Pri dobrem letu dni znam že kar nekaj

July 4th, 2007

Mobitel (GSM mobilni telefon):

• Zdaj mi je že popolnoma jasno, čemu telefon služi. Daš si ga na uho in vanj intervalno govoriš “E, .. Ej, … E, ..”.
• Brez večjih težav, z malo zaigrane trme, dobim telefon in pokličem prijaznega gospoda, ki ga ne poznam.
• Če ati preveže babico na zvočnik telefona, zvočnik mimogrede izklopim. Kaj pa druge briga, kaj se medve z babico pogovarjava!
• Ustvarim SMS sporočilo, včasih ga pošljem, včasih ga samo shranim med osnutke.

Pilot (daljinski upravljalec za TV):

• To je tista stvar, ki jo je treba obrniti proti televiziji, predno pritisneš kakšen gumb.
• Če mi program ni všeč, ga preklopim.
• Znam dati bolj na glas (nisem se pa še naučila, kako dam na tišje).
• Če stisnem ta gumb, se vedno pokaže neka čudna slika.

Stolpič (glasbeni stolp):

• Tudi tukaj gumb raje vrtim v smer za bolj glasno, kakor obratno.
• Gumb “BAND” izklopi radijo.
• Če pritisnem poljubni gumb in se nič ne zgodi, hitro začnem pritiskati še ostale gumbe.

Jenny:

• Če mama in ati pozabita Jenny odstaviti posodo za vodo, se brž odplazim do nje in vanjo namočim obe roki. Potem z rokama (in rokavoma) v vodi čakam, da me kdo opazi.
• Kadar Jenny je brikete pazim, da jih ne poje preveč. Kar med njenim kosilom ji jih odmerjam.
• Rada jezim Jenny. Ko pridem do nje, jo potrepljam ona pa se želi umakniti. Ker ji ne pustim, začne lajati v mene. Kako je smešno, ko Jenny laja!
• Jenny imam zelo rada. Odpuzam se do nje in se z eno stranjo obraza stisnem k njej.

Akrobatske spretnosti:

• Odpuzam se do roba postelje. Tam se vsedem in z rokami primem za rob. Rit zelo počasi in previdno vlečem vse bolj h kraju, dokler se ne prekucnem in pristanem na vseh štirih – na preloženi odeji ob postelji, seveda.
• Zlahka splezam na kakšno nižjo oviro (Jennyino ležišče). Tudi priti znam iz njega. Roke naprej, čez rob, potem pa najprej ena, nato še druga noga. To se je bilo kar boleče naučiti, sem pred tremi dnevi pošteno štrbunknila s te blazine.
• No, to ravno ni akrobatska spretnost, je bolj čarovnija. Znam začarati, da polna torbica skoraj v trenutku postane prazna. Če v njej najdem kakšno sliko, jo rada pokažem.

Od danes naprej rišem!

Ok. Od tu nadaljujem jaz, ati, ki sem ponovno bil priča dogodku.

Urška je iz mize vzela namizni koledar, da bi vanj vpisala opomnik. Prosila me je, da ji iz šopa pisal na mizi dam eno, ki piše (hmm.. ta je b’la kar težka). Saro sem imel v naročju medtem, ko je Urška zraven naju vpisovala v koledar. Sara jo je potrpežljivo opazovala. Ni trajalo dolgo. Še kakšno minutko ne. Potem Urška pisalo odloži in ga v roke vzame Sara. S prstom pokaže na koledar. “Boš tudi ti, kaj dodala?”, se pohecam in ji pristavim koledar, ko pisalo že skoraj povsem pravilno drži v levi roki. Levi? No, saj je to šele prvič, ampak vseeno – ali to pomeni, da bo levičar? Če bo, bomo levičarji vsi, razen Jenny. Začne na rahlo čečkati. Spomnim se, da bi ji lahko pristavil list belega papirja, kamor bi lažje izlila svoj trenutni umetniški navdih. In tako je začela vlečti črte po papirju. Nastala je njena prva risba.

Entry Filed under: Princeska