Živalski vrt

Včeraj se nam je že zjutraj obetal čudovit, vroč poletni dan. Škoda bi bilo, da ga ne bi izkoristili za kakšen zanimiv izlet. Do morja je skoraj malo predaleč, gužva bo na cesti, pot kar precej košta za en dan, ob 11. uri iti na morje za en dan je tudi malo prepozno. Padla je ideja, da se odpeljemo v ljubljanski živalski vrt. Da bi le avto vzdržal. Od kar je bil na popravilu, še ni bil preizkušen na daljši poti. No, pa naj bo to ena takšna preizkušnja. Pokličemo še kolege v Ljubljano, če se nam pridružijo in odrinemo na pot.

Pri izhodu iz drugega tunela iz smeri Tepanje – Celje avto pri pospeševanju cukne. Začne utripati lučka z rumeno špiralo. “Aha. Pa je. Ode još jedna diza.” Kot po jajcih se odpeljemo naprej do prvega počivališča, to je bilo le kakšna dva kilometra pred nami. Tam avto ustavim, ugasnem, počakam in še enkrat prižgem. Lučka ne gori več. Pot nadaljujemo, a sem tokrat res nežen do stopalke za plin.

Ob napovedanem času se pripeljemo v Domžale, kjer počakamo Silvota, Sandro in Niko, da se pripravijo in skupaj krenemo v smeri ZOO. Kmalu stojimo pred vhodom in tudi sam sem bil vesel, da bom po dolgem času spet videl nekaj eksotičnih živali. Edini obisk živalskega vrta, ki se ga še bežno spomnim, je bil v Los Angelesu leta 1996 in obisk See Worlda v San Diegu istega leta. No, slednjega se spomnim malo bolje, ker mi je aqua svet pač bolj zanimiv. Nekoč sem s starši, še kot majhen otrok, bil v zagrebškem živalskem vrtu, a se tega praktično ne spomnim več. Skratka, imel sem se česa veseliti. Za naju z Urško je karta bila za vsakega 6 EUR. Čeprav imajo otroci do drugega leta starosti prost vstop, vseeno dobijo vstopnico z zneskom 0 EUR.

Takoj pri vhodu smo videli nekaj rac in gosk ter par majhnih opic, ki so bivale kar med njimi. Le nekaj korakov naprej se da vstopiti na pravo kmečko dvorišče, kjer se sprehajajo mini pujsi, kozlički in jagenjčki. Navajeni so obiskovalcev, zato smo se jih lahko brez skrbi dotaknili in jih pobožali. Enega radovednega pujsa smo morali nagnati, ker nam je štofiril po stvareh, naloženih v košari vozička. Ob tem dvorišču je stal bazen z morskima levoma. Eden od njih je plaval, kot da je to njegova dnevna služba, on pa v polni delovni zagnanosti. Plaval je od enega do drugega konca bazena, neutrudno, z istim tempom, verjetno je še sapo jemal zmeraj na istem mestu. Izza grmovja in dreves smo že lahko videli iztegnjene vratove žiraf in zebre. Potem se je počasi začel vzpon, ki so se mu naši prijatelji iz prakse izognili takoj ob vznožju, kjer je kletka s šimpanzi. Tukaj je Sara najbolj uživala. Opice so ji bile tako všeč, da se jim je na glas smejala. Ker smo mi bili prvič obiskovalci tega ZOO, smo se odločili, da kljub vročini in s Saro v vozičku premagamo strm klanec in si ogledamo še druge živali. Res lepa sta bila tigra. Mislim, da bengalska. Nisem preveril na tabli, poznavalec pa tudi nisem najboljši. Lena od vročine sta poležavala v senci in si oblizovala orjaške šape. Videli smo še rjava medveda, volkove, celo vrsto raznih živali z rogovjem, sove, jastrebe, črne in bele štorklje .. Ko smo se po klancu spustili do otroškega igrišča, je Sara že spala. Privoščili smo si osvežujočih nekaj požirkov hladne pijače in si ogledali še skromen vivarij.

Po obisku živalskega vrta smo se odpeljali le nekaj kilometrov naprej do Gostilne pod Rožnikom. Ogromen letni vrt je bil skoraj poln. Gostilna ponuja predvsem srbske jedi iz žara. Kljub veliki gneči smo bili neverjetno hitro postreženi, in ne bi pretiraval, če bi rekel, da smo hrano imeli na mizi v naslednjih desetih minutah. Račun je na zelo gostiteljski način poravnal Silvo in obljubili smo, da se rade volje odolžimo ob njihovem obisku našega konca.

Na poti domov je Sara prav neverjetno uživala vsakič, ko smo se peljali čez predor. Bele in rdeče lučke v oranžno obarvanem ambientu so ji očitno bile posebej všeč. Na obraz je narisala izraz takšne sreče, da bi lahko zajokal. Hvala za vse predore na poti Lj – Mb!

In tako smo preživeli čudovit dan državnosti.

2 comments June 26th, 2007

Skozi objektiv

Dodal sem novo kategorijo povezav z naslovom “Skozi objektiv”, kjer se bo občasno pojavil kakšen link do naših slik. Najdete v desnem stolpiču.

Add comment June 26th, 2007

Pregled prestavljen

Za jutri napovedan kontrolni pregled in preiskava MCUG sta prestavljena na naslednji mesec zaradi odsotnosti zdravnika. Mi smo pa že komaj čakali, da se tega rešimo. Preventivno jemanje antibiotika se nadaljuje..

Add comment June 26th, 2007

Jenny ni več prava ženska

Dolgo smo odlašali. Več kot tri leta. Odločitev, ki jo sprejmeš prez vednosti ali možnosti odločanja bitja, ki ga s tem postaviš na operacijsko mizo in mu daš vzeti precej tistega, kar izraža njegovo bit – spol. Poizkusili smo že prej, a dvakrat tik pred gonitvijo, tako da je načrt padel v vodo in smo si kar malo oddahnili. Težko je utemeljiti takšno odločitev. Mogoče je naš razlog bil ta, da je včasih bilo težko “naganjati” tiste pse, ki so se prosto sprehajali po vasi in nas v času trajanja gonitve skoraj niso pustili priti na dvorišče. Problematičnih je bilo nekaj tistih, ki so namesto, da bi jo ucvrli vstran, pokazali zobe. In sedaj, ko je z nami še Sara v vozičku, je misel na to, da bi se lahko ob tem kaj zgodilo, skoraj strašljiva.

Jenny je sterilizirana. Leži na svoji blazini in le tu in tam (kakor pravkar) privzdigne glavo in pogleda, ali je doma. K veterinarju sem jo odpeljal ob deveti uri zjutraj, nekaj čez poldne sva že bila v avtu na poti domov. Najtežje je bilo oditi, ko je Jenny dobila narkozo in jo je veterinar odnesel na mizo. Med čakanjem sem razmišljal samo o tem, kaj prestaja zato, ker smo mi tako hoteli. A vendar se zavedam, da tako mora biti in kljub veliki ljubezni do živali je potrebno vedeti, da živali pač so v podrejenem položaju.

Želim si, da Jenny kmalu okreva. Da si bomo še dolgo lahko izmenjevali medsebojno ljubezen in bo tako čez čas lažje tudi njej. Pred nami je podaljšan vikend, zato ni problema, da ne bi mogli, kolikor je mogoče, skrbeti za njeno dobro počutje.

6 comments June 22nd, 2007

Nova posteljica

Do včeraj smo imeli lepo, preprosto otroško posteljico. Ko sem jo sestavljal, je Sara bila še v maminem trebuhu. To je bilo posebno doživetje, kot bi pletel gnezdo svojemu prihajajočemu otročičku. Prekvčeraj ponoči se zbudim. Sara je jokala, Urška jo je skušala tolažiti. Takoj sem videl, da Urška ni prav dobre volje, utrujena in razjarjena. “Glih zdaj bom to posteljo s vsem vred f…. skozi okno!” ????? Opa, kaj je zdaj to? Nekaj ni vredu. “Kaj pa je?”, sem skoraj s strahom vprašal. Skuša mi razložiti situacijo.

Posteljico sva postavila tik ob najino posteljo, da lahko Urška ponoči Saro vzame iz posteljice k sebi. Posteljica ima dvižno stranico, ki pa je tudi spuščena še vedno precej višja od roba najine postelje. Stranico sem skušal odstraniti, a potem posteljica hoče razpasti. Očitno brez ene stranice ne gre. Zato je potrebno Saro dvigovati čez to stranico, kar pa ni tako enostavno, kot se mogoče zdi.

Če je posteljica na desni strani, Sara na sredini in Urška na levi, lahko Urška počepne na postelji, dvigne Saro, se po kolenih s Saro v rokah odplazi do posteljice, skloni čez ograjo in jo položi na jogi. Hm, s Saro v naročju se ni luštno po kolenih plaziti čez tričetrt širine postelje.

V drugem primeru je Urška na sredini, posteljica še vedno na desni strani in Sara na levi. Če Saro privzdigne in se obrne za 180° do posteljice, ampak je za toliko potem obrnila tudi Saro. Noge bi bile tam, kjer je glava in obratno. Torej je potrebno kar precej spretnosti, da pri tem Sare ne obrne in po možnosti še kam udari, pazi, da ji pri tem ne spodrsne in se Sara ne prebudi.

Prav to se je zgodilo prekvčeraj. S Saro sta rahlo udarili ob ograjo posteljice in skoraj bi ji smuknila iz rok. Saj je blazina pod njo, a tudi nekaj centimeterski padec na blazino v spečem stanju bi bil dovolj za še bolj neprespano noč. Tudi sam sem imel težave Saro zvečer dati spati v njeno posteljico, ko je pred tem že zaspala na ta veliki postelji. Se kar namučiš.

To je bil dovolj dober razlog, da sem prebrskal po Bolhi in v bližini našel primerno, večjo posteljico, ki se ji da odstraniti ena stranica. Včeraj smo jo prevzeli v Mariboru. Kupiti smo morali še vzmetnico. Ker smo se oglasili še na koščku črešnjevega štrudla pri moji mami, smo se domov vrnili komaj malo pred deveto uro zvečer. Sara je spala že med vožnjo k moji mami, tako da ni bila preveč zaspana, pravzaprav je bila zelo razpoložena, igriva in dobre volje.

Ko smo se vrnili domov, sem najprej moral vse kose nove posteljice znositi iz avta v tretje nadstropje in v prtljažniku nazaj zmontrati kletko za Jenny, ki sem jo v Mariboru demontirati, da smo lahko v prtljažniku peljali posteljico in jogi. V spalnici sem demontiral staro posteljico in sestavil novo. Urška je zamenjala posteljnino. Za sabo je bilo treba še pospraviti in prezračiti spalnico. Ura? Sara in Urška sta se vlegli v posteljo malo pred polnočjo. Sara? Ja, ona bi se še kar igrala. Vem, moramo narediti malo reda in prej hoditi spati. Ampak če Sara popoldan zaspi, zvečer ni zaspana. Tudi dnevi so sedaj še dovolj dolgi in vroči, da se na sprehod odpravljamo kasneje. Šele po sedmi uri zvečer. Pač hodimo spati kasneje. Urška in Sara si zjutraj itak lahko privoščita kolikor želita dolgo lenarjenje v postelji.

To izgleda bolj kot nadgradnja zakonske postelje, kot samostojna otroška posteljica.

Add comment June 19th, 2007

Puzanje

Jaz sem za svoj prvi rojstni dan naredil prve korake, Sara pa je nekaj dni pred svojim rojstnim dnem začela puzati. Ne, ne po vseh štirih. To bi bilo preveč enostavno za njo. Njena tehnika mora biti drugačna: eno nogo pokrči pod rit, drugo po na pol iztegne naprej pred sebe. Skloni se naprej in se upre na roke. Potem se s tisto nogo spredaj povleče naprej, skoraj tako, kot bi hotela vstati. Res je to malo drugačna tehnika, a zanjo učinkuje. Sedaj lahko doseže poljuben konec dnevne sobe, se odkobaca po žogo, ki jo je odkotalila iz svoje igralne podloge, pride do televizije in brez obotavljanja odstrani zelo moteč pokorvček, ki pokriva gumbe, in še kaj. Začuda pa ne odpira (še) elementov, tistih spodnjih, ki so ji najbolj dosegljivi. Občasno se ob elementu ali mizi vstane in začne vzklikati, kot kakšen oficir na bojišču svoji četi. Miza je po novem stalno polna odtisov drobnih dlani.

Add comment June 19th, 2007

Praznovanje tretjič

Tokrat smo Sarin rojstni dan proslavili še s prijatelji. Dobili smo se v Moji Pizzeriji in imeli smo se prav fino. V skoraj domačem ambientu, na preprosti vrtni terasi, je prostora dovolj za vse: grizljanje pizze, metanje žoge in igranje s psom, guganje z otrokom, in če imate s seboj kakšno dekico, si jo lahko mirno razgrnete na tla in nanjo posadite svojega malčka. Tako smo naredili tudi mi. Ob mizah smo na tla pogrnili nekaj dekic, tja zvrnili celo torbo igrač, dodali tiste, ki jih je Sara dobila za rojstni dan in otroci so se imeli s čim zaposliti. Starejši otroci smo tako lahko bili sproščeni in brez skrbi, da bi kateremu od njih postalo dolgčas. Še se bomo kdaj vrnili.

4 comments June 19th, 2007

Posvetovalnica pri enem letu

Vse ok, razen, da je Sara še vedno zelo razdražljiva, že samo ob pogledu na zdravstveno osebje. Čeprav so se vse gospe zares trudile, da so bile prijazne in ustrežljive do Sare.

• Teža: 8000g
• Dolžina: 69 cm
• Glavica: 44 cm
• Prsa: 45 cm

Redno cepljenje pri enem letu smo zaradi jemanja zdravil prestavili za en mesec.

Add comment June 13th, 2007

Praznovanje drugič

Včeraj je bil Sarin rojstni dan, ki smo ga tokrat že drugič proslavili. Ko sem se vrnil iz službe, smo najprej na hitro nekaj pojedli, potem pa brž odhiteli ven na sprehod in v trgovino. Ob šestih bi naj prišla Sarin dedi in Nevenka. Da bi Sara bila fit, je bil pred tem planiran še kratek počitek v postelji. Torej, gužva. Sara je zaspala nekaj minut pred šesto. Od sobote ni več ostalo nobenega koščka odlične omine torte, in tudi če bi, bi njena kvaliteta včeraj že bila vprašljiva. Zato smo kar v trgovini kupili eno mini čokoladno tortico, ki bi bila ravno pravšnja za pohrustat.

Dediju in Nevenki sem naročil, naj pokličeta po telefonu, ko bosta prispela pred blok, ker Sara spi. Zakaj? Ker sicer morata pozvoniti na zvonec domofona, da jima lahko nekdo odpre vhodna vrata v blok, zvonenje pa vzburi Jenny in začne na ves glas lajati. Sara tega skoraj nikoli ne presliši. Ko sta poklicala, sem se jima odpravil naproti, da odklenem vhodna vrata. Prišla sta s šopkom rož, na zadnjem obisku pozabljeno denarnico, obogateno z evrskim bankovcem in eno veeeeliiiiiko torto. Joj. Zdaj bi me pa bilo prav sram iz hladilnika potegniti tisto čokoladno kepo biskvita iz trgovine. In kdo bo pojedel toliko torte?

Sara se je kmalu prebudila. Popili smo belo kavo in se počasi lotili torte. Torta je bila odlična, še najbolj je spominjala na kremno rezino, podloženo z biskivtom in oblito z izvrstnim sladkornim prelivom. Lepo okrašena, z okraski tako zelo užitnimi, da si je deda Joža celo pustil eno rožico za na konec. Potem ponovno zazvoni. “Gogi je, je prišel po ključe”, reče deda Joža. Kmalu na hodniku slišimo, da to ni Gogi ampak približno polovica družine Lazar. Sandra, mati in glava družine, je pripeljala Pet’rco in Jakeca, da presenetijo Saro in ji voščijo ob rojstnem dnevu. Sandra zmeraj poskrbi za presenečenja in res je tudi ta obisk bil lepo presenečenje. Sara je dobila krasno oblekico in jo potem imela oblečeno skoraj ves preostanek praznovanja. Torta je veliko lažje stekla v promet, spakirali smo še nekaj kosov za drugo polovico družine, ki pa je morala zaradi urejanja kuhinje ostati doma. Zadnje kose torte je Urška odpeljala svoji babici in njeni sestri Liziki, medtem ko sem jaz skopal in pripravil Saro za spanje.

Preživeli smo krasen Sarin prvi rojstni dan. Kmalu pripravljamo še tretje praznovanje, ki bo namenjeno druženju s prijatelji. Želim si, da bi nekoč lahko vsa ta praznovanja združili v eno in priredili rojstno-dnevno zabavo na lastnem vrtu.

Si je Sara kaj zaželela?	Sara skuša Jakecu nekaj povedati

Add comment June 13th, 2007

Halo, halo

Se vozimo iz mesta domov. Šli smo zamenjati sandalčke, ki jih je Sara dobila za njen prvi rojstni dan. Potem smo se v mestu še srečali s Sarino babi in skupaj polizali nekaj kepic sladoleda. Torej, ko se tako vozimo domov, po dolgem telefonskem pogovoru Urška da Sari v roke telefon, da se z njim lahko malo ukvarja. Naenkrat začne Sara čudno čebljati in vmes se sliši njen “Ej”. Čisto zares si je sama prislonila telefon na uho in se pogovarjala, kot malo pred tem njena mama. Papagajček, ti! Urška jo je slikala s telefonom, zato je slika malo slabša.

1 comment June 13th, 2007