Dejstva:
A) Sara in Urška prebijeta noč v bolnišnici. Sara koristi dva obroka (večerja, zajtrk), Urška le posteljo. Do večera dobi eno porcijo infuzije za okrepčanje telesa po dehidraciji, opravljen je krvni izvid (na srečo negativen). Drugi dan sta že po zajtrku odpuščeni.
Znesek za zavarovalnico: cca. 850 EUR
B) Jaz prebijem v bolnišnici en cel dan, naslednji dan sem po zajtrku odpuščen. Prvi dan opravijo operativni poseg v splošni anasteziji (artroskopska stabilizacija ramena), dobim protibolečnska sredstva – manj od predpisanih, ker so bolečine dokaj znosne. Večerja (ričetova župa – bljak) in zajtrk. Na vizito zvečer in naslednji dan zjutraj pride zdravnik v civilu (in športnih copatih). Operaterja ne srečam (sobota), fizioterapevtka se ustavi pri vseh v sobi razen pri meni. Soseda v sobi s podobnim posegom mori glede opornice, meni ne izreče niti ene besede.
Znesek za zavarovalnico: cca. 1900 EUR, od tega cca. 240 EUR iz dodatnega zavarovanja.
C) Osebna zdravnica me opomni, da operater v odpustnem pismu predpisuje “zgodnjo rehabilitacijo”. Pokličem v bolnišnico in vprašam za kaj gre. Povejo, da bi mi to morala povedati fizioteravtka pred odpustom iz bolnišnice. Seveda zanikam. Naročijo mi, naj pridem z odpustnim pismom in napotnico k fiziatru. Dogovorimo se za termin. Včeraj pridem. Fiziater prosi za odpustno pismo, a izvida ne prebere (je na drugem listu, lista pa niti obrnil ni). Predpiše mi fizioterapijo po kateri se moram ponovno oglasiti pri njemu na pregledu. Tokrat me ne pregleda, niti me ne vpraša o mojem počutju, težavah, stanju .. Kot mi naroči, se napotim na ortopedski oddelek kjer je “fizioterapevtski kotiček”. Vprašajo me, ali imam s seboj tudi izvid, a ga znova nihče ne pogleda. Predpišejo mi termine za fizioterapijo: 10 obiskov – 3/teden. Povem, da pri prvem ramenu nisem imel takšne izkušnje, a mojo opombo ignorirajo.
Predvsem me zanima, kako bodo lahko ocenili učinkovitost fizioterapije ali spremljali moj napredek, če fiziater ni niti prebral izvida, me ni vprašal o počutju, kaj šele pregledal.
Iz vsega zgoraj zapisanega pa se lahko vprašam (čeprav bolj kot ne retorično), kaj hudiča plačujemo, ko nam od plače odtegujejo visoke prispevke za zdravstveno varstvo?
BTW: Kaj naj s protibolečinskimi sredstvi, ki sem jih dvignil v lekarni, pa jih nisem potreboval (še zaprta embalaža)?
March 2nd, 2010
Dobro je ..
- da je za mano druga operacija ramena in so bolečine tokrat znosnejše, kot sem pričakoval glede na izkušnje iz prve operacije
- tudi to, da se je rana celila brez pikice gnoja, rdečice ali kakšnih drugih težav
- da sem se po več kot dveh tednih lahko končno spet vlegel na trebuh in že naslednji večer občasno tako tudi spal (spanje na hrbtu nikoli nisem prakticiral, pri okrevanju po operaciji pa je bilo neizbežno)
- da se je večina snega končno stalila in pri tem ni bilo prehude packarije
- da je naša streha vzdržala še eno zimo in upam, da bo še kakšno
- da Urban neverjetno hitro napreduje, tudi Sara skoraj vsaki dan preseneti s kakšno novo “finto”
- da je Sara danes brez napake zdeklamirala in odplesala pesem “Oton Župančič – Stari Medo” (kot jo sama predstavi)
- da je čas moje bolniške hkrati tudi čas počitka duha
…
Slabo je ..
- da se bo moja bolniška podaljšala za precej dlje kot sem pričakoval, saj že jutri začnem s prvo serijo fizioterapij, medtem, ko sem pri prvi operaciji okreval brez tega, oziroma so mi terapije bile predlagane šele po nekaj mesecih
- da še vedno roko držim kot kak vojni invalid in si z njo ne morem pomagati toliko, kot bi si želel (Urška je moja leva roka)
- ker ne morem vzeti otroka v tesni objem ali se z njima malo valjati po postelji
- da je Sara zaradi dehidracije po skoraj dvo-tedenskem občasnem bruhanju morala preživeti noč v bolnišnici, pred nekaj dnevi pa je skupaj z mano spet prebolevala neko čudno obliko trebušne viroze; na srečo ni trajalo dlje od enega dneva
- da je dve noči bruhal tudi Urban
- da je danes bruhala še Urška, a ji skoraj takoj po tem bilo bolje
- da mravlje občasno preizkusijo našo voljo do sobivanja
- da se stalno pri sebi izogibam misli o tem, kaj bo treba še storiti glede našega doma (hiše) in dejstvo, da za to ne obstaja nobena finančna konstrukcija, niti ne kaže, da kmalu bi (fasada, streha, okolica, soba v garaži, prizidek, lopa, ..)
- da Urška še vedno ne najde zaposlitve, subvencij za samozaposlitev ni, tudi ne primernega prostora za izvajanje dejavnosti v Rušah
- da je zadnji servis AXa požrl kar precej m2 tlakovcev, a nam bo, upam, služil toliko dlje
…
Verjetno bi se še česa spomnil .. tako dobrega kot slabega .. pa saj “It’s just life”, a ne? 
March 2nd, 2010
Pričakovana operacija ramena je za mano. V primerjavi s prvič okrevanje že od dneva operacije poteka lažje. Bolečine so veliko bolj znosne, pravzaprav v bolnišnici niti nisem imel občutka, da potrebujem kakšen protibolečinski šus. Seveda nisem zapustil bolnišnice že isti dan po operaciji, kot mi je bilo rečeno. Bil sem pa prvi na vrsti. Ob 8:10 sem že čakal v operacijski sobi, ob 8:20 sem imel namontirano cevko v žilo in masko na obrazu. “Dihajte, to je navadni kisik .. Globoko dihajte”, sem še slišal, več se ne spomnim. Zbudil sem se kakšne 3 ure po tem, utrujen ko pes. Pred mano je bila ura .. ne .. dve, tri, štiri ure! .. in potruditi sem se moral razbrati kaj kažejo kazalci. Če sem oči le za trenutek zaprl, sem bil v svetu sanj. In potem sem jih spet hitro odprl, ker se mi je zdelo, da ne smem zaspati. Utrip mi je poskočil in slišal sem, ko je ena od sester rekla: “Kaj pa imate tako visoki pulz?”. Ja, od misli, da ne smem več zaspati in vsakičnem ponovnem prebujenju iz dremeža, je moj utrip poskočil. Čez dan sem dremal in čutil sem utrujenost. Nemogoče bi bilo, da bi še isti dan zapustil bolnišnico. Sem se kar strinjal s tem, da tam prespim noč. In na srečo to ni bila moja druga najhujša noč v življenju. Bolečine so bile zares znosne in lahko sem spal, četudi po obrokih. Po izvidu sodeč je moja rama bila deležna precej obsežnega remonta. Tudi danes, 6. dan po operaciji nimam posebnih težav z bolečinami, le pred spanjem je dobro vzeti kakšno tisto belo-modro čudežno? kapsulo. Čez dva mesece bom upam, že lahko spet tekel, nabiral kondicijo in izgubljal kg, ki si jih bom v tem času sigurno nabral.
Se je pa zgodila še druga stvar, zelo podobna tisti izpred slabih dveh let. Ko sem jaz prišel iz bolnišnice, je Sara šla v bolnišnico. Ja, spet. Z Urško sta v nedeljo šli k dežurni zdravnici, ker je Sara v soboto ponoči spet bruhala. Že dva tedna je občasno bruhala. Vmes kakšen dan ne, pa potem v avtu, pa zvečer doma itd. Jedla je slabo, pila je zmerno, a kaj, ko je vse to velikokrat izbruhala. Zdravnica je ugotovila precejšnjo telesno šibkost in dehidriranost. Zato je priporočala, da z Urško obiščeta bolnišnico, kjer bi jo oskrbeli s kakšno flaško infuzije. Z Urbanom sva tako ostala sama doma, a nama je na srečo prišla na pomoč Urškina mama, zvečer še Darja in naslednji dan zjutraj Urškin oče. V ponedeljek sta Urška in Sara že bili doma, razloga za bruhanje niso odkrili. Sara je po tisti flaški infuzije postala spet živahna deklica, povrnil se ji je apetit, dobila je rdeča lička .. skratka, bila je kot prerojena. V torek se je že veselila oblečena v čebelico skupaj s prijatelji iz skupine iz vrtca. Prav tako tudi Urban.
Urška ji je za pogum v bolnišnici kupila pravi baletni komplet. Joj, kakšno navdušenje je bilo to! Kar ni se mogla nagledati svojih pravih baletnih copatkov, svilenih trakcev, baletnega krilca .. Zvečer je vse lepo pospravila v svoj predla in zjutraj takoj preverila, če je vse še na istem mestu.
Po dolgem času sta spet oba v vrtcu. Skupaj se peš vračamo domov in uživamo v snegu dokler ga še imamo.
February 18th, 2010
Tudi na tem blogu bi jamranja bilo že počasi dovolj, kot ga je že zdaleč dovolj v naši familiji.
Urban je prebedel skoraj celo predprejšnjo noč, kašljal, hropel in zjutraj vstal z vročino. Ves včerajšnji dan je potem bil sitko, nerazpoložen, razdražljiv .. Kaj čemo drugega, kot obiskati zdravnika? Z Urško sva se že skoraj spričkala, kdo ga bo odpeljal. Urška se najbolj boji tega, da bi ta mali tam napravil prevelik vik in krik in bi spet katera od sester malo prestrašeno opazovala kameleonsko spreminjanje barv na njegovem obrazu, meni pa je že skoraj nerodno, ker smo enostavno prepogosto tam. Peljala ga je Urška. Diagnoza: laringitis in vneta ušesa. Zdravljenje: Voltaren proti vročini, 3x dnevno inhalacije, Amoksiklav (AB) – ker je komaj dva tedna odkar smo se rešli Hikoncila. Ja, pa še nova runda Singulair-a – vrečke s praškom, vsak večer ena, polletna terapija, ki naj bi odpravila težave z hropenjem. Iz vsega tega bi človek lahko sestavil popoln dnevni obrok. Materno!
Po obisku zdravnika sta z recepti v roki Urška in Urban odhitela proti lekarni, saj so bile zadnje minute pred 17. uro, ko lekarno zaprejo. Ko stopi pred steklena vrata lekarne, se ta ne odprejo. Zvonik na cerkvi nekaj trenutkov za tem odbije 17. uro. Urška z recepti v eni in Urbanom v drugi roki maha ženski, ki še vedno stoji za pultom v lekarni. Ta ji maha “ni-ni, zaprto ..”, Urška pa ji pravi, da je ura pravkar odbila peto in bi lekarna moral biti do te ure odprta. Naj to pomeni, da se bo morala peljati po antibiotik v Maribor? Ženšče skomigne z rameni in izgine. Očitno za njih delovni čas pomeni ob 17. uri iti domov, ne pa zapreti vrata in šele takrat začeti z zaključkom. Da jim mamicu milu, da jim j****, p**** ferdamane. Pardon. Imajo srečo, da jaz nisem namesto Urške stal na vratih.
Zjutraj je Urban bil očitno navihano razpoložen in je ves čas odpiral vhodna vrata. Zato jih je Urška zaklenila. Potem se je odpravila po korp drv, ki ga imamo navadno le nekaj metrov vstran od hiše, pod streho prve ute. Obula je cokle, ki so stalno zunaj pripravljeni za nataknit in naredila tistih nekaj korakov ter si v naročje dvignila polno košaro drv. V tistem trenutku je opazila, da je Urban pri balkonskih vratih. Samo malo bolj bi se stegnil, pa bi jih s kljuko lahko zaprl. Urška bi ostala zunaj, otroka zaprta v hiši. Dvomi, da bi Sara lahko dvignila kljuko in ji tako odprla vrata. Hotela je pospešiti proti vratom, pa ji je na zamrznjenem snegu, v coklih z gladkim podplatom, pošteno spodrsnilo. Padla je, razsipila drva, si potolka koleno in nart, raztrgala trenerko .. Čeprav jo kar precej boli in bo sedaj njena koža kot kameleonja, si menda zvila ali celo zlomila ni ničesar. Z mojo invalidno roko naslednji teden bi tako bila “popoln” par.
Naj se gre nekam srat vse to ….
February 2nd, 2010
Razlogov je veliko. Večino teh je mogoče ignorirati in je to navadno tudi najboljša obramba, nekaj pa je le takšnih, s katerimi se je potrebno tako ali drugače soočiti in probleme rešiti preden se razpoloženje lahko popravi.
Takoj zatem, ko je Urban prenehal z jemanjem AB, ki ga je dobil zaradi vnetega ušesa, je AB dobila Sara na podlagi krvnega izvida (levkociti na zgornji meji, CRP=55). Pri obema se je stanje popravilo tisti dan, ko sta vzela prvo žličko sirupa. Sigurno ne zaradi sirupa, je pa vprašanje, če bi se stanje lahko kasneje poslabšalo. Nimam pojma. Bi lahko ugibal, pa ne bom. Smo pač zaužili tisti sirup, kot nam je bilo predpisano.
Dan ali dva po tem, ko je Urban vzel zadnjo žličko sirupa, se je pojavil nov problem zaradi katerega sva v poznem popoldanskem času šla na obisk k dežurnemu zdravniku. Začel je govoriti “Aua”. Čisto milo, brez joka, brez jamranja. Samo “Aua”. In kazal je svojo pipico. Ko sem ga slekel, mi je postalo jasno zakaj: lulček je naenkrat postal “velik kot Triglav”. Zdravnica je predpisala dve kremi in nama dala napotnico za pregled urina. Kar takoj sva šla v laboratorij in na presenečenje vseh se je Urban brez težav polulal v lonček. Če sem najprej mislil, da nama bo to težko uspelo ali da bo nalulal premalo, sem potem moral stiskati zobe in praviti “stop – stop”, saj je lonček napolnil do 1 mm pod rob. Urin je bil b.p., predvsem tista proti-vnetna krema (ki smo jo nedolgo nazaj uporabljali pri vnetih očkah) je težavo uspešno odpravila že v dveh dneh.
Včeraj ponoči je Urban bruhal. Bil je nemiren in ga je Urška vzela iz posteljce. Ko sta se cartljala jo je zmotil vonj po kislem. Kmalu je ugotovila, da je to bruhec na njegovi pižamici, potem pa še, da je konkretno pobruhal svojo posteljco. Zjutraj je bil ok in je šel v vrtec. Tam ni bilo nobenih težav več, tudi jedel je normalno.
Podobno se je danes zgodilo s Saro. Zjutraj še vse ok, tudi jedla in pila je, je pa malo pojamrala, da jo boli trebušček. Na poti v Maribor je bruhala v avtu. Menda konkretno. Trenutno se počuti ok in pije čaj.
Aha! Zakaj v Maribor? Urška in Sara bi danes morali peljati Jenny po 2. injekcijo. Pred dvema dnevoma sta jo peljali na pregled k veterinarju, ker je komaj stopila na prednjo desno tačko. Veterinar ni ugotovil nič posebnega, je pa “trzala” na dotik pri izrastu kremplja na enem prstu. Lahko, da si je kje med norenjem malo odrgnila kožo, sol na cesti pa je to dodatno razdražila. Blazinice so sicer nepoškodovane. Injekcija je menda namenjena lajšanju bolečine. Pregled in en pikec = 33 EUR.
Z Urško sva v spalnici odmaknila ta vlko posteljo od stene. Ob pogledu na steno bi nastalo stanje lahko pričakovala, ni pa zato pogled bil nič manj strašljiv. Plesni na debelo, stena mokra! Urška je steno obrisala kar z viledo in suho krpo, zdaj bova posteljo pustila nekaj cm od stene, da se ta del lažje zrači. Potem sem prečekiral še del stene, ki ga zakriva omara v dnevni sobi. Katastrofa! Razlog je jasen: razlika med temperaturo stene (zunanja stena) in zrakom v prostoru je daleč prevelika. Zaradi tega se na steni nabira kondenz, tudi če je relativna vlažnost zraka nizka. Rešitev? Izolacija hiše. Nema druge. Investicija? Mah.. nimam pojma. Kako se zadeve lotiti, tudi ne vem. Delati fasado in šele kasneje streho menda ne bo šlo. Delati streho in fasado – auč. Delati streho nad razpadajočo garažo – tudi ne. Investicija bi lahko kmalu bila vsaj takšna kot je bila, da smo se lahko vselili. Way to much.
Že štejem dneve do operacije ramena. In prav nič se ne veselim. Ker vem, da je okrevanje precej neprijetno. A se tolažim s tem, da bo to še vedno lažje kot okrevanje, ki ga prestaja mama po operaciji noge. In ne smem preveč jamrati, saj mnogi ljudje prestajajo dosti hujše bolečine in v veliko slabših pogojih.
Lahko bi rekel, da s tekom nazadujem. Tudi okrevanje po operaciji bo botrovalo k temu. Nazadnje sem tekel pred dvema dnevoma, a ne več kot 5km. In v tem mrazu je to bilo čisto dovolj, čeprav sem upal na več. Po pravici napisano, mi niti ni bilo najbolj se matrati za kaj več. Bodo že prišli spet boljši časi – upam.
January 27th, 2010
Oba otroka sta še vedno bolna. Pravzaprav, Urban niti ne zelo. Če odštejem sicer vedno bolj redek, a zato slišno nič manj zastrašujoč kašelj ter občasno grgljanje v njegovem nosku in prsih, bi rekel, da je čisto ok. Baterije so stalno polne. Sara ima že četrti dan vročino. Prva dva dneva je bila res slabo razpoložena in smo vročino zbijali s svečkami. Danes smo dali le še žličko ali dve sirupa. Kašlja. Izkašljati še ne gre. Tudi z mano ni veliko bolje. Sem pač mislil, da če grlo skoraj nič več ne boli, tek ne more škoditi. Žal sem pihnil mimo. Zdaj mi piska v prsih in tudi jaz se ne morem izkašljati. Od kašlja me boli glava.
Bolezen pri otrocih pa zahteva izvajanje terapij za čimprejšnje okrevanje. Lahko so to sirupi, redno pitje čaja z sokom citrusov in/ali medom, jemanje kakšnih zdravil ipd. No, pa poglejmo, kako je danes potekal naš večer od nekje 18:30 do 20:00 ure.
Približno ob 18:30 je Urška začela s spravljanjem otrok v pižamice. Tuširanje in skok v pižamo. Urbanu je poleg pižame potrebno natakniti še plenico in namazati kožo z zaščitno kremo. Potem se je Urška začela pripravljati za večerni sprehod s sosedo, jaz sem nadaljeval z otroškim tretmajem. Sledila je večerja. Danes enostavno: vsak dva kukija in šalčko mleka. Sara se že dva dni z veliko težavo loteva česarkoli, kar označujemo z besedo hrana. Tudi tu ni naredila izjeme in sem po dveh požirkih mleka lahko njen obrok le še pospravil iz mize. Urban je zmazal kukija in pol. Ali bolje, enega celega, če odštejem posamezne koščke čokolade, ki jih je vestno izpljuval. Mleko pa bi skoraj izpil do dna. Žliko mleka sem pomešal s porcijo praška Singulair, ki ga že nekaj mesecev jemljemo enkrat dnevno. Za poobedek je dobil še žličko Hiconcila, ki ga jemljemo zaradi vnetega ušesa (in smo že čisto pri koncu). Sara je namesto poobedka dobila žličko Lekadola, mogoče bo noč kaj bolj prespana od prejšnje. Tako sita sem napotil v kopalnico na umivanje zobkov (in od čokolade zapacanih Urbanovih rok). Sara začne sama, dokončam jaz. Tudi Urban začne sam: dvakrat podrgne po zobkih, potem pa izcuza še zadnjo molekulo zobne paste iz krtačke. Nova porcija paste in spet nadaljujem jaz. Še vedno se moram precej truditi in ga vzpodbujati, da mi da “aaaaaaaa” in lahko solidno pokrtačim njegovo četico zob v njegovih ustih. Sara je pripravljenja za spanje, dobi prosto. Urban še zdaleč ne. Napolnim brizgalko z 2,5 ml fiziološke raztopine. Polovico vbrizgam v njegovo levo, drugo polovico pa v desno nosnico. Z aspiratorjem mu potem posesam sluz iz noska. S palčko bi mu še očistil ušesa, a sem se spomnil, da je to storila že Urška. Pripravim inhalator. Ga sestavim in napolnim 4,5 ml fiziološke raztopine. To zadostuje za 15 minutno inhalacijsko terapijo. Za kratek čas gledamo dnevnik in čakamo na vremensko napoved. Vmes postane dolgčas in malo se moram razjeziti, da lahko nadaljujeva. Malo pred osmo uro sta tako oba pripravljena za spanje. Sari še izpraznim kartico na njenem “fotoaparatu“, ker bo očitno danes ta njen večerni sogovornik. Na kartico ji prenesem nekaj otroških pravljic.
Tako, zdaj je ura 20:30. Urbanova lunica igra uspavanko, on pa se oglaša: “opa!!! Oooooopaaaaa! .. Opa! … Aaaa… “. Mogoče je pobral nekaj komentatorskih fraz med današnjo tekmo za Zlato lisico. Iz Sarine postelje slišim “klik, klik”. Potem se oglasi ena izmed pravljic. Medtem se je Urška že vtihotapila v hišo in predvidevam, da je v kopalnici (Urban je jakost “opa” pravkar povečal za nekaj 10 dB). Saj ju bo kmalu zmanjkalo .. Navadno je Sara prva. Pa lepo spančkajta, sončka moja!
January 17th, 2010
Če pogledam povzetek letnega obračuna prihodkov, kjer se lepo vidi koliko denarja namenimo za socialno varstvo in zdravstveno zavarovanje, bi mi lahko vsaj malo odleglo vsakič, ko to tudi izkoristimo. Žal pa v takšni situaciji ni niti najmanj prijetno biti, zato bi seveda bilo bolje, da bi ti prispevki bili nižji, kot tudi njihovo izkoriščanje.
Babi Esa se je predčasno vrnila iz potovanja po Ugandi. Med hojo na obisk h gorilam je nerodno stopila in si poškodovala nogo. Najprej so mislil, da gre za zvin gležnja, dan kasneje (ko je bil tisti dan v tednu, ko v bolnišnici opravljajo RTG) pa se je pokazalo, da gre za zlom. Potrebna bi bila operacija. Menda se je bilo potrebno kar pošteno namučiti, da sta lahko prišla predčasno na letalo za vrnitev domov. Pravzaprav iz Ugande direktno v bolnišnico. Danes je 4. dan hospitalizirana in vsak čas naj bi bila na vrsti za operacijo. Seveda ji želim vse najboljše, hitro okrevanje s čim manj bolečinami, v prihodnje pa več sreče. Dobro se še spomnim, ko si je pred nekaj leti pri padcu na smučeh poškodovala vretence. Očitno z leti poleg mladosti usiha tudi sreča.
Mene čaka operacija drugega ramena. V petek imam pregled pri zdravniku, kjer bom izvedel še kakšno podrobnost in verjetno točen datum (predvidoma 5.2.). Spomini na prvo operacijo so še vedno živi, predvsem na prve dni po operaciji, ko bi si roko najraje odšraufal. A je izkušnja pokazala, da čas čisto zares zaceli rane. Če je to edino, kar lahko naredim proti svojim težavam z rameni, bom pač moral potrpeti, jebi ga.
Urban je po dveh tednih kašljanja in rahlo vnetih ušesih zdaj le dobil antibiotik. Vročino je imel le kakšen dan, pa še to skoraj zanemarljivo. Je pa kašelj toliko bolj problematičen. Suh, neproduktiven kašelj. Včasih je malo boljše, spet drugič se skoraj davi. Včeraj sem le kupil inhalator, ki nam je enkar že pomagal, a si ga tokrat nismo mogli sposoditi, ker ga kolegi prav tako uporabljajo pri svoji punčki.
Upam, da prvi dnevi v letu ne zaznamujejo celega leta, ali kot je Galunič rekel ob polnoči pri prehodu v novo leto: “Tako kot to noč preživljate v tem trenutku, tako naj bo celo leto.” Urška je verjetno že precej zdolgočasena gledala TV, Jenny je bila pod mizo prestrašena od pokanja petard, jaz pa z otroci v deželi sanj. Sanj se sicer ne spomnim, a bi morale biti dobre, če naj Galuničeva misel drži.
January 13th, 2010
Medtem ko se naša babi Esa potika nekje med opicami v Ugandi, se mi gremo kanček zimskih radosti (na poti iz vrtca domov). Jupi!!!
January 7th, 2010
Spet bom pisal o teku. Zakaj o tem sploh pišem? Zato, ker se mi ne ljubi o tem pisati kje drugje in ker sem na svoje občasne dosežke na nek način ponosen, ponos pa velja toliko več, kot je tistih, s katerimi ga lahko deliš. In kakšen je spet ta dosežek (tekaški), za katerega sem vesel, da mi je tako uspel? To je tek, tako po času kot po dolžini moj najdaljši doslej, opravljen v idealnem zimskem dnevu.
Ruše – Fala – Ruše
Pogled na progo iz Google Earth
Manj idilično od zimske pokrajne okoli mene je bilo cestišče, po katerem sem tekel skoraj vseh 15 km. Predvsem drugo polovico poti sem tekel ob regionalni cesti, ki povezuje Štajersko s Koroško, torej je jasno, da prometa na njej ne manjka. Še huje. Razen v središču Selnice ob Dravi, ob tej cesti ni pločnika. In še huje, cesta je bila še vedno delno zasnežena. Vsakič, ko se mi je približeval avto, sem se zaradi lastne varnosti umikal na skarjni rob ceste, kjer ni manjkalo za cm, dva, tri snežne brozge. Prvi del poti je bil sicer manj prometen, zato pa bolj zasnežen. Sneg je zaradi mraza bil suh in tam, kjer ga je na cestišču bilo malo več je bilo tako, kot bi tekel po pesku. Novi tekaški copati so se zopet izkazali in me celo v takih razmerah po 1h in 42min solidno pripeljali domov.
Temperature zraka nisem meril. Kljub jasnemu vremenu nikjer nisem tekel po soncu. Tako pač je, če tečeš tik pod vznožjem Pohorja oz. v popoldanskih urah, ko se sonce pozimi že zgodaj odpravi spat. Švic, ki ga je volnena kapa na moji glavi lepo odvajala na zunanjo površino materjala, je sproti zmrzoval in kapa je bila, kot da je zasnežena. Tudi rokavnik na vetrovki, enako vlažen od švica, je kmalu postal ledeno trd. Temperatura je morala biti kar nekaj stopinj pod ničlo. A mraz sem začutil le za trenutek, ko sem prečkal elektrarno in se ustavil, da sem si zagotovil dokazni materjal.
pri falski elektrarni
December 21st, 2009
Odločil sem se, da včeraj zopet obujem superge in grem tečt. Žal je to pomenilo priti iz službe domov in se odreči druženju z Urško in otrokoma, a tako pač je. Verjamem, da Urška to razume in želim si, da me ob tem tudi podpira, vsaj dokler otroka ne bosta toliko velika, da bomo lahko vzajemno športno aktivni. Po teku mi ni tudi ni več ostalo veliko časa, ker sem moral hiteti v Lovrenc na Pohorje, kjer sem potem še dve uri pihal v klarinet.
In kako je bilo? Na poti iz službe sem najprej poklical mamo in jo vprašal ali ima morda kakšne popoldanske obveznosti, ker bi sicer lahko tekel v Maribor in bi me potem pripeljala domov. Žal je njen urnik za ta popoldan že bil poln in to ne bi šlo. Vseeno sem nadaljeval z mislijo na tek v Maribor, morda bi lahko Urška z otrokoma prišla pome. A ne bi tekel po cesti. Inot in Sebi tečeta na tej relaciji in poznata pot, ki pelje vse do Maribora v glavnem off-road. Pokličem Sebi in jo vprašam, ali mi lahko pot opiše, čeprav se mi kar dobro dozdeva, kje in kako bi moral teči, pa vseeno. Sebi predlaga, da greva tečt skupaj. Zakaj pa ne. Še bolje. Z Inotom se dogovori, da naju počaka v Mariboru in se potem skupaj odpeljemo domov.
Začneva počasi, lahkotno, da se telo ogreje. Po kilometru ali dveh tečem brez težav, sproščeno. Kmalu zavijeva na zasneženo gozdno cesto. Sebi se boji, da ji spodrsne, ker ima že kar zlizan podplat na čevljih, meni se pa zdi teren super za testiranje novih superg. Sneg je suh in prav fino je teči po njem. Večino poti pretečeva na takšnem terenu. Po kakšnih 50 min pritečeva do Marlesa, kjer naju čakata Inot in Žiža. Žiža si da duška in prečekira cel hektar njive ob cesti. Ker se jaz še vedno počutim čisto ok, Sebi je pa itak že vsaj pol ultrašice, se strinjamo, da s tekom nadaljujeva skozi studenški gozd in ob Dravi do studenške brvi, tam Dravo prečkava pretečeva Lent do Festivalne dvorane. Novi cilj nama je očitno dal tudi novi zagon, saj sva tempo za trenutek spontano zvišala na 5:40 min / km oz. hitrost nad 10km/h. Po 1h in 26min sva prišla na cilj in za nekaj minutk “prehitela” Inota. Skupna razdalja 12.8 km, moja druga najdaljša. Na koncu sem čutil rahlo bolečino v kolenih in na vrhu leve stegenske mišice, a nič izrazitega ali takšnega, kar ne bi občutil že kdaj prej. Vse to pomeni le, da je za tek enako ali še bolj od kondicije pomembno, da je telo dobro utrjeno. In zdi se mi, da je za utrditev telesa potrebnega več časa, kot za napredek pri kondiciji.
interaktivni zemljevid in statistika iz Sebijinega Garmina
Kljub temu, da sem navajen teči sam, mi je Sebijina družba ugajala in lahko sem testiral jakost najinega tempa glede na moj “pogovorni” tempo, kar v solo izvedbi ni mogoče. Upam na še kdaj, morda kdaj tudi v širši zasedbi, pa četudi je to le skok na Pohorje skupaj z Urško, Jenny, Inotom in Žižo. Pa smo skoraj že za en bataljon.
December 18th, 2009
Previous Posts
