Toti avto, fuj te bodi

March 19th, 2007

Ja.. To še. Zgodilo se je že v soboto. Lepo se uredimo, nabašemo Sarino torbo s vsem mogočim, kar pač stalno jemljemo na pot in se odpravimo. Gremo v Qulandijo, kupiti Sari plenice in nekaj stvari za v hladilnik. Na cesti, približno 500m pred nakupovalnim centrom, mi med vožnjo crkne avto. U pi…. mat…., prok…. avto, evo, pa je diza šla. Še preden sem preklel vse skupaj, sem že sešteval evre. Ena diza stane namreč od 320 – 500 EUR. Ustavim avto na pol na cesti na pol v križišču in poizkusim vžgat. Nič. Vergla, pa nič. Poizkusim še nekajkrat, nič. Zanimivo je bilo, da so nam v prvih nekaj minutah že kar trije želeli priskočiti na pomoč. Nekdo se je ustavil in ponudil vlečno vrv, a to sem imel tudi sam in sem se prijazno zahvalil. Drugi se je ustavil in pomagal potisniti avto na stran. Rekel je, da že dva dni potiska avte. Tretji se je ustavil znanec iz Ruš, ki sem ga nekoč sam peljal v Ruše, ko je ostal na cesti. Rekel je, da lahko vsaj Urško in Saro odpelje domov, če želim, a je Urškina želja po nakupovanju bila prevelika, da bi se kar takoj obrnila domov, he, he.. Zato smo poklicali Darjo (mojo sestro) z njenim AX-om. Medtem sem premišljeval, kaj naj naredim. Vlečna služba je draga (nisem član AMZS, nimam kaska), vleka z vrvjo pa je brez kovinskega droga in tudi z njim, lahko nevarna. Avtu namreč ne delujejo zavore, če motor ni v teku (hidravlika). Ostane edino ročna zavora, ki pri tako težkem avtu in že majhni hitrosti zaradi velikega vztrajnostnega momenta izgubi svojo moč. Raje sem se odločil, da vseeno pokličem vlečno službo. Ko je prišla Darja, smo v njen avto najprej namestili Sarin stolček. Potem so se Darja, Urška in Sara odpeljali po nakupih, jaz pa sem čakal vleko. Čez nekaj minut je starejši gospod poln svojega ponosa in s polno zavestjo, da je tukaj on v boljšem položaju, prišel s svojim vlečnim vozilom. Po skoraj diktatorskem poveljevanju sem ubogal njegove ukaze in avto sva spravila na njegovo vozilo. Na poti do Ruš sva se oba malo sprostila in slišal sem nekaj anekdot, ki jih je doživel pri svojem delu. Avto sva odpeljala mehaniku v Ruše, ki me je že pričakoval. Gospoda, šoferja vlečnega vozila, sem še enkrat vprašal za ceno. “40 EUR, lahko pa 50″, je dejal. “Kaj zdaj? 40 ali 50?”, sem vprašal. “Hja, ker ni čisto v centru, ponavadi kasiram 50 do sem”, pravi. “Nate, pa spijte še en pir na ta račun”, in mu dam 50 EUR, itak sem se bal, da bo še več. Mehanik se vsede v avto in nanj priklopi tester. Skuša prižgati avto. “Vrum, pum pum, vrum, vrum..”, se povsem zdravo oglasi avto. “Zakaj se nisi kar sam pripeljal”, reče in se hudomišno smeji. “U pič… milu mat… Kaj je zdaj to?”. Sklepava, da se nekaj zgodi, ko se avto dovolj segreje. Ko se ohladi, ga lahko ponovno prižgeš. Avto mu pustim in se peš odpravim domov. Včeraj sem se ponovno oglasil pri njemu, da bi vzel avto vsaj še za en popoldan, da se z njim odpeljemo v Maribor. Jenny namreč ne moremo peljati v maminem avtu (Fiat Panda), prvič zato, ker je premajhen, drugič zato, ker je nov in mama še malo “haklih” za njega. No, itak je že Andrej delal kleparijo na njem. Avto je bil brez sprednjega odbijača in blatnika. Ko pride mehanik reče, da je tudi njemu avto še enkrat crkno po tem, ko ga je pustil eno uro prižganega. Ko je takrat nanj priklopil tester, je ta pokazal napako na povezavi med motorjem in računalnikom. ‘bemti! Zdaj mora preveriti kontakte in če bo vse ok, računalnik pošlje na testiranje v Lj. Cena? Raje ne vprašam. V Maribor se potem odpeljemo z mamino Pando, po Jenny pa pride Darja z AX-om.

Tako se sedaj vozim s Pando. In da to ne bi bilo dovolj, ima tudi mamina Panda težave. Občasno se prižge lučka za motor in avto ne vžge ali pa nima nobenega “šusa”. No, tega itak tudi drugače nima. To se dogaja kljub temu, da je avto zaradi iste napake že bil dvakrat na servisu, v tistem tednu pred njenim odhodom na dopust. Ta teden najverjetneje ponovno roma na servis, jaz pa upam, da za tisti čas dobi nadomestno vozilo.

Hja, bolj bosi smo te dni.

BTW: Kupi kdo dobro ohranjenega Forda? Saj drugače je kar cool!

Entry Filed under: Družinske, Kar tako