Jokavček

Sara je včeraj imela slab dan. Saj ga imamo tudi mi velikokrat! Ali pa je dan bil čisto vredu, pa so jo pestile težave, katerih vzroka žal nismo uspeli odkriti, so se pa pojavile različne hipotetične trditve. Kako je vse skupaj izgledalo? Po prihodu iz službe, mi Urška pove, da Sara že večino dneva joka. Po obrokih. Zjutraj je bila izredno dobro razpoložena (kot navadno), prav tako na sprehodu, sicer pa jok. Včasih je jok bil bolj podoben jamranju, včasih pa je to bil nenaden izbruh joka na vso grlo. Je pa v vsem tem včeraj bilo nekaj drugače. Med jamranjem se je Sari pred njenimi usti znašla njena lastna pest. In takoj, ko je bila na dosegu njenih ustnic, jo je pričela neutešeno cmuliti, sesati. Ne, ni cmulila palca, čeprav je pest zajela na delu, kjer je imela pokrčen palec. Lačna tudi ni bila, saj je to počela enako pogosto pred in po dojenju, dojenje pa je potekalo kot navadno. Zaradi joka jo je Urška podojila celo pogosteje. In po nekaj minutnem cmuljenju pesti, ko sva že oba z Urško mislila, da je našla svojo tolažbo in potešitev neke potrebe, je planila v eksploziven izbruh joka. In je tako jokala kakšnih pet minut, ko je bilo ponovno bolje. Spala skoraj ni. Par deset-minutnih intervalov spanja je bilo za njo, ko sem se vrnil iz službe. Dlje časa je spala šele na popoldanskem sprehodu, slabo uro.

Prva hipotetična trditev: Začela se je rast zobkov in dlesni so pričele srbeti.

Za tolažbo ji ne moremo ponuditi druga, kot je njena lastna pest, saj igrač za masažo dlesni sama še ne zna držati v roki, pa tudi prevelike so za njena drobcena usteca.

Druga hipotetična trditev: Mmmmm. Zadnja dva dni je bila na jedilniku solata domačega radiča, izboljšana s kuhanim krompirjem. Tudi kakšen paradižnik in kvašene kumare so se našli na krožniku. To je povzročilo prebavne težave pri Sari.

Dvomim. Jok ni bil tipičen, tudi krčila se ni med jokanjem. Res, da ima manjše težave z vetrovi, večina, če ne vsi otroci pri tej starosti jih imajo, a te ne povzročajo takšnega joka.

Tretja hipotetična trditev: Pospešena rast, večja potreba po hrani.

Prav tako malo verjetno, saj ji Urška ponudi hrano tudi 15 min po dojenju, če Sara kaže kakršnekoli željo po dojenju (jok, obračanje glavice in odpiranje ustec – iskanje, …).

Četrta hipotetična trditev: Prehlad, ali kakšne druge bolezenske težave.

Ojoj. Tega nam ni treba. In skoraj prepričan sem, da ni jok s tem pogojen. Nosek je čist, kiha ravno tako pogosto kot navadno, ne pokašljuje, nima zvišane temperature. V takšni situaciji bi tudi, predvidevam, bila sitna ves čas, tokrat pa le ima obdobja dobre volje, tudi potolažiti se jo nekako da, čeprav včasih traja dlje.

Peta hipotetična trditev: Glede na nižje temperature zadnja dva dni, tudi v stanovanju, bi jo lahko zeblo.

Mogoče. Tudi jaz sem bil izredno jokav prve tedne svojega življenja, dokler babica ni opazila, da mi izredno paše biti zamotan v koco in v njen topel objem. Dojenčke zebe bolj. Na začetku zato, ker še ne uravnavajo svoje telesne temperature, kasneje zato, ker pod kožo še niso tako dobro izolirani kot starejši otroci ali mi, odrasli. Se pa to kmalu spremeni in niso več tako občutljivi. Saro sem oblekel v toplejša oblačila, tudi kalorifer sem vklopil. Je pa Sara večino časa itak bila v mojem ali Urškinem naročju in to bi jo moralo dodatno greti. Ne bi mogel trditi, da ni bilo nobene spremembe. Zagotovo ji je ugajalo – biti v naročju in biti v toplejši sobi.

Upam, da bo današnji dan kljub deževnemu jutru prijetnejši tako za Saro, kot za naju z Urško. Jaz imam v načrtu še obisk zobozdravnika, ki tudi lahko vpliva na moje popoldansko razpoloženje. Noč je bila obetavna. Sara je spala mirno. Prebudila se je dva-krat in takoj po dojenju, ko je podrla kupčka, tudi zaspala. Zjutraj smo se še malo pocartljali, tako se je moj dan pričel z nasmeški iz njenega obraza. To je zagotovo dobra popotnica k lepšemu preostanku dneva.

1 comment August 30th, 2006

Nakupovalni popoldan

Urška se je super potrudila in pripravila svoje diplomsko delo še preden je rodila. In celo zagovor bi opravila še pred porodom, če datum zanj ne bi bil postavljen tako blizu roka poroda. Če bi tako ostalo, bi diplomsko delo zagovarjala tri dni po porodu. Zato se je s svojim mentorjem dogovorila in sedaj sta našla ustrezen termin v naslednjem tednu.

Zagovor diplomske naloge pa lahko zahteva izjemno naporne priprave. Pa pustimo zdaj vsebino, povzetke, pripravo elektronskih prosojnic, ipd. Kar je najbolj naporno pri pripravah na zagovor diplomske naloge in zahteva posebej veliko časa, je iskanje ustrezne obleke, dodatkov, obisk frizerja, urejanje nohtov, nekateri si še pravočasno privoščijo nekaj uric solarija, da je njihova polt odporna proti zardevanju ob morebiti nerodno postavljenim vprašanjem komisije, potrebno je poiskati pravi parfum, ki komisiji vzbudi razmišljanja izven strokovnega konteksta, … Tako je v splošnem. V našem primeru smo zadevo zreducirali samo na iskanje ustrezne obleke in obisk frizerja kakšen dan prej. Za ostale podrobnosti, čeprav včasih mnogo izrazitejšega pomena, ne bo ostalo časa. No, po pravici povedano, se nam ne zdi potrebno. Tako sva se z Urško dogovorila, da obiščemo mariborske trgovine.

Po prihodu iz službe sem, kakor vedno, Urški po domofonu najavil moj prihod. Urška natakne Jenny ovratnico, za ovratnico zatakne vrečko za kakece in jo pošlje po stopnišču k meni. Jaz jo pričakam z žogo. Včeraj sva opravila daljši sprehod, da sem revici izpraznil baterije. Vedel sem, da bo imela dovolj časa jih polniti, če se preostali člani odpravimo po nakupih. Po vrnitvi sva pojedla nekaj ostankov iz prejšnjega dne, na hitro pospravila in kmalu smo bili v avtu. Destinacija – Maribor, center. S Saro sva se odpravila na potep po mariborskih ulicah, Urška pa v trgovine. Najprej hlače, potem majica, še kakšen par čevljev in simple torbica. Ta ni namenjena diplomski nalogi, ampak vsakodnevnemu prenašanju osebnih stvari. Seveda, po uri in pol ali dveh iskanja ni našla nič. Kar ji je bilo morda všeč, ni bilo na voljo v ustrezni velikosti. Sara je vse skupaj odlično prenašala v vozičku in občasno v mojem naročju. Nakupi so sicer moja šibka točka, še posebej, če se ne kupuje zame. A tokrat je bilo drugače. Sem prav užival, ker sem se lahko v celoti posvetil Sari. Sara pa meni. Saj ji drugega ni preostalo. Ustavila sva se v trgovini Okaidi in kupila štrampeljčke znamke Obaibi, ki sem jih opazil že na našem sobotnem sprehajanju. Motil me je neprijetno hladen veter, zaradi katerega sumim, da sem ponoči in še danes zjutraj imel rahel glavobol. Po neuspelem poizkusu nakupa se odpravimo še v Europark. Urška se zažene v S. Oliver, kjer dela njena sestrična Polona in prijateljica Anja. To je bila scena! Kot da bi hollywoodska zvezda prišla k stilistu. Takoj sta bili obe okoli nje in ji začeli prinašati v garderobo vse živo. Midva s Saro sva se raje umaknila na varno, saj bi se nama lahko zgodilo, da še naju s čim zasujejo. Pa sva se tako počasi prepustila opazovanju vsega, kar si ne moremo privoščiti. Sara v svoji “jajčki” vpeti v nakupvalni voziček, jaz kot ati, ki se z najlepšim otrokom postavlja in se dela, da ne vidi sočutnih pogledov mimoidočih, predvsem tistih, nežnejšega spola, ki se ob dvo in pol mesečni deklici v nakupovalnem vozičku posebej raznežijo. Občasno je mimo naju švignila mama Urška, ki je letela na destinaciji S.Oliver, Ozara (ali kako se že reče), Batta, .. Ja, dobesedno letela. Stopala so se ji še komaj držala tal. Bila je expressna. Je pa za manj kot 20 tisočakov kupila vse, kar je potrebovala: hlače, majico, čevlje in torbico.

Utrujeni smo ob pol devetih vrnili domov. Urška je se je lotila nege Sare in jo pripravila za spanje, jaz sem poskrbel za Jenny. Še zadnji večerni sprehod in večerja, ki se je itak ni dotaknila. Še pred deseto uro sem zaspal na kavču pred televizijo. Urška me je prebudila s kosom kruha in zaseke v ustih ter me napotila v spalnico. Kot zombi sem odtaval najprej v kopalnico očediti moje utrujeno telo in se pridružil Sari, ki je takrat že bila v svetu iluzij.

(Sem bi sodila še slikica Urške v vsej svoji novi opravi..)

Add comment August 29th, 2006

Večja rit

Prejšnji vikend smo kupili novi paket plenic, tokrat prvič velikost od 4-7 kg, ki je tretja po vrsti. Najmanjšo velikost smo uporabljali le nekaj dni na začetku. Od vsega začetka trošimo znano znamko plenic podjetja Procter & Gamble. Razlog za to je zelo preprost: veliko smo jih ob in po rojstvu Sare dobili podarjenih. Tistih par-krat sva kupila tudi kakšno drugo znamko plenic, kjer je cena plenice bila za kakšen tolar ugodnejša, a je temu primerno bila slabša kvaliteta. Sarina rit sicer ni zrastla do velikosti, ko je več ne bi mogli zaviti v manjšo plenico, se pa je povečala količina njenega outcome-a. Plenice velikosti od 3-6 kg so pri opravljanju svoje naloge vedno pogosteje spodletele, največkrat ponoči. Je pa zanimiva cenovna politika plenic. Večje kot so plenice, večje so razlike v cenah med različnimi blagovnimi znamkami. Kupca je pač potrebno pridobiti na svojo stran že takoj na začetku. Zato bomo kdaj pa kdaj kukali še h konkurenci.

13 comments August 25th, 2006

Živžav

Hirkani mi v meebo konzolo zapiše: “živžav”. Seveda ne opazim pravočasno, ker je takrat že 3 min off. Sem se pa prvič pičil v to besedo. ŽIVŽAV. Mogoče bo kakšen mimoidoči psiholog napravil psihoanalitično študijo moje osebnosti iz tega, kar bom napisal. Brez-veze. Beseda je v sebi skrivnostna. Pomislim, da v sebi nosi negativen naboj, čeprav jo imamo vsi radi. Kot otroci zato, ker smo takrat gledali risanke in mladinske filme, odrasli pa zato, ker takrat ni bilo potrebno obvladovati otrok. Opazim namreč fonetično enakost z zvezo besed: ŽIV, ŽAL. Od kod sploh izvira, ali kdo se je spomnil te besede – živžav? Nebi bilo morda bolje ŽIVVAU. Torej: živ, vau ali fonetično enako: žival. Oboje imam rad – živali in biti živ.

Originalnega izvora besede nisem našel. Je pa živžav slovenska knjižna beseda in kot taka opisana v slovarju slovenskega knjižnega jezika:

raznovrstni, hkratni živahni glasovi:
živžav je utihnil; poslušati živžav; živžav otrok

raznovrstno, hkratno živahno dogajanje, gibanje, navadno ob takih glasovih:
na igrišču, ulici je ves dan živžav; gledati, opazovati živžav; prometni, smučarski živžav

6 comments August 24th, 2006

Sprehod s trebušnjaki

Tako kot vsak dan, če nas dež ne zmoti, smo se tudi včeraj pripravili na popoldanski sprehod. Saro je Urška podojila, jo primerno oblekla in položila v košaro. Potem preverimo, ali imamo vse potrebne stvari: Saro v košari, Jenny z ovratnico, povodec, vrečke za pasje kakce, žogo ali kakšno drugo igračo na vrvici, ki jo velikokrat uporabimo namesto povodca, nekaj denarja, robčke, .. Ko smo tako opremljeni, odnesem Saro do pritljičja bloka, kjer nas čaka voziček. Tega vsako delovno jutro pred odhodom v službo prinesem iz kolesarnice v kletnih prostorih, kjer ga hranimo pokritega čez noč. Košaro položim v voziček, jo zapnem in sprehod se lahko začne. Sara je na začetku večino sprehoda prespala. Če pa se je zbudila, je jokala in smo hiteli domov. To je trajalo približno 6 tednov. Sedaj spi in joka manj. Uživa, ko lahko gleda drevesa in oblake nad sabo, mene ali Urško, kako potiskava voziček. Prav nič je ne moti, če za jo uberemo po kakšni neasvaltirani poti. Sara se osredotoči na zvoke in svetlobo okoli sebe. Tako je bilo do včeraj, ko sva na voziček pripela rakovico Herto. Dokler je spala, se seveda ni veliko zmenila za to, da ji nekaj pisanega visi pred očmi. Se pa je kmalu zbudila in ugotovila, da je nad njo nekaj poznanega in to “tako blizu”, da bi lahko segla po njej. In pričela je delati trebušnjake. Ležala je na hrbtu ter se z vzdigovanjem glavice in trupa želela približati igrači. Prav zabavno je bilo gledati, kako zagnano je to počela. Menim, da je za njeno starost to velik dosežek. Pričakujem, da bodo sedaj njeni takšni in drugačni podvigi vse pogostejši.

Njene široko odprte modre oči, vrnjen nasmeh, pisana paleta različnih glasov, spontano razgibanje, jutranje pretegovanje, mrmljanje, otožno in skoraj neslišno bevskanje v spanju.. To so stvari, ki prebudijo vsak moj čut, omehčajo dušo, me sprostijo napetosti, takrat je najin trenutek.

1 comment August 23rd, 2006

Vonj po kamilicah

Danes zvečer je ponovno zadišalo. Po nekajdnevnem odlašanju kopanja zaradi domnevnega manjšega prehlada, sva se z Urško ponovno lotila sicer bolj ali manj dnevnega rituala. V največjem piskru zavrem vodo in vanjo počim pest domačih kamilic. Urška se javi, da bo ona pripravila vse za kopanje, medtem pa jaz pestujem Saro, ki je precej na robu joka. Kačon Ludvik z ropotuljico na svojem repu mi pri tem zvesto pomaga. Urška v kuhinji postavi dva stola, enega proti drugemu in na njuno sedalo postavi banjico. Vanjo precedi vročo kamilično kopel. Iz previjalne mize v dnevni sobi prinese previjalno podlogo, na kateri so že vse kopalne potrebščine: milo, vata, olivno olje, glavniček, brisača s kapuco, običajna brisača, tri tetra plenice, vsaj dve igrači, duda, plenička, pajacek, bodi, kapica ali dve, termometer za testiranje temperature vode, pa še se kaj najde. V kuhinji vse lepo zloži na mizo. Podlogo pregrne s brisačo na kapuco, nanjo položi tetra pleničko. Z drugo tetra pleničko pokrije Sarin telešček, da je ne bi zeblo. Običajna brisača in nanjo položena tretja tetra plenička pa služita kot pregrinajlo podloge po tem, ko je Sara suha, in jo je potrebno obleči. Veliko brisačo s kapuco, ki se je naužila vlage iz Sarinega teleščka, takrat umaknemo. In ko je bilo vse tako lepo pripravljeno, prinesem Saro napol jokajočo in jo položim v kuhinji na lepo pripravljeno podlogo. Urška se loti temeljitega miljenja, jaz jo pa skušam zabavati s kačonom Ludvikom, rakovico Herto in angelčkom, ki smo ga dobili v paketu iz Amerike. Za pravšnjo temperaturo v kuhinji poskrbi para kamilične kopeli in naša zadnja pridobitev – kalorifer. Vmes kontroliram temperaturo kamilične kopeli, ki sem ji seveda dolil ustrezno količino mlačne vode. Ko je Sara primerno dišeča in spolzka, jo dvignem v sedeč položaj in jo primem izpod hrbta pod njeno nasprtno rame. Z drugo roko za nasprotno stegno in že smo pripravljeni za test dobre volje. Izkaže se, da Sara ni razpoložena. V na pol joku me opazuje, kot da sem zadnja oseba vredna njenega zaupanja. Urška se trudi s kačonom Ludvikom, ki se prav tako nenamerno okopa. Komaj zadržujemo jok, ko je Sara pripravljena na skok iz banice na mizo. Čeprav manever zahteva le obrat iz leve na desno je dovolj, da Sari popustijo vse zavore in začne obupno jokati. Večkrat se ji zgodi, da med jokanjem iz sebe iztisne toliko zraka, da potem ne more takoj vdihniti. Neprijetno. Dvignem jo iz previjalne mize, na pol zavito v brisačo. Drugače ne gre. Jok, stok, krik. Urški naročim, da prinese svežo, suho brisačo in jo razgrne. Položim jo na suho brisačo, takoj zavijem. Dvignem, tolažim. Šele po 10 minutah začne ihitati in po 15 minutah se umiri. Dovolj, da jo Urška namaže z oljem in obleče v sveže cunjice. Duda je pri tem njen edini zaveznik. Ko je oblečena, jo Urška podoji. Zaspi takoj po dojenju, kupčka ne podre. Urška jo odnese v njeno posteljico. Sedaj spi in le želim si, da ne sanja, kako se nemočno upira proti gromozanskim navalom mila in vode. Mogoče je bila danes nekoliko preveč utrujena. In že se veselim, da bo drugič bolje.

Prava kamilica (Chamomilla recutita) Že leta 1570 je znan zeliščar Hieronymus Bock zapisal, da je najboljši zdravnik povsem navadna kamilica in da človek nima boljšega zdravila, kot je ta cvetlica, ki jo lahko uporabljamo skoraj pri vseh boleznih. Vir: Lekarna Mozirje

2 comments August 21st, 2006

Kdo prej pogrunta

Urška mi je pravkar na mail poslala spodnjo slikico. Moj hiter pogled in ne pretirano razmišljanje me je pripeljalo do prvega sklepa: “Ženske znajo za svoje zadovoljstvo poskrbeti veliko prej, kakor moški”. Mogoče pa slikica želi prikazati, da je za takšno akcijo potrebna zadovoljiva mera inteligence. Sicer zelo ozko namembna stvar dobi nove namembne razsežnosti. Potrebno je le malo eksperimentiranja. Lahko pa nakazuje na to, da morda ženske zahtevajo veliko več pozornosti od moških. Če je ne dobijo, potrošijo čas tako, da same sebi nemenijo prepotrebno pozornost. To jih kmalu pripelje do zanimivih končnih rešitev – seveda njim v lastno zadovoljstvo.. In to so le razmišljanja, mogoče malo off-content.

Je pa to že načeta tema, celo zelo dobro dodelana. Inteligenčne razlike med spoloma.

Add comment August 21st, 2006

Prehlad

Bilo je že v četrtek, pa nisem zabeležil, ker sem se ukvarjal s samim blogom. Urška je opazila, da Sara pokašljuje, vendar jaz tega popoldan ali zvečer nisem opazil. Predvideval sem, da ji je morda kaj nadražilo žrelo ali pa ji je v sapnik zašlo malo sline. V petek je že večkrat kihnila, nekajkrat zakašljala, včasih ji je s kihcem iz noska pokukal tudi kakšen črviček. Bila pa je prav dobro razpoložena, kazala ni nobenih drugih bolezenskih znakov. V soboto je bil samo še nosek poln bolj, kot običajno. Kašlja ni bilo, tudi kihala je manj. Včeraj ok, danes pa se bomo najverjetneje ponovno pošteno okopali.

Add comment August 21st, 2006

Makeover

Po urah mučenja sem uspel preseliti blog iz blogger.com na wordpress.com. Težave so bile najprej slike, ki sem jih imel naložene na bloggerjevem strežniku. Objave so se sicer odlično prenesle s pomočjo “import” funkcije, a slike ponekod niso bile vidne. Verjetno blogger ne pusti dostopati do slik, če zahteva zanje pride od drugod kot iz bloggerjeve strani. Hm.. Zanimivo. Potem sem skušal ugotoviti, kako uporabiti kar link do slike, ki jo hranim v svojih albumih na imagestation.com. Ugotovil sem, da lahko uporabim url slike, ki ga dobim s pomočjo desnega gumba miške, link, ki sliko odpre (in da uporabniku možnost ogledati si sliko v polni velikosti), pa je naveden kot “Permalink”.. Potem pa še oblika bloga, izbrati predlogo, narediti neki bezvezni custom banner, urediti desni stolpec, kategorije, .. Končno je nekaj ratalo, bi pa bil vesel, če bi lahko sam blog gostil na strežniku, kjer bi se potem malo poigral s PHP-jem template-a. No, pa saj sem še komaj v povojih kar se bloganja tiče. Zato sprejemam vsakršno kritiko, predlog, željo, ..

In se kmalu zopet pišemo!

Add comment August 20th, 2006

Tricikl

Ko že govorimo o idejah. Včeraj sem med obiskom trgovine, kamor si hodim kupovati malico, opazil punčko, ki je z babico prišla po nakup. Ah, ne.. Ni prišla, pripeljala se je. In to na mega frajerskem triciklu. Pa sem pobrskal po internetu in ga našel. Kupiti se ga da povsod, kjer prodajajo Schwinn kolesa, saj je tudi tricikel te znamke. Pa še drag ni (€81). Mogoče se ga da celo ceneje dobiti v Avstriji, če se sploh splača za tako ceno hoditi v Avstrijo.
Mi ga še itak ne potrebujemo, sem se pa odločil, da to zaznamujem kot idejo. Če koga zanima kaj več, naj klikne tukaj.

2 comments August 18th, 2006