Ali naj zaključim z bloganjem?
January 3rd, 2007
Ja, o tem ponovno razmišljam. Glavni razlog za to so pomisleki ob objavljanju večine vsebine na tem blogu, ki je zares osebne narave. Zelo sem vesel, da je ta vsebina v kratkem času pritegnila pozornost mnogih od vas, ki ta blog berete. Po večini sem bil deležen zelo pozitivnih in vzpodbudnih odzivov. Spoznal sem starše, ki sami na svoj način doživljajo starševstvo in izmenjali smo kakšno izkušnjo. Blog nam je pomagal dobiti dobre nasvete in nas vpodbujal k dodatnemu razmišljanju. Morda je celo kdo drug našel kakšno informacijo med temi objavami, ki mu je tako ali dugače prav prišla. Za vse to sem iskeno vesel in hvaležen. Kakor vsaka javno dostopna stvar, je tudi ta blog izpostavljen širši publiki. Torej tudi takšnim, ki blog sprejemajo z negativizmom in “bognedaj!” pomislijo, da bi se s kakšno informacijo, pridobljeno iz teh strani, okoristili v našo škodo. Tega ne bi hotel, predvsem zaradi Sare, ki brez svoje volje nastopa v glavni vlogi. Vsebino bi zato moral cenzurirati, predvsem slike in nekatere podrobne ter natančne osebne podatke. S tem bi vsebina ne bila to, kar sam želim. Blog je vendar v prvi vrsti bil namenjen nam samim. Za zapis dogodkov, ki bi jih sicer kmalu pozabili, pa bi lahko bili lep spomin.
Vabim vsakogar, ki ta blog bere, da napiše kakšno svojo izkušnjo ali razmišljanje. Hvala!
21 Comments Add your own
1. Hirkani | January 3rd, 2007 at 15:46
Nimam pomislekov.
V vsakem primeru lahko v Wordpressu blog nastaviš na “private” in dodeliš geskla tistim, za katere želiš, da blog berejo.
2. Sarai | January 3rd, 2007 at 15:54
Hmm… Saj še o ničemer nisem odločen. Tudi o tem sem že razmišljal. Ampak me tako zelo moti, da bi moral nekaj cenzurirati. Če pa je ravno v tem čar bloga.. Da lahko vsi to berejo.
3. DeeDee | January 3rd, 2007 at 19:25
Jaz tvoj blog velikokrat berem, kot marsikaterega, pišem pa ne prav dosti.
Seveda, čar bloga je v tem, da je vsem dostopno vse. Vendar pa, bolj osebne zadeve lahko zmeraj prikažeš tako, kot je napisala že Hirkani.
Jaz imam z internetom in čudaki, ki se potikajo po njem, že marsikatero weird izkušnjo. Ampak to nekako paše zraven…Čudaki bodo vedno prisotni, vedno se bo našel kdo, ki bo lahko nekaj dobrega obrnil v nekaj slabega…ampak nimaš kaj.
Jaz ti seveda pošiljam pozitivno misel; piši blog še naprej. Pa srečno.
4. Sarai | January 3rd, 2007 at 19:42
Ne motijo me “čudaki”, ki v življenju pač bolj cenijo druge reči ali pa nobene in zato kaj skritizirajo, me mogoče celo zavračajo. Ne, to me ne moti, saj imajo tudi oni enako pravico do izražanja. Moti me misel na to, da bi kdo rekel ali naredi stvari, ki bi me prizadele. Na račun vsega, kar je na blogu dostopno osebnega. Ta možnost namreč vedno obstaja in je večja, kadar so informacije tako izpostavljene..
(pišem z eno roko, ker Sara telovadi v mojem naročju..
)
5. Gaby | January 3rd, 2007 at 19:46
CIsto razumem tvoje pomisleke. Tudi sama sem nemalokrat stala pred taksnimi odlocitvami. Premnogokrat se je namrec zgodilo, da so se na mojem blogu pojavljale osebe, ki so mi ocitale stvari, ki jih pisem, ces, da niso nikomur zanimive. Dostikrat je bilo celo tako, da sem bila delezna kritik na drugih blogih. Takrat sem uvedla t.i. samocenzuro, kjer dolocenih osebnih stvari ne pisem, nekajkrat sem se namrec posteno opekla. Sortiram in presejem stvari, ki bi me utegnile prizadeti in jih enostavno ne zapisem. Saj je se drugih tem dovolj.
6. DeeDee | January 3rd, 2007 at 19:51
S pojmom čudaki pojmujem prav slednje; tisti, katerih poslanstvo na internetu je produciranje težav in oteževanje življenja drugim. Tisti, ki imajo drugačno mnenje od mojega pač niso čudaki. Logično je, da nismo vsi enaki in tako kot smo si različni mi, so si različni tudi naša mnenja…s tem ni nič narobe oz.še drugače, celo zaželjeno je.
Samocenzura je priporočljiva stvar…se strinjam.
7. Sarai | January 3rd, 2007 at 21:00
Prav s samocenzuro imam težave. Ne samo z blogom, tudi sicer v življenju. Velikokrat se mi zdi potrebno čustva ali misli nekam izliti. Če iščem osebo, nisem preveč izbirčen, čeprav je to navadno kdo od prijateljev, družine. Malo je temu služil tudi blog. Vsi ki pišete blog verjamem, lažje nekatere stvari napišete, kot izrečete. Blog je izvrsten medij. Včasih je tako, kot bi se izdrl na ves glas. In pri tem se težko omejujem. Blog bi zame izgubil pravi bit. Morda razmislim o zasebnih objavah (nekaterih). Ampak potem bodo med njimi tudi vse slike z našimi obrazi.
8. DeeDee | January 3rd, 2007 at 21:39
Ko jih dobiš večkrat po buči, te izuči
9. e. | January 3rd, 2007 at 23:35
Najprej se opravičuje, ker sem popolnoma anonimna.
Rada bi ti povedala le to, da dnevno večkrat pogledam, če je napisanega kaj novega iz vašega življenja. Res super blog!
Nadaljuj z pisanjem!!!!!!!!!!!
Pozdravčki tebi in tvojima puncama!
10. lampelina | January 4th, 2007 at 3:22
Vsebine, katere želiš pokazati le določenim ljudem, lahko enostavno zakleneš z geslom. Na vidno mesto pripišeš kam se lahko obrnejo tisti, ki želijo objavo videti, ti pa imaš popoln nadzor nad tem komu bi to odobril in komu ne. Seveda ne bi prišlo v poštev, če bi bil vsak drugi post pod geslom. Potem je hirkanijin prvi komentar boljši predlog.
Odločitev je stvar tebe in tvoje družinice. Jaz te bom z veseljem spremljala – če se zapreš bom prijazno zaprosila za geslo. Baje, da nisem nevarna
11. minnie mouse | January 4th, 2007 at 4:11
Pozdravljena družinica!
Meni je ta blog zelo všeč in je dejansko edini, ki ga spremljam. Zdi se mi zelo zanimiv in vaš način pisanja mi je tudi zelo všeč. Upam, da dobim geslo za branje, če ga boste naredili. Enostavno mi polepšate dan. Sama še nimam svojih otrok, jih je sicer veliko okoli mene, in je prav zanimivo brati, še bolje opazovati njihov razvoj.
Čudaki in bedaki se pa itaq povsod najdejo.
Lp,
minnie mouse
12. Sarai | January 4th, 2007 at 8:15
Hvala za vzpodbudne besede! Res je lepo prebrati, da nekdo uživa, ko takole z nami deli naša družinska doživetja.
Če pa kdo želi kaj pokomentirati tudi izven komentarjev na tej strani, pa mi lahko piše na e-naslov: tine.zorko@gmail.com.
Na blogu bom verjetno v kratkem cenzuriral večino objav. Tisti, ki jih boste želeli brati, pa boste to možnost seveda dobili, če mi to sporočite.
Hvala tudi za pozdravčke!
Za anonimnost se ni potrebno opravičevati, vsak se sam odloči.
In še nekaj.. Nihče ne rabi skrbeti, da bi se njegove besede brez vednosti in privolenja pojavile kje v tekstu na teh straneh. To striktno pazim.
Se beremo!
13. ninika11 | January 4th, 2007 at 12:15
Kaj pa vem…Meni je tudi bolj tako pisat in limat slike na blog, ker ga v bistvu pišem za svojo družinico in tudi stvar skopiram v word in sprintam in potem bo nastala ena luštna knjigica, ki jo bom lahko vzel v roke in prebral in pogledal slike.
Jaz sem naredila tako, da sem preprečila objave v iskalniku in pač upam, da ne bo veliko ljudi slučajno prisurfalo na našo stran… Tisti, ki pa jim želim blog pokazat, pa jim pošljem link.
14. Dajana | January 4th, 2007 at 15:01
Živjo, slučajno sem “padla” noter k tebi. In ravno o tem, o čem premišljuješ, sem razmišljala včeraj. Ko je nekdo pri meni na blogu izvlekel neko (mojo osebno) temo in rekel: “Ja, kako si pa lahko o tej drugi temi na tak način povedala”. Se moram kontrolirati tudi jaz, da ne povem preveč osebnih stvari. Na Blogosu žal nimamo osebnih sporočil. Zadeve z geslom in to so zame preveč komplicirane. Pa paziti moram, da ne odgovarjam preveč nesramno na nesramne komentarje. Pa bo. LP
)))
P.S. Nikakor ne zbriši bloga, saj prenaša misli!!!! Ti si s svojo izkušnjo si pomemben! Pazi pa, da ne napišeš kaj takega, kar bi lahko kdo vzel proti tebi…
15. Sarai | January 4th, 2007 at 15:52
Moti me, če moram pri pisanju razmišljati čemu se naj izogibam, da se ne bo našel nekdo, ki se v kaj napisanega lahko vpiči. Vsem se nikoli ne da ustreči. Zmeraj se bo našel nekdo, ki lahko s kakšno izjavo, komentarjem ali drugimi še agresivnejšimi akcijami prizadane. Takrat ti preostane dvoje: protinapad ali ignoriranje. Slednje je boljše, ker protinapad vzame vsaj dvakrat toliko energije, kot je potroši nasprotnik za napad. Je pa lahko motivacija toliko večja. Ignoranca se je pa že velikokrat izkazala za dober ofenzivni mehanizem. Odvisno je, kako daleč je nekdo pripravljen iti.
16. Ka | January 5th, 2007 at 6:01
Podobno sva razmišljala tudi midva, pomisleke imava odkar se je Ela rodila (ker jo nekako izpostavljava). Se mi zdi, da zaradi tega blogi lahko postanejo bolj skopi. (Pri nas gre bolj za to, kaj bi utegnilo mojo babico zanimat o Eli.) Meni je vaš blog lep vir informacij, primerjava izkušenj, razen tega je Sara ravno toliko starejša, da sproti vidim, kaj lahko pričakujem
Vsekakor bi ga želela še naprej brat!
17. martin | January 5th, 2007 at 20:03
blogi o otrokih so krasno branje – tudi za “lastnike” sveže pečenih najstnikov.kolk prijetnih spominov se zbudi in kolk pravzaprav zveš od njih … pa še prave male zabavne liiterarne umetnine so. vztrajajte …
18. Sarai | January 6th, 2007 at 9:25
Martin, hvala za vzpodbudo!
BTW: tvoj vpisani email ni bil točen (sem dobil zavrnitev) in ti zato nisem mogel poslati sporočila drugače, kakor preko tega komentarja.
19. Goran | January 7th, 2007 at 20:27
Lep pozdrav,
Zanimive zadeva tole z javnostjo in dostopnostjo informacij, lastnik bloga se pač mora sam odločiti, kaj bo pisal in objavljal. Vsaka skrb je odveč, saj si vse situacije sami privabimo v življenje in tako so sporni internetni obiskovalci, tako kot prijetni enako pomembni, vsi nam prinašajo sporočilo, ki se ga moremo naučiti
Če je naše razmišljanje in pisanje pozitivno usmerjeno bo privabljalo tudi takšne ljudi in odzive.
Sam pa si s strani (bodočega)poklicnega področja želim, da bi bilo več takšnih staršev, ki bi se aktivno ukvarjali s sabo in svojo družino, prenašanjem pozitivnih in koristnih informacij, ter širjenjem medsebojne pomoči. Prav takšnega sodelovanja jim želim tudi z vzgojitelji, učitelji in šolo.
Goran
20. Vesna | January 8th, 2007 at 7:59
Tine, da slučajno ne bi prenehal pisat.
Sicer res komentiram bolj redko, a berem pa vse. Tudi dvakrat, trikrat.
Ja?
21. Andr3jka | January 16th, 2007 at 11:31
Tudi jaz dokaj redno rada prebiram tvoj blog in bi mi bi bilo všeč, če bi ostal takšen kot je.
Čeprav razumem tvoje strahove. Pred svojim blogom sem dokaj aktivno sodelovala na mnogih forumih, ki so pogosto pravi živčni strup. Pa na forumih gre običajno le za izražanje svojega mnenja na določeno temo, ampak so se mi pogosto dogajali protinapadi brez tehtnih protiargumrntov ampak na osebnem nivoju, kjer se je zgodilo da je kdo ki je poznal le kakšno informacijo o meni to obrnil proti meni. (V stilu: to pa zato misliš, ker si zafrustrirana, ker se ti je zgodilo to in to…)
Blogi so bili do pred kratkim, dokaj varni takšnih negativnih komentatorjev, ki pa na žalost postajajo čedalje pogostejši.
Zato je mogoče res najboljša možnost, da stvari za katere meniš da niso za čisto vsakega zakleneš z geslom.
Leave a Comment
Some HTML allowed:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>
Trackback this post | Subscribe to the comments via RSS Feed