Jaz, bolnik

Zadelo me je. Zdravnica pravi, da je virus. Nisem osamljen primer, menda je viroza precej obsežna, predvideva zdravnica po številnem obisku pacientov v njeni ordinaciji. Dobil sem recept za tabletke, ki omilijo vnetje grla, sam pa sem pohamsal še en paket Cold3, sedaj pa je na mojem jedilniku še Coldrex. V ponedeljek se moram prvič oglasiti na novem delovnem mestu in ne bi želel preveč krehati vse naokoli. Zdravnica me je rotila, da vikend preležim, a kljub veliki želji, mi to ne uspeva najbolje. V četrtek, po obisku v zdravstvenem domu, sem v službi skupaj še z enim odhajajočim sodelavcem pripravil poslovilno malico. V petek sem peljal mamo in njenega prijatelja Tomaža na letališče v Graz (malo prej se je javila iz San Francisca, ki je njuna ciljna destinacija). Še isti dan proti večeru smo imeli polno stanovanje prijateljev in proslavili Urškino diplomo in moj rojstni dan – 1. del. Danes smo izkoristili še zadnji dan veljavnosti Urškinega indeksa in smo si privoščili kosilo na študentske bone – torej zopet izlet v Maribor. Jutri imamo zopet polno hišo – proslaviti Urškino diplomo in moj rojstni dan – 2. del. Kljub temu, se moje stanje počasi izboljšuje. Grlo ni več tako boleče, le na kašelj me rahlo sili. Vročine nisem imel.
Najbolj me skrbi, da bolezni ne bi prenesel na Saro ali Urško. Zaenkrat dobro kaže in upam, da bo tako ostalo. Včasih se mi zdi, da je Sara odporna bolj, kot sem sam. Res ne bi želel, da bi jo mučil zamašen nos, jo nerviralo boleče žrelo ali pa bi celo dobila vročino. Nikakor ji tega ne želim, seveda. Prav tako Urški ne. Pravzaprav, nikomur. Raje sam prebolim še kakšen dan več.
Sedaj pa se pridružim Urški, ki na kavču že spremlja oddajo Bar II.

Add comment September 30th, 2006

Naše preživljanje dopusta

Sploh ne vem, če bi tokrat lahko dopust tako imenoval. Skoraj oba tedna sta že minila, mi se pa bolj ali manj vrtimo na destinaciji Ruše – Maribor – Ruše. Skušamo nadoknaditi to, kar ne utegnemo, ali se nam ni za početi sicer. Tako sva se z Urško najprej lotila čiščenja avta, potem je Jenny doživela že zelo potrebno in dolgo napovedovano totalno preobrazbo, urediti sem moral nekatere formalnosti za novo službo, si urediti novi internetni dostop, novo gsm številko, itd.

Prejšnji teden smo obiskali mojega očeta in Nevenko, ki sta se lansko leto preselila v majhen kraj blizu Ptuja. Odpravili smo se na povabilo, bil je atijev rojstni dan, zanimali pa so nas tudi štirje mini mucki, ki jih je pred nekaj tedni skotila mama Bolhica. Živita v majhni hiški, ki sta jo kupila v zameno za stanovanje in z njo dobila tudi precej zemlje. Zemljo pa je treba obdelovati.. In na zemlji razste zelenjava, sadje, rožice (te Nevenka posebej obožuje), precej zemlje pa pokriva visoka trava, ampak ima zato “parcela” še vedno visok potencial. In v tem času zemlja daje največ svojih sadov, ki jih ati in Nevenka logično ne zmoreta niti vseh pobrati, razdeliti med prijatelje in znance ali celo pripraviti za ozimnico. Zato smo tudi mi bili ob obisku deležni polnih vrečk sliv, paprike, bučk, kozarcev vložene zelenjave, ipd. Najbolj hvaležna pa sva bila za nekaj šopkov kopra iz katerega se v kombinaciji s kislo smetano in polovico jušne kocke da pripraviti izvrstna koprova omaka, ki se odlično poda k pečenemu krompirčku in kakšnemu sočnemu kosu mesa. Mmmm… Vsega je bilo preveč. Tudi sliv.

Odločil sem se, da se lotim priprave slivove marmelade. Prvič v življenju. V zmes sliv in sladkorja, se odlično poda kanček ruma. Ker pa tega nisem imel, sem uporabil rdeče vino, ki se je že nekaj časa potikalo v hladilniku, pil ga pa ni nihče. Za boljši okus sem seseklaj še dva stroka posušene vanilije, ki jo je mama prinesla iz manjše plantaže na Tahitiju. Poleg marmelade se je na štedilniku kuhala še odlična goveja juha, pa tudi palačinke so že komaj čakale, da skočijo vanjo. Vse skupaj je izgledalo nekako tako:

Napolnim sem tri literske kozarce za vlaganje, ki čakajo na prve pogumneže.

V sredo, prejšnji teden smo se odpravili v Maribor, da je Urška dvignila vezano verzijo svoje diplomske naloge in jo oddala na šoli. Hkrati se je ponudila priložnost, da smo se v živo spoznali z Elo. Joj, je luštkana! Mislim, da sta si s Saro bili čisto kul in kdo ve, mogoče bosta nekoč celo prijateljici.

Neki drugi dan, ko smo bili ponovno v Mariboru – ne vem več zaradi katerih opravkov – sva se z Urško odločila poiskati in Sari kupiti stolček za hranjenje. Čeprav se mu tako reče, je v tem času bolj praktičen kot transportno odlagalno mesto, ki se ga da premikati v vseh treh dimenzijah. Še v četri, čeupoštevam naklon sedala. Sara se v njem še ne počuti najbolje, je vseeno še premajhna. Zato jo vanj odlagava le za krajši čas, npr. takrat, ko zajtrkujeva. Tako je ne rabiva več dajati v ležalnik in ležalnik na mizo, saj naju je vedno bilo strah, da je ne bi kdo zamenjal za recimo žemljico.

Ker sva menila, da je Sara že velika punca, sva jo v voziček prvič položila brez košare. Seveda so vsi varnostni pasovi še vedno bili predolgi. Pripela sva jo bolj provizorično. A je bilo vredu in dovolj varno. Po nekajkratnih sprehodih sedaj zopet uporabljava košaro. Jo morava še malo bolj izrabiti, čeprav je Sara res že velika punca!

Skupaj smo se udeležili nastopa našega pihalnega orkestra (v okrnjeni zasedbi). Iztok, naš basis se je poročil, pa smo mu zaigrali. Brez basa, seveda. Bil je to en hiter izlet v Slovenj Gradec.

Včeraj smo se udeležili sprejema novorejenčkov, ki ga občasno pripravi opravi občina, oziroma župan. Sara je v dar prejela 15.000,00 SIT, Babival kremo in simpatično odejico z vzglavnikom, ki so ju zašile občinske javne delavke. Super! Hvala občini in županu!

Sara je vedno bolj živahna. Brca, maha, se smeji, z rokicami grabi stvari okoli sebe in skuša vsako stvar v dosegu njenih rok prijeti in prinesti do ust. Potem jo okuša, dokler to ne opazimo in jo nadomestimo z igračo, ki je temu namenjena. Trenutno imamo eno ropotuljico za grizljanje, ki smo jo še v času nosečnosti dobili od Gorana in Valerije.

Naše najnovejše slikice..

1 comment September 28th, 2006

Opa, roke imam tudi!

Že skoraj celi mesec Sara pridno daje roke v usta in skrbi, da za nohti ne ostane niti pikica črnega. Dlan skrči v pest, potem pa s palcem naprej v usta. Toliko pesti, kot pač v njena dropcena usta gre. Enkrat levo, drugič desno, včasih tudi obe.

Včeraj pa je nekaj le bilo drugače. Mogoče okus, mogoče kaj drugega, a karkoli je že bilo, Sara je to želela preveriti tudi z očmi. Ko je roko dala iz ust, si jo je začela zelo pozorno ogledovati. Potem ponovno v ustno obdelavo in kmalu spet kratka vizualna inšpekcija. Ko je obdelala eno pest, je že bila na vrsti druga.

Prav hecno je tole opazovanje dlani pri dojenčkih. Kako jih nenadoma preseneti njihova lastna sposobnost obvladovati delček svojega telesa. In s kakšnim zanimanjem, včasih začudenjem to počnejo!

Add comment September 21st, 2006

Služba – bye bye družba

Tako je. V petek je bil moj zadnji delovni dan v službi. Odhajam novim izzivom naproti. V ponedeljek sem se kljub temu še zglasil med bivšimi sodelavci, da smo skupaj (ponovno) pregledali vso dokumentacijo, navodila za vzdrževanje in namestitev, programsko kodo mojih samostojnih projektov in ostale zadevščine, ki sem jih predal. Stvari sem pripravil tako dobro, da sem še sam bil malo ponosen na sebe. Res je, da sem veliko dokumentacije pripravljal že sproti, če bi me kdo kakorkoli moral kdaj naslediti. Predaja je stekla gladko in ostalo je samo še slovo. S fanti “iz spodnjega štoka” smo še zadnjič skupaj odšli na malico, pravzaprav kafe. Poslovilno razvajanje želodčkov pa še sledi. Konec naslednjega tedna. Do konca meseca sem na dopustu, potem pa začnem službovati pri novemu delodajalcu. Tam bom za tretjino svojega časa vsaj več iztržil, za medsebojne odnose pa ne morem govoriti v naprej, a upam, da bodo boljši. Domov sem prinesel samo kupček papirovja, v glavnem tiskanih navodil in postopkov reševanja problemov, ki sem jih bral in/ali potreboval pri delu. Je pa kupček pregledala še strokovna ekipa podjetja, da mi kdo ne bi očital, da nosim domov poslovne informacije. BTW: Večina stvari je itak neuporabnih, a je občutek boljši, če kaj odneseš domov..

moji spomini

1 comment September 20th, 2006

Posvetovalnica tretjič

Teža: nekaj manj kot 6 kg. Dolžina: hmm.. bom moral naknadno dopolniti. Obseg glavice: če se ne motim, 37 cm. Obseg trupa okoli prsi: bom vprašal Urško. Vse številke so v zdravih mejah normale in dokler je tako, sem zadovoljen kjub temu, da se ne spomnim natančnih vrednosti.

V posvetovalnico smo se odpravili z vozičkom. Tokrat prvič, ker nam to prejšnjič ni dopuščalo vreme. Sara je zaspala in se prebudila, ko smo že bili v čakalnici. Bila je dobro razpoložena. Gneče ni bilo nobene in smo skoraj takoj prišli na vrsto. Urška jo je slekla in dala na tehnico. Ko smo jo dali še v tisti leseni zaboj za merjenje, kjer so centimetri označeni kar z modrim pisalom, je Sara planila v jok. Saj jaz bi tudi, če bi me trpali v zaboj! Mogoče je pa jokala zato, ker je bila nagica, prav toplo pa v ordinaciji tudi ni bilo. Urška jo je uspela kmalu potolažiti in smo vstopili k zdravnici. In kot da bi se Sara pripravila na ta obisk, je pokazala vse kar zna. Ves čas se je smehljaja. Ko je zdravnica vprašala, ali se smeji že tudi na glas, se je Sara zasmejala na glas. Ko je zdravnica vprašala, ali se oglaša z različnimi glasovi, še ni dokončala vprašanja, ko se je Sara pričela oglašati s vsemi različnimi glasovi, ki jih premore. In ko smo se pogovarjali o tem, kako obvladuje svojo glavico, je Sara pričela delati trebušnjake. Zdravnica jo je obrnila še na trebušček (položaj, ki Sari ne ustreza) in Sara se je uprla na rokice ter visoko dvignila glavico. “Odlično!”, je rekla zdravnica. Potem sta naredili še test sledenja predmetu z očmi in Sara se je z očmi prilepila na živo rdeč klobčič volne. Sledil je pikec v ritko. Komponentno cepivo proti petim bakterijskim okužbam: otroški paralizi, oslovskemu kašlju, davici, tetanusu in neki bakteriji influence, katere točnega imena si nisem zapomnil. Zravnica nas je poučila o cepitvenem programu, samem cepivu, izbranem postopku cepljenja (v ritko), omenjenih boleznih, pomenu cepljenja in možnih pojavih stranskih učinkov. Saro smo ponovno obrnili na trebuščka. Prijeti sem jo moral za rame in jo držati k podlagi, da bi bila mišica na ritki kar se da sproščena. Zelo neugoden položaj za Saro in to je tudi pokazala. Ko je zdravnica vbodla iglo je Sara dala iz sebe ves glas. Saj je bilo kmalu konec in potolažila se je že v naslednji minuti. Ko jo je Urška oblačila, se je že smehljala.

Tako je za nami bil še eden uspešno opravljen obisk pri pediatrinji. Kar tako naprej, Sara!

Add comment September 14th, 2006

Pa grem

.. novi službi naproti.

2 comments September 14th, 2006

Ažuriranje..

Te dni mi je ostalo malo časa in volje ažurirati blog, čeprav sem stalno razmišljal, katere dogodke želim zapisati, da se vtisnejo v ta, medmrežni spomin.

Sara je zdrava in živahna. Trenutki joka so redki. Včasih se smeji še med spanjem. Zrastla je toliko, da sva z Urško iz avto-lupinice odstranila dodatno zaščitno oblogo za novorojenčke. Glavica je bila že precej v zaščitnem loku, stopala so skoraj bingljala z roba. Sedaj se tudi Sara počuti bolje. Na držalu lupinice imamo spiralasto igračo iz katere visijo žuželke. Med vsemi je Sari najljubši pajek. Včasih se vanj zazre in ne umakne pogleda. Našobi obrvi in izgleda, kot da je zatopljena v globoko razmišljanje. Zabavno jo je opazovati. Z rokicami že skuša doseči igrače, če so v njeni neposredni bližini. Posreči se ji že tudi uporabiti pesti in igračo prijeti. Sicer uporabi za to roke, podobno kot bi mi uporabljali kitajske palčke. Ob večerih zaspi brez težav. Po opravljeni negi ali kopanju jo Urška podoji in položi v posteljico. Tako spi do 2. ali 3. ure zjutraj, ko se ponovno hranita. Potem je budna še med 6. in 7. uro, a ponovno po dojenju največkrat zaspi. Takšno lenarjenje se lahko vleče tudi do 9. ure zjutraj.

Ta teden sem želel pričeti z dopustom. Ker sem v službi omenil, da ne nameravamo kam odpotovati in bom verjetno večino časa doma in ker očitno vedno ostane zame kakšna nedokončana naloga, se je moj šef odločil, da mi ne dovoli oditi na dopust. Včeraj sem se moral vrniti v službo. Itak sem imel namen priti, a je nekdo raje izrazil svoj brezpredmetni bes. Tudi danes sem v službi. Kdaj in kako bom dopust pričel in če, še ne vem. Vem le to, da veliko razmišljam o spremembah in iz večjega dela razmišljanja sem že uspel izpeljati nekatera sklepanja in namere. In eno od namer sem včeraj udejanil.

Add comment September 12th, 2006

Oeconomicarum

Jutro sem začel rutinirano. Zgodnji skok iz postelje, umivanje, oblačenje, sprehod z Jenny v jutranje reduciranem obsegu. Izjemoma se mi je Jenny pridružila pri kofetu, saj se mi danes ni mudilo v službo. V tem času je Urška že poskrbela za svojo pojavo. Ko sem se vrnil, sem prevzel Saro in začela sva z jutranjim prebujanjem, ki mu je sledilo previjanje.

Potem smo jo oblekli v posebno rozkaste in oh in ah ljubke cunjice, kot da mora ona narediti vtis na prisotne profesorje pri zagovoru diplomske naloge. Nakičkani in z malo treme (Urška je ni imela, jaz pa) smo se opeljali v Maribor. S Saro v lupinici smo odstopicali v peto nadstropje fakultete, kjer je bila sejna soba, v kateri naj bi Urška opravljala zagovor.

Sara se je kmalu prebudila. Seveda ni bila izjemno navdušena nad šarmiranjem profersorjem, zato sva se odpravila nazaj do avta. Sestavil sem voziček, jo položil vanj in odpravila sva se na špancir. Naredila sva par krogov po centru mesta, ko je že poklicala Urška, zaskrbljena ali Sara mogoče neutolažljivo joče. Sara je sladko spala. Urško sem pomiril in vprašal, kako napreduje. Takrat je bila gotova z zagovorom in je čakala na oceno. Občutek je imela dober in tako je tudi bilo. Diplomirala je z oceno 9 in si s tem zagotovila, da v naslednjem šolskem letu ne bo več na seznamu študentov, ampak se bo zrela in bogatejša za strokoven naziv vpisala na vse-slovenski seznam brezposelnih oseb. Tako se bo na seznamu pojavil še eden dipl. oec. Kljub temu sem ji iskreno čestital, saj me je tokrat pošteno presegla. Mene, gimnazijskega maturanta.

Bravo, Urška!

Gospodična diplomirana ekonomistka ali dipl. oec. Dipl. kaj? Tako je napisal kolega, ki ji je čestitko poslal preko SMS. In oba sva se spraševala, kaj hudiča pomeni oec.? Tolikokrat slišala, je del njenega strokovnega naziva, a ideje o tem, kaj bi ta kratica ali beseda pomenila, ni imel nihče od naju. Pa sem zagooglal in našel: oeconomicarum. Ja, to so pa že znanstvene vode in od tu naprej lahko pišem šele, ko bom tudi jaz imel kakšno svojo diplomo na knjižni polici.

Privoščili smo si še sladkanje v “kavarni z dobrim sladoledom” in nato domov. Doma se nas je Jenny izjemno razveselila. Odpeljal sem jo na sprehod in se potem vrnil v Maribor – delodajalcu na uslugo, meni za v žep.

8 comments September 7th, 2006

Dopust

Ta teden je moj zadnji delovni teden pred planiranim dopustom. Ampak glede na trenutno situacijo v službi je zelo verjetno, da bo ta dopust razdrobljen skozi preostanek meseca in bom moral na del dopusta pozabiti. Itak nismo planirali nobenega več dnevnega izleta, počitnic ali letovanja. Glavni razlog je cena. Z rojstvom Sare se je rodila tudi drugačna finančna situacija, čeprav verjamem, da je samo trenutna in nikakor ni kritična. Drugi razlog je ta, da je september čas, ko se je smiselno odpraviti na morje samo še južneje od Zadra. Kvarner v tem času že napade kakšna poštena burja (kot smo temu bili priča na poti domov v lanskem letu), ki pošteno ohladi tako ozračje, kot morje. Tretji razlog, bolje pomislek, je ta, da je Sara stara komaj slabe tri mesece in mogoče še ni čas za daljšo pot, saj dvomim, da je položaj v njeni avto-lupinici dovolj udoben, da bi brez težav vzdržala daljši čas bivanja v vsaj na videz prisiljeni legi. Čeprav v njej prav rada zaspi in se ne pritožuje preveč – na kratkih razdaljah, seveda.

Naj na hitro obudim spomin iz lansko-letnega dopusta.. (zopet nimam nobene slikice pripravljene).
Se popravljam.. Tukaj je slika lokacije in slikici apartmaja, ki sem jih našel na internetu. Glede na informacije o zasedenosti, je apartma še vedno prost cel september!

Teta Marina, njen “ta mali” (nemec, ki se piše Klein) in “ta mala” (pirenejska ovčarka Jana), oma Meda, Urška, Jenny in moja (ne)malenkost smo rezervirali apartma v simpatični hiši v naselju Ženka na otoku Visu. Že prejšnja leta sva z Urško v druščini prijateljev redno obiskovala ta otok, tokrat je bilo četrtič ali petič. Cesta, ki je vodila mimo hiše se je tam tudi končala. Pravzaprav to ni bila prava prometna cesta, temveč le ulica. Obe psički sta tako lahko prosto tekali naokoli in z njima nismo imeli prav nobenih skrbi. Tudi do obale je bilo le nekaj deset metrov in vedno smo bili na obali sami. Jaz sem dopust izkoristil za opravljanje potapljaškega tečaja, katerega stroške sem imel plačane kot darilo za rojstni dan. In res je bilo super darilo. V času dopusta sem na Visu opravil svojih prvih 11 potopov in ob tem sem izredno užival. Ves čas smo se zelo dobro razumeli, kljub temu, da smo bile skupaj tri različne generacije, pa tudi karakterno je med nami precej razlik. Mogoče je na dobro razpoloženje vplival dišeč morski zrak, krasen pogled na morje iz balkonske terase, nežna sapica z vonjem po rožmarinu, zmerne temperature, blažen mir. To je bil moj najboljši dopust, zato sem si želel, da bi ga kmalu spet ponovil. In kot kaže, bo to lahko šele naslednje leto.

Lovrenška godba na pihala je v tem času prispela v Split. Gostijo na Visu. Bil sem vabljen, pa sem povabilo moral odkloniti iz že naštetih razlogov. Drug teden potuje Godba Ruše (moja in Urškina matična godba) v Istro. Sva morala odpovedati iz zgoraj naštetih razlogov. Aja! Jaz igram klarinet in bas klarinet, Urška igra rog.

Tokrat v poštev pridejo krajši izleti. Enodnevni, vikendaški. Mogoče tudi kakšen obisk, za katerega sicer zmanjka časa. Vesel bom vsakega predloga, saj o planu še niti razmišljati nisem začel. Ej, lahko nam kdo pripravi piknik! Pijačo častimo mi!

Prosti dnevi bodo kot nalašč za razna druga opravila, kot je recimo generalka na psu. Jenny je potrebno pošteno okopati s šamponom in regeneratorjem, razčesati, počistiti ušesa, porezati kremplje itd. Moral bi tudi obdelati zid okoli novega okna v spalnici, saj je omet po menjavi pošteno poškodovan. Pa bolje, da tukaj neham, drugače bom napisal seznam opravil. Potem bi moral napisati še plan koriščenja preostalega časa (če bi ga kaj ostalo). To bi bilo dosti hujše teženje od tega, kar pravkar pišem.

V četrtek ima Urška zagovor diplomske naloge. Go Urška! V petek nas čaka pregled Sarinih kolkov pri ortopedu. Go Sara! 20.-21. oktobra sem vabljen v ZDA na obletnico zaključka srednje šole. Go Tine! Samo so mi pozabili k vabilu priložiti še letalsko karto.

Add comment September 6th, 2006

Delo in služba

Ko takole skačem po nekaterih blogih ugotavljam, da se vsi precej ubadajo(mo) s svojo trenutno ali morebitno zaposlitvijo. Večina od nas ni pretirano navdušena nad tem, kaj in kako smo primorani delati tretjino svojega življenja, sploh pa ne za plačilo, ki ga dobimo, hvalabogu, vsak mesec, pa še za to je danes skoraj potrebno imeti srečo. Seveda je veliko odvisno od profesije, povpraševanja, izkušenj, kraja, .. Ker je narava mojega bloga takšna, sem največ v stiku z mamami, ki so na porodniškem dopustu (dopust za nego in varstvo otroka) in se sprašujejo, kako bo, ko se bodo vrnile na delo, ali si iskale novo zaposlitev. Služba je nujno potrebna. In veliko kje družino preživlja samo eden od staršev.

Gaby je med drugim zapisala: “Vzamem prakticno karkoli za relativno solidno placo (dva otroka ni mala malica)”.

Ob vikendih si skušam oddahniti od vseh “IN” radijskih postaj, ki jih imam po petih dneh rednega poslušanja že poln kufer in si naštimam kakšno od bolj domačih postaj, kot so Radio Brezje, Radio Slovenske Gorice, Radio Ptuj, .. In tukaj velikokrat slišim “dobre stare”. Ena takšnih, ki sodi k tej temi je pesem Janija Kovačiča, Delam. In ko sem na to pesem v nedeljo dopoldan slučajno naletel na eni “ta domačih” radijskih postaj, sem se spomnil na Gabyne besede. Besedilo pesmi bi si moral prebrati (ali še bolje, zapeti) vsak, ki se odpravlja iskati delo. Pesem je po mojem pojmu odsev trenutne situacije. Oziroma, če pomislim, kako stara je pesem, trenutna situacija sploh ni trenutna.

…

Imam roke, imam glavo,
tretjino svojega življenja
ponujam najboljšemu ponudniku.

A kamorkoli pridem,
kamorkoli grem,
kamorkoli se obrnem,
dela zame ni.

…

Ko pridem zvečer domov,
kaj na rečem otrokom,
naj si odrežem roko in rečem:
“Nate, najejte se deca.”

…

Add comment September 4th, 2006