Ko nasmešek postane smeh

September 3rd, 2006

Obetal se nam je prijeten konec tedna. Sobotno jutro je bilo po dolgem času čudovito. Jasno nebo, zmerne temperature, brez vetra. To sem izkoristil za predčasni skok iz postelje in ob 7. uri zjutraj sva z Jenny že bila na sprehodu. Mislim, da je tudi ona bila nasičena z energijo, saj je bila bolj podobna kenguruju, kot psu. Po že utečenem planu jutranjih vikendaških sprehodov sva obiskala trgovino in kupila potrebno za zajtrk. Pokličem še Binija in se dogovorim za družbo ob kavi, ki zjutraj pač mora biti. Drugače je dan zaradi zgodnjega vstajanja še dolgo zaspan.

Ko se vrnem domov, sta Urška in Sara še vedno v postelji, Sara trdno prisesana. Jaz sem se odpravil v kuhinjo, kot se za vikendaško gospodinjo spodobi. Lotim se konzerve tun in sardel in pripravim svoj najtaboljši ribji namaz. Urška ga obožuje! Ko smo vsi imeli napolnjene trebuščke, pripravimo vse potrebno za odhod v Maribor. Jenny peljem še na krajši walk around, da opravi svojo potrebo in lažje vzdrži v vlogi psa čuvaja tistih nekaj ur, ki smo jih planirali za naš potep po mestu. Navadno je tudi Jenny deležna našega potepanja, a tokrat sva imela v mislih obisk nekaterih trgovinic, kamor Jenny žal ne more, privezovanje zunaj medtem, ko smo mi noter, pa v takšni gužvi in za daljši časa ne pride v poštev. Urejeni in siti se odpravimo v Maribor.

Center Maribora postane ob koncu tedna prav živahen kraj. Še preden se je rodila Sara sem Urški predlagal, da bi voziček za Saro lahko izbirala kar na ulicah mesta, saj jih je tam na enem kupu gotovo več in so bolj raznoliki, kot jih lahko najdeš v trgovinah. Tokrat je bil center v znamenju srednjega veka. Po ulicah so se sprehajali vitezi, na Grajskem trgu so bile stojnice kjer so predstavljali različe obrti, kot so usnjarstvo, kovaštvo, izdelava papirja, pletenje vrvi, tkalstvo, lončarstvo.. Kdo se je lahko poizkusil celo v lokostrelstvu.

V vsem tem vrvežu smo skoraj pozabili, da v vrečki nosimo nogavičke, ki smo jih kupili za Saro in smo jih želeli zamenjati. No, saj nismo pozabili. Stopili smo v trgovino in se razgledovali, za kaj bi nogavičke zamenjali. Medtem, ko si je Urška vneto ogledovala police, sem se jaz posvetil Sari v vozičku in se Urškinemu ogledovanju pridružil samo s kakšno opombo ali komentarjem. Sara je bila skozi dobro razpoložena. Široko odprte oči, ves čas ljubko mrmljanje in gruljenje, potem pa.. Z Urško sva se samo spogledala in nisva mogla verjeti temu, kar sva slišala. Iz vozička se je zaslišal SMEH. Takšen, ta pravi. Glasen. Kratek, a jasen, razločen, glasen. Spontano, brez vzpodbujanja. Pravzaprav sva v tistem trenutku oba z Urško imela pogled na nekem oblačilcu iz police. Tisti dan je bil poln nasmeškov, a takšen smeh se je pojavil samo enkrat. In verjamem, da se bo kmalu spet, dokler se ne bomo režali tako, da bodo sosedje trkali na naša vrata.

Privoščili smo si že obisk odlične slaščičarne v Slovenski ulici. Sladoled za požret! Tudi Sara ga je bila deležna. Na jeziček sem ji dal pol kapljice sladoleda, ki je sestavljen v glavnem iz pravega sadja. Samo iz radovednosti, da vidim njen izraz na obrazu. Ni se zgodilo nič posebnega. Samo jeziček je začel delati kot pri tistem psičku na baterije, ki sam pije vodo iz sklečke. Minilo je že nekaj ur. Poklical sem mamo. S Tomažem sta takrat naročevala pijačo v kitajski restavraciji. Uspelo se nam je uštuliti. Čez nekaj minut smo že sedeli pri isti mizi in naročevali hrano. Kitajska hrana po dolgem času. Okusno in ok.

Po prihodu domov sva z Jenny zopet bila na sprehodu in praznila napolnjene baterije. Bila je krasna sobota in zabeležil sem nov spomin.

Entry Filed under: Družinske, Princeska