Veliki, mali človeček

August 13th, 2006

Danes je bila nedelja. Zjutraj sem se malo pocartal, a dosti časa nisem imel. Čakala me je Jenny, da jo odpeljem na potrebo. Potreba pa ni zgolj lulanje in kakanje, ampak skoraj bolj od tega, sprehod. Skakanje za žogo, naganjanje krav, podenje za mačkami, itd. Ob tem še izkoristim priložnost in se dogovorim z Binijem za kavo. Skočim še v trgovino, da kupim zajtrk. Po kavi odvandram domov, že malo lačen. Ko pridem, me pokliče Urška v spalnico. Sara spi čisto ob njej. Rokice ima pod glavo, kot da bi spanec igrala. Na ustnicah rahel nasmešek. Izgleda najsrečnejši otrok na svetu, kljub temu, da že 4 dni ni kakala in jo vetrovi kar pošteno mučijo. Za en “frr” se namatra kar precej dolgih minut, pa še ti so vsi suhi. Pozabim na lakoto in se vležem nazaj v posteljo. Čisto k njej. Pa sva jo z Urško imela v sendviču – najino dete. Tako smo v postelji ležali še celo uro in pol, ko je Sara svojo lakoto naznanila z jokom v stilu “Kaj čakata, ne vidita, da sem budna in moram jesti?”. Seveda kar želi in mora, dobi.
Včeraj zvečer se je javila mama iz Tahitija. Danes se vračata domov. Letita v Los Angeles, od tam v London. Zaradi terorističnih groženj je letalski promet na londonskem letališču Heathrow oviran. Letala imajo zamude, nekateri leti so odpovedani. Mama me je vprašala, če sem seznanjen z morebitnimi težavami na letališčih, žal ji ne morem dati natančnih podatkov. Lahko, da ju bo to pri vračanju domov oviralo. Po mojih izračunih, bi že morala biti v LA-ju. Na poti tja, mi je poslala sporočilo. Tokrat ga (še) nisem prejel. Upam le, da ne bo večjih težav in bo kmalu doma. 22 julija je slavila abrahama.
Na obisku sta bila Aleš in Polona. Danes smo imeli dva doooolga sprehoda. Najprej v opoldanskem času, kljub slabemu vremenu. Ker je Sara tako neznansko zadovoljno spala, sva midva pač nabirala kilometre. Potem pa še popoldan s Polono in Alešem. Na poti smo se srečali še z Binijem, Marjano in njuno Karin. Skupaj smo se sprehodili do doma. Aleš je poskrbel za Jenny, jaz za voziček. Urška je lahko dve uri brezskrbno izrabila za čvek s sestrično. Priznala je, da ji je strašansko pasalo. Zvečer smo Saro okopali. Tik pred tem se je pokakala, njen proizvod je bil kot pašteta razmazan po celem njenem hrbtu. Kopanje je bilo potrebno, pa še Sara je uživala.
Urškina dojka je bolje. Vročina ni utegnila narasti, Lekadol je jemala samo prvi dan četrte runde težav. Mogoče so pomagali topli obkladki, ki si jih je pričela dajati na dojko še preden je ta bolj zaotekla. Dojka je bila enako rdeča kakor ponavadi, a otrdlin ni bilo. Danes so spodnji in robna dela dojke rdeči le še za odtenek, tudi bolečina je veliko manj neprijetna. Z dojenjem zaenkrat nadaljujemo.
Sara pa raste, se redi, vedno več je interakcije, odzivov, sproščenosti. Dobila sva tudi krasen paketek iz od Ann iz Amerike. Same cartlih zadeve in krasna knjigica z angleškimi molitvicami za otroke. Priložen pa je bil CD z uspavankami. Nismo verni, a spoštujemo verovanje drugih. Tudi nobene vere nismo nikdar zanikali. Le sprejeli nismo nobene, ker nobene ne poznamo dovolj dobro. Se mi pa zdi, da so takšne molitvice prav luštkane. Je tudi vam kdaj babica pred spanjem molila: “Sveti angel varuh moj, bodi vedno ti z menoj, stoj mi noč in dan ob strani, vsega hudega me brani. …”? To so lepi spomini.
Naš mali človeček iz dneva v dan postaja večji. Napolnila je moje srce. Ko jo gledam, kako je zadovoljna, lahko jočem.

Entry Filed under: Princeska