna torta, ki so jo spekli Urška, Sara in Urban. Njami! Urška je rekla, da mi želi še nekaj pokloniti, a naj sam povem, kaj je tisto, kar potrebujem ali si želim. Rekel sem, da si želim le kakšnega večera samo za naju, pa magari greva na pizzo ali hamburger.
V soboto zjutraj Urški povem, da smo naslednji vikend vabljeni k dediju na praznovanje njegovega rojstnega dneva, kuhal bo bograč. In potem se Urška razjezi: “Mi nisi mogel tega prej povedati? Zakaj pa ne to nedeljo, a nisi rekel, da gremo to nedeljo?”. Ja, ampak dedi je termin prestavil, jaz pa sem tudi rekel, da je ok, saj nisem vedel za nobene plane, ki bi jih imeli za naslednji vikend. Ta vikend bi itak šlo bolj na tesno, saj naju je čakal nastop z godbo že danes in drugi nastop jutri. Potem mi Urška pove, da je zame pripravljala presenečenje za naslednji vikend. Po majhnem premoru predlaga: “Odpovejva nastop, meni pa daj 2 uri, pa skušam presenečenje prestaviti na ta vikend”. To bi pomenilo iti v akcijo takoj, vključno s tem, da otroke odpeljeva njeni mami v varstvo. In res, Urška se oboroži z dvema telefonoma, odvihra na dvorišče, jaz medtem pripravim zajtrk. Ko pride nazaj reče, da je vse urejeno in da je pred mano vikend presenečenj. Opa!
Otroka sem odpeljal v Lovrenc, ko sem se vrnil domov, je pred vrati stal kovček. Kovček? Ja kam pa greva? “Notri imaš nekaj za preoblečt in preobut, ker boš verjetno kaj zašvical in malo boš moral hoditi”, je rekla. Odpeljeva se v smeri proti Mariboru, kjer Urška še skoči na banko. Potem reče, naj peljem v smeri proti Prekmurju. Prekmurje? Hribi? Hoja navzgor? Hmm … No, ker je že bil čas kosila, predlaga, da se nekje ustaviva in nekaj pojeva. Kot iz rokava strese tri predloge. Izberem gostišče Rajh v Bakovcih. Zanimiv jedilnik. Jagenjčje zarebrnice so bile odlične!
Vozi Urška. Peljeva se v Mursko Soboto kjer ugotovi, da nisva na pravi poti. Vprašam jo, v katero smer želi iti in ji pomagam se pravilno usmeriti. Peljeva se proti Moravcem. V krožnem prometu naredi nekaj krogov, potem se usmeri nazaj proti Murski Soboti, a kmalu zavije levo in parkirava pred Hotelom Livada. Nisem pričakoval, da bi to presenečenje lahko bilo podobno tistemu pred tremi leti. Morda bova obiskala wellness in se potem glede na pravo poletno vreme odpravila k bazenom na prostem. Urška gre k receptorju, jaz čakam. Vrne se s karticami za sobo: “Pred nama je lep vikend. Ok?”. Saj sem komaj verjel. V sobi sva odvrgla svoje stvari, se oblekla v kopalke in odvihrala proti bazenom. Ob 18:20 sva bila naročena na tajsko masažo.
Tajska masaža. Slišal sem že, da je precej intenzivna, niti približno pa nisem pričakoval, da bo tako zeloooooo intenzivna. Če kdo rabi idejo za skrito kamero, je to to. Kamero pod tisto luknjo na masažni mizi v katero potisnemo svoj obraz. Grimase, ki sva jih očitno oba z Urško delala med masažo so morale biti ali za popizdit smešne ali pa za zbežati grozne. Tetiki tajki, verjetno ne težji od 50kg in ne višji od 160 cm sta se pošteno lotili najinih teles, midva sva pa stiskala zobe na vso moč in nekajkrat me je imelo, da bi zakričal. Razmišljal sem o tem, kako je Urški, glede na to, da je tako tiho, a sva kasneje ugotovila, da sva bila istih misli. Po masaži se je prilegel tajski čaj in pričakovano odlična večerja v hotelski restavraciji. Večer sva nadaljevala v avli hotela, kjer sva ob klavirski glasbi spila nekaj coctailov, ki niso bremenili najine denarnice, saj je šlo za promocijsko akcijo.
V nedeljo sva že ob sedmih zjutraj zapustila hotelsko sobo in se odpravila na jutranji sprehod. Podplate sva si namočila v jutranji rosi. Nekaj čez osmo uro zjutraj sva se že veselila obilnega hotelskega zajtrka, ki je zopet postregel z vrsto nevsakdanjih namazov, sirov, narezkov.. Izkoristila sva še par uric hotelskega razkošja in se odpravila v savne. Ker hotel itak ni bil poln in očitno ostali gostje radi bolj dolgo spijo, sva tokrat imela svet savn samo zase. Do enajste ure sva spakirala svoje stvari in se odjavila. Odpeljala sva se v Lendavo in obujala spomine na čase, ko sta še živela Oma in Dedi in se je Lendava zdela veliko bolj domača kot zdaj, ko ju ni več. Vse je tako tuje. Ob potoku, kjer je včasih bilo naravno kopališče sedaj stoji tabla z napisom “Zadrževanje na območju izven obratovalnega časa strogo prepovedano”. Ob tem mestu je namreč zrastel objekt, kjer domuje lendavska ribiška družina in očitno zapuščeno gostišče. Zrl sem v vodo, ki se je prevračala čez majhen slap in pogrešal ves tisti otroški vrišč, zaradi katerega sem Lendavo v svoji mladosti imel še rajši.
Otroka sta se naju razveselila enako, kot sva se midva niju. Ker smo imeli na voljo še nekaj skupnih popoldanskih uric, smo jih izkoristili za obisk Gorana, Valerije in njune Mojce in s tem zaokrožili za vse prijeten konec tedna. Hvala, Urška, zares si se potrudila!
September 19th, 2011
Pa smo le dočakali. Dan, ko smo obiskali učiteljico Simono. In Simona ni čisto navadna učiteljica, kot so tiste v šoli. Simona je učiteljica violine. Obiskali smo jo, da nam predstavi ta nežni inštrument. Sara je žarela od pričakovanja, da bo lahko prvič v rokah držala goslice in morda celo poskusila na njih zaigrati kakšen ton. Simona je prinesla violino, ki ji jo je kupila babica, ko je bila stara le kakšno leto ali dve več, kot je sedaj Sara. To je violina – četrtinka, kot se imenuje zaradi svoje velikosti. Za Saro je še prevelika, a ne toliko, da je ne bi mogla prisloniti k ličkom, jo z levo roko držati in z lokom v desni potegniti po strunah. Ali pa zabrenkati, kot na kitaro. Temu načinu igranja se reče pizzicato. Sara je prvo srečanje vzela zelo resno in bi kar ves čas našega obiska vežbala. Celo pred ogledalo se je postavila in se gledala, kako igra. Madoniš! Simona je bila vesela, da je Sara tako navdušena in bila presenečena, da sta se z violino že prvič dobro ujeli, saj je Sara violino držala, kot prava violinistka, tudi takrat, ko ni igrala nanjo. Ker je Sara še premajhna za vpis v glasbeno šolo, smo se s Simono dogovorili za individualne učne urice s katerimi bosta s Saro pričeli takoj, ko najdemo zanjo primernejšo, manjšo violino (osminko ali šestnajstinko). No, bomo videli kako dolgo bosta trajala navdušenje in volja do igranja. Jaz pravim, da je bolje, da nam zagode na violino, kot drugače. 
September 2nd, 2011
Da bi letošnje leto bolje izkoristil za potapljanje sem predlagal, da obiščemo Mali Lošinj, kjer bi se lahko priključil potapljačem iz kluba NovaSub iz Kamnika in z njimi opravil nekaj potopov v sklopu organiziranega mini-potapljaškega tabora. Ker je že samo potapljanje ne-prav-poceni šport, smo iskali najugodnejšo namestitev. Hotelske in apartmajske namestitve (če se je sploh kaj našlo) so bile predrage, zato smo logično pristali na kampiranje v Kampu Čikat.
S kampiranjem nimava z Urško nekih pravih izkušenj, še manj pa imava potrebno kamping opremo. Zato sva prosila Aleša in Polono, da nam posodita njun šotor z eno spalnico in večjim predprostorom, kar tudi ni bil problem. Poleg šotora sva dobila še zabojček z osnovno opremo (napihljiva blazina, priključni kabel, podaljški – razdelilci, luč, tlačilka, …). Spsodila sva si tudi mini hladilnik, ki pa ob dejstvu, da ga je bilo potrebno poleg vsega ostalega spraviti v avto, niti ni bil tako zelo “mini”. Izkazalo pa se je, da je nepogrešljiv del kamping opreme. Darja nam je posodila še dodatno napihljivo blazino in indukcijsko kuhališče (prav tako super zadevca). Ker smo na počitnice povabili še omo, smo si morali sposoditi še en manjši šotor. Alešev brat Andrej mi je prijazno posodil potapljaški jopič, regulator in podvodno svetilko, kar mi je kasneje prihranilo nekaj evrčkof, ki bi jih sicer moral plačati za izposojo opreme v diving centru. Napolnili smo kovček z oblačili in obutvijo, eno veliko torbo z jedilnim priborom, začimbami, čistili, oljem, kisom ipd., vzeli vse povštre, ki jih premoremo, dve tanjši odeji, nekaj flis dekic, omino torbo, maske, dihalke, plavutke, hitri pekač, blazine za plažo .. in še bi se kaj našlo. Skratka, avto smo po dobri uri mučenja uspeli napolniti, v strešnem kovčku pa bi se še celo našelo malo prostora za .. recimo še en povšter. Odrinili smo v sredo, okoli pol dvanajste ure dopoldan.
Tokrat smo se odločili, da bomo prečkali Krčki most, se peljali čez otok Krk in na trajekt šli v Valbinski in ne Brestovi. S tem se izognemu kupu neprijetnih ovinkov od Opatije do Brestove in prihranimo nekaj kilometrov vožnje po otoku Cresu. Na plovbi do Cresa sem zagledal jato delfinov, ki je kakšnih 200-300 m pred nami elegantno plavala po kanalu med Krkom in Cresom. Pohitel sem k Urški in otrokom ter se že po poti drl, naj hitijo pogledati delfine. Ljudje so hitro razumeli, čemu takšna vnema, in se še sami pomaknili na najboljšo točko za opazovanje na trajektu. Kakšnih 5 minut smo jih lahko opazovali, dokler se niso oddaljili in izginili v modrini.
Čakala nas je še dolga pot čez otok Cres in od mesta Osor, kjer se Cres in otok Lošinj stikata, do Malega Lošinja. Nekaj čez šesto uro popoldan smo prispeli v mesto Mali Lošinj in se morali ustaviti v koloni, kjer smo čakali, da ladje preplujejo z rotirajočim mostom premoščeno ožino sredi mesta. Dvakrat na dan se most odpre in ladje si tako privarčujejo precej časa in goriva, kot če bi morale obpluti zares dooooolgi otok Lošinj. Malo pred sedmo uro zvečer smo prispeli v Kamp Čikat.
Avto smo ustavili pred recepcijo in šli po prve informacije. Parcelirana mesta so bila vsa zasedena, zato nam je ostala le možnost poiskati kotiček pod stoletnimi borovci, primerno velik za postavitev naših dveh šotorov. V višku sezone to ni tako enostavna naloga, kot se zdi, čeprav je kamp precej velik in ravno njegova velikost nam je črpala preostanek energije, ko smo šetali od enega na drugi konec kampa in iskali primerno mesto. Kamorkoli smo se postavili in se spraševali ali bi bilo mesto primerno, smo naleteli na radovedne oči sosedov iz katerih se je dalo prebrati, da naša navzočnost ni med bolj zaželenimi. Vsak pač želi imeti čimveč mesta zase in eni, očitno dovolj zgodni, si na teh neparceliranih mestih zgradijo prava posestva. Kočno najdemo primerno mesto in se z naglico lotimo postavljanja šotora in razpakiranja najnujnejših stvari. Oma je odpeljala otroka k morju, midva z Urško pa v akcijo. Kmalu se je zmračilo in sva morala nadaljevati z naglavnimi svetilkami. Topil sem se v lastnem potu. Končno je šotor bil postavljen, blazine napihnjene in postlane, najnujnejše razmetano po robu predprostora, elektrika priključena in prostor osvetljen. V pričakovanju naslednjega dne smo se porazdelili po šotorih (Sara je spala z omo) in ob slabem spancu preživeli prvo noč.
Naslednji dan sem poiskal potapljaški center in se dogovoril za pričetek potapljanja v petek. Potem sem se vrnil k družini na peščeni plaži le nekaj korakov hoje od centra. Otroka sta v vodi neizmerno uživala in ob pogledu na njuno živahno čofotanje, smo tudi mi začeli lažje preživljati naše počitnice. Za kosilo smo si pripravili kampersko klasiko: čevape in nekaj pečenega piščančjega mesa, čeprav le iz ponve in ne roštilja. Zvečer smo obiskali še znance in se zaklepetali pozno v večer, da sta otroka omagala kar na njihovih ležalnikih in sva ju morala z Urško nesti speča do šotora.
Petek je bil prvi potapljaški dan. Kljub občutku, da je vsako postavljeno vprašanje ali prošnja osebju DC bilo majčkeno odveč, se je dan super začel. Na poti iz zaliva Čikat proti Susku smo naleteli na družino delfinov. Materi z mladičem smo se uspeli približati do kakšnih 10 m in lahko sem užival ob pogledu na njuno elegantno preskakovanje valov. Ladja je bila zelo počasna in do Suska smo se vozili kakšno uro. Lokacija je bila zelo obetavna, saj velja za eno lepših lokacij na Jadranu: Rt. Margarina ali podvodni “Big Canion”. Skupaj s sopotapljačico sva bila dodeljena voditelju potapljanja, Mateju, ki naju je že na začetku opozoril, da zaradi omejitev, ki veljajo za OWD-je, naša globina ne bo presegala 18m, morda ponekod za kakšen meter, največ dva. Zaradi tega se je razlikoval tudi naš plan potopa, kjer bi kanjon le “oplazili”. No, pa ga nismo. Kanjon smo delno zgrešili in si tako lahko ogledali le njegovo zunanjo steno, sicer zanimivo, a kaj, ko smo bistvo spustili. Počutil sem se kot najstnik, ki mu punca obljubi uresničitev njegovih fantazij, vse skupaj pa ostane pri mučkanju na fotelju, ker ona pač še ni pripravljena, ali pa se ji zdi, da tipček ni dovolj zrel za kaj takšnega. Razočaranje bi kljub temu bilo preveč, saj je vsak potop po svoje lepo doživetje in že sem se veselil popoldanskega potopa.
Ko sem se vrnil do šotora je skoraj bil čas za kosilo .. ali vsaj za razmišljanje o tem, kaj sploh jesti. Ker nam je od prejšnjega dneva ostal še en paket čevapčičev, sem se domislil še ene izvrstne jedi po kampersko: omaka a la’ bologneze čevapčiči ali kako iz čevapčičev narediti polivko za špagete. Ja, tile Lidl čevapčiči so kar nabiti in jih je težko razdrobiti v nekaj, kar bi bilo podobno polivki, a z dovolj truda se da temu vsaj malo približati. Namesto paradižnikove omake smo v omako narezali en sveži paradižnik in dodali četrt vrečke paradižnikove juhe z zakuho. Ker sem že moral hiteti na drugi potapljaški izlet in nisem mogel počakati na špagete, sem “polivko” lahko le poskusil in sploh ni bila slaba! To smo družno dokazali, ko smo zvečer z užitkom pojedli še ostanke kosila.
Drugi izlet je bil proti otokoma Male in Velike Srakane. Luštna lokacija. Kot že prej, tudi tokrat omejitev do -18 metrov. Kolegica se je precej ukvarjala s kontrolo zraka in pri 100 barih prav odfrčala do voditelja, da je pokazala svoje stanje na barometru. Ja, že ti zrak kje ne uhaja, se da počakati tudi na prvo naslednjo priložnost vidnega kontakta, ne pa strašiti umirjene potapljače (kot sem sam, he, he) .. , kot da se ji bo v trenutku jeklenka spraznila. No, saj punca kar dobro tauha in si bo iskušnje dovolj hitro nabrala, morda celo naredila AOWD pred mano. Od življenja razen jat ribic ni bilo videti nič pretresljivega, sam potop pa je zaradi terena bil dovolj zanimiv, da lahko rečem, da sem bil zadovoljen.
Drugi potapljaški dan je bil organiziran kot celodnevni izlet na otok Premuda. Zaradi velikega števila prijavljenih potapljačev, je bilo potovanje do otoka organizirano z dvema barkama in vesel sem, da sem bil na hitrejši, saj sem se prejšnji dan naveličal cijazenja s staro dizelsko zibelko. Do otoka smo potrebovali kakšno uro in pol vožnje. Prva lokacija velja za eno najpopularnejših lokacij na Jadranu, imenuje se “Katedrala”. Gre za podvodno jamo z nekaj odprtinami na zgornji steni, skozi katere pada v jamo nekaj svetlobe. Celotni strop je porozen in pri plavanju na zunanji strani nad jamo je mogoče opazovati neštete mehurčke zraka potapljačev v jami, da izgleda, kot da si v steklenici z mineralno vodo. Ja, jaz sem si jamo več ogledoval od zunaj kot od znotraj. Kljub temu mi je bilo dovoljeno vstopiti v jamo in si ogledati njen začetni del, kjer je bila maksimalna globina okoli 19m. Super doživetje, kakšno bi šele bilo, če bi lahko skozi jamo plaval! No, tudi potop zunaj jame je bil dovolj zanimiv. Ko smo se dvignili na površje, je kapitan sosednje ladje že pripravljal naše kosilo: pečena riba (skuša) ali meso iz žara. Jaz sem se odločil za prvo in ni mi bilo žal. Kosilo smo pojedli v novem pristanišču v kraju Premuda, kjer je hudo primanjkovalo sence. Tisti, ki so v žep vtaknili nekaj kun, so se umaknili v senco bližnjega kafiča in se osvežili s sladoledom, meni butlu, pa je preostalo pohajkovanje v radiusu 10m okoli obeh bark, občasnem izmikanju v senco pod streho barke ali skoku v vodo (da vsaj za trenutek nisem občutil vročine na svojih plečih).
Zadnji potop smo opravili le kakšnih 100-200 m od obale, kjer smo zasidrali barko, potem pa plavali čez plitvino med dvema otočkoma in pričeli s potopom na zunanji steni desnega otoka. Kmalu sem na globini približno 15m opazil, kako iz lunje na steni moli majhna glava, ki pa ni bila ugorjeva. Bila je morena. Ena majhna, čisto prava morena. V Jadranu! In Tine jo je videl! Super! Skoraj nisem mogel od nje, tako sem bil vesel tega odkritja. No, pa sem ji le moral pomežikniti in odplavati naprej z Ireno, mojo potapljaško partnerko in voditeljico. Plavala sva na globini med 15 in 20m. Našla sva še enega večjega raka, tako poraščenega, da so ga izdajale samo noge, vse ostalo je bila gmota alg. Na površje smo se dvignili pred plitvino. Ker je s vso potapljaško opremo na hrbtu lažje plavati pod vodo kot nad vodo, sem se potopil in proti barki plaval na globini okoli 2.5m. Srečal sem majhno hobotnico, ki je po turško sedela pred ozko razpoko in se vanjo potegnila, kot bi jo posesal vakum, ko sem se ji približal. S prstom sem podregal v razpoko in na koži čutil njen prisesek, a je nisem več mogel pregnati ali potegniti iz luknje. Malo naprej je iz podobne razpoke štrlel rep živali, po obliki bi rekel, da je bil ugorjev, kar je bilo presenetljivo glede na to, na kakšni globini je bil. Ko sem se ga hotel dotakniti, je urno izgini pod skalo in nisem ga več mogel najti. Ta potop je bil odličen zaključek potapljaškega dneva in potapljaškega izleta na Lošinju.
S potaljaškim centrom na Cresu sem se dogovoril, da jih spet obiščem v nedeljo na poti domov in z njimi opravim še zadnji potop. V nedeljo smo že ob 7. uri pričeli s pospravljanjem šotora in ob 9. uri smo kot drugi v vrsti spet čakali pred mostom. Če bi bili minuto hitrejši, nam tega ne bi bilo treba, a kaj čmo. Po 25 minutah čakanja smo oddrveli proti Cresu, kamor bi morali dospeti do 10. ure. Kakšen kilometer pred Cresom je Sara morala bruhati in smo zato nekaj minut stali ob robu ceste. Do diving centra smo prišli malo čez deseto uro in brž sem moral zbrati svojo opremo, da sem se lahko pridružil novi skupini potapljačev, ki so se odpravljali na Rt. Draženj, ne daleč od mesta Cresa. Potop je trajal okoli 50 minut, žal smo našli le poginulega ugorja na peščenem dnu (in ga pustili v poslastico morskim mrhovinarčkom). Z Urško sva razmišljala, da bi izkoristila priložnost in bi tudi Urška poskusila potapljaško opremo uporabiti v vodi, a si je potem premislila in sva to idejo preložila na drugo priložnost. Pojedli smo pice in se odpravili proti trajektu. Po uri čakanja smo se odpeljali proti Krku in od tam proti domu. Omo smo odpeljali v Lovrenc, kjer jo je Karlo že nestrpno-nestrpno pričakoval. Mi smo bili doma nekaj čez deveto uro zvečer. Sara je spala že v avtu in po tuširanju nadaljevala v svoji postelji, Urban pa zaradi prespanega večjega dela poti imel malo težav s spečnostjo, zato je zaspal precej kasneje. Z Urško sva razpakirala avto in pospravila stvari, kar je za pospraviti bilo.
Za nami so lepe počitnice in super kamperska izkušnja. Razmišljamo o tem, da si čez čas kupimo nekaj opreme in potem na kampiranje oddidemo večkrat. Se že veselim.
August 22nd, 2011
Zdaj smo že vsi na kolesih, Urban je “ta večje” kolo že dobro osvojil. Kakšen padec tu in tam se zgodi, a kako bi lahko kdo bil kolesar, če občasno ne občuti podlage na svoji lastni koži? Zato smo zaradi njih le še bolj pogumni in drzni, kot pravi kolesarji morajo biti.
Kot ponavadi, se tudi danes konec naše poti zaključi z rahlim klancem, ki ga ob pravilni uporabi zavor tako Urban kot Sara obvladata. Zato se Sara pogumno spusti po klancu navzdol. Pod klancem nas čaka Jenny. Vesela nas je bolj kot takrat, ko smo se domov vrnili po 12 dneh dopusta. Zažene se proti Sari, ki je ravno dosegla najvišjo hitrost. Sara se prestraši, pritisne na zavoro ob tem pa dobesedno odleti iz kolesa. Na srečo se je padec končal brez poškodb in se je tudi Jenny pravočasno umaknila, jok je bil bolj posledica neljubega presenečenja.
Ko Saro še vso ihitajočo tolažim, pravim: “Še sreča, da se nisi poškodovala!”
Sara doda: “In še sreča, smrk, smrk, da nisem Jenny poškodovala bolane tačke (Jenny ima po operaciji še vedno povito tačko)”.
August 12th, 2011
Pred nekaj meseci smo opazili, da ima Jenny na sprednji tački za nohet veliko bulo. Bila je mehka na dotik, koža zelo napeta, zato sem domneval, da gre za kakšno gnojno bulo. A vendar nisem veterinar in brez posega, se tega ne da z zagotovostjo trditi. Jenny smo odpeljali k veterinarju. Veterinar je bulo punktiral in iz nje potegnil kar precej temne, gnojne tekočine. Pripravil je tudi vzorec za analizo pod mikroskopom in potrdil, da gre za gnojno vnetje. Z iglo je zarezal v površino kože in iz bule iztisnil še preostanek gnoja. Če bi se zadeva ponovila, bi bila potrebna operacija, saj lahko gre za vnetje kožne žleze lojnice, lahko pa tudi za kaj drugega.
Bula se je kmalu spet napolnila in celo prerasla svojo prvotno velikost. Urška se je potrudila in poklicala dve veterinarski ambulanti: “našo” v Mariboru in priporočeno veterinarsko ambulanto v Moravskih Toplicah. Ko je v slednji vprašala za okvirno ceno takšnega posega, brez da bi ji povedala o ponujeni ceni v Mariboru, je gospa dejala: “Gotovo precej manj kot bi plačali v Mariboru”. In ta faktor je bil skoraj 3!! Tako smo Jenny naročili na poseg v Moravcih in jo tja včeraj tudi odpeljali.
Ker so psi menda precej občutljivi na splošno anastezijo, poleg tega pa je Jenny imela precej nizek srčni utrip, se je veterinarka odločila, da ji damo le pomirjevalo, ki jo bo spravilo v rahli dremež. Po desetih minutah je Jenny že dremala in smo jo odnesli na mizo. Ko je mesto posega bilo pripravljeno, je veterinarka naredila prvi rez. Gnojna tekočina je v curku brizgnila veterinarki v obraz, jaz sem pa od presenečenja kar malo odskočili od mize. Potem je še nekajkrat špricnilo iz rane, dokler ta ni bila čisto prazna in pripravljena na čiščenje. Z grelnikom, kot je tisti za spajkanje, je žgala tkivo in kmalu se je pokazal vzrok vetja. V rani je bilo precej koščkov tujkov, ki jih je Jenny verjetno staknila med svojim tekanjem za žogo. Ko so bili vsi tujki odstranjeni, je veterinarka rano zašila, vtisnila vanjo še malo antibiotika in jo povila. Jaz sem ves čas stal ob Jenny in jo božal. Kljub dremežu je nekajkrat trznila in skoraj razsipala pribor iz mize. Dobila je še eno injekcijo antibiotika in sredstav za prejšnje prebujanje, za popotnico pa smo dobili še dve tabletki in novo dozo injekcije, ki ji jo bom moral dati danes jaz sam.
V avto smo jo odnesli še vso omamljeno in trajalo je še dobro uro, preden se je pošteno prebudila. Ko sem ji doma pomagal zlesti iz avta, je najprej poiskala žogo, jo prinesla in hotela prositi, da ji jo vržem. Žogo sem skril in je raje od Urške dobila majhen priboljšek. Noč je prespala v stanovanju. Upam, da se ji rana dobro zaceli, čez 10 dni pobiramo šive.
Aja! Cena? Če so nam v Mariboru govorili o ceni ok 160 EUR, smo v Moravcih plačali slabih 60.
August 5th, 2011
Škoda, da tukaj nimam slike, moram pa to obeležiti, da se bova nekoč po uspešnem potapljaškem dnevu spominjala, kakšni so bili njeni začetki.
Vsa prepotena in umazana sem Urbana in Saro zvečer posadil v bano in jima natočil dovolj vode za čofotanje in igranje. Spomnil sem se, da bi si lahko igro popestrila z maskami, ki sta jih dobila lansko leto, če so jima še prav. Zakaj jih nismo vzeli že na morje, ne vem. Bila sta takoj za akcijo in hotela imeti vsak svojo masko na glavi. Pri Sari je še šlo, Urbanova glava pa je bila prevelika za pas in si je moral masko držati na obrazu z rokami. Sara se je želela potunkati in pogledati skozi masko pod vodo, pa sem ji prinesel še dihalko. Najprej je globooooooko zajela sapo – čeprav je imela v ustih dihalko. Potem sva malo povadila in se naučila, da z dihalko v ustih ni potrebno zadrževati zraka, če glavo damo pod vodo. In tako je moja potapljačica z masko in dihalko v bani iskala ribice, ki sta jih z Urbanom raztrosila med igro.
Ja, to so Sarini potapljaški začetki .. Bravo!
August 2nd, 2011
To, da se Urban stalno trudi, da ne bi zaostajal za Saro, je že znano dejstvo. Čeprav bo v letih vedno zaostajal za njo, pa jo v kakšni stvari že presega: npr. v kilogramih. Če bi bil le malo bolj “podumen” kot je, bi že znalo biti nevarno. Kljub temu, da Saro skuša stalno posnemati, pa sta si precej različna. Urban pri hrani ni tako izbirčen, kot Sara, Sara se prej opogumi kot Urban, Urban je hitro užaljen in postane cmera, Urban je precej živahnejši in navihan, Urban je očitno veliko bolj neroden, četudi le po nesreči, Sara je nekoliko manj cartasta in še bi lahko našteval razlike med njima ..
Tokrat je Urban sam pokazal interes, da posnema Saro v vožnji kolesa brez pomožnih koles. Da bi se naučil loviti ravnotežje, smo mu pred dvema mesecema podtaknili poganjavčka, ki ga je začuda sprejel, saj se pred tem z njim ni hotel voziti (jaz se tudi ne bi – zakaj, če je pa veliko lažje s pedali?). Tokrat pa je hotel “malo kolo”, ki sem mu že takrat odstranil pomožna kolesa, če bi fanta slučajno zamikalo. In? Če je Sara rabila samo malo pomoči, da se je začela voziti po dveh kolesih, je Urban sploh ni potreboval. Enostavno je vzel malo kolo in se odpeljal kakšnih 10m kar po domačem dvorišču, travi in grbinah .. Seveda sva oba z Urško bila več kot navdušena. Morda se še letos nauči voziti tudi z večjim kolesom, ki ga je dobil za rojstni dan, a ima še namontirana pomožna kolesa. Potem bomo vsi super mobilni in si bomo privoščili kak krajši kolesarski izlet.
Bravo, fant moj!
August 2nd, 2011
V nekaj dneh našega kratkega obiska otoka Hvara se je nabralo dogodivščin in novih izkušenj toliko, kot se jih včasih cel dopust ne. Naključje je bilo, da je ravno v času našega obiska na kratek izlet priletela eskadrilija iz Maribora, mi smo si pa nažicali panoramski polet. Enkratno! Edino Urban se je na začetku “malo bojal”, potem pa bil kar “podumen”. Mene pa mika, da bi postal pilot (že od malega). Čisto zares. Samo mošnjiček je prazen .. 
May 31st, 2011
Previous Posts
