Avto je zbolel

Na poti domov, ko smo se vračali iz obiska pri očetu v Vareji,  je avto med pospeševanjem izgubil moč, prižgala se je rumena lučka z znakom spirale in začela utripati. Avto sem ustavil, ga ugasnil, počakal trenutek in ponovno prižgal. Enako. Hja, nič. Poizkusimo priti do doma. Sara je že spala v svojem stolčku. Do doma nam je uspelo priti. Naslednji dan sva se z Urško odpravila na Novoletni koncert. Ko sem obrnil ključ, da bi zakurblal avto, je ta samo pokašljeval: “Akh, akh, akh, akh, .. Ghr, ghr, ghr, …”. Komaj, komaj se je izkašljal in zagnal. Uspela sva priti do športne dvorane in potem na podoben način domov. Danes zjutraj je bilo še huje. Avto je celo minuto kašljal, predno je motor začel teči. Ob sedmih sem že bil na Servisu. Serviserja sem hvalabogu našel ob jutranji kavici in ga milo prosil, da skuša pozdraviti staro mrcino. “Lahko, da bo trebra preprogramirati dize, lahko je kaj drugega narobe z dizami, lahko je oljni filter… Lahko pa je zopet, kaj hujšega”, je rekel. Glede na hitro čekiranje na Internetu, moram biti srečen, če se iz tega poceni izmažem.

BTW: Ta dan sem tankal na ruški pumpi, ki že ima slab sloves, a mu do sedaj nisem verjel. Sedaj razmišljam, da je mogoče le kaj na tem..

1 comment December 27th, 2006

Novoletni koncert

Včeraj je stekel že 19. tradicionalni novoletni koncert Godbe Ruše z majoretno skupino. Kljub vsakoletnim dvomom o uspehu, je tudi letos koncer uspel in športna dvorana v Rušah je bila polna. Urška že tretje leto zapored zaradi zobnega aparata ni igrala. Pomagala je pri prodaji vstopnic. Jaz sem pred koncertom moral še malo povežbati, da sem na koncertu lahko pihal brez večjih težav in napak, čeprav sem potem vseeno naredil nekaj kiksov. Logično, kdo jih pa ni!? Program je po mojem mnenju bil zmerno kvaliteten in zanimiv za poslušalce. Kljub temu sem prepričan, da bi Godba lahko delovala mnogo bolje in dosegla višjo kvaliteto z drugačnim pristopom, kot nam je v navadi. A to je stvar upravnega odbora in posameznikov, ki so jim očitno pomembnejši še drugi interesi.

Saro sva prepustila v varstvo Valeriji, Goranu in Poloni. Tako ji družbe ni manjkalo. To je bilo prvikrat, da je Sara za dlje časa ostala v tujem varstvu. Pred odhodom sva pripravila nekaj jabolčne kašice za potešitev lakote, tako Sarine, kot njihove. V času najine odsotnosti je Sara bila na sprehodu, po sprehodu pa tudi zaspala za krajši čas. Po koncertu sva z Urško prišla domov. Saro sva še malo požulila, potem pa okopala. Urška jo je podojila. Med dojenjem je zaspala. Tako sva si lahko privoščila še kratek skok na po-koncertno zabavo. Bilo je za kratek čas, a zato kar luštno.

Hvala Valeriji, Goranu in Poloni za varstvo in se priporočamo za še kdaj!

Add comment December 27th, 2006

Pokanje

Jenny se stiska v kot in se trese medtem, ko zunaj poka in cvili, kot da že praznujemo novo leto. Včeraj je vse od jutra do danes nismo uspeli pripravili do tega, da bi opravila najnujnejšo potrebo. Uporabil sem vse mogoče finte, da bi jo spravil do prve zelenice:

“Jenny, kje je muca?”,
“Išči muco!”,
“Mijav, mijav!”,
“Jenny, glej kravice!” (naš blokovski sosed je kmet, ki včasih pase krave na travniku ob bloku, Jenny jih nagonsko obožuje),
“Kje je krava? Glej! Muuu, muuu!”,
“Bela je! Čuj!”, (Bela je sosedova psička, na katero ima Jenny poseben pik, kot ima ona pik na Jenny),
“Čuvaj Belo! Hav, hav! Glej, Bela pride!”,
…

Če sva se od bloka po najuspešnejšem poizkusu oddaljila kakšnih dvajset, trideset metrov, je najprej obstala, potem pa se obrnila in jo kot fijakerski konj ucvrla naravnost nazaj, proti bloku. Brez obotavljanja, kljub mojemu priklicavanju in ukazom, naj počaka, sede, stoji, pride nazaj, .. Pri tem je za povrh še prečkala cesto. Zakaj je nimam na povodcu? Ker potem se pribetonira k tlom in je več ne premaknem, pa sem še na slabšem.

Ko sva se zvečer z Urško vračala domov iz Novoletnega koncerta, se je na parkirišču med bloki začela “fešta”. V zrak je zletelo enih 10-15 raket, vsaka je vsekala tako, kot ena poštena petarda. Grem pogledat, kateri pametnjakovič se je zdaj tega spomnil. Na parkirišču najdem sosedovo deklino z njenim tipčkom, ki je ravno odvrgel prazne raketne tulce v koš. Vprašam ga po zdravju in ali se zaveda, da tega na tem mestu ne more početi. Pravi: “Kak’ te ne, če pa pri nas (nekje pri Ptuji) to fsi delajo!?”. “Pri nas pa tega ne moreš delat, pa idi tja kjer to lahko! Če pa ne verjameš, pa lahko skupaj vprašava gospoda policista!”. No, tako se je hitro spokal s “ta malo” v svoj šminkerski avto in se odpeljal. Tista z gospodom policistom je bila čisti hec. Policijska postaja je namreč 20m vstran, pa ni bilo cel dan pokanja niti enega policista blizu. Verjetno bi mi odgovorili isto, kot so mi lani: “Mi se nimamo časa ukvarjati še s tem. Mimogrede.. Vaše ime, priimek, naslov, datum rojstva, ..”. Jenny bomo počasi pakirali k Urškini mami. Sredi pohorskih gozdov bo zanjo kot v zdravilišču.

Add comment December 27th, 2006

“Naš” prvi Božič

Sedaj imam tudi sam svojo družino. Pravzaprav je nimam samo jaz. Mi skupaj smo družina. Jaz, Urška, Sara in psička Jenny. Sklenjen krog ljubezni, pa tudi kdaj pa kdaj kakšen prepirček, ki nas spomni, da je vendarle pomembno usklajevati obojestranske interese. Verjetno se nam bo čez čas pridružil še kdo. Tako kot Sara, čisto naš, in skupaj bomo delili srečo.

Odločili smo se, da bomo za predbožični večer ostali doma. Bili skupaj, čimbolj neobremenjeni. Včasih je bilo lažje. Z Urško sva vsak imela svojo družino in tudi živeli smo tako blizu skupaj, da smo si praktično bili sosedje. Za Božič smo se zbrali včasih pri Urški, včasih pri nas doma. Takrat smo res bili zbrani vsi: mame in očetje, otroci, dedki in babice. Skupaj smo pojedli večerjo in odvili darila. Sedaj to ne bi bilo več mogoče. Starši živijo vsak na svojem koncu, celo vsak v drugem kraju. Babica je samo še Urškina, moja še edina oma pa živi v Nemčiji. Naš praznični krog se je zoožil. Hkrati je nemogoče biti prisoten na vsaj štirih različnih koncih in se družiti na enak način kot včasih. Pride čas, ko sicer samoumevne stvari postanejo samo še spomini in ko se življenje spremeni, upajoč na bolje.

Seveda je bil v našo družbo povabljen vsakdo, ki je utegnil in si želel priti. Božični večer smo praznovali v družbi moje mame in Tomaža ter Urškinega očeta. Po preprosti večerji smo odpirali darila, ki nam jih je nasul Božiček. Ta nas je vse bogato obdaril, še posebej Saro. Sara se je skoraj izgubila izza gore daril, ki so na mizici njenega stolčka čakala, da se jih loti. A vendar se je zdelo, da je Sari bolj kot vsebina zanimiv ovoj, v katerega so darila bila zavita. Če bo drugo leto enako, bo najbolj vesela lepo ovitega kupa namečkanega papirja. Drugih daril potem ne potrebuje. Skrbno sem pazil, da ni zaužila preveč celuloze in jo prijazno prepričeval, da vsaj malo potipa tudi vsebino. Kaj vse se je znašlo pod skrbno in lepo okrašeno smrečico, ki jo je okraševala Urška, ne bom našteval. Veliko! Vsem se zahvaljujemo, da so pisali Božičku zelo prepričljiva pisma!

Naslednji dan smo se odpravili na obisk k mojem očetu in Nevenki v Varejo. Tam sta bili tudi Nevenkini hčeri, kmalu za nami je prišla še Darja (my little sister). Imeli smo se super, pričakalo nas je odlično kosilo. Tudi tukaj smo si izmenjali nekaj daril. Ponovno je Sara bila tista, ki ji je Božiček namenil največ pozornosti. Še enkrat hvala Božičku!

P.S. Na dan pred Božičem je moje razpoloženje strmo padlo navzdol. Bil sem razdražljiv, tečen, brezvoljen, včasih tudi nesramen. Ja, žal, tudi takšen znam biti, čeprav si tega ne želim. Vzroka za to ne znam ne napisati, ne povedati. Kot da se v meni kopiči negativna energija, ki potem v takšni obliki in ob določenih trenutkih privre na dan. Hmm… To ni dobro, to vem. Včeraj je že bilo bolje.

Add comment December 27th, 2006

Mini Sara v Maxi stolčku

Moja teta Marina, sedaj tudi Sarina teta, je vedno dobro poskrbela za svojega nečaka in nečakinjo. Tako je mojima staršem pomagala, da sva s sestro vedno imela to, kar sva potrebovala. Največkrat so to bila oblačila, šolske potrebščine, igrače. In čeprav smo se zaradi oddaljenosti videvali ne več kot enkrat do dvakrat na leto, je vedno poslala ali prinesla oblačila ravno pravšnjih velikosti.

Ta skrb je Marini zlezla pod kožo. V dobrih šestih mesecih smo prejeli že nekaj paketkov z zmeraj navdušujočo vsebino. Že ob Sarinem rojstvu pa je rekla, da želi poskrbeti tudi za Sarin avtosedež, ko ga bo potrebovala. Pred dnevi smo prejeli veliki paket, poln igrač, oblačil in sredstev za nakup avtosedeža.

Z Urško sva se odločila preizkusiti sedeža, ki sta na testih avtosedežev bila med najbolje ocenjenimi, še posebej, kar se tiče varnosti. To sta avtosedeža iz kategorije od 9-18 kg:

Römer TS King Plus	Maxi-Cosi Tobi

Römer je že neke vrste klasika na področju kvalitete (varnosti) otroških avtosedežev. Maxi-Cosi tudi ne zaostaja za njim, še posebej ne letošnji model Tobi, ki je na testih avtosedežev dobil najboljše ocene. TS King Plus letos ni bil testiran, a je v svoji kategoriji zmagal v lanskem letu. Kmalu sva ugotovila, da sta sedeža enakovredna tekmeca, pri katerih ima vsak svoje prednosti, o slabostih pa skoraj ne morem govoriti, vsaj ne kot laik. Pri Römerju je prednjačila klasika, pri Maxi-Cosiju pa inovativnost. Römerjeva prednost so še bolje podloženi ramenski trakovi.

Prav zaradi inovativnosti in po besedah nekaterih lastnikov, ki so hvalili njegovo praktičnost, sva se odločila za avtosedež Maxi-Cosi Tobi. Ker so v bližnjih trgovinah bili na voljo le precej pisani ali po barvi in materialu nevšečni modeli, sva morala nekaj dni počakati, da je trgovina dobavila model v sivi barvi, čeprav barva ne bo igrala vloge, ko bomo sedež oblekli v zaščitno prevleko.

Sara je danes že sedela v novem avtosedežu in v njem bila zadovoljna, dobro razpoložena in vesela. Raziskala je vse, kar ji je bilo na dosegu rok in ust. Ker sedež ne nudi tako dobre opore za glavico, kot jo ima lupinica, bo Sara najverjetneje še nekaj časa v lupinici. Zdaj, ko smo ji ponudili vso udobje večjega sedeža, ima dobro motivacijo, da zraste še za nekaj centimetrov in pridobi par kilogramov. Sedež pa morda v tem času uporabimo namesto ležalnika.

2 comments December 23rd, 2006

Pričetek smučarske sezone

Pred dvema dnevoma je na Pohorju zapadlo prvih nekaj centimetrov naravnega snega. Občutno premalo, da bi si lahko žičničarji od tega obetali pričetek že težko pričakovane smučarske sezone. Garantiranih 100 dni smuke le ni tako malo, pa tudi tekmovanje za Zlato lisico se naglo približuje. A tudi tu si znajo pomagati.

Najprej je potrebno napolniti umetno narejene zbiralnike vode, ki jim nekateri pravijo kar ribniki, čeprav dvomim, da bi se v njih našla ena riba. Jaz bi temu raje rekel umetno presihajoč bazen, saj je voda v njem samo takrat, ko mora biti. No, ali pa recimo bolj prefinjeno: akomulacijsko jezero. Kjer se voda akomulira po principu povpraševanja in porabe. Ne glede na padavine ali letni čas. Tako je npr. letos bil deležen prenove eden takšnih bazenov pod hotelom Arena. Izčrpati je bilo potrebno vso vodo, da so lahko na novo položili izolacijsko folijo. Še ne dolgo nazaj je bilo v njem samo nekaj malega vode. Logično, saj padavin skoraj ni bilo. In pred nekaj dnevi se je ob komaj ugodnih temperaturah pričelo zasneževati. Bazen je čudežno napolnjen do roba!

In tako so pognali vseh nevemnatankokakovelikoadosti snežnih topov. Po izjavah vodje pohorske vzpenjače, ki ga novinarji radi zamenjujejo za direktorja Športnega centra Pohorje, bi topovi naj zasneževali že kakšnih deset dni. Mogoče, a gotovo ne tako dolgo na Mariborskem Pohorju, dvomim, da tudi kje drugje, npr. Kopah. V zadnjih nekaj dneh jim je ob komaj primernih temperaturah in vlažnosti vendarle uspelo zasnežiti tri ali štiri proge na Mariborskem Pohorju. Štetje smučarskih dni se tako z današnjim dnem lahko začne. Dobrodošla smučarska sezona! Cene vozovnic bodo v začetku, predvidevam, da samo ta vikend, znosne in bodo približno 40% nižje, kot v redni prodaji v času predsezone. Potem bomo pač plačevali vse nove sedežnice, snežne topove, teptalnike, vodo, itd., itd.. Še sreča, da nam pri tem tako “zvesto” pomagajo tujci (Rusi, Hrvati, Madžari, ..), ki prihajajo v naše mesto prepričani, da so v “alpskem mestu”, saj imamo tekmovanje za svetovni pokal v alpskem smučanju!

Kakorkoli, morda si bom tudi sam privoščil kakšen dan smuke, a raje kje drugje, kot na Mariborskem Pohorju, kjer so zakon na smučiščih v vedno večjem številu deskarji. Teh pa je veliko takih, ki so prepričani, da je proge potrebno polirati, ne pa se naučiti deskati in desko uporabljati za vijuganje po smučišču. To je škoda za tiste, ki želimo smučati po kvalitetni podlagi. Ko in če bo smučati začela Sara, bomo verjetno hodili smučati na obroke. Dnevna smuka povprečno slovensko družino namreč pošteno tresne po denarnici.

Sedaj pa držimo pesti za čim prejšnji paket pravega naravnega snega, sicer bosta striček Božiček in Dedek Mraz morala na sani montirati kolesa, ali klicati žičničarje, da jima zasnežijo pot! Če smo za papeža asvaltirali cesto, bi še Božičku in Dedku Mrazu znali pomagati, a ne?

Dogajanje na pohorskih smučiščih danes zjutraj (vir: www.pohorje.org)

Add comment December 21st, 2006

Ko nabašeš..

Jaz sem nabasal danes zjutraj, na poti v službo.

Okoliščine

Peljal sem skozi eno izmed ozkih obvoznic v centru Maribora. Okoliščine so bile zelo moteče: dež, rahlo zamegljena stekla, tema, svteloba žarometov drugih vozil, ki je odsevala iz cestišča, odvzem prednosti, jutranja prometna konica, majhna neprevidnost. Na koncu obvoznice sem moral zaviti levo in se vključiti v enosmerni promet, ki poteka na dveh pasovih. Ustavil sem v križišču in spremljal mimo vozeča vozila na svoji desni. Med mano in prednostno cesto, na katero sem želel zaviti, je bil še prehod za pešce, preko katerega so strumno in veselo hodili dijaki in sem moral paziti, da še kakšnega od njih ne nabašem.

Nabašem in ..

Ko sem dočakal priložnost (prosti levi pas enosmernice in nikogar na prehodu), sem se zagnal v levi ovinek. Zaradi že naštetih okoliščin nisem videl, da za prehodom na levi strani ob vozišču stoji parkirano vozilo. Pa sem nabasal. Z volovsko silo s svojim prednjim levim blatnikom v zadnji desni del majcenega clia. Ok. Tema, dežuje, okoli mesta dogodka je polno ljudi, na drugi strani cestišča polno, že pred sedmo uro zelo aktivnih stojničarjev, radovedni stanovalci nad mano, strnjen promet mimovozečih vozil, krajša kolona vozil za mano. Stopim iz avta, ošvrgnem pogled nad nekaj razbite plastike na tleh, cliotovo zlomljeno zadnjo desno luč, poškodovan odbijač in svoj vdrti blatnik. Kaj pa zdaj? Ozrem se naokoli.. Hmm.. Čigave oči so sedaj uprte v mene in kdo si že piše mojo registersko številko? Uspem se vključiti v enosmerni promet in dvajset metrov naprej parkiram. Vrnem se v bližino mesta nesreče, a opazujem le od daleč. V telefon si shranim številko registerske tablice. Kalkuliram svoje bonuse in maluse pri avtomobilskem zavarovanju. Kaska nimam, niti delne kombinacije H. Odločim se vrniti se v vozilo in odpeljati v službo. Po poti sem poklical očeta in ga vprašal za nasvet. Takoj mi pove, da lahko pošteno našpukam, če me pride iskati policija. Hmmm..

Razmišljanje

Prišel sem v službo in začel razmišljati.. Bil sem nervozen. Na spletu sem poiskal zakon o varnosti v cestnem prometu, da bi se seznanil s kaznimi, ki me lahko doletijo. Nesreče, pri katerih je nastala samo materialna škoda, se uvrščajo v I. kategorijo in intervencija policije ni potrebna, niti ni potrebno poklicati policijo. Navaja pa zakon, da je potrebno osebo, kateri je bila povzročena materialna škoda, o tem obvestiti (135. in 136. člen). Izrecno navedbo globe v primeru kršitve te (osme) alineje nisem našel, se pa ostale gibljejo med 60 in 120 tisočaki. Neprijetno. Odločim se poiskati lastnika avtomobila.

Iskanje lastnika

Vse kar sem imel od lastnika vozila, je bila registerska številka avtomobila. Pa se znajdimo. Najprej se spomnim, da obstaja spletna stran, kjer lahko poizvem o zavarovanju vozila, če poznam njegovo registersko številko. Vpišem datum in registersko, ostale podatke si izmislim. Dobim podatke: tip in vrsta avtomobila, ime zavarovalnice pri kateri je vozilo zavarovano in številko zavarovalne police. Pokličem na tel. številko zavarovalnice in prosim, če mi lahko pomagajo najti lastnika določene zavarovalne police, da sem zaradi nastale situacije ga dolžen o tem obvestiti. Ker ura še ni bila osem, mi niso mogli pomagati. Pokličem po osmi uri in po že skoraj mučnemu prevezovanju od enega do drugega referenta končno naletim na osebo, ki mi poišče ime in naslov lastnika avtomobila. Nobenega kontaktnega podatka ni bilo pripisanega k polici, zato odprem telefonski imenik. Opa, internetna telefonija! Številka je 0590 XXX XXXX. Pokličem. Nihče se ne oglasi. Odprem Skype in skušam poslati SMS na isto številko, pri čemer predvidevam, da internetna telefonija podpira prejemanje SMS: “Prosim, pokličite me na številko ….”. Program javi, da je sporočilo bilo uspešno poslano. Zanimivo, a dvomim. Odprem brskljalnik in googlam po lastnikovem imenu in priimku. ‘Lej ga šmenta. Oseba je tekmovala s svojim psom in dosegla sta lep rezultat v eni izmed kinoloških disciplin. Kinološko društvo MB. Spomnim se znanke, ki je pri omenjenem društvu precej aktivna, ali osebo pozna. Pritrdi mi in obljubi, da mi bo priskrbela mobilno številko v najkrajšem času. Čez uro in pol imam sledeče podatke:

Registerska številka vozila
Zavarovalnica in številka avtomobilskega zavarovanja
Tip in vrsta vozila, vključno z barvo
Ime in priimek
Naslov, pošta, kraj
VOIP tel. številka
Mobilna številka
Članstvo v kinološkem društvu
Ime psa
Uvrstitev na tekmovanju

Kontakt

Osebo sem poklical, se predstavil in povedal, kaj se je zgodilo. Razložil sem tudi, kako sem prišel do vseh podatkov in da imamo tudi mi sicer psa, ki je pred letom in pol treniral agility pri KD Maribor. Seveda je oseba bila presenečena nad vsem povedanim, a hkrati zadovoljna nad mojo reakcijo – akcijo. Ko sem poklical, oseba še sploh ni vedela, da je njen avtomobil, sicer parkiran skoraj pod oknom njenega stanovanja, bil deležen surovega napada moje zverine na štirih kolesih.

Opravil sem prvi del svoje dolžnosti. Drugi del še sledi in bo krepko udaril po moji denarnici, ki se že itak vnemo skriva pred neizprosnimi božički in dedki mrazi. Svoj avto sem že postavil na ogled, oškodovančev avto pa bomo postavili na ogled takrat, ko se bomo za to dogovorili. Še čakam..

Dodano 19.12.2006 ob 7:39:
S prijateljem kleparjem-ličarjem sva si včeraj zvečer ogledala škodo na našem (edinem) konjičku. Ugotovljeno je bilo, da je blatnik bil že nekajkrat barvan (preden je prišel v mojo last) in je uničen tako zelo, da bi ga bilo težko popraviti. Čas je, da si omislim novi blatnik. Proda kdo nov ali rabljen blatnik po ugodni ceni?

1 comment December 19th, 2006

Separacijski strah?

Strah pred tujci. Otrok jo že zelo dobro pozna in je nanjo močno navezan. Na mamo. Zaveda se pomembnosti njene bližine, ob njej se počuti varnega. Še intenzivneje se lahko ta čut razvije, če je otrok dojen. Kadar se prebudi iz sna išče mamin obraz, vonj, dotik. Tisti, ki so otroka doslej še brezskrbno pestovali, si morajo zdaj ponovno pridobiti njegovo zaupanje. Nekje sem prebral, da otrok pri Sarini starosti (šest mesecev), po dveh dneh odsotnosti, matere ne bi več prepoznal. Sodeč po tem, so za otroka tujci vsi, ki jih ne srečuje dnevno. In kljub temu, da se Sara navadno odlično počuti v moji družbi in objemu, jo od jokanja najlažje potolaži mama. Kadar mama proti njej iztegne roke, iztegne svoje roke tudi Sara, zaviha nos in se na široko nasmeji. Saj tudi meni kdaj uspe.

V zadnjih dveh do treh dneh sva z Urško opazila, da je Sara do tujcev postala nezaupljiva. Kadar se je zbudila in je v najini družbi bil še kdo, ga je nekaj časa opazovala, potem pa zajokala, čeprav je bila v maminem objemu. Res pa je, da se je to zgodilo takoj po tem, ko se je zbudila. Lepa stran tega je simpatičen izraz na njenem licu, kadar se to zgodi. Kot žalosten klovn je. Najprej opazuje s široko odprtimi očmi in zdi se, kot da v svoji glavici premleva vse doslej pridobljene podatke in skuša ljudi okoli sebe razvrstiti v predalčke. Če ji koga ne uspe pospraviti v predalček, počasi začne vihati spodnjo ustnico, v lička nekoliko zardi, pogleda mamo, razširi ustnice, zamiži in takooooo milo zajoče. Ob tem ti duša vztrepeta. Podobno je naredila nekaj dni nazaj, ko sem ji zelo počasi in previdno odvzel kos zmučkanega ovijalnega papirja, katerega večina je dotlej že bila deležna procesa predelave v njenih ustih. Najprej me je z razžalostenimi, široko odprtimi očmi opazovala, potem je rahlo podvihala spodnjo ustnico, pogledala Urško, češ: “Glej kaj mi je naredil”, še enkrat pogledala mene, da bi se prepričala ali resno mislim, nato pa iz pianissima začela počasi crescendirati v forte. Zapela je milo, da bi jo še bogec uslišal. Ne, papirja ni dobila nazaj, ker sem rekel “Ne”, je pa bila hitro potolažena in se je kmalu igrala s ta pravo igračo, seveda zanjo veliko manj zanimivo in okusno.

Add comment December 17th, 2006

Ponovno v šolskih klopeh

Sedim v eni izmed računalniških učilnic v novi zgradbi inštituta za informatiko. Moti me to, da sem po slabo prespani noči bil že ob 7:30 na omenjeni lokaciji. Halo? Sobota je! Ponoči sem se zbudil, ko je Sara glasno črebljala v svoji posteljci. Vzel sem jo k sebi, da se malo pocartljava. In tako je ona spala naprej, jaz pa sem mižal le na eno oko, ker sem pazil, da je ne pomendram. He, he..
Poslušam navodila za opravljanje vaj pri predmetu “standardi in kakovost informacijskih sistemov“. 

 (UPDATED: delček izdelka iz vaj..)

Add comment December 16th, 2006

Kdo je bil?

Sara je stara nekaj dni več kot pol leta. Skoraj bi ji prižgali pol svečke na usmiljenja vrednem mufinu. In Urška se ga je včeraj usmilila, predno bi komu po nerodnosti padel na nogo in ga poškodoval. Kako ga je obvladala, mi ni jasno. Vem samo, da ni končal v košu.

Sedimo v dnevni sobi, se igramo ali previjamo rit. “Urška si ‘bla to ti?”, vprašam. “Ne, jaz nisem ‘bla. Mogoče je bila Jenny.”, reče. “Jenny si tu?”, pogledam okoli sebe, a Jenny ni. Verjetno spi na hodniku. “Urška?”, jo pogledam zelo dvomljivo. “Kaj me tako gledaš? Čas’na, da nisem ‘bla jaz!”. “Potem je pa še edino Sara lahko!”, in oba usmeriva pogled k Sari, ki izgleda prav zadovoljna in se sumljivo nasmiha. “Pa saj njeni ne smrdijo tak!”, se čudiva. Ko Sara napolni plenico, najino sumničenje lahko potrdiva. Vonj je drugačen. Čeprav zadnjih nekaj dni ni dobila druge hrane, kot mleko iz dojke.

Predvidevam, da je pri njenih šestih mesecih njen prebavni sistem dosegel novo stopnjo razvoja. Sedaj vemo, da imamo med nami enega “prdota” več! Ti, prdec mali!

Add comment December 14th, 2006