Archive for March, 2007
Pred dobro uro smo se vrnili iz obiska pri Biniju, Marjani in njuni Karin. So doma le nekaj blokov naprej, pravzaprav v bloku, kjer sem živel včasih sam s svojo družino. Malo smo poklepetali, kaj popili, snedli kakšen keks. Sara si je sposodila igrače, ki pa ji žal niso bile bolj zanimive kot mamina torbica. Oh, te torbice! Ni ga bolj zanimivega od štofirjenja po torbicah! 
Potem se Marjana spomni, da bi lahko spekla pomfrit, ker ga ima Karin rada in bi mogoče tudi Sara kakšen krompirček pojedla. Hmm.. Pa saj en krompirček ji ne bo škodil. Torej, Marjana olupi in nareže krompir, Bini pa ga speče. Res sta se potrudila, krompirčki so bili zlato zapečeni in mehki, da bi se lahko stopili v ustih. Sara je brez pomisleka vzela eno palčko in jo začela cmuliti. Naenkrat skoraj enako na široko odpre usta in oči in očitno skuša nekam spraviti košček krompirčka, ki ga je odgriznila. Saj ni mogel biti veliki, ker je skoraj cel krompirček še vedno držala v rokah. Urška jo obrne naprej in potolče po hrbtu. Revica iz sebe spravi še kosilo in malico. Okey. Pomfrit še zagotovo ni za njo. Ni pa ob tem potočila ene solzice. Potolažila se je z nekaj požirki vode iz lončka.
Ko že pošteno popikamo krompirček vzamem Saro in se greva igrat. Sara lepo sedi na tleh in izbira igrače, potem pa se nenadoma prevrne nazaj in z glavo udari ob tla. Auč. Še slišalo se je neprijetno. Očke se za trenutek na široko odprejo, potem pa jok na vso grlo. Tokrat se je zgodilo prvič, da se je udarila zares. Kljub temu je nekaj poljubčkov in rahla sapica pomagalo, da se je jok kmalu spremenil v smeh.
Urška se je pravkar vrnila iz spalnice. Sara je zaspala rekordno hitro.
March 31st, 2007
Jutri bo dva tedna od kar nas je avto pustil na cesti in smo ga morali odpeljati mehaniku. Ne na uradni Ford servis, ker tako bogati res nismo, ampak k lokalnemu mehaniku, ki ima itak vso potrebno opremo, znanje in izkušnje, da bo zadevo izpeljal do konca. Problem s tem mehanikom je le ta, da nikoli nima dovolj časa, zelo težko ga je dobiti na telefon, poleg šraufanja avtov pa hodi še v redno službo. In tako se stvar zavleče. Da ne bi bilo vse od mehanika odvisno, pa svoje doda še avto, ki po menjavi dize in že uspelem štartu mašine sedaj zopet ne vžge. Vergla in vergla, a zadihati noče. Upam, da danes dobim kakšno bolj vzpodbudno novico, preden bom moral začeti iskati nove evrske tisočake. Ja, tisočake. Ker ko pri dizlih kaj crkne, si nikoli več ne želite imeti dizla. Moram pa avto spraviti v normalno stanje tudi, če bi ga želel prodati.
Ličarska in kleparska dela na avtu so gotova. Avto izgleda skoraj kot nov, zasluga gre stručkotu Andreju, Darjinemu prijatelju. Tudi nove letne gume sem včeraj naročil. Upam, da jih ne bom rabil prodati. 
March 30th, 2007
Sara ima že štiri zobke. Štiri enke. Dve spodaj, ti sta bili prvi, in dve zgoraj. Danes sem bil na obisku pri zobozdravnici, ki mi je renovirala še zadnjo plombo, tako da imam sedaj končno, po dolgem, dolgem času vse zobe uštimane u nulo. Še preden sem se poslovil sem zobozdravnico vprašal, kako naj začnemo negovati Sarine zobke.
Prijazna mlada zobozdravnica je predlagala, da Sari vsak večer po zadnjem obroku zobke nežno zdrgnemo s čisto gazo ali bombažno plenico. Po enem letu naj kupimo prvo ščetko in pričnemo s ščetkanjem brez uporabe past. Odsvetovala je dajanje sladkih pijač zvečer ali celo ponoči, ker to lahko hitro pripelje k nastanku zobne gnilobe, kar je poimenovala nekako tako: “Bottle efekt”. Prvi pregled pri otroškem zobozravniku je del sistematskega pregleda pri šele treh letih. Nekaj informacij o tem je na voljo v članku na spletni strani revije Moj malček.
March 28th, 2007
Zakaj je dobro, da človek prebrska po internetu, ko potrebuje dele za avto? Ker je crknila brizgalna šoba in bom verjetno moral menjati kar vse štiri, sem kljub temu, da sem eno že kupil, šel preveriti možnosti dobave od drugod za nižjo ceno. In kakšna je cena ene brizgalne šobe za moj avto? Naj opomnim, da so navedene cene za eno in isto stvar od istega prozivajalca.
- Ford Servis: 564 EUR + DDV – 10% popust kot izraz dobre volje (zaradi mojega nezadovoljstva)
- Preprodajalec: 260 EUR + DDV
- Italija: 220 EUR + DDV, + (1/4) * (50 EUR + DDV) za poštnino
- Anglija: 125 funtov + (1/4) * 15 funtov za poštnino = cca. 190 EUR
- Slovenija: neki drugi dobavitelj, še čakam za ceno, a manj kot 260 EUR + DDV
Hvala Ford Team forumu in njegovim članom za vse informacije in pomoč!
Updated, ob 12:52:
“Neki drugi dobavitelj” je sicer, tako iz prve, dejal, da bodo pri njem šobe pod 260 EUR, a je žal njegova ponudba 280 EUR + DDV. Grrrrr …
Avto = Luxury necessity
March 28th, 2007
Ko smo vsi mislili, da se pomlad zdaj najbolj bohotiti s cvetočim drevjem, zvončki in trobenticami, vijolicami, ptičjim žvrgolenjem in vonjem po sveži travi, je zima pokazala, da se ne misli zlahka predati in končno je tudi v dolino prišlo nekaj snega. Žal se je ta kmalu stopil, ga je pa kar nekaj zapadlo in se tudi obdržalo na vrhovih Pohorja in verjetno še kje (cca. 50 – 70 cm). Ker se nam je obetal lep, snežen prvi pomladni dan, smo se odpravili na Pohorje.
Na obisku sta bila Heinz in Marina z omo Medo in psičko Jano. Za omo bi tak izlet žal bil preveč, zato smo na pot odrinili sami. Začeli smo v Rušah, naš prvotni cilj je bil Areh. Jaz sem zaradi popravila našega voza imel sposojenega maminega malčka, Fiat Pando 4×4. Res je precej len malček, a spolzko cestišče s snežno brozgo mu ne dela nobenih težav. Pravo nasprotje bi lahko bila Marinina mrcina, BMW karavan, ne vem kateri model že. Ta, sicer mogočen in hiter avtomobil, je na zasneženih pohorskih cestah bil skoraj malo preveč plašen. Čakali smo ga praktično za vsakim ovinkom. Saj, previdnost ni nikoli odveč. 
Mogoče sem se ravno zaradi tega odločil, da poti ne nadaljujemo do Areha, ampak se ustavimo kar na Bellevueju. Takrat mi je bilo žal, da se tega nisem domislil že prej, saj bi bilo enostavneje se povzpeti s Pohorsko vzpenjačo. Pa kaj! Pričakala nas je ćudovita snežna idila. Obe psički, Jenny in Jana, sta bili bolj razposajeni kot kakšni otroci. Jenny že od prvega leta uživa vsakič, kadar je lahko na snegu. Sara je bila bolj ravnodušna. Oblekli smo jo v še vedno malo prevelik kombinezon. Motil jo je močen odsev svetlobe, ki se je odbijala od snega. Za kratek čas ji je Urška posodila njena sončna očala, a ji tudi to ni najbolj ugajalo.
Dolgo nismo ostali. Kaj dosti brez smuči ali sank itak ni za početi. Pa tudi če bi imeli smuči, bi ta dan “štancali”, ker naprave na Bellevueju niso obratovale. Očitno je samo 40% letni zaslužek, zaradi pred tem slabe sezone, našim žičničarjem dovolj, da jim ni potrebno naprav ponovno zagnati, če so smučarsko sezono uradno že zaključili. Naprave so obratovale samo na smučiščih Areh in Cojzerica. Škoda za tiste, ki so celo leto čakali, da končno zapade nekaj naravnega snega in se ponudi skoraj idealen dan za smuko. Kot kaže, bo takšnih dni v našem času vedno manj, saj nam vreme iz leta v leto bolj nagaja. Kljub besedam naših strašnih TV vremenoslovcev, ki se stalno spomnijo kakšnega podobnega pojava iz zgodovine menim, da podnebne spremembe so, in bodo zmeraj bolj vplivale na spremembe v okolju, ki so velikokrat lahko takšne, kot si jih ne želimo. Žal.
Kljub vsemu si še vedno obetamo lepe in tople pomladi. Naročen imamo nahrbtnik za nošenje otroka in že me firbec matra, kako se bo obnesel. Zato sijaj, sijaj sončece!
March 27th, 2007
Zaradi izpada internetne povezave na strežniku, kjer prijazno gostijo naš blog, smo bili nekaj dni odrezani. No, do nadaljnega bi morale zadeve, vsaj kar se internetne povezave tiče, biti urejene.
Drugačna je zgodba z našim avtomobilom, ki je že več kot teden dni na popravilu in nam vsak dan pripravlja nova presenečenja. Če bi iz denarnice zajemal denar tako, kot se zajema voda iz vodnjaka, bi sedaj to bil zagotovo najglobji vodnjak na svetu. Bemti!
March 27th, 2007
.. je tam nekje sedela, si ves čas nekaj je pela, pozabila, da poljane bi pobelila. Ko že pomlad je prišla, ko zvočnki so cingljali in trobentice trobile, zima pride ..
Ja, človek ob takšnem vremenu dobi pesniški navdih. Še v nedeljo je bilo jasno, sončno vreme, topel pomladni dan z dnevnimi temperaturami do 20°C. Celo s kratkimi rokavi bi lahko hodili. Kljub napovedim, da naslednji dan lahko pričakujemo snežne padavine, temu enostavni ni bilo mogoče verjeti. Lahko se sicer nekoliko ohladi, lahko so padavine, ampak sneg? Halo !? Proti večeru je začel pihati močan veter, navadno znanilec temperaturnih sprememb. A še vedno nič. Tudi zvečer so bile temperature še vedno preko 10°C.
Zjutraj smo se prebudili v hladno deževno jutro. Kar pošteno je deževalo. In ‘lej ga šmenta! Ob 9. uri zjutraj so začele med močnim deževljem padati tudi snežinke. Vedno več jih je bilo. Kmalu potem je začelo pošteno snežiti. Res, da je sneg bil moker in tla že dovolj ogreta, a se je sneg kljub temu začel prijemati podlage. Snežilo je ves dan, tudi ponoči. Šele danes zjutraj je sneženje ponehalo. Ponekod je zapadlo do 20 cm snega, na Pohorju in v gorah še več. Celi čas letošnje zime ni v nižinah zapadlo toliko snega, kot ga je tokrat. In zvončki so res že pošteno cveteli, prav tako trobentice in vijolice, mačice so že odcvetele. V soboto sem Urški rekel, da je že mogoče okusiti vonj sveže trave, ko sva se s Saro in Jenny sprehaja po travniku. Tudi nekatero sadno drevje je že cvetelo.
Neverjetno. Očitno bodo podobna in večja presenečenja vedno pogostejša. Kaj si lahko od tega obetamo, kako na to biti pripraljen pa nihče pravzaprav ne ve. Žalostno je, da se o tem veliko govori in le malo stori.
Evo. Slika iz Bellevueja danes ob 9. uri, objavljena na strani www.pohorje.org
March 20th, 2007
Ja, tako kot Nina Osenar pravi, to so “nasveti za shopping”. Sedaj tudi na tem blogu. Zakaj? Ker se da s tem ful zaslužit! Eh, seveda NE. Pri Iprom-u dobiš za vsak klik na njihov oglas (ta dolgi banner) 0.07 EUR, če je promet tvoje strani med 1000 in 5000 klikov mesečno. Večji kot je promet, več je klik na oglas vreden, največ 0.19 EUR. Izplačilo dobiš šele, ko zbereš klikov za 50 EUR. Pri ToboAds-u (nad meebo chat oknom) je malo drugače. Za izplačilo je dovolj zbranih za 40 EUR klikov, vrednost klika pa je enotna, 0.12 EUR / klik. Celo bogadstvo, ha? Je pa potrebno vedeti, da štejejo le ta-pravimi kliki. Vsak “klik” ni dovolj dober, da bi štel. Zagotovo. Na oglasnih strežnikih so vgrajeni kontrolni mehanizmi, ki preverjajo od kod kliki prihajajo, s kakšno frekvenco, ipd. In grem stavit, da če nekdo v nekem obdobju dobiva veliko klikov, sicer pa ne, znajo tudi kaj poklicati. Bomo videli, kaj bo. Pa veselo klikanje!
March 19th, 2007
Ja.. To še. Zgodilo se je že v soboto. Lepo se uredimo, nabašemo Sarino torbo s vsem mogočim, kar pač stalno jemljemo na pot in se odpravimo. Gremo v Qulandijo, kupiti Sari plenice in nekaj stvari za v hladilnik. Na cesti, približno 500m pred nakupovalnim centrom, mi med vožnjo crkne avto. U pi…. mat…., prok…. avto, evo, pa je diza šla. Še preden sem preklel vse skupaj, sem že sešteval evre. Ena diza stane namreč od 320 – 500 EUR. Ustavim avto na pol na cesti na pol v križišču in poizkusim vžgat. Nič. Vergla, pa nič. Poizkusim še nekajkrat, nič. Zanimivo je bilo, da so nam v prvih nekaj minutah že kar trije želeli priskočiti na pomoč. Nekdo se je ustavil in ponudil vlečno vrv, a to sem imel tudi sam in sem se prijazno zahvalil. Drugi se je ustavil in pomagal potisniti avto na stran. Rekel je, da že dva dni potiska avte. Tretji se je ustavil znanec iz Ruš, ki sem ga nekoč sam peljal v Ruše, ko je ostal na cesti. Rekel je, da lahko vsaj Urško in Saro odpelje domov, če želim, a je Urškina želja po nakupovanju bila prevelika, da bi se kar takoj obrnila domov, he, he.. Zato smo poklicali Darjo (mojo sestro) z njenim AX-om. Medtem sem premišljeval, kaj naj naredim. Vlečna služba je draga (nisem član AMZS, nimam kaska), vleka z vrvjo pa je brez kovinskega droga in tudi z njim, lahko nevarna. Avtu namreč ne delujejo zavore, če motor ni v teku (hidravlika). Ostane edino ročna zavora, ki pri tako težkem avtu in že majhni hitrosti zaradi velikega vztrajnostnega momenta izgubi svojo moč. Raje sem se odločil, da vseeno pokličem vlečno službo. Ko je prišla Darja, smo v njen avto najprej namestili Sarin stolček. Potem so se Darja, Urška in Sara odpeljali po nakupih, jaz pa sem čakal vleko. Čez nekaj minut je starejši gospod poln svojega ponosa in s polno zavestjo, da je tukaj on v boljšem položaju, prišel s svojim vlečnim vozilom. Po skoraj diktatorskem poveljevanju sem ubogal njegove ukaze in avto sva spravila na njegovo vozilo. Na poti do Ruš sva se oba malo sprostila in slišal sem nekaj anekdot, ki jih je doživel pri svojem delu. Avto sva odpeljala mehaniku v Ruše, ki me je že pričakoval. Gospoda, šoferja vlečnega vozila, sem še enkrat vprašal za ceno. “40 EUR, lahko pa 50″, je dejal. “Kaj zdaj? 40 ali 50?”, sem vprašal. “Hja, ker ni čisto v centru, ponavadi kasiram 50 do sem”, pravi. “Nate, pa spijte še en pir na ta račun”, in mu dam 50 EUR, itak sem se bal, da bo še več. Mehanik se vsede v avto in nanj priklopi tester. Skuša prižgati avto. “Vrum, pum pum, vrum, vrum..”, se povsem zdravo oglasi avto. “Zakaj se nisi kar sam pripeljal”, reče in se hudomišno smeji. “U pič… milu mat… Kaj je zdaj to?”. Sklepava, da se nekaj zgodi, ko se avto dovolj segreje. Ko se ohladi, ga lahko ponovno prižgeš. Avto mu pustim in se peš odpravim domov. Včeraj sem se ponovno oglasil pri njemu, da bi vzel avto vsaj še za en popoldan, da se z njim odpeljemo v Maribor. Jenny namreč ne moremo peljati v maminem avtu (Fiat Panda), prvič zato, ker je premajhen, drugič zato, ker je nov in mama še malo “haklih” za njega. No, itak je že Andrej delal kleparijo na njem. Avto je bil brez sprednjega odbijača in blatnika. Ko pride mehanik reče, da je tudi njemu avto še enkrat crkno po tem, ko ga je pustil eno uro prižganega. Ko je takrat nanj priklopil tester, je ta pokazal napako na povezavi med motorjem in računalnikom. ‘bemti! Zdaj mora preveriti kontakte in če bo vse ok, računalnik pošlje na testiranje v Lj. Cena? Raje ne vprašam. V Maribor se potem odpeljemo z mamino Pando, po Jenny pa pride Darja z AX-om.
Tako se sedaj vozim s Pando. In da to ne bi bilo dovolj, ima tudi mamina Panda težave. Občasno se prižge lučka za motor in avto ne vžge ali pa nima nobenega “šusa”. No, tega itak tudi drugače nima. To se dogaja kljub temu, da je avto zaradi iste napake že bil dvakrat na servisu, v tistem tednu pred njenim odhodom na dopust. Ta teden najverjetneje ponovno roma na servis, jaz pa upam, da za tisti čas dobi nadomestno vozilo.
Hja, bolj bosi smo te dni.
BTW: Kupi kdo dobro ohranjenega Forda? Saj drugače je kar cool!
March 19th, 2007
Včeraj sta se vrnila mama in Tomaž. Prav pošteno zapečena od vročega Seyshellskega sonca. Ker je bilo lepo vreme in precej prazne evropske ceste, so skoraj v rekordnem času iz Saarbruckna v Nemčiji (1000 km) prišli tudi Marina, Heinz, oma Meda in psička Jana. Srečali smo se v stanovanju, ki ga je za ta obisk prijazno posodila mamina sodelavka, saj bi mamino novo stanovanje bilo premajhno za vse. Seveda so vsi najprej želeli spoznati Saro.
Marina je Sari že večkrat poslala kakšno oblačilce ali igračo in tudi tokrat jih je imela nekaj na zalogi. Poleg Disneyeve lesene knjigice z motivi medvedka Pooh-a in njegove druščine, je k Sari skoraj sama privibrirala želva z mladičkom na vrvici. Pričakal pa jo je tudi dirkaško rdeč avtomobilček. Big-Bobby-Classic z vrtljivimi kolesi! Žal Sarine nogice še ne dosežejo tal, da bi se lahko na njem sama odrivala, zato bo še potrebna naša pomoč. In ne boste verjeli, koliko pripomočkov je možno dokupiti za ta avtomobilček! Priklopnik takšen in drugačen, gumijasta kolesa, glasbeni volan, celo čisto ta pravo garažo! (še dobro, da Sara tega ne ve)
March 19th, 2007
Previous Posts
