Sobota, kot si je ne želim več

April 22nd, 2007

Obetala se je prijetna aprilska sobota. Lepo vreme, zmerne temperature, ne prav veliko obveznosti, itd.

Zjutraj sva z Urško ugotovila, da se je Sarin, že nekaj dni trajajoč, prehlad okrepil. Nosek je stalno poln, ko kihne hitro planemo brisati dve gosti svečki. Njen glas je ponovno simpatično, a zagotovo nič kaj prijetno, hripav.

Še od prejšnjega dne sem se obremenjeval s tem, kako popraviti neko gumijasto cev pri motorju avtomobila, ki se je odtrgala od mesta, kjer je bila pritrjena s kovinsko objemko. Nekoč sem že menjal objemko, ker originalna ni bila več dovolj močna, da bi cev obdržala na mestu, kjer bi morala biti. Ali je bila nova objemka preostra, preveč zategnjena, ali pa je guma pod vplivom vročine in obremenitev izgubila svojo trdnost in prožnost. Obetal se mi je nov, po prvih ocenah spet kar zajeten strošek. Vsaj kakšnih 100 EUR, če ne več, glede na obliko cevi. Mala malica glede na stroške z avtomobilom nedolgo nazaj, bi kdo rekel. Ja, je mala malica, če jo imaš. Jaz je nimam in 100 EUR trenutno nimam od kje privleči, da ponovno nekaj zamenjam na avtomobilu. Dovolj je ostalih razlogov za potrošnjo tega denarja. Odločil sem se, da skušam cev zakrpati, ali kako drugače ponovno fiksirati, sam.

Vzamem Jenny in greva na sprehod. Mimogrede stopiva do trgovine in kupiva nekaj za zajtrk. Ko se vrneva domov, Urška leži na kavču, Urškin oče zraven nje s Saro v rokah. Sploh nisem opazi kaj nenavadnega. Umijem Jenny tačke in se vrnem v kuhinjo, da začnem pripravljati mizo. Takrat mi Urška pove, da jo je zagrabilo v križu medtem, ko je skušala dvigniti Saro. Zelo jo boli in skoraj se ne more premakniti. Oh, fino. Namesto, da bi ji ponudil tolažbo, sem jezen, ker vem, da nam bo to povzročilo nove težave, poleg tega mi ni vseeno, da mora ob tem še trpeti bolečine. Sara je že začela pokašljevati, bila je vedno bolj nemirna in občutljiva. Urška je ni mogla dvigovati. Pojemo zajtrk, umijem in oblečem Saro. Gremo k dežurnemu zdravniku, kar v ruško ambulanto. Tam najprej skušamo ignorirati skoraj nesramno sprejemno sestro, ki je po našem prihodu skoraj pol ure ni iz zdravnikove ordinacije, čeprav je v njej poleg nje samo še zdravnik in nobenega pacienta. Urška končno vstopi v ordinacijo in se vrne s solzami v očeh. Bolečina po injekciji je hujša, kot je bila pred njo. Dobi tudi recept za protibolečinske tablete in masažni gel.

Na poti domov se ustavimo pri lekarni. Urška in Sara me čakata v avtu, jaz pa grem dvigniti zdravila. Gel je bilo potrebno plačati. Pred mene v vrsto vskoči neka starejša gospa, ki je očitno ugotovila, da je vrsta za izdajo zdravil z receptem krajša, kot tista, v kateri je že čakala in piše “IZDAJA BREZ RECEPTA”. Ostanem miren in kljub veliki skušnjavi v sebi zadržim zvrhan kup nezavidljivega besednjaka. Ko končno pride na vrsto, gospa začne s farmacevtko razglabljati o njenih izločevalnih težavah.. Tu sem že začel pisati njun dialog, pa sem raje izbrisal vrstice.. Ni važno. Končno dobim zdravila in se vrnem v avto.

Z Urško se pogovarjava o tem, da zaradi prejete injekcije in vseh zdravil, ki jih bo najverjetneje morala uživati, ne sme dojiti. Tako je rekel zdravnik. “Po injekciji 2 dni nikakor ne, po tabletah pa tudi odsvetujem.” V primeru nadaljevanja težav, lahko dobi predpisano terapijo z injekcijami, kjer 11 dni prejme vsak dan po eno injekcijo. Koliko dni brez dojenja je to? Začneva razmišljati o tem, kako na to pripraviti Saro, kako s črpanjem ohraniti proizvodnjo mleka, da se bo Sara kljub temu po težavah lahko ponovno dojila. Urška jo doji vsaj še 2-3 krat na dan. Sari pred popoldanskim spanjem po navodilih, na embalaži adaptiranega mleka, pripravim 200ml obrok. Popije približno slabo polovico flaške, a ne zaspi. Vsa je nemirna in jokava. Ta dan je že itak slabo razpoložena. Urška se odloči poklicati dr. Golobovo, vodjo IBCLC Slovenije, ki nam je že v času prvih težav z dojenjem z veliko vnemo, skrbjo in odgovornostjo pomagala takoj, brez odlašanja. Zdravnica se prav razjezi nad nevednostjo zdravnikov, ki svojim pacientkam odsvetujejo dojenje, kadar prejmejo takšna zdravila, kot jih je prejela Urška. Večina sestavin ne prehaja v mleko, nekatere le v primerih izredno velikega doziranja, pa še takrat te sestavine nimajo vpliva na doječega dojenčka. Možna bi lahko bila edino povečana zaspanost. Glede na odmerke, ki so bili predpisani Urški, to sploh ne bi bil primer, in z njenim zagotovilom je Urški priporočila, da z dojenjem vsekakor nadaljuje. To je bila najboljša informacija ta dan in Urški se je zazdelo, da je že od tega bolečina bolj znosna. Skoraj nemudoma je podojila Saro. Po dojenju je tudi Sara bila vidno boljše volje in do konca dneva veliko bolje razpoložena, čeprav ta dan ni veliko pojedla.

(Zdaj sem že nekajkrat pošteno kihnil.. Vstal sem se in si obrisal poln nos.. Se tudi mene kaj loteva?)

Današnji dan je bil še vedno podoben večrajšnjemu, a smo se malo že privadili. Urška Sare ne more dvigovati, zato jo prestavljam, prenašam ipd. jaz. Lahko pa npr. stoji pri previjalni mizi in Saro previje, ali pa sedi pri njej na tleh in se z njo igra. Sara občano zakašlja, nos je poln. Pojedla ni veliko tega, kar smo ji danes ponudili. Najbolj sem bil razočaran, ko ni hotela jesti skrbno pripravljene juhe z zelenjavo in koščki piščančjega mesa. No, dokler ji Urška lahko ponudi dojenje, nam zaradi občasnega zmanjšanega apetita ni potrebno skrbeti. Na spehodu nismo bili. Z avtom smo se odpeljali do Urškine babice in se raje na njenem dvorišču naužili potrebnega svežega zraka. Sem spet omenil avto? Ja, žal. Ali pa na srečo, da sem lahko tisto cev popravil. Vprašanje je, kako dolgo bo tako. Očitno mi avto ne neha pripravljati presenečenj. Grrr…

Želim si, da bi prihodnji dnevi bili prijetnejši od tega vikenda in da bi Urška kar se da hitro in dobro okrevala. S Saro potrebujeva zdravo in fit mamo. Z upanjem na boljši jutri..

Entry Filed under: Družinske, O dojenju, Princeska