Archive for February, 2007
Sara je sedaj stara dobrih 8 mesecev in:
- že skoraj samostojno stoji
- drži flaško ali lonček, si jo nagne in sama pije iz nje (še posebej dobro ji to gre, ko je žejna)
- se skuša ob opori dvigniti na noge, pristane pa kvečjemu na vseh štirih
- je prepričana, da lahko doseže vsako stvar, četudi visi dva metra nad njo
- osredotoči se na podrobnosti: pobira drobne smeti in drobtine ter jih opazuje med prsti ali v dlaneh
- vleče atija za dlake na roki ali “ljubavnega” in strašansko uživa ob facah, ki jih ati dela od bolečin
- namesto oči pri branju časopisja in revij uporablja usta in potem o “prebranem” še dolgo premleva
- če se v njenih ustecih znajde nedobrodošli prst, ki želi odstraniti že pošteno preževčen kos dnevnih novic, brez pomislekov uporabi svoja doslej edina zob’ka
- izgovarja zloge ma-ma, am mam, njam ma, ov-ov, ajaj jaj, .. in oblikuje različno visoke tone (oponaša tonsko nihanje naših glasov)
- če ji ponudiš desnico in rečeš “dober dan, Sara“, se prav profesionalno rokuje in včasih celo poljubi (da v usta) tvojo dlan
- se krohota, kadar na glas rečeš “Ku-ku” ali se zoperstaviš njenemu odkimavanju “Ne-Ne” z odločnim prikimavanjem “Ja-Ja“
- visoko dvigne roke, kadar želi h komu v naročje (največkrat k mami)
- kadar pride na obisk dedi z brki, kalčki bradice in dolgo čupo, ali gremo mi k njemu na obisk, najprej nekaj minut joka, dokler se ga ne navadi
- še naprej vstrajno vežba igranje elekt. pianina
- še naprej neizmerno uživa v kopanju, čeprav jo včasih komaj zadržimo, da ne spleza iz “ta velike” banje
- rada si sezuva zokne, ki potem postanejo njena najljubša igrača
- med previjanjem noče pokrčiti nog, če ji želiš dvigniti ritko, moraš dvigniti celo telo .. mogoče je to kakšna igra z imenom “bodi deska”
- …
February 27th, 2007
Prejšnji teden se je ponovo nekaj starševskih blogov znašlo na tapeti enega izmed nepotešenih zategnjencev, ki namesto, da bi se posvetili svojim težavam, raje debatirajo o tem, kako bizrno je pisati blog o svojih osebnih, predvsem družinskih doživetjih. In logično je sklepati, da je otrok središče družinskega dogajanja, vsaj v normalnih družinah bi naj bilo tako.
Zakaj ne bi beležil naša čudovita doživetja in jih delil s tistimi, ki so prav tako ljubeči starši, ki se srečujejo v podobnih situacijah in o njih tudi sami pišejo? Res je, lahko bi to počel na papir ali kakšen Wordov dokument. Ampak potem ne bi spoznal nekaj čudovitih oseb, tudi strokovnjakov na svojem področju, ki so nam še kako pomagali, ko smo pomoč najbolj potrebovali. Od katerih še danes dobimo prenekatera mnenja ali slišimo njihove zgodbe, ko so sami šli po istih poteh starševstva. Nekateri od tistih, ki ta blog berejo, dobesedno “dihajo” z nami. Lepo je vedeti, da so ljudje, ki ti tudi na tak način stojijo ob strani, te vzpodbujajo, ki jim besede in slike vzbudijo čustva ali spomine na tiste dni, ko so sami bili starši ali otroci. Res je, da Sara sama ne more odločati o tem, niti še razmišljati o tem, ali je prav, da naše življenje v neki meri preko bloga delimo z drugimi. Gotovo bo imela svoje mnenje o tem, ko bo starejša in verjamem, da bo pozitivno. Otroci o nekaterih stvareh pač ne odločajo. Tako ne odločajo o tem kaj bodo jedli, kaj bodo obleki, včasih niti o tem ali bodo hodili k verouku, celo o tem, ali bodo ali ne krščeni npr.
Očitno sem za nekatere posebneže dovolj “bolan”, da si ne belim glave s tem, kakšna je verjetnost, da bi se kdo na kakršen koli način želel okoriščevati na račun naših slikic ali pisanja. Blog ima vrednost, ki odtehta vse te pomisleke. Po skoraj letu pisanja še (na srečo?) nisem dobil neposredne negativne kritike. Sam nikoli našega življenja nisem obešal na veliki zvon v smislu: “Pridite, pridite, bodite naši prijatelji, mi smo zakon, glejte, to je naša Sara, ..”. Na naših straneh so se ustavili tisti, ki so nas želeli spoznati sami, ki so z nami našli kakšno podobnost. Tisti, ki mislijo dobro. Dvomim, da blog obiskuje kdo, ki se mu te zadeve zdijo bizarne. Kljub temu blog ravno na račun takšnih objav, kot je navedena v prvem stavku, naleti na večjo publiciteto. Tako nekdo napiše: “meni se zdi to bolano razkazovanje otrok, nekaterim pa je očitno v veselje”, hkrati pa s tem blog razkaže skoraj 10-krat večjemu številu ljudi, kot jih na blog sicer prihaja. Kdo se torej gre “razkazovanje”?
Graf obiskanosti .. 22.2. je blog bil omenjen na forumu.
February 26th, 2007
Zvečer Sara navadno že med dojenjem zaspi. Včasih ji kaj ne ustreza in joče. Glasno. Potem zopet malo duda, pa spet jok. Ampak tega smo že bolj ali manj navajeni in kljub temu zaspi. Kadar kljub uri, primerni za spanje, ni dovolj zaspana in za spanje razpoložena, se pač druži z nami, dokler ne pokaže znakov utrujenosti. Velikokrat je to bil njen razpoloženjsko najboljši čas v dnevu. Sedi na kavču in se strašansko zabava z njenimi igračami, demonstrira nam različne “finte”, itd.
Ponoči se Sara večkrat prebudi in joče. Največkrat jo potolaži šele dojka. V svoji posteljici se prebuja še pogosteje, zato že nekaj časa večino noči “prespi” v najini postelji. Seveda zaradi tega Urška veliko slabše spi. Sara namreč spi na Urškini strani (srečen jaz..). Ne zato, ker bi mene sicer kakor koli ovirala, ampak zato, ker jo stisk k mami bolj umiri in uspava. Ponoči med spanjem zbrca oddejo iz sebe in največkrat s spancem nadaljuje ležeča pravokotno na najin položaj. Glavica je obrnjena k meni, noge k Urški. Včeraj smo ponovno poizkusili s spalno vrečo.
Kaj je razlog za njena nočna prebujanja, ki jih spremlja jok, ne vemo. Lahko bi ji bilo pretoplo, prehladno, .. lahko samo sanja, a le o čem bi sanjala, da se prebudi v joku, .. lahko, da je lačna, čeprav zagotovo hodi sita spat, in tudi ponoči jo Urška podoji.
No, če ima kdo, ki to bere, kakšno podobno izkušnjo ali nasvet, bomo zelo veseli komentarjev. 
February 23rd, 2007
Bolezen, najverjetneje kakšna viroza, je sedaj za nami. Včeraj sta Urška in Sara po dvakratni odsotnosti ponovno uživali v plavanju. Sara postaja vse bolj živahen otročič. Skuša se sama postavljati na noge. Kadar je s trebuškom naslonjena na oporo, ali jo čisto malo pridržimo, stoji sama. Preveč dolgo je ne pustimo tako stati, naj raje postopoma utrjuje mišice in kosti. Kadar tako stoji, uživa. Če je slabe volje, jo lahko malo postavimo na noge in je že bolje. Na trebušku še vedno ne leži rada, zato še ni poizkusila puzati. Če pa že, pa se prej odrine z rokami, kot da bi s stopali iskala oporo in odriv. Včeraj smo kupili video kamero in bomo (upam) kamlu imeli prve posnetke. Najprej sem skušal nekaj malega posneti kar s fotoaparatom, a je bila kvaliteta dokaj slaba, pa tudi spominska kartica se že po nekaj minutah zapolni (256MB). Video je super, če le imaš voljo in čas urejati posnetke.. No, se bom potrudil.
Prejšnji teden smo planirali dopust, ker sem moral v službi oddati plan. Počitnice bomo skupaj preživljali med prvo-majskimi prazniki. Na daljše počitnice ob morju bomo najverjetneje odpotovali konec avgusta ali v začetku septembra. Morda se nam do takrat še kdo pridruži. Nekaj prostih dni bo ati imel še v času okoli prvega novembra in seveda, zadnji teden v letu. Preostale dni dopusta bomo razporejali po potrebi za kakšen izlet ali kaj drugega. Verjamem, da bomo te dneve še posebej dobro izkoristili za naša družinska druženja in nova doživetja.
February 21st, 2007
Sara pri osmih mesecih išče posamezne zloge in jih vstrajno ponavlja. Najpogosteje je to “ma-ma-ma-ma, ..”. Tudi prepeva, tako na enem tonu: “la-la-la, ..”. K temu sodi še veliko gruljenja, nežnega mrmljanja, itd. Ne bo dolgo, ko bo skušala ponoviti cele besede in spoznala njihov pomen.
Spomnil sem se, kako je bilo, ko smo se sami učilil govoriti. Ko smo skušali ponavljati besede, in kljub prepričanju, da so te gotovo takšne, kot jih izgovarjajo naši starši (vsaj enak pomen smo jim pripisovali), so včasih zvenele prav hecno. Nekatere besede je lažje, druge težje izgovoriti – pravilno. A to otroka ne ustavi, da ne bi poizkušal. Izgovarja jih spontano.
Darja, moja mlajša sestra, je npr. tako izgovarjala nekatere besede:
Ptičja krmilnica = “Tička kamilica”
Ribica = “Zizaza”
Sem pa imel sošoce, ki so imeli podobne “težave” še v četrtem razredu osnovne šole, včasih so izbirali celo težje izgovorljive besede:
Smrekov lubadar = “Smrekov laboratorij”
Planšarji = “Planinci”
In ne samo sošolce, tudi učitelji so si kdaj kakšno besedo poenostavili, kot npr. učiteljica kemije in biologije:
Biologija = “Bilogija”
Kako pa so prve besede izgovarjali vaši otroci?
February 15th, 2007
Včasih Saro kopamo tako, da kar eden od naju z Urško zleze v “ta veliko” banjo in si jo vzame k sebi. Takšno kopanje je bolj komot, saj tisti, ki jo kopa, ne rabi paziti, da se ne bi zmočil. Tudi namiliti jo je lažje. Vzameš si jo v naročje in skoraj dobesedno pustiš, da ti polzi med namiljenimi rokami. Kadar časa za takšno kopanje ni dovolj, izkoristimo otroško banjico, v kateri smo Saro prvič okopali. Takrat je bila še tako majhna, da smo jo kot čolniček vozili od enega do drugega konca te banjice. Danes je dovolj velika, da to ni več mogoče, a je za čofotanje še vedno izvrstna.
Danes udobno sedenje in igranje s termometrom ali delfinčkom za Saro ni bilo dovolj. Izvedla je pravi pravcati “Pokaži kaj znaš” šov. Urška je ni več mogla obvladovati, da ji ne bi smuknila iz rok in se udarila ali zalila z vodo. Saro sem tudi jaz komaj obvladoval.. Prijemala se je za rob banjice in se skušala dvigniti iz vode, se z nogami sunkovito odrivala, se s vso močjo nagibala nazaj, .. Seveda je ob tem neizmerno uživala. Morda se je želela prepričati, do kolike mere se lahko zanese na mamo in atija? Verjetno ni potrebno posebej napisati, da sem bil skoraj tako moker kot Sara med kopanjem z razliko, da sem jaz bil oblečen in ob banji, Sara pa slečena v banji.
February 14th, 2007
Sara se je pravkar podojila. Sedaj sedi na blazini za dojenje, Urški v naročju. In se “pogovarja”. Pred nekaj trenutki, ko je bilo ravno tako in sem jaz tipkal po tipkovnici računalnika, slišim, kako Sara izgovarja zloge: “Ma – ma .. Ma – ma – ma ..”. Obrnil sem se k Urški in jo vprašal, ali sliši, kaj izgovarja Sara. “Ja, to že nekaj dni počne”, pravi. Potem ji reče: “Sara, reči MAMA”. Še enkrat ponovi in Sara medtem, ko se še naprej ukvarja s vsem, kar je pred njo na stolčku, v enem stavku izgovori: “Ma – ma”. Jasno, razločno, nedvomno pravilno. Ali je to zanjo samo posrečeno ponavljanje zlogov ali kaj več, pa žal ne vemo..
P.S. “Sara, reči Ati!”
February 13th, 2007
Gre lepo povrsti od najmanjše do največjega. Zato sem tokrat na vrsti jaz. Že v soboto sem čutil rahlo bolečino v grlu. Včeraj me je začela rahla bolečina v kosteh spreletevati po celem telesu. Zvečer sem pristal v “kavč postelji” dnevne sobe s 37.8°C vročine in pošteno bolečim žrelom. Danes in jutri se zdravim. Upam, da s tem ne bomo sklenili kroga in se bo vse skupaj še enkrat ponovilo. Sara ima jutri plavanje..
February 12th, 2007
In se je zgodilo, kar smo itak pričakovali, da se enkrat bo. Sara si je zaprla prste. Na srečo ni bilo nič hudega, a je kljub temu zabolelo in je zajokala. V mojem naročju se je z rokami prijela roba vrat na previjalni mizi in se skušala vzdigniti, da bi preko njih pogledala, kaj vse se za njimi skriva. Potem je pozabila, da levo roko še vedno drži na zgornjem robu vrat in je z drugo roko vrata potisnila v smeri v kateri se zapirajo. Auč, .. prstki so bili kaznovani. Ati pa bi tudi lahko bil, ker je bil premalo previden. Včasih učenje tudi malo boli. 
February 10th, 2007
Ponovno je mogoče opaziti očiten napredek v Sarinem razvoju. Že dober teden lahko trdimo, da je veliko bolj interaktivna, dojemljiva, še več in bolj intenzivno raziskuje, njen prijem je natančen in močen, opazimo lahko, da skuša nekatere malenkosti predvideti in potem svoje domneve potrjuje z eksperimenti (npr. “če kaj pošteno zabrišem na tla, se bosta ati in mama odzvala”, potem stvari rade letijo po tleh). Veliko več “komunicira”, se smeji, zabava, tudi sama se že zna za daljši čas zaposliti, najraje sede pred ležalnikom s TV daljincem v roki ali v ustih. Tudi cartlja se vedno raje. Ne samo takrat, kadar išče tolažbo, temveč tudi takrat, ko se želi samo malo sprostiti. Če se nasloni ob naslon kavča in z rokami prime za rob naslona, lahko stoji. Nekaj sekund, sama, potem pa s podporo mamine ali atijeve roke pod ritjo. Ob tem strašno uživa, z nogami začne mencati, se odriva, poskakuje. Puzati ne želi. Na trebuščku ne ostane dolgo. Postane ji tečno in jo moramo posesti.
2-3 krat na dan poje kakšen manjši obrok sadne ali zelenjavne kašice, ki jo pripravljamo sami. Tudi “kupljeno” kašico je že pojedla – z groznim apetitom. Obožuje Activia jogurt, danes je prvič poizkusila sadno skutko – mmm.. to pa tekne, to. Mama ji skoraj vsaki dan pripravi gosti sok iz različnega sadja, ki ga izstisne naš sokovnik. Branila se ni niti goveje juhe v katero je Urška gosto zakuhala pšenični zdrob.
Nosimo konfekcijsko št. 68 in se spogledujemo s 74. Slednja je navadno še prevelika, a pri majhnih otrocih to ni problem – rokave in hlačnice pač zavihamo.
February 8th, 2007
Previous Posts
