Koraki

Že skoraj dva tedna se Sara vneto ukvarja s korakanjem. Pred tem koraka še ni naredila sama od sebe, bilo jo je potrebno vzpodbuditi. Če pa je korak že naredila, pa še ni vedela, da mora k nogi, ki gre naprej, priključiti drugo nogo ali z njo narediti nov korak. Zdaj ta mehanizem že veliko bolje deluje. Včasih jo je skoraj težko dohajati. Zanimivo je, koliko zaupanja mora otrok imeti v starša, ki ga drži za rokice, ko takole, skoraj akrobatsko, koraka. Včasih katera nogica prekriža pot drugi, se stopalo malo nerodno obrne navznoter ali navzven, a je teh napakic iz dneva v dan manj in temu primerno lepši postajajo koraki. Hoja je Sarin trenutni športni hit in predvidevam, da bo kmalu dojela, kako ji lahko pomaga doseči cilje tudi brez pomoči atija ali mame.

4 comments April 25th, 2007

Šiško Miško

Tokrat smo že drugič obiskali čisto zaresno frizerko v čisto zaresnem frizerskem salonu, ki je včasih prav navihana in se rada izživlja nad malimi otroci. Kot je to videti na eni od slikic. Če bi Sara že čisto sama sedela, bi skoraj lahko bilo tako, da bi jo enostavno posadili na stol in prišli ponjo, ko bi pričeska bila gotova. Tako zelo se je prepustila striženju. Brez kakšnih zvijač ali skakanja, da bi ji bilo potrebno odvrniti pozornost od striženja. Mogoče je le bil njen dan! Prijazna frizerka Zvezdana je pristrigla nekaj šopkov las, ostale pa pustila, da rastejo naprej. Ko je bilo striženje gotovo, je sledilo še sušenje s čisto ta pravo krtačo in fenom. Tako posušeni laski so bili kot nalašč pripravljeni za nekaj odštekanih pramenčkov, ki smo jih do večera že žal izgubili.

Add comment April 25th, 2007

Sobota, kot si je ne želim več

Obetala se je prijetna aprilska sobota. Lepo vreme, zmerne temperature, ne prav veliko obveznosti, itd.

Zjutraj sva z Urško ugotovila, da se je Sarin, že nekaj dni trajajoč, prehlad okrepil. Nosek je stalno poln, ko kihne hitro planemo brisati dve gosti svečki. Njen glas je ponovno simpatično, a zagotovo nič kaj prijetno, hripav.

Še od prejšnjega dne sem se obremenjeval s tem, kako popraviti neko gumijasto cev pri motorju avtomobila, ki se je odtrgala od mesta, kjer je bila pritrjena s kovinsko objemko. Nekoč sem že menjal objemko, ker originalna ni bila več dovolj močna, da bi cev obdržala na mestu, kjer bi morala biti. Ali je bila nova objemka preostra, preveč zategnjena, ali pa je guma pod vplivom vročine in obremenitev izgubila svojo trdnost in prožnost. Obetal se mi je nov, po prvih ocenah spet kar zajeten strošek. Vsaj kakšnih 100 EUR, če ne več, glede na obliko cevi. Mala malica glede na stroške z avtomobilom nedolgo nazaj, bi kdo rekel. Ja, je mala malica, če jo imaš. Jaz je nimam in 100 EUR trenutno nimam od kje privleči, da ponovno nekaj zamenjam na avtomobilu. Dovolj je ostalih razlogov za potrošnjo tega denarja. Odločil sem se, da skušam cev zakrpati, ali kako drugače ponovno fiksirati, sam.

Vzamem Jenny in greva na sprehod. Mimogrede stopiva do trgovine in kupiva nekaj za zajtrk. Ko se vrneva domov, Urška leži na kavču, Urškin oče zraven nje s Saro v rokah. Sploh nisem opazi kaj nenavadnega. Umijem Jenny tačke in se vrnem v kuhinjo, da začnem pripravljati mizo. Takrat mi Urška pove, da jo je zagrabilo v križu medtem, ko je skušala dvigniti Saro. Zelo jo boli in skoraj se ne more premakniti. Oh, fino. Namesto, da bi ji ponudil tolažbo, sem jezen, ker vem, da nam bo to povzročilo nove težave, poleg tega mi ni vseeno, da mora ob tem še trpeti bolečine. Sara je že začela pokašljevati, bila je vedno bolj nemirna in občutljiva. Urška je ni mogla dvigovati. Pojemo zajtrk, umijem in oblečem Saro. Gremo k dežurnemu zdravniku, kar v ruško ambulanto. Tam najprej skušamo ignorirati skoraj nesramno sprejemno sestro, ki je po našem prihodu skoraj pol ure ni iz zdravnikove ordinacije, čeprav je v njej poleg nje samo še zdravnik in nobenega pacienta. Urška končno vstopi v ordinacijo in se vrne s solzami v očeh. Bolečina po injekciji je hujša, kot je bila pred njo. Dobi tudi recept za protibolečinske tablete in masažni gel.

Na poti domov se ustavimo pri lekarni. Urška in Sara me čakata v avtu, jaz pa grem dvigniti zdravila. Gel je bilo potrebno plačati. Pred mene v vrsto vskoči neka starejša gospa, ki je očitno ugotovila, da je vrsta za izdajo zdravil z receptem krajša, kot tista, v kateri je že čakala in piše “IZDAJA BREZ RECEPTA”. Ostanem miren in kljub veliki skušnjavi v sebi zadržim zvrhan kup nezavidljivega besednjaka. Ko končno pride na vrsto, gospa začne s farmacevtko razglabljati o njenih izločevalnih težavah.. Tu sem že začel pisati njun dialog, pa sem raje izbrisal vrstice.. Ni važno. Končno dobim zdravila in se vrnem v avto.

Z Urško se pogovarjava o tem, da zaradi prejete injekcije in vseh zdravil, ki jih bo najverjetneje morala uživati, ne sme dojiti. Tako je rekel zdravnik. “Po injekciji 2 dni nikakor ne, po tabletah pa tudi odsvetujem.” V primeru nadaljevanja težav, lahko dobi predpisano terapijo z injekcijami, kjer 11 dni prejme vsak dan po eno injekcijo. Koliko dni brez dojenja je to? Začneva razmišljati o tem, kako na to pripraviti Saro, kako s črpanjem ohraniti proizvodnjo mleka, da se bo Sara kljub temu po težavah lahko ponovno dojila. Urška jo doji vsaj še 2-3 krat na dan. Sari pred popoldanskim spanjem po navodilih, na embalaži adaptiranega mleka, pripravim 200ml obrok. Popije približno slabo polovico flaške, a ne zaspi. Vsa je nemirna in jokava. Ta dan je že itak slabo razpoložena. Urška se odloči poklicati dr. Golobovo, vodjo IBCLC Slovenije, ki nam je že v času prvih težav z dojenjem z veliko vnemo, skrbjo in odgovornostjo pomagala takoj, brez odlašanja. Zdravnica se prav razjezi nad nevednostjo zdravnikov, ki svojim pacientkam odsvetujejo dojenje, kadar prejmejo takšna zdravila, kot jih je prejela Urška. Večina sestavin ne prehaja v mleko, nekatere le v primerih izredno velikega doziranja, pa še takrat te sestavine nimajo vpliva na doječega dojenčka. Možna bi lahko bila edino povečana zaspanost. Glede na odmerke, ki so bili predpisani Urški, to sploh ne bi bil primer, in z njenim zagotovilom je Urški priporočila, da z dojenjem vsekakor nadaljuje. To je bila najboljša informacija ta dan in Urški se je zazdelo, da je že od tega bolečina bolj znosna. Skoraj nemudoma je podojila Saro. Po dojenju je tudi Sara bila vidno boljše volje in do konca dneva veliko bolje razpoložena, čeprav ta dan ni veliko pojedla.

(Zdaj sem že nekajkrat pošteno kihnil.. Vstal sem se in si obrisal poln nos.. Se tudi mene kaj loteva?)

Današnji dan je bil še vedno podoben večrajšnjemu, a smo se malo že privadili. Urška Sare ne more dvigovati, zato jo prestavljam, prenašam ipd. jaz. Lahko pa npr. stoji pri previjalni mizi in Saro previje, ali pa sedi pri njej na tleh in se z njo igra. Sara občano zakašlja, nos je poln. Pojedla ni veliko tega, kar smo ji danes ponudili. Najbolj sem bil razočaran, ko ni hotela jesti skrbno pripravljene juhe z zelenjavo in koščki piščančjega mesa. No, dokler ji Urška lahko ponudi dojenje, nam zaradi občasnega zmanjšanega apetita ni potrebno skrbeti. Na spehodu nismo bili. Z avtom smo se odpeljali do Urškine babice in se raje na njenem dvorišču naužili potrebnega svežega zraka. Sem spet omenil avto? Ja, žal. Ali pa na srečo, da sem lahko tisto cev popravil. Vprašanje je, kako dolgo bo tako. Očitno mi avto ne neha pripravljati presenečenj. Grrr…

Želim si, da bi prihodnji dnevi bili prijetnejši od tega vikenda in da bi Urška kar se da hitro in dobro okrevala. S Saro potrebujeva zdravo in fit mamo. Z upanjem na boljši jutri..

7 comments April 22nd, 2007

Kako na svoje? Bodi Rom!

V včerajšnji oddaji Trenja je bilo govora o ureditvi Romskih naselij, verjetno kot posledica “dokončne” ureditve bivališča znani romski družini iz Dečje vasi pri Ambrusu na obrobju Ljubljane. Ok. Kadar razmišljam o tem, kako bi si naša družina uredila svoje bivališče, navadno končam že pri ošvrknjenem pogledu na cene. Cene parcel, cene stanovanj, cene hiš, dovoljenj, vpisov, prepisov, davkov, .. Hja, če imaš srečo in dovolj visok prihodek, za katerega hodiš v službo, ki je tudi ni lahko dobiti, boš dobil taki-i-onaki stanovanjski kredit in nekoga, ki ti bo vsaj preostalo polovico življenja dihal za vrat, medtem, ko boš vsak mesec stokal ob pogledu na svoj TRR, ki ga krediti neusmiljeno razjedajo. Če pa si Rom, pa država ali lokalne oblasti razmišljajo o tem, da ti ponudijo v odkup zemljo, na kateri že itak živiš in na kateri si si zgradil eno orn’g hišo (ste jih vidli na posnetkih?). In po kakšni ceni? Vsaj petkrat nižji, kot je sicer cena zemljišč. Za 6 EUR / kvadratni meter!!! Ah seveda, ker imaš tam že črnogradnjo, je treba plačati še kazen, da bo mir. To je plus 600 EUR. Ej, svaka vam čast, Romi.

.. ker ga ni bolj ubogega Slovenca od Roma

2 comments April 20th, 2007

Komu nameniti 0,5% od dohodnine?

Ministrstvo za finance (Davčna uprava RS) je na svoji spletni strani objavilo Seznam upravičencev do donacij za leto 2007 z besedilom:

V Uradnem listu RS št. 30 z dne 3. 4. 2007 je objavljena Uredba o namenitvi dela dohodnine za donacije, katere priloga je Seznam upravičencev do donacij za leto 2007.

Kar zajeten seznam, dolg 72 strani. Če na seznamu ni vaše priljubljene ustanove, društva, zavoda, verske skupnosti, ipd., potem odločitev zagotovo ne bo lahka. Pozivi, komu nameniti svoj del dohodnine, prihajajo od povsod. Nekateri so si ob tej priložnosti izdelali spletne strani, kar je mogoče celo dobra poteza, saj jih tako lahko bolje spoznamo. Ne poznam kriterijev za uvrstitev nekoga na ta seznam, a se mi že po bežnem pregledu zdi, da so nekateri želeli to izkoristiti v svoj lasten prid. No, ne morem soditi o tem. Vsak se bo sam odločil. Želim povdariti, da je vseeno smiselno še drugič premisliti, kdo našo pomoč potrebuje bolj. In teh se spomnimo tudi takrat, ko to nihče ne zahteva od nas, ali nas mora kako drugače k temu vzpodbuditi.

Moja strategija bo takšna, da bom skušal poiskati ustanovo, ki je v svojem dosedanjem delu sama bila uspešna pri pomoči drugim, predvsem otrokom, in ima jasen cilj porabe dobljenih sredstev.

Ena izmed takšnih je gotovo Ustanova za novo pediatrično kliniko v Ljubljani.

Add comment April 20th, 2007

Garderoba

V ponedeljek je na račun padla plača. In skoraj tako hitro tudi odplavala.. V preteklem mesecu nam je avto požrl vse, kar je bilo za požreti, še ves tisti “extra money”, ki smo se ga tako razveselili in si obetali lepše letošnje počitnice. Vseeno ne bom pustil, da bi nas to preveč prizadelo in si bomo počitnice proti koncu poletja zagotovo privoščili. In to kako!

Z Urško sva se dogovorila, da ji od svoje plače dam nekaj EUR, s katerimi mi bo kupila par novih kosov oblačil. Zakaj? Ker se meni ne ljubi izbirati in tratiti časa v trgovinah, sploh se mi pa stvari zmeraj zdijo predrage, nepotrebne, ali pa mi niso všeč. Ker je moja obstoječa garderoba že precej načeta, sva ta dogovor vseeno sklenila. Urška še meni, da bi si moral izbirati bolj “mladostna” in “modna” in “športna” oblačila. Seveda bi si jih, če ne bi potreboval tudi bolj klasičnih zadev, v katerih se lahko pojavim tudi v službi. Saj ne govorimo o raznih oblekah, sakojih in fancy-špensi-lesketajočih čevljih, ampak normalnih oblačilih: kavbojke, srajce, .. Ne-razcefrano, ne-viseče, ne-prepotegnjeno, ne-oguljeno, ne-razcefrano.. Je pa baje ravno takšno v modi. Kaj pa vem. Njen predlog je zato bil dobrodošel in z veseljem sem “veselje do nakupovanja” prepustil njej. Jaz sem ostal doma in se posvetil Sari.

Za nekaj več kot 70 EUR in 20 porabljenih minut v trgovini (če se ne motim) sem dobil:

• črne lanene hlače (z vrvico v pasu, ki bi zame morala biti namenjena bolj popuščanju, kot zategovanju)
• črno, bombažno, malenkost debelejšo in kar ozko majico na kratek rokav (evo mojih radiatorjev.. samo pri meni so “rebra” mehka)
• majico na dolgi rokav z ozkimi belo – sivimi črtami (takšne res potrebujem)
• bombažni pulover na kapuco (menda zdaj vsi take nosijo, pa ga bom še jaz)

Mogoče si Urška želi, da bi bil videti nekaj let mlajši?

1 comment April 19th, 2007

Kahlica

Do danes je kahla bila shranjena na dosegu roke in pripravljena, da jo, kakor hitro bo Sara začela “pokati face”, podstavimo pod njeno rit. Zjutraj je plenička bila polna in to na sveže. Potem se je znova začelo: šobljenje ustnic, široko odrpte oči, zardela lička. Urška jo je odvila, ko je kupček že bil narejen. A kazalo je, da to ne bo končno olajšanje, zato je Sara hitro dobila kahlico pod rit. In pokazala, da ima svoj namen!

12 comments April 18th, 2007

Komentarji

Približno od takrat, ko sem blog preselil pod svojo streho, sem opazil, da skoraj več ne dobimo komentarjev. Res, da še vedno ne dela pošiljanje obvestil, ko kdo napiše komentar, a redno čekiram WP Dashboard, kjer lahko takoj vidim, ali je prispel kakšen nov komentar. Najprej sem že mislil, da je kaj narobe s kakšnimi nastavitvami in bralci enostavno ne morete napisati komentarja, oz. se ta ne shrani. Poizkusil sem sam sebi napisati komentar in je vse bilo ok. Do včerajšnjega dne je zadnji komentar napisala Andr3jka, 23. marca. Ravno, ko sem se spravil pisati ta post pa opazim, da sem dobil kar dva odziva od Nine. Po tem sodeč sklepam, da tehnični del sistema deluje. Kaj je torej pravi razlog?

• Premalo časa za branje tako (ne)pomembnih zapisov (gužva v službi, ..)
• Trenutno neaktualna tematika (starševstvo pa to)
• Zamere (le čemu?)
• Neažurirane povezave (iz parenthood.wordpress.com -> blog.zvitek.net)
• Cenzuriranje (v skoraj enem letu pisanja sta bila cenzurirana mogoče dva zares nesramna in neumestna komentarja nekega naključnega mimoidočega)
• Drugo

Saj res vsak zapis ni vreden komentiranja, se strinjam, in tudi namen bloga ni privabljanje bralcev zato, da bi dajali svoj “first-” ali “second- opinion” na naše življenje, ker bi to bil naš cilj. A je vseeno bilo vedno luštno prebrati kometar koga, ki se je videl v naših dogodivščinah, ali pa jih je sam že doživel na enak ali drugačen način. V komentarjih smo našli še veliko vzpodbude in lepih mislih, katerih bi zagotovo vsak bil vesel.

Naj tega ne jemle kdo kot nagovarjanje h komentiranju. Komentiranje bi naj bilo spontano in sproščeno. Je le moje razmišljanje o tem, da obstaja kakšen poseben razlog, ki bi ga mogoče bilo potrebno vzeti pod drobnogled..

8 comments April 18th, 2007

Pozdrav iz Vareje

Dedi nam je poslal nekaj spominčkov iz našega obiska ..

Maš. Včasih naš hišni maček, sedaj vaška lenoba.

Sonček.

“Evo! Tako jaz motiviram atija, da se malo prešvica”.

Add comment April 16th, 2007

Reklamni oglasi

.. sem jih umaknil iz bloga, ker sem ugotovil: “.. da zastonj reklame pa res ne bom delal!”

Add comment April 16th, 2007