Archive for May, 2007
Sara je v bolnišnici precej občutljiva. Edino mama ji je v tolažbo in na srečo je lahko stalno ob njej. Ob obisku se me je sicer razveselila in sem jo lahko vzel v naročje, jo cartljal, a najlažje ob navzočnosti mame. Seveda je mama mojo prisotnost hotela izkoristiti za osvežitev in zaužitje obroka, ki jo je že skoraj mlačen čakal v sobi za mame. Takoj, ko je mama odšla, je Sara jokala. Le težko sem jo potolažil in našel stvari, ki so se ji zdele dovolj zanimive, da je pozabila na jok. Ko se je mama vrnila, se je jok seveda ponovil, dokler je ni vzela v naročje. Medtem je tudi Sara dobila svoj obrok. Pšenični zdrob z žličko čokolade v prahu. Mmmm, je bil dober. Sara je z užitkom pojedla kar nekaj žličk. V bolnišnici je hrana boljša, ker je veliko bolj sladka, kot doma. Verjetno zato, ker bolnim otrokom, ki imajo navadno slabši apetit, takšna hrana bolj tekne.
Sara vam pošilja pozdrave in se zahvaljuje za dobre želje! 
May 30th, 2007
Že takoj prvi dan, .. ma ne. Že kar prvo uro v bolnišnici, če se preveč ne motim, je Urška naletela na dve “ta pravi” izjavi bolnišničnega osebja.
Izjava “baje kao”
Urška se napoti h kolegici, ki jo sreča na istem oddelku bolnišnice, da jo povpraša, kako in kaj je z njenim otrokom. Ustavi jo oseba in vpraša, kam je namenjena. Potem ji oseba odgovori:
“Tja ne morete iti, ker ima mali baje kao kri na blatu.”
Izjava “Katastrofa”
Urška pokliče osebo in prosi, če Sari lahko popusti zapestnico, ki jo je dobila na zapestje ob sprejemu, ker se ji zdi, da je ta pretesna. Oseba odgovori:
“Vam bom prinesla drugo zapestnico. Vete, otrok to rabi v primeru katastrofe, da vemo kdo je.”
May 30th, 2007
Vročina
Danes bi bil osmi dan, od kar je Sara dobila vročino. V prvih nekaj dneh se je celo zgodilo, da je za kratek čas temperatura padla na normalno vrednost in smo si lahko privoščili kratek sprehod. Mislili smo že, da bo kmalu bolje. Potem je vročina ponovno narastla. Najhuje je bilo zadnje dni. Takšna je bila izmerjena temperatura v Sarinem ušesu v nedeljo pozno popoldan:
Kljub temu se je Sara kar dobro počutila. Večino časa je bila dobre volje, se igrala z igračami, pogovarjala s svojim značilnim “Ej” in “Ejhch”, ipd. Temperature nismo zbijali za vsako ceno, a zadnje dni je le bilo potrebno poseči tudi po paracetamolu.
Sirupa ni želela sprejeti, a po mojem zato, ker je mislila, da jo želimo z njim hraniti. Hrana pa ji ni preveč dišala. Pojedla je le kakšno žličko ob ponujenem obroku, a se je zato toliko bolj cartljala na mamini dojki.
Slaba izkušnja
V soboto je Sara obiskala dežurno pediatrinjo. Ta je opravila ustrezen pregled: grlo, ušesa, dihanje, bitje srca, pretipala je trebušček. Sara se ji je brez težav prepustila. Zdravnica s pregledom ni ugotovila nikakršnih težav. Žal zaradi vikenda, ni bilo mogoče opraviti laboratorijskih preiskav, zato nam je svetovala, da v ponedeljek obiščemo svojo zdravnico. Urška je želela, da Sari ponovno izmerijo temperaturo, da bi lahko dobili primerjalni rezultat. Sestra je opozorila, da temperaturo merijo v ritki z živosrebrnim termometrom. “Hja, pa dajte. To bo za Saro prvič.” Za Saro je to bil preveč neprijeten občutek in v tistem trenutku je planila v kričeč jok. Takšen, da je še sestra postala nekoliko nervozna in nam je ob Sarinem kričanju skušala dati kar nekaj “pametnih” nasvetov, ob tem se ni mogla načuditi, da Sara še nikoli ni dobila kakšne svečke in nam tega, kako se svečka vstavi, niso pokazali že pri rednem preventivnem pregledu. Zakaj pa bi? Ko je Sari vstavila svečko, je le še naredila piko na i in v Sari vzbudila obrambni mehanizem.
Obisk urgentne ambulante v bolnišnici
Ker sva z Urško v nedeljo zvečer opazila, da ima Sara rahlo napihnjen trebuh, in ker je ta dan bila temperatura res visoka, sva sklenila, da obiščeva dežurnega zdravnika v bolnišnici. Še predno sva Saro začela oblačiti, je začela pritiskati. Napolnila je pleničko, potem še kahlico. V kahlici je bilo opaziti kapljico krvi na blatu, a sva to pripisala morebitni manjši poškodbi pri dajanju svečke, ki jo je dobila kakšno uro pred tem. Sara je na poti do bolnišnice zaspala.
V bolnišnici ni bilo pretirane gužve. Urška je počakala v avtu, jaz pa sem oddal zdravstveno kartico. Sara se je prebudila tik pred sprejemom. V ordinaciji jo je čakala mlada (verjetno ne preveč vešča otrok) zdravnica in dva reševalca, od katerih je en, najverjetneje za svoj kratek čas, služil kot neprimeren asistent. Sari ji skušal izmeriti temperaturo v ušesu s skoraj enakim termometrom, kot smo ga brez težav uporabljali doma. Sara je jokala, a še zdaj mi ni jasno, kako dec ni mogel tisti dve do tri sekunde obdržati konico termometra na mestu in normalno, predvsem pa pravilno, izmeriti temperature. Mogoče zato, ker so se mu roke preveč tresle, ali pa zato, ker se ni zavedal, da s svojim “poizkušanjem”, čeprav dobronamernim, otroka še bolj nervira. Da je bila zadeva še neokusna, pa smo pri tem morali vohati smrad še nedolgo nazaj pokajene in ugasle cigarete na njegovih rokah. Tako “pripravljeno” je Urška Saro, ki je je že bil en sam krik, položila na mizo za pregled. Ko je zdravnica želela pregledati njeni ušesi, tam prisotna sestra Sare ni mogla obvladati in je z ustreznim prijemom držati dovolj na miru. Po pozivu zdravnice je prišel eden od “asistentov” in uporabil trši, zaneslivejši prijem. Seveda ne bo podrobneje opisoval, kakšna je bila Sarina reakcija na to početje. Zdravnica po pregledu ni ugotovila nepravilnosti in nas je napotila na pregled k dežurnemu pediatru v sosednjo stavbo. Tam nas je sprejela zares prijazna, nežna in že dobor izkušena sestra, ki je Sari brez večjih težav še enkrat izmerila temperaturo. Tudi tokrat je bila celo pod vrednostjo 37°C. Kmalu je prišel še zdravnik, prav tako prijazen, a odločen in ponovil že pred tem opravljen pregled. Prijaznost ni bila dovolj, zato je tudi Sara ponovila svoj nastop. Zdravnik je priporočil ležanje doma s kontrolo temperature, napet trebuh pa je verjetno bil posledica napenjanja, ki je minilo, ko je Sara že doma s tem sama opravila.
Obisk izbrane pediatrinje
Odločila sva se, da počakava še kakšen dan, predno obiščemo Sarino izbrano zdravnico. Morda temperatura pade in se stanje popravi. Tudi v ponedeljek je temperatura ves dan bila visoka. Enako ponoči. Proti jutru pa je temperatura padla in zjutraj že bila normalna in to brez uporabe zdravil za zniževanje vročine. Z Urško sva bila nadvse vesela, a vseeno sva se odločila, da obiščemo svojo zdravnico. Pred pregledom se je zdravnica izprašala Urško o poteku boletzni. Medtem je sara sedela na mizi med Urško in zdravnico in glavo obračala malo proti zdravnici, malo k mami. Zamišljeno, mogoče malo nezaupljivo, z napol odprtimi usti. Dokler ni sledil pregled. Zdravnica je Saro pregledala in ugotovila to, kar so že mnogi pred njo: nič. Sara je pregled prestalajala z jokom. Napoteni smo bili v laboratorij na odvzem krvi in urina. To smo tudi pričakovali, zato je Urška Sari že zjutraj namestila urinsko vrečko. Bila je prazna.
Pri veterinarju
Odločili smo se, da medtem, ko čakamo na izvide krvi in da se napolni vrečka z urinom, odpeljemo Jenny k veterinarju. Že pred dvema tednoma smo morali Jenny opeljati na pregled, ker je imela prebavne težave. Sračka. Samo teklo je iz nje. Dobila je injekcijo in nekaj tabletk. Zadeva se je umirila praktično takoj. Pred dvema dnevoma pa opazim, da ima na blatu kri. Ja, zdaj pa še to. No, itak je tudi čas za cepljenje. Sara je bila že zelo utrujena, na poti do veterinarja je uspela le za kratek čas zatisniti oči. Skoraj uro in pol smo potrebovali, da smo uredili z veterinarjem. Jenny je dobila nov komplet tablet in injekcijo cepiva proti steklini. Mogoče je kriva hrana, predvidevam, da trenutna vreča, saj prej nismo imeli težav, pa smo uporabljali isto hrano. Hmm..
Izvid
Ravno, ko se odpravljamo od veterinarja in se veselimo, ker je Sara pošteno napolnila urinsko vrečko, kličejo Urško iz zdravstvenega doma. Takoj se moramo vrniti, ker je izvid krvi “zelo slab”. No, pa sva prebledela, oba. Še bolj ob pogledu na Saro, ki ta dan že res izgledala popolnoma zdrava. V grlu se nama je naredil cmok. Vsedemo se v avto, ko Urška verjetno zaradi nastale situacije razlije urin iz vrečke. Sreča je bila, da ga je nekaj vseeno ostalo in upala sva, da bo dovolj za laboratorijsko preiskavo. V centru mesta je bila že poštena prometna gužva, zato sta Urška in Sara odhiteli naprej k zdravnici, jaz pa sem skušal najti parkirni prostor. Ko sem se jima pridružil, smo skupaj čakali na izvide urina. Urin je bil bister, v preteklih dneh tudi nisva opazila, da bi Sara imela kakršnekoli težave pri lulanju, ali da bi plenice imele drugačen vonj. Izvid je potrdil to, na kar je že kazal rezultat analize krvi. Nekje je infekcija, najverjetneje na sečilih. Zdravnica nas je napotila v bolnišnico.
Sprejem v bolnico
Na sprejem smo čakali v pritličju pediatrije. Saro, že vidno utrujeno in zaspano, sva zaposlila z barvicami in drugimi igračami, ki so na voljo otrokom. Po približno pol ure čakanja nas je sprejela mlada in prijazna zdravnica. Saro je ponovno pregledala. Enak postopek, enak upor. Izprašala nas je o dotedanjem poteku bolezni, tudi o našem splošnem zdravju in morebitnih zdravstvenih težavah v družini. Skoraj eno uro je povzemala podatke, pisala poročilo in pripravila dokumentacijo za sprejem na oddelek. Medtem je Urška Saro podojila, Sara pa je zaspala v njenem naročju. Ne za dolgo. Na pol v snu smo odšli na oddelek. V majhno sobico so k še enemu otroku pripeljali posteljico za Saro. Sestra, po starosti sodeč bi rekel, da še pripravnica, nam je rekla, naj saro slečemo do golega. A??? Če pa je mogoče največ 20°C v sobi, pa še klima skozi rahlo piha. “Jo je treba preobleči?”, sem vprašal. “Ja.”, je rekla sestra. “No, potem pa bomo počakali, da nam prinesete majčko, saj otrok ne more biti nag pri tej temperaturi.”, sem rekel. “Otrok bo pregledan.”, pravi. Čakaj, čakaj.. Če pa je bila pravkar pregledana, že drugič ta dan. Brez temperature, brez vnetih ušes, z normalnim dihanjem in utripom. Kaj za vraga, je treba še enkrat pregledovati? Potem pride zdravnica, ki urno izvrši pregled in Saro ponovno razpi… u božju m… “Tine, ne ga srat, potrpi. Bodi tiho.”, sem rekel sam sebi in se ugriznil v jezik. Ura je bila pol ena. Sara je kazala, da bo končno zaspala. Poslovil sem se. Jenny me je že eno uro in pol čakala v prtljažniku avtomobila na pakirišču bolnice. Moral sem jo odpeljati domov in se čimprej vrniti v službo.
Še ni bilo dovolj
Na poti v službo dobim od Urške SMS: “Koncno zaspala. Na rokico so ji nastavili kanalcek, ker ji bodo dovajali zdravila. Odnesli so jo v ordinacijo, kjer so to naredili brez mene. Ne predstavljas si, kako je jokala”. Prav, kanalček mora biti, tudi brez navzočnosti mamice je mogoče to lažje narediti, ampak, saj je komaj zaspala, pa so jo že spet “dali v obdelavo”. “Glavno, da sedaj spi.”, sem se tolažil.
Diagnoza
Natančne diagnoze še ne poznamo. Obstaja sum vnetja na sečilih, morda celo na ledvicah, kar bodo pokazale nadaljne preiskave. Dobiva antibiotik intravenozno, danes gre na ultrazvok. Vsaj do petka ostaneta v bolnišnici. Upam na najboljše.
Enter your password to view comments May 30th, 2007
Sara je po današnjem pregledu pri svoji izbrani zdravnici in laboratorijskih izvidih bila napotena na zdravljenje in nadaljne preiskave v mariborsko bolnišnico. Kljub izredno visoki temperaturi, trajajoči že osmi dan, je Sara skozi bila dobro razpoložena, danes zjutraj pa temperature ni bilo več.
Ker obstaja sum infekcije, Sara in Urška do nadaljnega ostajata v bolnišnični sobi, s prepovedjo izhodov ali celo sprehodov po hodnikih.
Sara je v zadnjih dneh prestala nekaj ponavljajočih se pregledov, ki so jo več kot dovolj utrudili, vsaj eden med njimi je bil povsem nepotreben: pregledana je bila pri sprejemu v bolnišnico, potem pa le nekaj minut za tem na oddleku, kjer so opravili popolnoma enak pregled in dobili popolnoma enake rezultate, kot jih je dobila zdravnica pri sprejemu in smo jih imeli napisane na papirjih, ki smo jih na oddleku oddali. Grrrr… Te ma da bi…
Sara in Urška sta, utrujeni od slabo prespanih noči in napornega dneva, sedaj prepuščeni bolnišnični negi. Upam, da bodo rezultati preizkav in zdravljenja čim boljši in čim prejšnji.
Visoka temperatura v nedeljo zvečer
Sirup bi bilo lažje vzeti, če Sara ne bi mislila, da jo želimo z njim nahraniti
Le tako smo lahko ustavili krvavitev iz prstka iz katerega je bila odvzeta kri.
P.S.
Več o tem lahko preberete v prispevku “Kako smo prišli v bolnico”. Geslo za zaščitene objave dobite na mojem naslovu.
May 29th, 2007
Včeraj sta štorklji dobili družbo. Obiskala ju je tretja štorklja ali pa štorkljač. Na balkonu sem opazoval, kako sta stari stanovalki skušali prepoditi neželjeni obisk. Nad Rušami so švigale tri sence. Konkurenca?
May 25th, 2007
Sari vročine ni bilo potrebno zbijati. Včeraj je ni več bilo in smo si lahko privoščili daljši sprehod. Sara je uživala v bodiju na kratek rokav, bosa v sandalih, s pravimi poletnimi hlačami, zavihanimi do kolen. Namesto vozička smo uporabili njeno novo kolo. Lahko napišem samo, da v tem kolesu resnično strašansko uživa, kar smo tudi posneli s kamero. Mogoče mi kdaj uspe pripeti kakšen posnetek.
May 25th, 2007
Sara je včeraj prvič v dobila vročino. Urška me je poklicala v službo in rekla, da ji je izmerila vročino 38.7°C potem, ko se je zbudila iz popoldanskega spanca. Bila je vsa vroča, želela se je le stiskati in cartljati. Predlagal sem, da počakata, dokler ne pridem domov in se odločimo, ali bi bilo potrebno oditi k zdravniku. Do takrat naj jo obleče tako, da ji ne bi bilo vroče in poskrbi, da v stanovanju ne bo prepiha. Ko sem prišel domov, je Sara še vedno bila vsa topla z rdečimi lički. Urška ji je ponovno izmerila vročino. Bila je nekoliko nižja, a še zmeraj preko 38°C. Popoldan smo preživeli tako, kot ponavadi. Sara ni prav veliko jedla, jo je pa Urška zato že pred popoldanskim spanjem podojila. Na obisk je prišla še Darja in Sara je spet uživala v brskanju po njeni torbici. Kasneje smo se igrali še z novimi Lego™ Duplo kockami, kanglico in lopatkami, ki so nova pridobitev preteklega tedna, darilo dedija Jožeta. Tako je popoldan prehitro mineval, Sara pa se je počutila vedno bolje. Proti večeru je Urška morala iti na sestanek UO naše pleh muzike in s Saro sva ostala sama. Skočila sva v banjico in malo čofotala. Potem sem jo zavil v kopalni plašček in odnesel v dnevno sobo na previjalno mizo, kjer sem jo naoljil in oblekel. Ker sem za seboj pustil kup stvari, ki jih je bilo potrebno pospraviti, sem Saro posadil na igralno podlogo. Kakšne pol ure se ni pustila motiti pri preučevanju bodija, ki sva ga pred kopanjem slekla. Medtem sem vse lepo pospravil in Sari pripravil stekleničko mleka. Dvomil sem, da ga bo želela piti, saj je še pred Urškinim odhodom pojedla skoraj pol velike skodelice zmiksanih jabolk in banane. No, za vsak slučaj, ker včeraj ji je bila ena steklenička mleka premalo. Posadil sem jo na ležalnik. Seveda ni bila zainteresirana za mleko. Odšla sva v spalnico. Kmalu je zaspala tesno privita k meni, z dudo v ustih. Dudo sem ji vzel iz ust in jo pokril z brisačo. Nisem želel, da bi ji bilo prevroče.
Zjutraj ji je Urška ponovno izmerila temperaturo. 37,4°C je pokazal termometer. Kaže, da bo še vse vredu in bo temperatura kmalu normalna. Pravzaprav, je tudi ta temperatura že normalna. Kaj je bil razlog za vročino, ne vem. Mogoče vroč sončen dan, rast novega zobka ali kaj drugega. Najpomembneje je, da je vročina padla in nismo rabili obiskati zdravnika.
May 23rd, 2007
Zvečer Sara zaspi v zakonski postelji. Ko se z Urško odpraviva spat, jo položiva v njeno posteljico, ki je tik ob najini. Včasih je bila nekoliko odmaknjena, a je Sara postala med spanjem preveč živahna, tako da sva jo primaknila tesno ob rob zakonske postelje. Ponoči, ko se Sara prebudi, jo Urška ponovno vzame k sebi in tam navadno tudi ostane. Navadno zato, ker jo včasih Urška vseeno vrne v posteljico, če ne zaspi skupaj z njo.
Tako je bilo tudi prekvčeraj zvečer. Ko sem se včeraj zjutraj prebudil, sta obe sladko spali na Urškini strani. Urško je zjutraj prebudilo Sarino nežno kramljanje. Odpre oči in pogleda, o čem teče zgodba. Pogleda na eno stran proti posteljici, Sare ni. Pogleda v posteljico, Sare ni. Pogleda na drugo stran postelje, Sare ni. Če jo pa vendar sliši! Potem se nagne čez mojo stran postelje in pogleda k tlom, kjer je navadno Jenny-ina blazina. Jenny včasih spi v spalnici, a takrat blazina konča ali pod posteljo, ali pri omarah, redko ostane na istem mestu. In ko Urška takole pogleda k tlom, vidi Jenny-ino blazino, na kateri sedi Sara. Sara se veselo nasmeji.
Mmmmm… Imate na svojih posteljah ograjice? Kakšna ideja?
May 22nd, 2007
Približuje se Sarin prvi rojstni dan in to se je že začelo poznati. Tako je za svoj prvi rojstni dan od Ome in Karlota dobila svoje prvo kolo. Res ni to njeno prvo pomožno sredstvo za povečanje mobilnosti, a žal avtomobilček ni imel pravega pogona.
Pri načrtovanju kolesa je proizvajalec posvetil veliko več pozornosti pogonskemu delu prevoznega sredstva, kot je to storil proizvajalec avtomobilčka. Pogonski del kolesa se namreč sestoji iz dovolj dolgega droga, za katerim stoji starš in s poljubno silo potiska ter hkrati krmili svojega otroka na (v) kolesu medtem, ko ta udobno in varno sedi v njegovem naslonjaču, lahko tudi stoji, ob tem glasno vzklika svoj “Ej!”, pritiska na klobuček slončka, ki s svojim grozno! lepim petjem opozarja, da lahko nekoga pošteno poškropi. Poskakuje, se nagiba sem in tja, starš pa s tisto ročko v roki mora poskrbeti za to, da otrok prehitro ne izkusi prve lekcije fizike. Zares domiselno je tole. He, he.
Še več domišljije pa je proizvajalec namenil tistemu, ki se loti sestavljanja takšnega kolesa. Na razpolago je približno šest sličic, pod vsako je kar za celi stavek dolg tekst, ki je sicer napisan v slovenščini, a bi zaradi mene lahko bil tudi v kitajščini, saj bi mi enako koristil. Predno se je ati prepustil domišljiji, je skrbno izbral orodje: križni izvijač in klešče. Kasneje je bilo potrebno poseči še po kuhinjskem nožu, vžigalniku, francoskemu ključu, še enih kleščih, papagajkah, prav bi prišlo tudi kakšno kladivo, občasno sem si zaželel kar macolo.
Lotil sem se sestavljanja kolesa. Kje pa so vijaki? Ah, so že vsi priviti. Že? Ja, jih bo potrebno odviti in z njimi priviti ustrezen del kolesa. Tako se je začelo utrujajoče odvijanje in privijanje vijakov, skakljanje in iskanje matic in podložk po podu ter pod pohištvom, k temu je sledilo še površno čiščenje “privlečenega” prahu, .. Ustavil sem se na polovici, pogoltnil en Lekadol, spil nekaj požirkov že čisto ohlajene kave in počakal, da me mine glavobol. Nekje vmes je Urška dala Saro spat. Stisnil sem zobe in si zadal nalogo sestaviti kolo, še predno se Sara prebudi. Kmalu so spet tekle debele kaplje mrzlega znoja in kmalu sem bil pred tem, da svoj projekt zaključim. Ostal mi je le še kos tankega jeklenega droga, očitno krmilna os. Hm.. Gruntam, kako jo vpeti. Evo. Luknja tu, luknja tam, in to je to. Ja, amapak potem moram razdreti pol bicikla, da lahko to os vpnem tako, kot mora biti. Razdrem pladenj za noge, ki je bil najbolj napoti in z malo sile pritrdim os. Evo ga. S krmilno palco skušam obrniti sprednje kolo, pa se z njim zvija celi pladenj za noge. Jebemtiš. To ni dobro. Odmontiram, obrnem drugače, pritrdim, probam. Tudi ni dobro, zdaj vleče na drugo stran. Hmm.. Globoko vdihnem, še enkrat. Ma k… gleda, saj ne rabi biti čisto tako, kot je na sliki, pa naj os gre tam kjer želi, ne po sredini. Zmontiram, bajka! Špila. Upam le, da Sari ne bo na poti, ko bo sedela na kolesu. Potem najdem še strehico, ki samo čaka, da jo vtaknem v vodilo. Nimaš se kaj zmotiti, saj je vodilo narejeno tako, da je držalo strehice lahko obrnjeno samo v eno smer. In katero? Napačno! Iščem način, kako popraviti. Preostalo mi ni drugega, kot da naredim novo luknjo v držalo strehice in vijak privijem na drugo stran. Ok. Zdaj je vredu, samo, da je strehica nekam čudno nagnjena. Vzamem papagajke, zagrabim pregibni spoj med strehico in nosilno osjo, potem pa s surovo silo svojega telesa skušam vse skupaj obrniti v pravo smer. K sreči spoj ostane neuničen, le strehice ne gre več dvigovati, saj je očitno za sam spoj postala pretežka. Eh, čemu sploh strehica? Jo dam na stran.
Ko sem vse postoril in še nisem pospravil orodja, se je prebudila Sara. Minili sta skoraj dve uri, od kar sem se lotil sestavljanja kolesa. Saro posadimo na kolo in takoj se prične predstava “Pokaži kaj znaš, tudi to, kar še nihče ni videl!”. Predstava je odtehtala ves moj trud in že se veselim njenih novih vragulij. Že slišim: “Ej! Brm, Brm!”
May 21st, 2007
Admin: “Danes in jutri so možni občasni izpadi strežnika zaradi vzdrževalnih del na električnem omrežju.”
May 17th, 2007
Previous Posts
