Moje prvo kolo

May 21st, 2007

Približuje se Sarin prvi rojstni dan in to se je že začelo poznati. Tako je za svoj prvi rojstni dan od Ome in Karlota dobila svoje prvo kolo. Res ni to njeno prvo pomožno sredstvo za povečanje mobilnosti, a žal avtomobilček ni imel pravega pogona.

Pri načrtovanju kolesa je proizvajalec posvetil veliko več pozornosti pogonskemu delu prevoznega sredstva, kot je to storil proizvajalec avtomobilčka. Pogonski del kolesa se namreč sestoji iz dovolj dolgega droga, za katerim stoji starš in s poljubno silo potiska ter hkrati krmili svojega otroka na (v) kolesu medtem, ko ta udobno in varno sedi v njegovem naslonjaču, lahko tudi stoji, ob tem glasno vzklika svoj “Ej!”, pritiska na klobuček slončka, ki s svojim grozno! lepim petjem opozarja, da lahko nekoga pošteno poškropi. Poskakuje, se nagiba sem in tja, starš pa s tisto ročko v roki mora poskrbeti za to, da otrok prehitro ne izkusi prve lekcije fizike. Zares domiselno je tole. He, he.

Še več domišljije pa je proizvajalec namenil tistemu, ki se loti sestavljanja takšnega kolesa. Na razpolago je približno šest sličic, pod vsako je kar za celi stavek dolg tekst, ki je sicer napisan v slovenščini, a bi zaradi mene lahko bil tudi v kitajščini, saj bi mi enako koristil. Predno se je ati prepustil domišljiji, je skrbno izbral orodje: križni izvijač in klešče. Kasneje je bilo potrebno poseči še po kuhinjskem nožu, vžigalniku, francoskemu ključu, še enih kleščih, papagajkah, prav bi prišlo tudi kakšno kladivo, občasno sem si zaželel kar macolo.

Lotil sem se sestavljanja kolesa. Kje pa so vijaki? Ah, so že vsi priviti. Že? Ja, jih bo potrebno odviti in z njimi priviti ustrezen del kolesa. Tako se je začelo utrujajoče odvijanje in privijanje vijakov, skakljanje in iskanje matic in podložk po podu ter pod pohištvom, k temu je sledilo še površno čiščenje “privlečenega” prahu, .. Ustavil sem se na polovici, pogoltnil en Lekadol, spil nekaj požirkov že čisto ohlajene kave in počakal, da me mine glavobol. Nekje vmes je Urška dala Saro spat. Stisnil sem zobe in si zadal nalogo sestaviti kolo, še predno se Sara prebudi. Kmalu so spet tekle debele kaplje mrzlega znoja in kmalu sem bil pred tem, da svoj projekt zaključim. Ostal mi je le še kos tankega jeklenega droga, očitno krmilna os. Hm.. Gruntam, kako jo vpeti. Evo. Luknja tu, luknja tam, in to je to. Ja, amapak potem moram razdreti pol bicikla, da lahko to os vpnem tako, kot mora biti. Razdrem pladenj za noge, ki je bil najbolj napoti in z malo sile pritrdim os. Evo ga. S krmilno palco skušam obrniti sprednje kolo, pa se z njim zvija celi pladenj za noge. Jebemtiš. To ni dobro. Odmontiram, obrnem drugače, pritrdim, probam. Tudi ni dobro, zdaj vleče na drugo stran. Hmm.. Globoko vdihnem, še enkrat. Ma k… gleda, saj ne rabi biti čisto tako, kot je na sliki, pa naj os gre tam kjer želi, ne po sredini. Zmontiram, bajka! Špila. Upam le, da Sari ne bo na poti, ko bo sedela na kolesu. Potem najdem še strehico, ki samo čaka, da jo vtaknem v vodilo. Nimaš se kaj zmotiti, saj je vodilo narejeno tako, da je držalo strehice lahko obrnjeno samo v eno smer. In katero? Napačno! Iščem način, kako popraviti. Preostalo mi ni drugega, kot da naredim novo luknjo v držalo strehice in vijak privijem na drugo stran. Ok. Zdaj je vredu, samo, da je strehica nekam čudno nagnjena. Vzamem papagajke, zagrabim pregibni spoj med strehico in nosilno osjo, potem pa s surovo silo svojega telesa skušam vse skupaj obrniti v pravo smer. K sreči spoj ostane neuničen, le strehice ne gre več dvigovati, saj je očitno za sam spoj postala pretežka. Eh, čemu sploh strehica? Jo dam na stran.

Ko sem vse postoril in še nisem pospravil orodja, se je prebudila Sara. Minili sta skoraj dve uri, od kar sem se lotil sestavljanja kolesa. Saro posadimo na kolo in takoj se prične predstava “Pokaži kaj znaš, tudi to, kar še nihče ni videl!”. Predstava je odtehtala ves moj trud in že se veselim njenih novih vragulij. Že slišim: “Ej! Brm, Brm!”

Entry Filed under: Princeska