Archive for January, 2007
Začelo se je obetavno. Ko so temperature padle dovolj nizko, da bi lahko snežilo, padavin ni bilo. Nastali so le pogoji za umetno zasneževanje, kar je omogočilo otvoritev smučarske sezone. Ni trajalo dolgo. Že po približno dveh tednih je od lepo zasneženih prog ostala le še umazana snežna steza, malo vijugasta, da slalomske proge sploh postavljati niso rabili. To ni bilo dovolj za organizacijo tekme za 43. Zlato lisico, ki so jo silom prilike preselili v Kranjsko goro. Tudi tam so smučarke skoraj slekle hlače in ob visokih temperaturah bi skoraj upravičeno bilo pričakovati kakšno v bikinkah. 
Zdaj nam vremenoslovci že kakšen teden napovedujejo snežne padavine. Vsak dan svoje napovedi malo popravijo. Tako nekako je npr. gospodična Eva, moderatorka v jutranjem programu na Radiu City včeraj napovedala vreme za današnji dan: “Po večini Slovenije bo pričelo snežiti, temperature bodo okoli 9°C”. Če bi bilo tako, bi danes morali biti priča naravnemu fenomenu, ker pri tako visoki temperaturi doslej še ni snežilo. Deklica verjetno niti pomislila ni, kaj bere iz svojega plonk lističa. Predvsem na tej radijski postaji bi lahko samozvani vremenoslovci kdaj pogledali skozi okno svojega studija, pa bi njihove napovedi bile veliko bolj točne. Danes ne sneži. Ponoči je zapadlo nekaj mokrega snega, ki je po večini ostal le na vetrobranskih steklih avtomobilov. Sicer je deževalo, sneg se je po moji oceni prijemal le višje od 600m NV. Prav to si pa je marsikdo želel. Nič težav s snegom v dolini in dovolj snega v hribih, da lahko končno stopimo na smuči in zaužijemo vsaj malo tistih zimskih radosti, za katere smo to sezono zares prikrajšani.
Ko se je danes zjutraj razpustila megla, sem na strani www.pohorje.org ujel spodnja posnetka kamer.
Areh nad Rušami (Pohorje)
Kranjska Gora
January 24th, 2007
Dajanje hrane po žlički je enostavno, zabavno, luštno, okusno. Ko je trebušček poln, Sara odločno odkima z glavo in pokaže: “Ne hvala, jaz imam dost.” To odkimavanje je zanjo postalo tako zabavno, da je to začela početi tudi takrat ko se z njo samo pogovarjamo. Danes je naša komunikacija prvič bila navidezno podobna pravi, razumevajoči komunikaciji. Res, da njeni mimični odgovori niso bili vedno takšni, kot bi jih hoteli pričakovati, a so bili jasni: “Ne, ne.. Ne, ne.” Vsakič je počakala, da je kdo končal s vprašanjem, potem mu je zopet jasno odkimala: “Ne, ne..”
January 23rd, 2007
Ura je 22:40 in Sara še vedno ne spi. Že nekajkrat je Urška z njo odpeketala v spalnico, da bi zaspali. Navadno zaspi med zadnjim dojenjem in jo potem Urška samo še položi v posteljico. Tokrat noče in noče zaspati. In kar je najbolj zanimivo, zahteva samo njo in nikogar drugega. Če se ji Urška samo poizkuša oddaljiti, jok. Če se pridružim jaz in skuša Urška neopazno smukniti v kopalnico, jok, še predno je obe nogi dala iz postelje. Tako je že nekaj dni. Enostavno ni nihče drug dovolj dober za našo Saro. Ja, saj jo lahko imam v naročju, se igram z njo, jo cartljam, ampak mama mora biti v neposredni bližini. Ko se vsede k njej, jo Sara z obema rokama prime za ramena in jo pritisne k sebi. Sedaj sta v kuhinji, Sara v svojem stolčku opazuje Urško, kako pospravlja posodo. In se pogovarja, smeji, momlja, .. Prav zabavna je, nič ni videti ali slišati zaspana. No, gremo novemu poizkusu naproti. Urška čaka, da jo prevzamem in upa, da si bo medtem uspela umiti zobe. Globok vdih in…
January 22nd, 2007
Nenalašč, zato je še toliko bolj prisrčno..
Danes zjutraj sem se prebudil v deževno jutro. Jenny kar ni hotela dvigniti svoje pesjanarske riti in oditi na najin brzinski jutranji sprehod. Ko sem bil že umit, oblečen in obut, sem jo le prepričal in odpeketala sva na dež. Kljub temu, da sva res bila hitra, je na svojo dolgo dlako nabrala dovolj umazanije, da sem jo moral umiti. Medtem, ko me je ona čakala na hodniku, sem jaz iskal brisače. Ena je bila na radiatorju, drugo sem moral oditi poiskati v spalnico. Hmm.. Tam pa Urška in Sara spita.. Moral bom biti kar se da tih. Odprem srednjo omaro in ugotovim, da najprej moram vzeti ven dve veliki plišasti pika-polonici, ki ju je Sara dobila ob rojstvu, če želim priti do brisač. Pikapolonici položim na mojo stran postelje in vzamem brisačo. Nisem ju dajal nazaj v omaro, ker bi s tem bil dodatno moteč. Uredim Jenny in grem v službo.
Pred nekaj minutami sem govoril z Urško. Kar tako, da vprašam, kako sta se moji punci prebudili. Urška pravi: “Tine! Sari ne bi mogel bolj polepšati jutra. Tako vesela še ni bila.” “Ha?”, sem bil presenečen. Saj nisem nič takega naredil. Sara je še spala, ko sem odhajal. “Veš, že med dojenjem ju je videla in ni umaknila pogleda. Potem sem jo posedla in ju je z obema rokama zagrabila. Pikapolonici! Zdaj se že ves čas z njima pogovarja in se smeji. Grabi ju k sebi! Res si ji polepšal jutro!”, je rekla. Ja super, no! Sem res vesel, če nekoga lahko tako nepričakovano razveselim, še posebej svojo Saro!
Mogoče bova od slej občasno nekaj igrač pospravila v omaro in jih kasneje ponovno privleka dan. Tako bodo nove igrače nepotrebne. Super! 
He, he..
Pika-Poka
January 22nd, 2007
Pred dvema dnevoma mi Urška pravi: “Tine, meni se zdi, da na Sarini dlesni tipam dva zobka. Ja, glej, dva zobka rasteta!” Občasno se trudim, da bi si ju tudi jaz lahko v miru ogledal, a ju Sara skrbno skriva pod jezičkom. Tudi ust ne odpre rada ali pa ima v njih dva prsta: kazalec in sredinec. Kljub temu sem se lahko na hitro prepričal, da je res. Saj je tudi že čas, po vseh pričakovanjih, merilih, normativih, govorjenjih, ugibanjih, … Prvi sta se opogumili enkici na spodnji dlesni. Pomislil sem, da bo potrebno poiskati Miško in se z njo pogoditi za pravo ceno, še predno bo lahko odnesla prvi zobek. Mi bomo poskrbeli, da bodo ti zobki ostali beli in zdravi, ker bo potem tudi cena za njih višja.
January 19th, 2007
- Urška je v lokalni trgovini zase uspela kupiti kopalke, ki so ji celo približno prav. Morda si kdo nekoč izmisli kopalke, kjer se zgornji del po velikosti prilagaja potrebi v dani situaciji.
- Sara je postrižena “na fanteka”. Joj, je luštkana!
- Sara pri babici Vesni sploh ni toliko jokala, kot smo mislili, samo babica se je zbala, da se ji ne bi kaj zamerilo, pa več ne bi želela biti pri njej v varstvu.
- Pikice po telesu se niso več ponovile
- Kopalnica je renovirana. Ploščice in stenski priključki zadovoljivo, ostalo (po mojem mnenju) sila površno z nastalo manjšo škodo. Z Urško še morava dokupiti kopalniški pribor in en dovolj velik element, ki ga sedaj ni. Je samo majhna omarica pod koritom, poličke iz stare kopalnice skupaj z nosilci pa sta mojstra na presenečenje nas vseh odvrgla (ali nesla domov).
- Soseda včeraj ni več gnjavila zaradi “bušenja”
- Po službenem obisku vodje obdelave mednarodnih avtomobilskih škod sem omenil svoj primer iz Varaždina in ugotovil, da bi bilo super, če bi Hrvaška že bila v EU, ker se bom sedaj moral sam bockat s Hrvati.
- domena še čaka ..
Novo!
- Kašljam, žgečka me, v grlu imam “knedl”. Loteva se me že nekaj dni, in kaže, da počasi bo: bolezen.
January 16th, 2007
Ker sem v hudi gužvi, žal ne utegnem ažurno dopolnjevati spise na tem blogu. Zato bom v alinejah povzel, kar je novega, kronološko od najaktualnejšega dogodka nazaj:
- Sara in Urška jutri začneta s prvo uro vadbe v vodi za dojenčke (Fontana, Maribor)
- Urška nujno potrebuje kopalke, Sara dobi neoprenske hlačke
- Sara je danes bila prvič pri frizerju
- Včeraj je Sara prvič bila v varstvu pri babici Vesni, ker sva z Urško bila povabljena na pizzo ob praznovanju rojstnega dne kolegice. Veliko je jokala in ni mogla zaspati, kljub temu je ostala v varstvu cele tri ure. Ko sva prišla po njo je bila takoj boljše volje in v avtu na poti domov ni zaspala, ampak se je stalno smejala in božala Urško.
- V soboto smo prvič obiskali zdravnika nenapovedano:
Po jutranjem drugem previjanju je Urška opazila na Sarinem trebuščku izpuščaje, ki pa so izgledali kot drobne pegice. Še preden smo ugotovili, kaj bi lahko bil vzrok, so izginili. Domnevni vzroki so bili:
- potenje:
dvomim, saj se ni potila
- uporaba Niveinega tekočega mila z oljem:
smo ga uporabljali že prej, a smo ga tokrat mogoče preslabo izplahnili, ker smo se umivali pri babici (zaradi renoviranja kopalnice)
- oblačila oprana z precejšnjo mero novega mehčalca:
ker nam je prala soseda (zaradi renoviranja kopalnice)
- Jože, Urškin oče, se je odločil za renoviranje kopalnice, te dni živimo v stanovanju, kjer prah prekriva sleherni kvadratni milimeter površine
- Zaradi renoviranja kopalnice sem se kregal s sosedo, ki živi pod nami in trdi, da ji zaradi “bušenja” in umivanja psa v kopalnici, v njeni kopalnici odpada omet (predlagal sem ji, da si tudi ona že končno renovira kopalnico)
- V Varaždinu me je pri vožnji po dvo pasovnem cestišču po levem pasu prehiteval modri kombi in mi poškodoval levi bok avta, nato pa nadaljeval pot v neznano (pospešeno), zato imam samo registersko številko
- Sara se že prevaža v “ta velikem” avtomobilskem sedežu in je super
- Končno imam aktiviran dostop in upravljanje nove lastne domene www.zvitek.net, kjer se bo (upam) kmalu nahajal (tudi) ta blog. Sicer pa sem si zamislil domeno kot lasten agregat za vse, kar je zvito ali se da zviti, lepo v eno celoto, je okusno in prebudi čute, pa magari mora zato dražiti brbončice – torej tudi kulinarika bi sem našla pot.
January 15th, 2007
Že pred kakšnim tednom smo začeli razmišljati, da bi Sari ponudili dodatno tekočino. Prvi razlog so bile težave pri odvajanju (domnevno zaprtje), predvidevam, da zaradi spremembe v prehrani. Drugi povod za to je prav tako bil posledica uvajanja goste hrane, ki že sama po sebi vsebuje manj tekočine, kot mleko. Hkrati je takšna hrana tudi počasneje prebavljiva in pogosto bolj kalorična od materinega mleka, zato z enim obrokom nadomestimo več kot le eno dojenje dnevno. Tretji odločitveni faktor je dejstvo, da smo v času kurilne sezone in je zaradi ogrevanja zrak v stanovanju precej suh. Doslej je Sara imela flaško v ustih le enkrat ali dvakrat v času, ko je Urška prestajala težave z dojenjem in smo ji poizkusili načrpano mleko dajati iz flaške. Ti poizkusi so bili precej neuspešni, saj iz flaške ni znala piti. Ker je Urška z dojenjem pogumno vstrajala in so težave počasi odšle, se tudi na flaško nismo rabili navajati. Dobili smo nekaj nasvetov, da poizkusimo tekočino dajati z žličko, ker sicer lahko pri uporabi flaške v času dojenja pride do “sesalne zmede”. Zaradi “velike žeje” in privlačnosti flaške s Sarine strani, smo žličko pri pitju dali v predal.
In jo ima. Njeno flaško, ki je tako dolgo čakala v predalu. Imamo jih štiri, uporabljamo dve stekleni Nukovi, vsaka zdrži 150ml. Ena je brez cuclja, ker smo ga še v času testiranja potrebe po tekočini pustili predolgo na flaški polni čaja, pa je ta postal čudno mlečen in smo ga zavrgli. Ta flaška sedaj služi za shranjevanje. Sari ponudimo prekuhano vodo, vodo v kateri prekuhamo sadje za njen gosti obrok ali pa čaj, ki ji pomaga pri odvajanju. Zaradi tega čaj tudi rahlo sladkamo. Čaj ji je (mogoče zaradi sladkosti) še posebej pri srcu, ampak tudi vode ne odklanja, če je žejna. Izprazni tudi 100 ml naenkrat. Flaško si zna sama vzeti, pridržati in dati cucelj v usta. Edino še ne ve, da jo je potrebno pošteno nagniti, če želi, da tekočina priteče v cucelj. Pri takšnih poizkusih velikokrat vleče v prazno, dokler ji flaške ne nagnemo.
V tednu dni se je naučila poštenega sesanja (praznjenja). Ja, tako mi je preprosto razložila Hirkani: dojko otrok molze, cucelj pa sesa. Od tod lahko pride pri dojenju do zmede. Sara zaenkrat kakšnih znakov zmedavosti še ni pokazala. Uživa v obojem in verjamem, da bo tako ostalo!
January 7th, 2007
Urška je včeraj popoldan Sari pripravila riževo kašico in vanjo pretlačila nekaj koščkov kiwija. Ne vem, kakšni kiwiji so to, ampak ta je bil mehak kot puter in še vedno kisel. Sara zadeve ni želela, zato ji je Urška pripravila novo porcijo kašice, tokrat brez dodatkov. Po pričevanju očividcev, jo je Sara pohlastala kot za stavo.
Popoldanski sprehod nas je kakor po navadi popeljal še v trgovino. Ko smo šli mimo hladilnika z mlečnimi izdelki, smo se spomnili, da bi Sari lahko ponudili kakšnega od teh. Mogoče bi ji koristilo za lažjo prebavo. Med drugimi sva kupila tudi ta izdelek. Doma sem Saro posadil v stolček, ji zavezal slinček, v mikrovalovni pa sem zelo na hitro pogrel odprt lonček jogurta, da ta ne bi bil ledeno hladen. Pa smo začeli: “No, aaaaa.. Opa! Ne žličke pojesti!” Hmm.. “Vsaj nekaj žličk naj poje”, sem si mislil. Takoj je prestavila v višjo prestavo in skoraj nisem mogel jogurta nositi v njena usteca tako hitro, kot jih je ona odpirala. Bila je kot nenasiten ptiček v gnezdu, ki s široko odprtim kljunčkom čaka, da mu mama prinese hrano. In tako sva v nekaj minutah lonček izpraznila. Drugega lončka si ne bi upal odpreti, zato sem jo po končanem hranjenju samo še obrisal okoli ust in ji ponudil njene igrače.
January 4th, 2007
Previous Posts
