Archive for July, 2006
Včerajšnji dan je bil doslej najbolj umirjen dan z najmanj joka in težav pri Sari. Dobil sem občutek, da je mogoče končno spoznala, da sta ati in mama tista, ki jima lahko zaupa in bosta ob njej v vsakem trenutku, ko naju bo potrebovala. Bila je sproščena, dobe volje, veliko je spala. In spala je zadovoljno, umirjeno. Seveda je pojamrala, ko je bila lačna. Tudi okopali smo jo brez zapletov, po kopanju ni nič jokala, skoraj takoj je zaspala. In potem je spala tudi ponoči, kot doslej se je edino borila z vetrovi – jamranje. Tako vedno bolj verjamem v tisto teorijo kolikov, ki pravi, da zrak v črevesju otroku ne povzroča bolečin, zaradi katerih bi krčevito jokal. Sara prdi, kaka, pritiska, brca z nogicami in jih stiska k sebi brez joka ali na način, ko bi lahko dobil občutek, da se muči. Malo ji postane vroče, ustnice pa šobi v tisti luštkani veliki O. Tudi Lefaxin kapljic včeraj ni dobila toliko kot navadno, pa je bilo vse ok. Skoraj bolj tečna sva bila midva z Urško, saj je bil zrak nasičen z vlago in kljub temu, da temperature niso presegle 30°C, je iz naju tekel pot.
Že dva dni imava novo okno v spalnici. Roleta je zakon, žaluzije pa bi morali priti montirati danes. Sedaj se več ne bojimo mrzlega pihanja pozimi, prepuščanja vode, močnega sonca..
Pred dvema dnevoma me je poklicala mama in potrdila, da sta s Tomažem prispela v Papeete, mesto na Tahitiju. Od tam sta včeraj potovala z letalom na otoček Mangareva od koder sta krenila z ladjo proti Pitcairn otočju. Pred njima je čudovita ekspedicija in hudo jima zavidam!
Več o ekspediciji: Expeditions to Pitcairn Island
Več o otoku Henderson, unescovi dediščini: Henderson Island
Če uporabljate Google Earth, pa Henderson Island najdete med Unescovimi lokacijami za ta program.
Če bo tudi nam sreča kdaj naklonjena, bomo Francosko polinezijo zagotovo obiskali.
Papeete, Tahiti (vir: earth.google.com)
July 26th, 2006
Vedno bolj se tudi meni dozdeva, da koliki ali kolike nimajo, vsaj vedno ne, opravka s trebušnimi krči. Sara se napenja skozi ves dan in prav srčkana je, ko jo opazujemo. Včasih, ko jo držim v naročju tudi čutim, kako se ji mlekec pomika po črevesju – “se pretaka”. Čez nekaj časa sledi prdec – dolg in moker, v nekaj rundah. Plenica je polna, izraz na obrazu sproščen. Pa vse skupaj prestanemo brez joka. Včasih pa jokamo, da še sami ne vemo, zakaj. In to tako krčevito, kot npr. danes takoj po skoku iz banjice, da zmanjka sape in čakamo na ponoven vdih. Saj sliši se grozno, ampak sem se že nekako sprijaznil s tem, da je pač potrebno otroku poiskati najugodnejšo lego za “razjokat”, ga z umirjenim, a glasnim glasom tolažiti in potem vse hudo mine. Dudiko v usta in je tako, kot da nič ne bi bilo. Ponovno najbolj spokojen otrok. Vzroke za takšno vedenje vidim drugje. Vročina, ki jo vsi težko prenašamo v teh dneh, visoka vlažnost, nizek pritisk, kdaj pa kdaj nerazpoloženost, utrujenost tako nas, kot otroka – Sara čez dan vedno manj spi, itd. In resnično smo hvaležni, da imamo mirne noči. Trije, včasih dva podoja na noč, ostalo lahko spimo. Če pomislim na to, da bi prestajali jok, kot ga poznamo čez dan, zvečer, me spreletijo mravljinci. Že itak smo utrujeni in že itak mama čez dan skoraj nič ne spi. Da še ponoči ne bi…
Uff.. Raje niti pomislim ne.
Res zanimivo branje o teh težavah na straneh navedenih v eni od prejšnjih objav.
Mama pa je morda že na Tahitiju in to še ni niti pravi začetek njenega dopusta! 
Joj, kak me matra, da bi ji delal družbo..
July 24th, 2006
Gaby ima krasen blog in mi je predlagala, da si preberem:
Človeški mladič se rodi nezrel, intervju z dr. Harvey Karp-om, Karmen Mlinar (www.otrokindruzina.com)
Dojenje.net
Nemirni čas dneva, mag. Maja Črepinšek (www.ringaraja.net)
Hirkani nas je napotil(a) k zanimivemu branju na straneh:
Nekaj stvari o kolikih
Colic – DrGreene.com
Ostalo:
Obstaja nekaj tiskane literature in DVD-ji dr. Harvey Karp-a, ki jo boste našli na internetu, lahko pa me za podrobnejše informacije tudi kontaktirate tako, da napišete komentar ali mi pošljete e-mail.
July 24th, 2006
Veseli me, da nekdo rad prebere kakšno objavo na tem blogu. Še bolj me veseli, ko dobim odziv. Najbolj me pa veseli, ko je odziv direkten in mi skuša nekdo pomagati lažje sprejemati in doživljati vlogo starševstva v času, ko nas mučijo običajne, a včasih neprijetne težave – npr. trebušni krči. Vsak nasvet je zelo dobrodošel, in tudi sam bom skušal tukaj zbrati informacije, ki ste mi jih posredovali. Še enkrat, hvala!
July 24th, 2006
Te dni poletje napenja svoje mišice. Temperature se v zadnjih dneh dvigajo krepko nad 30°C. Sare čez dan ne povijamo široko, saj ji je že brez tistega kupa plenic vroče. Plenička, body, kakšne široke hlače, da se dobro zrači in morda še majčka na kratek rokav. Tudi v vozičku je je vroče, ko tako leži na tisti podlagi. Včeraj, ko sem jo vzel iz košare se mi je zdelo, kot da je rahlo mokra po hrbtu. Težko je oblečti otroka tako, da mu ne bo vroče, po drugi strani pa paziti, da ne bo preveč razgaljen in bi ga kakšen pihljaj vetrca po hrbtu lahko prehladil.
Trebušni krči se nadaljujejo. Prekvčeraj je bilo ponovno hudo. Vse skupaj se je kakšno uro stopnjevalo do tistega krčevitega joka, ko težko ponovno zajame sapo. To potem traja največ pet vzdihljajev, potem se umiri. Skoraj v trenutku. Nato je dobila dudo in vsa utrujena od joka s široko odprtimi očmi ležala na previjalni mizi. Da ti gre na jok! Naenkrat je tako spokojna. Krči so se ponovili tudi včeraj, a smo jih prestali malenkost lažje kot dan prej. Zgodi se po 19. uri zvečer in traja kakšno uro ali malo čez. Brala in poslušala sva tudi o tem, da so krči pogostejši ali bolj intenzivni pri večini otrok, ki jemljejo AD3 kapljice (vitamin A in D). Te pa jemlje skoraj vsak novorojenček, saj jih pediatri redno predpisujejo. Menda pomaga zamenjati jih za D3 kapljice, saj naj bi bil vitamin A v takšni obliki kot je v kapljicah, glavni krivec. Kakšna je dejanska potreba po dajanju teh vitaminov otroku težko ocenim, saj berem o tem, da dojeni otroci dobijo dovolj vitamina A v mleku matere, vitamina D pa telo tudi proizvede dovolj, sploh v času poletja, ko je dovolj sonca in je otrok lahko veliko veni. Čeprav dajemo samo 3 kapljice / dan bomo poizkusili, kako je s krči, če kapljic nekaj dni ne dajemo. Saj verjetno kapljice niso glavni krivec.
Urška je že zelo utrujena. Otroku se posveča praktično 24 ur na dan, čez dan težko najde čas za počitek. Zvečer pa se zbuja skupaj s Saro, se potem dojita, podirata kupček, po potrebi včasih tudi previjeta. A je ljubezni do Sare dovolj, da bomo tudi to prestali in uspešno prestali ta, uvodni del starševstva. Gotovo nas čaka še veliko preizkušenj..
Opozorilo Agencije za okolje in prostor RS (vir: www.arso.gov.si, 19.07.2006):
Vročina se bo v naslednjih dneh še stopnjevala. Od četrtka 20.7. do sobote 22.7. bodo najvišje dnevne temperature po Sloveniji okoli 35 stopinj C.
Priporočamo zadrževanje v senci, zračenje prostorov v nočnem času in pitje zadostnih količin brezalkoholnih pijač, predvsem vode. Poskrbite tudi za domače živali.
Vremenska napoved za dan 21.7.2006 (vir: www.arso.gov.si, 21.7.2006):
Napoved za Slovenijo
Danes in jutri bo pretežno jasno. Danes popoldne so v goratem svetu možne prve nevihte, jutri pa bo nekaj vročinskih neviht nastalo predvsem v severni Sloveniji.
Najnižje jutranje temperature bodo od 15 do 21, na planotah Notranjske okoli 12, najvišje dnevne od 30 do 36 stopinj C.
Napoved za sosednje pokrajine
Sončno in vroče bo, le na območju Alp bo občasno delno oblačno. Tam bodo popoldne in zvečer nastale posamezne vročinske nevihte.
Vremenska slika
Nad večjim delom Evrope je območje visokega zračnega pritiska.
Šibka vremenska motnja se severno od Alp pomika proti vzhodu.
V višinah se nad našimi kraji zadržuje zelo topel in suh zrak.
Obeti
V nedeljo in ponedeljek bo večinoma sončno in vroče. V nedeljo bodo v popoldanskem in večernem času predvsem v severni Sloveniji nastale posamezne vročinske nevihte.
OPOZORILO
Na Primorskem, pa tudi v osrednji in južni Sloveniji, je zaradi suše velika nevarnost požarov v naravi.
July 21st, 2006
Za nami je bilo nekaj čudovitih dni. Zelo malo nepotrebnega jokanja, dober spanec (za Saro – predvsem Urška se še vedno ponoči zbuja, da jo podoji), malenkost bolj znosna vročina, itd. Potem pa se včeraj popoldan ponovno začne neutolažljiv jok. Takrat nobena lega ni dovolj udobna, nobena blazina dovolj mehka, nobena telovadba dovolj sproščujoča in nobena pesem dovolj pomirjujoča. S čela smo ji brisali pot in se bali, da se spet ponovi tisti stisnjen jok, ko nekaj časa ne more vdihniti, pri tem pa iz sekunde v sekundo postaja temnejša v obraz. In se je zgodilo.. Nekajkrat zapored, vendar le z nekaj sekundnimi zadrževanji diha. To je težko prenašati, saj ne vemo, kako otroka v tem trenutku pravilno stimulirati, da čimprej zajame sapo. O tem sem se že pogovarjal s pediatrinjo v Mariborski porodnišnici, pa mi je začela razlagati, kaj so to trebušni krči in da otrok takrat pač joka. Če pa ne bi mogel dihati, pa da naj obiščemo zdravnika. Hmmm… Če bi zdravnika imeli na drugi strani vhodnih vrat, bi še mogoče imeli dovolj časa v najbolj kritični situaciji. Seveda verjamem, da takšne situacije ne bo in bodo te težave kmalu minile.
Ponovno to ni tako, kot opisujejo drugi in beremo v revijah, knjigah. Trebušni krči se pri nas ne pojavljajo ob točno enakem času vsak dan, tudi trajajo različno dolgo. Nekateri pravijo, da to niso krči, ampak težave z vetrovi. Saj krči nastanejo zaradi zraka ki se pomika po črevesju, tak da je to za mene ena in ista figa. Če otrok zraka ne more izvesti iz telesa, ta v prebavilih povzroča neprijetnosti in krče. Seveda je bolje, če ta zrak izloči še preden pride v črevo, to je s podiranjem kupčka (riganjem po domače, ker meni nikoli ni bilo jasno, kaki kupček neki, saj se hrana ne nalaga na kup). Tu pa zopet cela nova znanost, kako podreti kupčka. Sara ga pač slabo podira.
Mogoče ne pogoltne toliko zraka.. Potem ne bi bilo že zgoraj omenjenih težav. Potem piše v eni od knjig, da če otrok kupčka ne podre v prvih nekaj minutah in celo ob podiranju kupčka zaspi, potem kupčka verjetno ne bo podrl in ga bo morda takrat, ko se zbudi. Drugi pravijo, vstrajaj, vstrajaj. Vstrajamo 15 min, 20 min, ništa. Po pol ure pa se mi že zdi, da je z mano nekaj narobe.
Je pa Sara že na vseh (po)možnih preparatih, ki jih dete lahko dobi (skoraj): Daktarin – gel proti glivicam, Nistatin – kapljice proti glivicam, Lefaxin – kapljice (meni liči bolj na sirup) proti trebušnim krčem ali za njihovo lajšanje, AD3 kapljice – vitamin A, D. Naša previjalna miza tako izgleda kot mala lekarna. Da ne štejem, da je Urška zaradi svojih težav dala že 2x skozi različno antibiotično kuro, posledično je antibiotik uživala tudi Sara (preko mleka). Lekadol pa smo uporabljali za zniževanje temperature in lajšanje bolečine pri Urškinem vnetju.
Vsi si sedaj želimo, da bi čas teh težav kmalu minil in se Sarina prebava uredi. K sreči smo ohranili dojenje in tudi tukaj še držimo pesti, da se zadeva zopet ne poslabša, saj je bolečina še vedno prisotna.
Danes smo naredili prvi izbor slik in jih preko interneta oddali v izdelavo za Sarin album in pošiljanje v Nemčijo, ZDA. Urška je popoldan nadoknadila zaostanek v knjigici “To sem jaz”, ko dobimo slike, jih bo nekaj še prilepila. Knjigica je tudi znatno pridobila na teži, saj je vanjo potrebno prilepiti nekaj papirnatega denarja in kovancev iz današnjega časa. Izgleda, da je knjiga še iz časov, ko smo denar menjavali kot za stavo (dinarji, marke, boni, tolarji, šilingi, ..).
July 16th, 2006
Kot sem že prej omenil, smo danes imeli prvi obisk pri pediatrinji. Ja, seveda, najprej podatki. Teža 3980, dolžina 53,5 cm. Na teži je pridobila natanko 1kg po odhodu iz porodnišnice, na dolžini pa 5 cm od porodne dolžine. Po pregledu nam je pediatrinja rekla, da izredno lepo napreduje in da je z otrokom vse v najlepšem redu. Seveda smo se še malo posvetovali o drobnih stvareh, a izvedeli nismo nič, kar že ne bi vedeli.
Še eno malo poziranje z mamo za Sarin eno-mesečni rojstni dan
July 12th, 2006
Pa še res je! In zdrava. Edine težave so prebavne težave, ki pa se pogosto pojavijo in so prisotne prve tri mesece pri večini novorojenčkov. S kapljicami Lefaxin (Bayer), ki jih kupujemo v Avstriji, so te težave milejše. Se pa pogosto zgodi, da se Sara olajša ravno takrat, ko jo imamo na previjalni mizi, pa čeprav smo ji ravnokar zamenjali že polno pleničko. Tako ni bilo malokrat, da smo pri enem previjanju zavrgli dve plenički. Pred dnevi, ko sem ji snel pleničko in jo umil sva se začela malo cartljati, da je potelovadila z nogicami in se osušila. Ko sem tako bil sklonjen nad njo sem začutil, da mi pri srcu postaja vedno topleje. Ko sem pogledal, kaj me greje sem ugotovil, da mi je Sara med cartljanjem veselo lulala na majico in poskrbela, da mi je bilo toplo.
Danes smo naročeni na obisk pri pediatrinji. Sedaj, ko je zdravstveni dom v Rušah na novo urejen, v njem deluje tudi pediatrinja, tako da se za to ne rabimo voziti v Maribor. Že skoraj tako dolgo kot je stara Sara so dnevi precej vroči, pogosto se temperature dvignejo nad 30°C.
Kupili smo tudi novo okno za spalnico, ki bi lahko pripomoglo k temu, da se spalnica ob popoldanskem soncu ne bi tako zagrela in k temu, da nam bo pozimi topleje. Obstoječe okno je staro in se skoraj več ne prilega v svoj okvir. Zaradi tega pozimi skozenj piha, ko dežuje toči, ob močnem vetru pa je bilo tako, kot da bi bilo odprto, saj ga je veter čisto potisnil ven. Novega okna nam še niso dobavili, upam pa, da bodo kmalu.
Jenny Saro sprejema s prezirom. Skoraj se ne zavzame, da smo sedaj štirje. Včeraj je prvič prišla do nje in jo polizala po čelu. Ne kaže nobenega posebnega zanimanja, tudi kakršnih koli znakov ljubosumja ne. Včasih gre spat pod Sarino posteljico, pa tudi na kavč se je že uštulila med Urško in Saro. Vsi skupaj so potem tako spali.
Tako so punce spale..
Mogoče kakšna podobnost? .. Sicer pa Sarin prvi smehljaj kameri
July 12th, 2006
Že kmalu po Sarinem rojstvu je pri Urški kljub odličnemu Sarinemu sesanju prišlo do težav. Najprej boleče bradavice, potem pa oteklina dojke. Bolečine so bile takšne, da jih je Urška kasneje primerjala s popadki ali celo rekla, da jih presega. Prvi obisk v porodnišnični ambulanti je Urški prinesel antibiotike, sprej za povečanje pretoka mleka (oksitocinski sprej) in nasvet za črpanje mleka. Vse to je Urška počela, zaužila je vse antibiotike in težava je za kratek čas izginila. Ko se je ponovno pojavila po tednu in pol, je bila zadeva še hujša. Oteklina dojke je bila takšna, da se pumpica za sesanje mleka zaradi trde in nepravilne oblike dojke ni dovolj tesno prilegala koži, da bi se pri sesanju ustvaril vakum. Sledil je drugi obisk v porodnišnici. Novi antibiotiki, črpanje naj se nadaljuje, Sara pa je dobila poleg Daktarina, ki ga uporablja proti belim oblogam na jezičku, dobila še neke druge kapljice. Antibiotike pa bi Urška začela jemati, če po treh dneh ne bi bilo bolje. Ker se zadeva ni umirila, smo klicali na vse mogoče konce in kraje. Ne vem več kolikokrat v porodnišnico, kjer smo se posvetovali tako s sestrami, babicami, kot tudi zdravniki pediatri, klicali smo društvo Štorklja, kjer smo dobili brezplačno pomoč svetovalk pri dojenju, prebrali smo si vse mogoče, stvari preizkušali, težave pa so bile vedno večje in večje. Urška je bila tik pred tem, da z dojenjem preneha. Poleg otekle dojke in vročine 39 stopinj prve dni, jo je izredno bolela tudi bradavica, ki je postala ena velika rana. Urška je zato še enkrat poklicala v porodnišnico in po večkratnih prevezavah prišla do pediatrinje dr. Golobove. Ta jo je povprašala po rani na bradavici in po Urškinem opisu je prva posumila na glivično okužbo, katere posledica so težave, enake kot pri mastitisu. Svetovala je mazanje bradavice z gelom Daktarin, ki smo ga uporabljali že pri Sari. Ker antibiotiki pospešujejo nastajanje glivičnih vnetij, je dejala, da je jemanje antibiotikov bila slaba odločitev, vendar je Urška morala nadaljevati, sa je potrebno antibiotike jemati do konca. Po nasvetu dr. Golobove se je Urški stanje začelo izboljševati. Včeraj je vzela zadnji antibiotik in tudi bradavica odlično celi. Bolečina je vse manjša. Žalostno je, da takšne diagnoze ni mogel postaviti zdravnik v ambulanti, ki ga je Urška obiskala kar dva-krat in je rano celo videl. Res je, da je bil slovak, vprašanje kako (ne)izkušen. Očitno dovolj, da dela velike napake. Hvala dr. Golobovi, pa tudi drugemu osebju Mariborske porodnišnice, ki so bili pripravljeni poslušati naše težave in dajati nasvete. Po zaslugi premišljenega nasveta bo Urška še naprej dojila Sara, to pa bo gotovo prineslo dodatne koristi tako Urški kot Sari, kot jih ima dojenje.
Sara kaže obloge na svojem jezičku
July 10th, 2006
Pričelo se je v četrtek, 8. junija. “Lažni” popadki so postali neprijetni, pojavljali so se pogosteje, kot sicer že nekaj dni pred tem. Četrtkova noč je bila Urškina prva neprespana noč. Krči so jo prebudili okoli 3. ure zjutraj. Čez dan je potem bilo nekoliko bolje, petkova noč pa je bila precej podobna četrtkovi. Ponovno krči. Ker se ti niso pojavljali na enake časovne intervale, nobeden od naju ni več štel minut. In tudi v soboto čez dan je bilo vzdržno. Mogoče zato, ker se je Urška resnično velio gibala. V tem času še bolj, saj ji je to pomagalo prestajati vedno bolj neprijetne krče. Naš kuža je za sprehode vedno bil dober razlog. Proti večeru se je Urški zahotelo nekaj sladkega. Ker je bila sobota, nisva imela veliko možnosti. Pa tudi daleč nisva hotela iti, saj zaradi “težav” nisva vedela, ali naju lahko kaj preseneti. Odšla sva v bližnjo gostilno in si naročila sadno omelto. Med polurnim čakanjem je Urška diskretno predihavala popadke. Imela sva čas in uro, pa sva štela intervale med popadki. Ti so si sledili na 7 minut, potem pa zopet 10 minut nič, pa na 8 minut. Pogosto, a neredno. Omleto sva potem na hitro pojedla, da bi čimprej prišla domov, saj je Urška bila precej utrujena, krči so jo pa utrujali še dodatno. Ura je bila že deset zvečer proč, ko sva prišla domov. Krči so se stopnjevali po jakosti, a še vedno niso bili redni – 10 minut, 8 min, pa spet na 10 itd. Mnogokje sva prebrala, da ženska “že ve, kdaj je čas”. Zato sem jo vprašal, a je to to. Ni mogla vedeti. Vedela je le, da jo zelo boli in da je med nežnim predihavanjem zadnjega popadka že mislila, da ga ne bo mogla prestati. Ne zaradi rednega sledenja popadkov in ne zato, ker bi Urška vedela, da je to, temveč izključno zaradi jakosti bolečine, sva se odločila, da greva v porodnišnico. Prispela sva okoli 11. ure zvečer in po pregledu v spremni ambulanti je babica lahko rekla le to, da se še nič ni začelo in nič ne kaže na to, da bi se. Po rutinskem CTG so Urško sprejeli na oddelek.
V nedeljo so se popadki še naprej stopnjevali. Urška jih je le s težavo in pomočjo injekcij neprespana in utrujena predihavala. Ob polnoči, ko je bila na pragu obupa in ni dobila še ene injekcije, kot je prosila, je ponjo prišla babica iz porodne sobe in jo odpeljala v porodni blok. Porodna soba, št. 4. Že samo to, da je v takšnih bolečinah lahko bila sama v svoji sobi, ji je olajšalo trpljenje, pa čeprav samo za ščepec. V ponedeljek ob 7. uri zjutraj me je poklicala po telefonu in rekla, naj takoj pridem v porodnišnico. Ob 7.25 sem bil pri njej. Njene prve in za nekaj časa edine besede takrat so bile: “Tine, da se ne boš vstrašil. Mene ful boli. Takoj idi in pokliči dr. Zabavnika”. Ja, dr. Zabavnik je anastezist s katerim se je Urška dogovorila za možnost lajšanja bolečin z epiduralno analgezijo. Seveda sem tako želel storiti, a sem se pred klicem pri babici želel pozanimati ali je prav, da takoj pokličem anastezista in prosim za epiduralno analgezijo. Nisem imel nobenih informacij o tem, koliko je Urška bila odprta in ali lahko “naročim” anastezista brez vednosti babice, zdravnika. Ker sem skoraj 10 minut čakal na babico, ki me je sprejela v porodno sobo, da odloži svoj telefon in se neha pogovarjati z domnevno prijateljico o tem, kaj vse si je prejšnji teden kupila, sem dr. Zabavnika poklical brez odlašanja. Ta se je na mojo in Urškino srečo oglasil na številki, ki jo je dal Urški. Rekel je, da sam ni aktiven, da pa bo obvestil svojo kolegico in jo aktiviral.
To je storil šele ob 8. uri na njihovem internem sestanku. Anastezistka je s svojo asistentko prišla v porodno sobo približno ob 8.30 uri. Urško so pripravili na aplikacijo analgetika v epiduralni prostor – anastezistka je vstavila kateter in poskrbela, da Urška ob tem ni čutila dodatnih bolečin ali nelagodja. Anastezistka se je vljudno prestavila in opisala postopek, ki ga je izvajala. Pred aplikacijo analgetika je prosila Urško, da oceni bolečino z oceno od 1 do 10, kjer je 10 najbolj boleče. Urška je dala čisto desetko. Po 10 minutah jo je ponovno prosila za oceno. Takrat me je Urška prosila, da ji prinesem kekse iz potovalke, ki ji je ostala v sobi na oddelku. Urška je bolečino ocenila: “Eh, ena!” Seveda babica ni pustila, da bi karkoli pojedla pred porodom, saj se lahko porod zaplete v vsakem trenutku in je potreben operativni poseg, ko pa mora biti porodnica tešča. Takrat so se počasi pričeli tiščavniki. Epiduralna analgezija ji je odvzela bolečino popadkov, katerih prisotnost je bila vidna samo še na izpisu CTG. Tiščavniki so jo silili v izredno potiskanje in z mnogimi pretečenimi potnimi kapljami se je ob 10:39 rodila najina punčka Sara. Dolga 48.5 cm in težka 2910g. Potrebna je bila tudi epiziotomija, saj glavica v nekaj poizkusih ni hotela pokukati ven. Urška je v trenutku pozabila na porodne muke in postala dobre volje. V zadnjih trenutkih poroda jo je vzpodbujala in ji pomagala izredna ekipa babic in sester Mariborske porodnišnice. Asistentka anastezistke ji je ves čas rojevanja s svojo roko podpirala vzglavje, jo tolažila in brisala pot iz čela. To so dejanja, ob spominu katerih mi še sedaj, ko to pišem, zlezejo mravljinci pod kožo in se mi pričnejo nabirati solze v očesu. Škoda je le, da ni več takšnega osebja v zdravstvu, saj bi življenje z njimi v trenutkih bolezni in bolečine bilo neprimerno lažje.
Po treh urah počitka v porodni sobi smo se preselili v sobo oddelka za porodnice in novorojenčke. Sara in Urška sta bili odpuščeni v četrtek dopoldan, torej četrti dan. S tem se je začelo novo obdobje polno presenečenj in izzivov. Pa jim gremo pogumno naproti…
July 10th, 2006
