Archive for November, 2006
Pred dnevi smo dobili gobelin. Danes smo dobili novo umetnino. Goran je razlog in motivacijo za svoje delo najverjetneje poiskal v njegovi ljubezni do otrok, tudi do naše Sare. Pred nekaj časa sva mu tako kot nekaterim drugim, podarila fotografijo Sare. Portret. Goran se je odločil, da sliko preriše na list papirja. Danes, ko sem še bil v službi, je Urško in Saro presenetil s krasnim delom, naslikanim z ogljem. Kako mu je uspelo, presodite sami. Hvala, Goran!
November 30th, 2006
 |
| (vir: www.lullabyebaby.com) |
Ne, ne nameravam pisati o svojem rojstvu. Tine je nov član naše človeške skupnosti, ki se je v nedeljo, 26.12.2006 rodil Mihi in Alenki.
Miha je bil moj sošolec v osnovni šoli. Bila sva prijatelja, ki sva vedno dobro znala zabavati drug drugega v vlogi Frančke in Micke. Miha je že takrat bil navdušen kuhar in nemalokrat me je zjutraj pred odhodom v šolo počastil s kakšnim na hitro pripravljenim zajtrkom. Bil je tudi veliki ljubitelj papig (skobčevk) in jih je sam tudi vzrejal. Po odhodu v srednjo šolo sva šla vsak svojo pot. Miha je postal kuhar, jaz gimnazijski maturant z dobro vero postati še kaj več (uradno). V tem času sva se srečala verjetno manjkrat, kot je prstov na eni roki. Pred dobrim letom pa me Miha pokliče na telefon. Predlaga, da se dobiva in kakšno rečeva. In tako je bilo. Predlagal je, da skupaj organizirava 15. obletnico valete. A več kot o tem, sva se pogovarjala o preteklih letih, saj je življenje po osnovni šoli obema prineslo veliko novega. Takrat je omenil, da se namerava poročiti. Kmalu za tem sva ponovno bila v kontatku. Povedal je, da je ideja o poroki bila sicer čisto resna, a jo bosta z Alenko morala preložiti. Postala bosta starša. Ja super! Dogovorili smo se, da se še pred rojstvom Tineta srečamo, saj Alenke še nismo spoznali. In tako je bilo. V soboto zvečer, precej pozno, ker je Sara pred namenjenim odhodom sladko zaspala, smo odšli na obisk k Mihi in Alenki v Maribor. Malo smo klepetali, si ogledali njuno stanovanje, kjer je že vse bilo pripravljeno za prihod sinka. Alenka je dejala, da se počuti super. Do roka je imela še nekaj dni. Tako smo poklepetali in domov smo se vrnili šele okoli desete ure zvečer. Saj sem napisal, kdaj se je rodil Tine, a ne? Ja! Sredi naslednjega dne! Ko sem od Mihe dobil sporočilo, najprej nisem mogel verjeti. Poslal sem mu povratni SMS in mu skoraj z zadržkom čestital. Tako sta tudi Miha in Alenka pričakala svojega otročička.
Mihi, Alenki in Tinetu želim, da bi bili srečna in zadovoljna družina. Prepričan sem, da bo Tine deležen neizčrpne ljubezni, Miha in Alenka pa bosta zagotovo odlična starša. Čestitke!
November 29th, 2006
Že več kot leto dni (če ne dve) je minilo od kar sva z Urško odplačala spalnico (o, yeah). In ko sva jo kupila, sva si zaželela stene okrasiti s kakšno sliko. V mislih sva imela nekaj abstraktnega, kar ne bi imelo posebnega pomena, izbirala bi samo barve. Takrat je moj ati imel enega tistih navdihov, ki hitro pridejo in še hitreje odidejo. Opremljen s vso potrebno opremo je bil pripravljen naslikati takšno grafiko. Minevali so dnevi, tedni, meseci, .. Občasno sem ga še povprašal o tem, kako zadeva napreduje, da ne bo morda najina spalnica premajhna za tako veliko sliko, kot jo je domnevno ves ta čas izdeloval. 
Pa nič. Ampak moj ati se ne zareče kar tako. Presneto dobro se znajde. Tako se je tudi izmuznil iz nastale situacije in izkoristil Nevenkino spretnost s šivanko. Nevenka je sešila čudovit gobelin deklice s šopki rožic, ati pa je poskrbel za primeren okvir. Podarila sta ga Sari gotovo bo ostal njen drag spomin. Hvala!
November 26th, 2006
Sara se je odločila, da tipkovnico za trenutek vzame pod svoje prste. Pregledala je nekaj objav na blogu, poklepetala s svojo babico z uporabo Skype-a, atiju pomagala pri izdelavi spletne strani, vmes pa še malo prebrskala po internetnih straneh. Ugotovila je, da vse štima in ati pridno piše o naših družinskih pripetljajih. Zadovoljna je, da ji bralci bloga posvečate toliko pozornosti in se vam zahvaljuje za vse napisane besede. 
November 26th, 2006
Sara je stara dobrih pet mesecev. Danes sem se javil, da bom jaz tisti, ki ji bom med kopanjem delal družbo. Urška je Saro slekla, medtem ko sem se jaz že namakal v vodi pravšnje temperature. Te dni je nekoliko bolj klorirana, verjetno zato, ker v naši ulici zamenjujejo vodovodne cevi. Urška mi je Saro podala v roke, jaz pa sem jo posedel v banjo tako, da je bila obrnjena proti meni. Skoraj isti moment, ko se je udobno vsedla in so jo v podpazduhi podpirale moje roke, je opazila nekaj pri atiju, kar doslej ni poznala in očitno ji je vzbudilo veliko zanimanje. Še preden sem se zavedel njene namere, je z roko zagrabila za stvar in kot bager zaprla dlan. “Auč, Sara!”, sem skoraj zakričal. Bilo mi je hecno, da se je tako zavzela za ta specifičen del telesa. Potem sem se spomnil, da bo še itak prišel čas, ko bo začela spoznavati svoje telo in bo njena radovednost še večja, ko bo ugotovila, da ima ati nekaj, kar ona nima. Pa bomo imeli izobraževalne trenutke, saj smo vsi ljudje in taki pač smo. 
Sara je še vedno izključno dojen otrok. In sploh si več ne morem zamisliti, kakšne muke je Urška morala prestajati, če pa zdaj izgleda vse tako preprosto, celo zabavno je, ko se Sara začne na glas smejati, namesto da bi pričela sesati. Žal mi je za to, kar je prestala Urška, a gotovo se strinja z mano, da se je izplačalo. Zadnji mesec sva ji nekajkrat ponudila ne več kot žličko nekatere druge hrane: stepeno smetano, sadni jogurt, pusto govejo juho, palčko korenčka s katero se je igrala, kot da je glodalo, banano. Izključno zato, da spozna kakšen nov okus. No, mogoče tudi malo zato, da sva videla njeno reakcijo. Vse je odlično sprejela. Celo več je hotela. Z obema rokama je zagrabila žličko, jo nesla v usta in je ni več spustila. Danes sva kupila riževe kosmiče (“rižolino” ali kako pač proizvajalci to imenujejo). Urška je pripravila gosto kašo in jo ponudila Sari. Seveda je Sara to z navdušenjem sprejela in pojedla prvih nekaj žličk “goste hrane”. Po obroku jo je Urška še podojila. Počasi ji bova začela ponujati tudi takšno hrano. Hirkani, hvala za recepte! Polni obrok pa ji ne namerava ponuditi prej kot čez kakšen mesec.
Danes je Sara pokazala še eno svojo izpopolnjeno veščino. Čisto sama je sedela in se takrat, ko jo je ravnotežje želelo pretentati, uprla na svojo roko in tako preprečila, da bi se prevrnila na bok. Potem je tako nekaj minut obvladovala svoj položaj, medtem, ko sva z Urško pospravljala kopalne potrebščine. Bravo, Sara!
BTW: Pri naši lokalni fotografinji smo že naredili nekaj družinskih slik, a dobili še nismo nobene. (Ko smo fotografirali Jenny, smo na slike čakali več kot leto dni). Videli smo samo nekaj osnutkov, ki so zelo obetajoči.
November 23rd, 2006
Sara se je prav fino navadila na razgledovanje sveta okoli sebe, varna in udobno nameščena v objemu kengurujčka. Tako kot je všeč njej, je všeč tudi nam. Hkrati pa imamo proste roke in se lahko med sprehodom veliko bolje posvetimo Jenny. Skratka, zadeva je odlična. Uporabo kengurujčka pa so nam začeli omejevati prvi mrzli dnevi. Če so bile temperature pod 10°C smo po prihodu s sprehoda najprej ogrevali Sari noge in roke, kljub temu, da je Sara vedno bila toplo oblečena (obvezne pletene in podložene rokavice, termo zokenčki in topli copatki, nogavičke, jakna, dve maji, topla kapa, ..). Težko je oceniti, kako hladno ali toplo je Sari, ki jo na sprehodu lastna aktivnost ne ogreje, če pa ni aktivna. Tako je vozičku zopet narasla uporabna vrednost, kupili smo še flis odejo v karero smo Saro, preden smo jo položili v voziček, pošteno zavili. Ko sem jo takole gledal, kako nepremično leži vsa zamotana v vozičku, sesa dudo in me zazrto gleda z očmi, kot kakšen bambi, sem dobil občutek, da sem ji odvzel kanček svobode. Čeprav ji je bilo topleje v vozičku verjamem, da bi raje bila v kengurujčku. In to je znala glasno pokazati, če le ni bila dovolj zaspana in je v vozičku zaspala.
Prebrskal sem po internetu in našel “vrečo” za našega kengurujčka. Narejena je iz kvalitetnega in toplega materiala in se na kengurujčka preprosto natakne. Res je cena na prvi pogled bila visoka. Z Urško sva razmišljala o tem, da sama zašijeva podobno vrečo, a bi s tem imela skoraj enake stroške, potrošila bi dodatni čas, pa še ponesrečilo bi se nama lahko. Odločila sva se, da vrečo kupiva. Ko sem to omenil svoji mami je rekla, da mi povrne stroške in naj bo to njen dar. Seveda ponudbe nisem mogel odkloniti in za to sem ji zelo, zelo hvaležen. Vrečo sem naročil v spletni trgovini in v nekaj dneh nam jo je poštar prinesel na dom. Na naslednjem sprehodu jo je Urška preizkusila in ocenila, da je to bil odličen nakup. Se strinjam.
Kengurujček nam bo sedaj služil še naprej tudi, če bodo temperature nekoliko nižje. Sara je tega zagotovo vesela, vsaj kar se tiče njenega razpoloženja na naših sprehodih. Tudi zaspi v njem, kadar se ji tako zahoče.
November 20th, 2006
Žal nisem dobil nobenega komentarja na tale post, razen dveh svojih. Mi je pa veliko skušala pomagati Hirkani. Nisva našla pravega imena. Kmalu po najinem brainstormingu pa se mi je utrnila ideja. Beseda, ki s svojim imenom in pomenom ponuja možnosti ustvarjanja. Takšnega in drugačnega. Domeno sem registriral in je tipa .net, a do uradne objave in morebiti selitve bloga, naj ostane skrivnost.
P.S. Hirkani! Kljub temu, da skupaj nisva prišla do zaključka (kar tudi ni bilo pričakovati), se ti zahvaljujem za vse tvoje domiselne, duhovite, izvirne ideje in ti pod že omenjenimi pogoji ponujam “nagrado”.
November 17th, 2006
Bili smo v Mariboru, ker je Urška bila naročena pri svojemu ortodontu. Priložnost smo izkoristili še za krajši obisk trgovine za malčke, ker smo potrebovali nekatere potrošne stvari, želela pa sva kupiti tudi še kakšen dodatni par termo nogavičk in kapico. Tako nogavičke kot kapico Sara že ima, a ima prvih samo en par, kapica pa ji je prevelika in ji uhljev ne pokrije dobro, nosi pa jo vseeno. Saj še ni tako mrzlo. Ob pogledu na stojalo, polno različnih kapic, sva se ob vsaki posebej navduševala, ko sva jih pomerjala na Sarini glavi. Tudi Sara se je ob tem odlično zabavala. Nekoliko manj zabaven je bil pogled na etikete s cenami. Te so pri nemalokateri kapi dosegale vrednosti kar nekaj tisočakov. Kljub temu sva izbrala kapo, ki je ob relativno ugodni ceni bila dovolj kvalitetna. To pomeni, da je bila dobro izdelana, iz udobnih materialov, pravšnje velikosti in funkcionalnosti (topla in lepo pokrije ušesa). Ob tem pa je Sara s kapo na glavi bila še tako duhovita, da sva jo morala slikati.
November 17th, 2006
Odločil sem se, da počasi pričnem seliti ta blog pod svojo lastno domeno. V imenu domene se vsebina tega bloga ne rabi nujno izražati. In seveda, največja težava je takšno ime izbrati. Zbiram ideje in vsake bom več kot vesel. Nagrada: elektronski naslov in pripadajoč poštni predal pod izbrano domeno.
Zahvaljujem se dobremu prijatelju za pripravljenost odstopiti del kapacitet strežnika, ki ga ima v najemu njegovo podjetje. Če imate osebno ali v podjetju težave z zagotavljanjem varnosti v informacijskih sistemih ali potrebujete dober anti-virusni program, vam z veseljem posredujem ta pravi naslov!
November 17th, 2006
Predlagam, da ne kadite med branjem tega bloga! Naj bo pogled na vašo mizo drugačen!
vir:www.wirral-hypnotherapy.co.uk
V podporo boju proti kajenju s vspodbudo naslednjih so-blogašev: Hirkani, Robi, Lucija, Kit
In še nekaj literature: Inštitut za varovanje zdravja RS
November 14th, 2006
Previous Posts
