Before & After

.. ali, “Ko je mami dost’ fsega”

2 comments July 26th, 2007

SMS

Urška je pravkar od mene prejela SMS. Brez, da bi jaz kaj vedel o tem. Ko je zacingljalo, je Sara v rokah imela moj telefon.

Sporočilo se je glasilo: “D”.

Bom moral biti pozoren na izpiske, ki mi jih vsak mesec pošlje operater?

3 comments July 24th, 2007

Prvi korak(i)

Naj napišem, da je Sara shodila? Ne. Bom napisal, da je naredila prvi samostojni korak.

Kadar Sara stoji na mestu, jo lahko izpustiš in bo sama stala. Dokler ji ne bo postalo malo “čudno” in se bo vrgla na rit ali prijela kakšne opore. Ampak kar dolgo vzdrži, tako stoječki.

Podobno je bilo v soboto, ko smo bili na dvorišču pri Sarini babici. Tam je postavljena gugalnica in ne moremo iti mimo, da Sare ne bi malo zagugali. Ko ji do guganja ni bilo več, sem jo postavil na noge in skupaj sva naredila nekaj korakov. Potem sem jo izpustil in je stala. Urška jo je poklicala in Sara je levo stopalo dvignila ter premaknila za nekaj centimetrov naprej. In hopla, sem jo že ulovil, predno bi padla na rit.

Včeraj smo se med popoldandanskim sprehodom srečali z Ano, ki je bila na obisku pri Andreji, Žiga in Iztok pa sta se ravno takrat pripeljala domov. Malo smo poklepetali. Jaz sem čepel, Sara pa je stala pri mojih kolenih. Počasi sem jo spustil in je stala. Naredila je najprej prvi korak z eno nogo nato še drugega z drugo nogo. Potem jo je rahlo zaguncalo in sem jo ulovil, da spet ne bi končala na ritki.

2 comments July 24th, 2007

Ekološka

Avtomobili serije NASCAR vozijo na 110-oktanski, osvinčeni bencin in z eno dirko povzročijo večje onesnaženje kot šoštanjska termoelektrarna v celem letu.

Vir: Revija Joker, št. 98, letnik 2001

Op. V enem letu se nabere za več kot 40 takšnih dirk. Toliko o ekološki ozaveščenosti največjh onesnaževalcev – Američanov.

Add comment July 24th, 2007

Protected: MCUG pregled je za nami

Pre mesecem in pol smo obiskali dežurnega zdravnika, ker je Sara že nekaj dni imela visoko vročino. Kmalu sta Urška in Sara pristali v bolnišnici, saj se je izkazalo, da je šlo za resnejšo infekcijo sečil. Ker obstaja približno 30% verjetnost, da je razlog infekcije prirojena napaka na sečilih, zaradi katere se nesterilni urin iz mehurja vrača nazaj v sečevod in tako okuži tudi ledvice, smo bili napoteni na ultrazvočno presikavo s pigmentom MCUG, ki lahko takšno napako ali potrdi ali ovrže. Za naju z Urško je bilo čakanje na preiskavo precej neprijetno, saj sva predvidevala, da Sara preiskave ne bo prenašala brez maksimalnega upora, strahu in vznemirjenja, kot je to bilo že v času bivanja v bolnišnici in nekaj dni po tem. Kljub temu sva vedela, da je takšna preiskava nič v primerjavi s tem, kar preživljajo otroci, ki so zares bolni.

Sara je bila hospitalizirana in je ohranila dobro razpoloženje celo po tem, ko jo je sestra vzela in odnesla v ordinacijo, da ji vzamejo kri in vstavijo kateter. Jokati je začela “komaj”, ko je sestra začela pripravljati pribor za odvzem krvi, čeprav naju z Urško ni bilo v ordinaciji. Seveda se je jok hitro stopnjeval in trajal kakšnih deset minut, dokler nam Sare niso vrnili z že vstavljenim katetrom. Kmalu je nehala jokati in skupaj smo odšli v ambulanto za ultrazvočni pregled. Le eden od straršev je lahko bil zraven in ker je Urška Saro že imela v naročju, je bila ona tista, ki je bila ves čas preiskave z njo in asistirala, saj je Sara kljub nenehnemu upiranju in joku morala ležati mirno, najprej na hrbtu, potem še na trebuhu, medtem pa je praznila mehur, ki so ji ga po katetru polnili z radiološko tekočino.

Pregled ni trajal dolgo. Čez dobrih deset minut, je bilo vse za nami in tudi kateter so odstranili že takoj po pregledu v ambulanti. Vrnili smo se na oddelek in čakali na rezultat. Sara se je dovolj umirila, da je lahko zaspala. Utrujena od joka je ves čas spanja milo ihitala. Zbudila se je dobre volje in uspela se je kar dobro spoprijateljiti s svojo cimro Anejo. Po nekaj administrativnih zapletih, ko smo že bili prepričani, da bomo morali nadaljevati z jemanjem antibiotika in čakati na vrnitev zdravnice, ki nas je obravnavala prvič, iz dopusta, da nam sporoči rezultate izvidov, smo kljub temu prišli do rezultatov še isti dan. UZ je pokazal, da refluksa ni in lahko prekinemo s preventivno antibiotično terapijo (Primotrenom).

Olajšani od vsega vznemirjenja in pričakovanja rezultatov smo veseli odšli na kosilo v kitajsko restavracijo, nato pa domov.

Že tretji dan nas pesti visoka (poletna) vročina, temperatura (zunaj) se dvigne tudi do 37°C (v senci).

Enter your password to view comments July 18th, 2007

Radio

Sara je pripravljena za spanje. Odnesem jo v spalnico, da počakava mamo, ki je še v kopalnici. Posedem jo na posteljo, ona pa šus do roba, kjer se že prav mojstrsko obrne na trebuh z nogicami obrnjena proti robu postelje in zdrsne dol. Tudi iz sedežne že zna priti na enak način. Še preden skušam ugotoviti, kaj namerava, že pritisne na gumb radio-budilke in jo vklopi. Njena najljubša radijska postaja. Ha, se ji je zopet posrečilo? Ne, bilo je namerno. Zdaj že točno ve, kateri gumb mora pritisniti, da zaigra radio. To je eden izmed treh manjših okroglih gumbov, ki vklopi radio za 59 min, potem ga ugasne. Torej, če si Sara zaželi glasbe pred spanjem, že zna sama poskrbeti za to.

1 comment July 16th, 2007

Slamica

Prvič je Sara uspela potegniti sok skozi slamico že, ko smo bili na kosilu po obisku živalskega vrta. Od takrat naprej ji slamico večkrat ponudimo. Tako spije tudi nekaj kašastega ali drugačnega soka, ki ga sicer po flaški nikoli ni hotela piti. Za to je še vedno najboljša voda, izjemoma kakšen sladkan čaj, kadar so težave z zaprtjem. S slamico tudi ne spije veliko, saj vedno, kadar potegne za en majhen požirek, slamico da iz ust. In ponovi. Dokler se ji ljubi oz. se ji zdi zabavno.

Včasih Sara pije tudi iz kozarca, a je to manj praktično, ker ji nekdo mora kozarec prisloniti k ustom in počasi nagniti, pri tem pa obstaja velika verjetnost, da precejšnji del vsebine gre mimo Sarinih ust. Dolgo je skušala tekočino (ali kozarec) gristi. Zdaj že pije prez pomoči zobkov.

Poizkušali smo ji ponuditi pijačo tudi že v različnih lončkih: s silikonskim nastavkom, kavčuk – trdim nastavkom, plastičnim nastavkom, z ali brez ventila, .. Še najbolj ji je ugajal tisti z mehkim silikonskim nastavkom, a se je tudi tam precej polivala. Ko je imela kakšne težave z odvajanjem in smo želeli, da spije večjo količino tekočine, se je flaška vedno najbolj izkazala.

Počakajmo, da se nauči sama piti iz kozarca. Kakšni lončki neki, če pa vsi “ta veliki” pijejo iz “ta pravih” kozarcev!

Add comment July 12th, 2007

Obvladovanje hoje

Sara se je v nedeljo z držanjem za eno roko korajžno in brez padca na rit sprehodila od vhodnih vrat do mame v kopalnici (približno 5m). In bi lahko tako korakala še dlje. Če jo primemo za obe roki, se sploh ne trudi loviti ravnotežja, začne tekati in komaj jo obvladamo. Zato raje pustimo, da puza.

Na sliki je v oblekici, najnovejši modni pridobitvi od Marine iz Nemčije.

2 comments July 11th, 2007

Sedem

Hmm.. Prvič sem zasledil ta izraz “pofockan” v takšnem pomenu besede. V bistvu te nekdo vzpodbudi, in je sam bil vzpodbujen od drugega, da napišeš “svoje” na neko temo. Pofockala me je Zaspanka na temo “Sedem”. Predpostavljam, da je to lestvica sedmih najpomembnejših stvari v mojem življenju. Jaz jih bom navedel čisto na kratko, kot mi trenutno padejo na pamet:

1. DRUŽINA

Najprej smo to mi: Sara, Urška, tudi Jenny, ki ji včasih to, da je pes, ne daje enakega ranga v družini.
In nato družina, v kateri sem odraščal: mama, ati, Darja.

2. PRIJATELJSTVO

Biti in imeti dobre prijatelje. Čeprav je to relativen pojem in je zato zelo težko imeti dobre prijatelje, še bolj biti. Zato, da sem dober prijatelj, se lahko trudim sam. Manj pa je od mene odvisno, da je nekdo drug lahko moj dober prijatelj.

3. POŠTENOST

Hmm.. S tem se danes ni več za hvaliti. Svet je postal neizprosen in ne moremo več živeti po enakih načelih, kot nekoč. Čeprav me zavest k temu vedno sili.

4. LJUBEZEN

Do svojih bližnjih, živali, narave. Največja moja ljubezen je Sara.

5. SPOŠTOVANJE

Spoštujem svoje starše.

6. RAZUMEVANJE

Čeprav velikokrat sodimo o drugih, smo lahko enako pogosto v zmoti. Človeka je potrebno najprej poznati, šele potem lahko sodiš o njem. Ko se je rodila Sara, sem v porodnišnici opazoval novorojenčke. Tako zelo podobni so si bili. Za vse je bilo enako dobro poskrbljeno, nobenega od njih ni zeblo in nobeden od njih ni bil lačen. Človeka spremeni življenje. Tudi konec je za vse enak. Zato imejmo razumevanje drug do drugega.

7. SPROSTITEV

Veliko mi pomeni, če se lahko sprostim, če nisem obremenjen s tisoč različnimi mislimi. Sproščen sem na morju, v naravi. Sproščen sem, kadar vidim nasmeh na Sarinem obrazu in velikokrat, kadar me Urška ne jezi.

Add comment July 5th, 2007

Pri dobrem letu dni znam že kar nekaj

Mobitel (GSM mobilni telefon):

• Zdaj mi je že popolnoma jasno, čemu telefon služi. Daš si ga na uho in vanj intervalno govoriš “E, .. Ej, … E, ..”.
• Brez večjih težav, z malo zaigrane trme, dobim telefon in pokličem prijaznega gospoda, ki ga ne poznam.
• Če ati preveže babico na zvočnik telefona, zvočnik mimogrede izklopim. Kaj pa druge briga, kaj se medve z babico pogovarjava!
• Ustvarim SMS sporočilo, včasih ga pošljem, včasih ga samo shranim med osnutke.

Pilot (daljinski upravljalec za TV):

• To je tista stvar, ki jo je treba obrniti proti televiziji, predno pritisneš kakšen gumb.
• Če mi program ni všeč, ga preklopim.
• Znam dati bolj na glas (nisem se pa še naučila, kako dam na tišje).
• Če stisnem ta gumb, se vedno pokaže neka čudna slika.

Stolpič (glasbeni stolp):

• Tudi tukaj gumb raje vrtim v smer za bolj glasno, kakor obratno.
• Gumb “BAND” izklopi radijo.
• Če pritisnem poljubni gumb in se nič ne zgodi, hitro začnem pritiskati še ostale gumbe.

Jenny:

• Če mama in ati pozabita Jenny odstaviti posodo za vodo, se brž odplazim do nje in vanjo namočim obe roki. Potem z rokama (in rokavoma) v vodi čakam, da me kdo opazi.
• Kadar Jenny je brikete pazim, da jih ne poje preveč. Kar med njenim kosilom ji jih odmerjam.
• Rada jezim Jenny. Ko pridem do nje, jo potrepljam ona pa se želi umakniti. Ker ji ne pustim, začne lajati v mene. Kako je smešno, ko Jenny laja!
• Jenny imam zelo rada. Odpuzam se do nje in se z eno stranjo obraza stisnem k njej.

Akrobatske spretnosti:

• Odpuzam se do roba postelje. Tam se vsedem in z rokami primem za rob. Rit zelo počasi in previdno vlečem vse bolj h kraju, dokler se ne prekucnem in pristanem na vseh štirih – na preloženi odeji ob postelji, seveda.
• Zlahka splezam na kakšno nižjo oviro (Jennyino ležišče). Tudi priti znam iz njega. Roke naprej, čez rob, potem pa najprej ena, nato še druga noga. To se je bilo kar boleče naučiti, sem pred tremi dnevi pošteno štrbunknila s te blazine.
• No, to ravno ni akrobatska spretnost, je bolj čarovnija. Znam začarati, da polna torbica skoraj v trenutku postane prazna. Če v njej najdem kakšno sliko, jo rada pokažem.

Od danes naprej rišem!

Ok. Od tu nadaljujem jaz, ati, ki sem ponovno bil priča dogodku.

Urška je iz mize vzela namizni koledar, da bi vanj vpisala opomnik. Prosila me je, da ji iz šopa pisal na mizi dam eno, ki piše (hmm.. ta je b’la kar težka). Saro sem imel v naročju medtem, ko je Urška zraven naju vpisovala v koledar. Sara jo je potrpežljivo opazovala. Ni trajalo dolgo. Še kakšno minutko ne. Potem Urška pisalo odloži in ga v roke vzame Sara. S prstom pokaže na koledar. “Boš tudi ti, kaj dodala?”, se pohecam in ji pristavim koledar, ko pisalo že skoraj povsem pravilno drži v levi roki. Levi? No, saj je to šele prvič, ampak vseeno – ali to pomeni, da bo levičar? Če bo, bomo levičarji vsi, razen Jenny. Začne na rahlo čečkati. Spomnim se, da bi ji lahko pristavil list belega papirja, kamor bi lažje izlila svoj trenutni umetniški navdih. In tako je začela vlečti črte po papirju. Nastala je njena prva risba.

4 comments July 4th, 2007