Porodna izkušnja

July 10th, 2006

Pričelo se je v četrtek, 8. junija. “Lažni” popadki so postali neprijetni, pojavljali so se pogosteje, kot sicer že nekaj dni pred tem. Četrtkova noč je bila Urškina prva neprespana noč. Krči so jo prebudili okoli 3. ure zjutraj. Čez dan je potem bilo nekoliko bolje, petkova noč pa je bila precej podobna četrtkovi. Ponovno krči. Ker se ti niso pojavljali na enake časovne intervale, nobeden od naju ni več štel minut. In tudi v soboto čez dan je bilo vzdržno. Mogoče zato, ker se je Urška resnično velio gibala. V tem času še bolj, saj ji je to pomagalo prestajati vedno bolj neprijetne krče. Naš kuža je za sprehode vedno bil dober razlog. Proti večeru se je Urški zahotelo nekaj sladkega. Ker je bila sobota, nisva imela veliko možnosti. Pa tudi daleč nisva hotela iti, saj zaradi “težav” nisva vedela, ali naju lahko kaj preseneti. Odšla sva v bližnjo gostilno in si naročila sadno omelto. Med polurnim čakanjem je Urška diskretno predihavala popadke. Imela sva čas in uro, pa sva štela intervale med popadki. Ti so si sledili na 7 minut, potem pa zopet 10 minut nič, pa na 8 minut. Pogosto, a neredno. Omleto sva potem na hitro pojedla, da bi čimprej prišla domov, saj je Urška bila precej utrujena, krči so jo pa utrujali še dodatno. Ura je bila že deset zvečer proč, ko sva prišla domov. Krči so se stopnjevali po jakosti, a še vedno niso bili redni – 10 minut, 8 min, pa spet na 10 itd. Mnogokje sva prebrala, da ženska “že ve, kdaj je čas”. Zato sem jo vprašal, a je to to. Ni mogla vedeti. Vedela je le, da jo zelo boli in da je med nežnim predihavanjem zadnjega popadka že mislila, da ga ne bo mogla prestati. Ne zaradi rednega sledenja popadkov in ne zato, ker bi Urška vedela, da je to, temveč izključno zaradi jakosti bolečine, sva se odločila, da greva v porodnišnico. Prispela sva okoli 11. ure zvečer in po pregledu v spremni ambulanti je babica lahko rekla le to, da se še nič ni začelo in nič ne kaže na to, da bi se. Po rutinskem CTG so Urško sprejeli na oddelek.
V nedeljo so se popadki še naprej stopnjevali. Urška jih je le s težavo in pomočjo injekcij neprespana in utrujena predihavala. Ob polnoči, ko je bila na pragu obupa in ni dobila še ene injekcije, kot je prosila, je ponjo prišla babica iz porodne sobe in jo odpeljala v porodni blok. Porodna soba, št. 4. Že samo to, da je v takšnih bolečinah lahko bila sama v svoji sobi, ji je olajšalo trpljenje, pa čeprav samo za ščepec. V ponedeljek ob 7. uri zjutraj me je poklicala po telefonu in rekla, naj takoj pridem v porodnišnico. Ob 7.25 sem bil pri njej. Njene prve in za nekaj časa edine besede takrat so bile: “Tine, da se ne boš vstrašil. Mene ful boli. Takoj idi in pokliči dr. Zabavnika”. Ja, dr. Zabavnik je anastezist s katerim se je Urška dogovorila za možnost lajšanja bolečin z epiduralno analgezijo. Seveda sem tako želel storiti, a sem se pred klicem pri babici želel pozanimati ali je prav, da takoj pokličem anastezista in prosim za epiduralno analgezijo. Nisem imel nobenih informacij o tem, koliko je Urška bila odprta in ali lahko “naročim” anastezista brez vednosti babice, zdravnika. Ker sem skoraj 10 minut čakal na babico, ki me je sprejela v porodno sobo, da odloži svoj telefon in se neha pogovarjati z domnevno prijateljico o tem, kaj vse si je prejšnji teden kupila, sem dr. Zabavnika poklical brez odlašanja. Ta se je na mojo in Urškino srečo oglasil na številki, ki jo je dal Urški. Rekel je, da sam ni aktiven, da pa bo obvestil svojo kolegico in jo aktiviral.
To je storil šele ob 8. uri na njihovem internem sestanku. Anastezistka je s svojo asistentko prišla v porodno sobo približno ob 8.30 uri. Urško so pripravili na aplikacijo analgetika v epiduralni prostor – anastezistka je vstavila kateter in poskrbela, da Urška ob tem ni čutila dodatnih bolečin ali nelagodja. Anastezistka se je vljudno prestavila in opisala postopek, ki ga je izvajala. Pred aplikacijo analgetika je prosila Urško, da oceni bolečino z oceno od 1 do 10, kjer je 10 najbolj boleče. Urška je dala čisto desetko. Po 10 minutah jo je ponovno prosila za oceno. Takrat me je Urška prosila, da ji prinesem kekse iz potovalke, ki ji je ostala v sobi na oddelku. Urška je bolečino ocenila: “Eh, ena!” Seveda babica ni pustila, da bi karkoli pojedla pred porodom, saj se lahko porod zaplete v vsakem trenutku in je potreben operativni poseg, ko pa mora biti porodnica tešča. Takrat so se počasi pričeli tiščavniki. Epiduralna analgezija ji je odvzela bolečino popadkov, katerih prisotnost je bila vidna samo še na izpisu CTG. Tiščavniki so jo silili v izredno potiskanje in z mnogimi pretečenimi potnimi kapljami se je ob 10:39 rodila najina punčka Sara. Dolga 48.5 cm in težka 2910g. Potrebna je bila tudi epiziotomija, saj glavica v nekaj poizkusih ni hotela pokukati ven. Urška je v trenutku pozabila na porodne muke in postala dobre volje. V zadnjih trenutkih poroda jo je vzpodbujala in ji pomagala izredna ekipa babic in sester Mariborske porodnišnice. Asistentka anastezistke ji je ves čas rojevanja s svojo roko podpirala vzglavje, jo tolažila in brisala pot iz čela. To so dejanja, ob spominu katerih mi še sedaj, ko to pišem, zlezejo mravljinci pod kožo in se mi pričnejo nabirati solze v očesu. Škoda je le, da ni več takšnega osebja v zdravstvu, saj bi življenje z njimi v trenutkih bolezni in bolečine bilo neprimerno lažje.
Po treh urah počitka v porodni sobi smo se preselili v sobo oddelka za porodnice in novorojenčke. Sara in Urška sta bili odpuščeni v četrtek dopoldan, torej četrti dan. S tem se je začelo novo obdobje polno presenečenj in izzivov. Pa jim gremo pogumno naproti…

Entry Filed under: Družinske, Princeska