Archive for August, 2007
V nedeljo zjutraj se bomo vsedli v avto in odpeljali. Destinacija: Slatine, otok Čiovo, Hrvaška.
Tega mesta do letošnjega leta nisem poznal. Kar pet let smo pred tem hodili na otok Vis, enkrat vmes smo za spremembo bili v Biogradu, a zelo razočarani. Takrat Sare še ni bilo. Letos smo iskali lokacijo, s katere bi celina bila lažje dostopna, ki bi bila vsaj v bližini kakšnega “pravega” mesta, a kljub temu dovolj umirjena, da je primerna za sproščeno uživanje dopusta. Glede na to, da odhajamo šele zdaj, septembra, smo se odločili iskati tudi dovolj “južno” lokacijo. Najprej nismo vedeli, ali odhajamo sami, ali se nam pridružijo še teta, babica, tetin “ta-mali” (tako mu pravim jaz, ker se piše Klein) in psička Jana (pirenejska ovčarka). Ko so se tudi oni odločili, da se nam pridružijo, so naši iskalni kriteriji postali še strožji:2 psa: potrebujeta dovolj prostora za sprehajanje brez bližine prometnih cest in čim večjo teraso pred apartmajem, javne plaže s prepovedmi kopanja psov se nezaželene
Oma meda: težko hodi, zato je vsaka stopnica odveč, neposredna bližina morja pa še posebej zaželjena
3 generacije = 3 sobe
Sara: čim manjša postelja, da se lahko še bolj stiska k mami
To nas je nekako pripeljalo do otoka Čiovo in apartmaja, oddlajenega le nekaj metrov od morja in lahko dostopne plaže, s tremi spalnicami, dnevno sobo, dvema kopalnicama, itd. Saj veste, kako se ljudje pogovarjamo, kam kdo gre na dopust. In kaj ugotovim? Da otok Čiovo sploh ni tako nepoznana ali celo manj priljubljena lokacija. Obratno. Od presenetljivo veliko ljudi letos poslušam, kako fino so se imeli tam, da tam celo večkrat letujejo, ipd. Upam, da bomo tudi mi prijetno presenečeni in zadovoljni.
Ne vem, kako bo s potapljanjem. Je kar nekaj lokacij naokoli, center pa samo en na otoku, pa še ta čisto na drugi strani. Še bolj vprašljiv je naš predviden budget, ki potapljanja ne vključuje. Ampak .. Saj ni važno. Če ne zdaj, pa drugič. 
Itak moram našparati nekaj evrof in spomladi kliznem kam narediti AWD (nadaljevalni) tečaj. Nekaj svoje opreme bi tudi imel, čeprav matematika kaže, da se še vedno bolj splača opremo si izposoditi (manj kot 20 potopov letno). Če bi matematika učinkovala, se niti s svojimi avti ne bi vozili, a ne de?
Najbolj si želim, da bi se zares lepo imeli, se razumeli, sprostili, da bi Sara maksimalno uživala, da se nam ne pripeti kaj neprijetnega, prej prijetnega.Naslednji vikend z letalom priletijo še mama, Tomaž in Darja (moja sestlica). Ostanejo za vikend, da se lahko tudi oni malo družijo z Marino, Omo Medo in Heinzem. In moj rojstni dan moramo proslaviti, seveda! Bi skoraj pozabil.
Do 16.9. bomo tako off-line. Brez interneta, brez računalnikov, brez mailov. Brez radovednega brskanja po blogih in spremljanja aktualnega dogajanja po svetu. Z možgani na off in Jenny na straži. (vir: www.zmelkoow.net; preneseno datoteko preimenujete tako, da izbrišete zadnji del: .zip) 
August 31st, 2007
Ja, že več kot en mesec redno tečem in ja, tudi kg reduciram. Ampak v prvi vrsti tečem zato, da razgibam telo in se na redno razgibavanje privadim. Pričakujem, da je zmanjšanje telesne teže logični bonus, še posebej, če se izogibam večernemu hranjenju (razen ob redkih priložnostih). O večjih spremembah pri izbiri vrste hrane in načinu priprave še ne razmišljam, čeprav verjamem, da je tudi tukaj mogoče še veliko spremeniti na bolje.
Pred včerajšnjim tekom sem imel dva dni počitka. Prvi dan počitka je bil planiran in odrekel sem celo 10 minutni vsakodnevni telovadbi. Drugi dan sem bil pripravljen na tek, a me je pozno popoldan začela grabiti neka čudna slabost. Poskusil sem začeti z ogrevalno telovadbo in ugotovil, da je bolje počivati še en dan.
Včerajšnji pozno-popoldanski dan je bil kot nalašč za tek. Po mojem okusu. Dež je prenehal, zrak je bil svež, čez krošnje pohorskih in kobanskih dreves so se tu in tam vile meglice. Bilo je svežih 16°C. Vračali smo se iz Maribora. Urški sem že med vožnjo rekel, da bo to super dan za tek. Ker smo domov prišli dokaj pozno, nisem več mogel ujeti dnevne svetlobe. Tečt sem začel približno ob 20:30.
Prvi km je bil, kot običajno, povprečen. Rahla zadihanost, prve kapljice znoja, lovljenje ritma. Za tem je postalo tekoče. Izbral sem si srednji (po mojih merilih) tempo in nadaljeval. Pretekel sem svojo običajno pot, na grobo izmerjenih 4,5 in nadaljeval. Počutil sem se odlično in imel sem občutek, da lahko nadaljujem. Več kot je bilo metrov za mano, več je bilo volje za tek. Tako sem tekel naprej in se ustavil po dobrih 40 min neprestanega teka, s pretečenimi 6,5 km. Ne, nisem padel dol. Malo sem se še razhodil in ob tem razgibal roke in trup. Po končanem raztezanju sem se vrnil v stanovanje, ponosen na svoj uspeh.
Za radovedne.. Tehtnica kaže 4-5kg manj kot pred enim mesecem. Se mi kje pozna? Hmm.. Ne vem, Urška pravi da ja, jaz samo čutim okrepljene mišice na nogah. Najbolj pa sem vesel, ker se mi pozna v navadi. Iti na tek.
August 29th, 2007
Včeraj smo bili pri Baronu. Ni bilo prvič, a je tega bilo že tako daleč nazaj, da je zame bilo vse novo. Presenetilo me je kar veliko otroško igrišče z igrali, ribnik z nekaj zlatimi ribicami in pobožati je mogoče nekaj koz in par ovac.
Nek trenutek sva z Urško sedela pri mizi, Sara pa je stala na mojih kolenih. Takrat sem ji prvič rekel: “Sara, pokaži, kako velika si!”. Sara je takoj dvignila roke visoko v zrak in se zasmejala! Skoraj nisem mogel verjeti, da me je razumela in celo zares pokazala, kako zelo velika je že. Ponovim: “Sara, pokaži mami, kako velika si že.” Sara ponovno vzdigne roke visoko v zrak in se smeji. “Bravo, Sara! .. Kdaj si jo to naučil?”, me vpraša Urška. “Zdaj.”
Danes pridem iz službe in Sara pripuza do hodnika. Nisem je mogel vzeti v naročje, ker se je takoj obrnila in odšibala v dnevno sobo, jaz pa za njo. Zdelo se mi je, da mi želi nekaj pokazati. V dnevni sobi se ustavi. Sedi, z roko pa se tapka po plenički in skuša nekaj povedati. Kmalu se obrne proti mizi in izpod nje potegne kahlico. Postavi jo na tla poleg sebe in privzdigne roke proti meni. Aaaaa?? Res, to je prvič storila. Hitro jo odpnem, slečem plenico in jo posadim na kahlico. Malo je zagrmelo, v kahlico pa ni padlo nič. Raje se vstane iz kahlice in ne želi več sedeti na njej. Prav. Jo oblečem in brž na balkon malo jeziti Jenny.
August 27th, 2007
Danes sem prejel sporočilo, ki mi je bilo poslano 29.03.2007, torej s skoraj pet mesečno zamudo. Dokaz za to, da je tudi elektronska pošta lahko polžja.
Received: from PCx3 (unknown [85.10.32.121])
by smtp.amis.net (Postfix) with SMTP id D9E37272C27
for ; Fri, 24 Aug 2007 14:05:16 +0200 (CEST)
MIME-Version: 1.0
Message-Id: <460B85E1.000009.03036@PCX3>
Date: Thu, 29 Mar 2007 11:24:50 +0200 (Central Europe Standard Time)
Predpostavljam:
Po zgoraj navedenih podatkih lahko predvidevam, da je pošiljatelj sporočilo želel poslati, a se to zaradi morebitnih težav s povezavo v tistem trenutku ni poslalo in se je preneslo v “Outbox” mapo. Odvisno od nastavitev programa za delo z elektronsko pošto je možno, da se sporočila iz “Outbox”-a niso nikoli poslala. Do danes, ko je pošiljatelj morda naključno ročno izvedel ukaz za pošiljanje sporočil.
August 24th, 2007
Okoli osme ure zvečer sem se ogret odpravil na tek. Urška in Sara sta se že vračali od obiska pri Simoni, zgornji sosedi. Kar na stopnišču sem jima med drvenjem navzdol zavpil: “Jaz grem tečt, ključe imam, če bosta morda že v spalnici.” Če nimaš ključa, moraš pozvoniti, da ti nekdo iz stanovanja preko domofona odpre vhodna vrata. V slabe pol ure sem pretekel svojo progo, se še malo razhodil in moker od dežja in švica, vrnil domov. Doma je bila tema in tišina. Kmalu je Urška prišla iz spalnice. “Kak’ je zaspala?”, jo vprašam. “Vredu, kar hitro.”, odvrne Urška. Očitno se večja dnevna aktivnost odraža tudi v tem, da Sara zvečer prej zaspi. Sicer ne vem kako bi bilo, če bi namesto Urške bil v spalnici jaz. Predvidevam namreč, da Sara zaspi s polnimi usti. Je že kar nekaj časa nazaj, ko sem jaz bil nazadnje tisti, ki sem jo uspaval. Namesto dojke sem uporabil stekleničko toplega čaja. Ob enajsti uri je Sara še vedno mirno spala. Takrat sva šla spat tudi midva z Urško. Okoli ene ure zjutraj se je Sara prebudila. Jok, jok, jok in še enkrat jok. Ali bolje, drenje? Urška ji ni ponudla dojke in je protestirala. Glasno in neskončno dolgo. Vmes se je malo umirila, potem spet ista pesem. Dolgo sem odlašal, naposled sem le vzel pojšter in šel na kavč v dnevno sobo.
Zjutraj sta obe trdno spali. Urška z majčko potegnjeno do vratu. Le čemu?
August 24th, 2007
Spet so nas našli. Tokrat na dnevnik.si.
Vir: dnevnik.si
August 22nd, 2007
Evo, tako se grupirajo, ko možje moramo delati! Hvala, Vesna, za ta košček dokaznega materiala!
P.S. Upam, da katera ne zameri, ker se je znašla na tej strani. Sicer mi naj to sporoči.
August 21st, 2007
Sara nam je na morju pokazala vse štiri svoje špičke.
August 19th, 2007
Za nas se vikend začne v petek, po službi. Če le ni v času predavanj, ki jih občasno obiščem ob petkih in sobotah. Petkov popoldanski sprehod smo zaključili v družbi nekaj prijateljev ob kavici in drugih rečeh na mizi – v gostilni. No, recimo “kavarni”, da se lepše sliši. Prave gostilne v Rušah itak ni. Pri “Ž”-ju, kot pravimo temu kraju, imajo tudi eno takšno plastično otroško igralo, stolp s toboganom. Sara že ve, da ji tam čas najhitreje mine in zmeraj nekoga prepriča, da jo pelje za vogal, kjer je postavljeno igralo. Tokrat sem se javil jaz. Rade volje, še raje zato, da mama lahko brezskrbno večkrat globoko zajame sapo, si malo oddahne in poklepeta. Sari sem ponudil prst, katerega se na rahlo prime, kar je zanjo dovolj, da se zažene s hitrim korakom naprej, kot bi jo izstrelil. Če stoji na mestu, jo lahko izpustim. Tako sem naredil nekaj metrov pred zelenico z igralom, počasi stopil naprej in jo poklical, da pride k meni. Previdno je naredila prvi korak, kmalu še drugega, tretjega in četrtega, dokler ni sama prehodila približno 3 metre in se mi vrgla v naročje. Od navdušenja se mi je zagotovo narisal tisti “angelski obraz”, kot ga imenujejo moji dragi prijatelji, kadar je v moji krvi preveč C2H5OH (kar se res že dolgo ni zgodilo). Pokličem Urško in brez problema s Saro ponoviva najino predstavo.
V soboto smo se odpravili v Celje. Tam je specializirana trgovina z baterijami in svetilkami in v njihovem asortimanu sem preko interneta našel svetilko za potapljanje. Ja, ne rabim je že danes in ja, lahko jo pošljejo tudi po pošti z minimalnim doplačilom poštnine. Ampak kljub temu sem se želel v živo prepričati, da sveti dovolj močno za podvodno raziskovanje različnih lukenj v katerih se navadno skrivajo zanimive živali (ribe, raki). Pa še en tak izlet si naredimo, smo si rekli. Najprej smo se ustavili v Mariboru, da bi preverili ali je mogoče odprta menda edina trgovina s potapljaško opremo, a smo žal naleteli na zaprta vrata. Tam bi mogoče lahko videl neko drugo svetilko in se potem lažje odločil za tisto iz Celja. Tudi za kakšno masko bi pogledal. In še za kaj, zato je skoraj bolje bilo, da je trgovina bila zaprta. Na poti do avta smo šli mimo izložbe v kateri so bile kopalne brisače po ugodni ceni. Tako ugodni, da smo zavili v trgovino in kupili štiri velike brisače, ki smo jih že dolgo pogrešali. Na poti do Celja je Sara zaspala še v Mariboru in se zbudila pred trgovino v Celju. Tam smo si ogledali svetilko in jo kupili.
Bil je že čas kosila. Urška se je spomnila luštne pizzerije v Zrečah, kjer smo potem imeli kosilo. Res lepo gostišče s prijaznim osebjem. Sara je od Šefa dobila plišastega dinozavra. Všteto v ceno! Za kužke je bila nastavljena skleda s svežo vodo.
Doma smo obiskali še Domena in L’ubo, ki sta v varstvu imela od Sare leto dni starejšo punčko Neli. Malo utrujeni smo se vrnili domov, oba z Urško sva čutila rahel glavobol. Menda je bilo vreme krivo. Jaz sem se skušal ogreti za tek, a mi napor nekako ni ustrezal, ob vsakem gibu sem čutil rahlo, a sila neprijetno bolečino v glavi. Kljub temu sem se oblekel za tek in odšel teči. Ustavil sem se po nekaj metrih, saj je vsak korak bil kot igla, ki me zbada v glavo. Ni šlo, glavobol pa je vseeno kmalu minil.
Danes smo bili povabljeni na kosilo k Sarini Omi v Lovrenc na Pohorju. Odpravili bi se po Sarinem opoldanskem spancu. Jaz sem Sarin spanec izkoristil za tek. Danes je šlo. Nov, boljši čas na moji skoraj 5km dolgi poti. Brez postanka, občasno z močnimi sončnimi žarki, ki so sušili pot na mojem obrazu. Ko sem prišel iz teka, je Sara že bila budna, odpravili smo se k Omi. Po kosilu smo odšli na sprehod po gozdni cesti ob kateri so rastle odlične robide. Sara se jim ni preveč upirala in jih je kar nekaj slastno zmazala. Brez vijoličnih madežev na majčki ni šlo. Še Jenny so bile všeč! Iz Lovrenca smo se odpeljali najprej domov. Urška je umila Jenny in jo pustila doma, mi smo se pa odpravili k Sarini babici Vesni v Maribor, kjer nas je čakal slasten slivov kolač. Uf, je bil dober. Odličen! Ko smo se vračali iz Maribora se seveda nismo mogli kar ustaviti pred blokom in jo mahniti domov. Spet smo šli obiskati Domena, L’ubo in Neli.
Ura je 21:30 in vikend se počasi izteka. Bil je lep viken, tako lep, da je še Sari žal zaspati. Prav živahno se igra ob kavču v dnevni sobi.
August 19th, 2007
Kratek dopust je za nami.
V soboto smo se odpravili na pot ob treh zjutraj. Saro je Urška spečo dvignila iz postelje in upala sva, da se ne prebudi, saj bi verjetno težko ponovno zaspala in tudi njeno razpoloženje bi bilo vprašljivo. Seveda se je prebudila. Velike očke so nekaj časa nemo opazovale, kaj se dogaja. V pižami in v maminem naročju sredi noči v avto. Kmalu njene prve besede to jutro in navzgor obrnjena razprta dlan: “Ejhš!”. Brez težav jo Urška pripne v avto sedež in že smo na poti. Sara opazuje obcestne luči in skoraj za vsako pokaže s prstom: “Glej!”. Odlično razpoložena vstraja še kakšne pol ure, nato zaspi. Še dobro, ker smo na poti do mejnega prehoda zalutali. Po moji krivdi, ker si nisem dobro pogledal poti do mejnega prehoda Rogatec, na katerega smo bili namenjeni, da bi se izognili gužvi na sicer nekoliko bližjem, a veliko bolj prometnem mejnem prehodu Gruškovje. Namesto, da bi zavili okoli Boča proti Rogaški Slatini, smo levo zavili že v Poljčanah in vozili proti Majšperku. Seveda nismo bili prepričani, da smo na pravi poti in ali nas bo tudi ta pot pripeljala do mejnega prehoda. Najbolj čudno je to postalo, ko smo se že vsaj 15 ali 20 km vozili po cesti iz Poljčan, ko peljemo mimo smerokaza “Slovenska Bistrica, 4 km”. Ha? Če pa smo v Slovenski Bistrici zavili za Poljčane. Pokličem 113 in dobim policista, verjetno Celjske regije, ki dolgo skuša najti našo lokacijo bog-ga-vedi na kakšni karti, dokler ne zmanjka GSM signala. Pokličem še 1x, tokrat dobim vezo z nekom, po vsej verjetnosti iz štajerske regije. Povem kje smo in kam smo namenjeni. Potrdi da smo na poti proti Majšperku, ki ga bomo vsak čas dosegli, potem pa ni več daleč do mejnega prehoda Rogatec. Našteje tudi nekaj manjših krajev, skozi katere se bomo peljali. Predvidevam, da je domačin. Še sreča! S približno 40 preveč prevoženimi km končno pridemo do mejnega prehoda, od tam pa še kakšnih 20 km vožnje po “zelo lokalni” cesti do Krapine. Urška se je razveselila vsakega nasproti vozečega avtomobila, ki je imel tujo registracijo. “Da bi že končno videla tistega jamskega človeka”, je rekla med vožnjo do Krapine.
Ko smo enkrat bili na avtocesti, je pot tekla tekoče do predora Mala Kapela. Tam smo pripeljali v približno 6 km dolg zastoj pred tunelom. V strnjeni koloni smo do tunela vozili po polžje kakšnih 45 min. Takrat je Sara že bila budna in Urška jo je vzela iz stolčka. Lahko je raziskovala avto, mahala mimo lezečim avtomobilom in se še kako drugače zabavala med čakanjem. Nobenih problemov z njo. Ko smo prevozili tunel, so že poročali o 15 km koloni in napovedovali možnost zastojem pred tunelom Sv. Rok. Z Urško se odločiva, da zavijemo iz avtoceste za Gospič in se po lokalnih cestah peljemo čez Velebit. Pripeljemo do kraja Sv. Rok, kakšnih 10 km od predora. Na avtocesti ni bilo videti gužve, zato zapeljeva nazaj na avtocesto. Čez predor se peljemo tekoče, nobenih zastojev.
Končno Zadar. Trajektna luka je nabasana z vozili. Skušamo najti kolono za trajekt na Dugi otok. Čisto na koncu rive se kolona čakajočih vozil še ne konča, policist pa vstrajno usmerja promet iz luke v stari del mesta. Ustavim in povem, da želimo na trajekt za Dugi otok. “Nema mijesta i tu ne možete parkirati”, pravi. Ja pišuka! Torej sploh ne moremo biti v trajektni luki, kaj šele v vrsti za trajekt! Avto sparkiram na mestu za avtobuse, da grem vsaj kupiti karte. Nek drug policist zateži, da je to mesto za avtobus in da naj umaknem avto. Komaj ga pregovorim, da grem kupiti karte in da lahko Urška prestavi avto, če bo potrebno. Do vkrcavanja je bilo le še nekaj minut. Ko kupim karte blagajničarka pove, da bo prišel še en izredni trajekt, ker je taka gužva. S kartami odhitim nazaj do avta in upam, da ga bom lahko postavil v vrsto. Ne, policist me usmeri v stari del mesta, iz luke. Postanem nervozen. Vem, da na želen trajekt ne bomo prišli, glede na dolžino kolone v kateri še sploh nismo, pa tudi na “izrednega” ne. Naredimo krog in se vrnemo v luko. Takrat usmerjajoči policist odhiti k nekemu vozilu, jaz pa brž naravnost na konce kolone. Napolnita se oba trajekta. Kolona se pomakne naprej in mi z njo. Počakati bo potrebno na naslednji trajekt. Ura je 11:30, naslednji trajekt pelje ob 14:20. Nič. Voziček ven in v mesto. Nekaj pojemo, pa bo čas prej minil.
Sprehodimo se po starem delu Zadra in se ustavimo v pizzeriji. Z Urško zmaževa eno pico, Sara poje sadno kašico. Pizza je bila dobra, le kelnar je bil hudo nerazpoložen in to je znal dobro pokazati. Ob 13:30 smo v avtu. Jaz grem in sprehodim Jenny, da opravi svojo potrebo pred vkrcanjem na trajekt. Skoraj eno uro še čakamo v avtu. Sara je še vedno dobro razpoložena.
Končno vkrcavanje. Na trajektu poiščemo senco. V salonu ne moremo biti, ker psi niso dovoljeni. Itak je tam ful hladno od klime in bi se Sara lahko še prehladila. Saj tudi na palubi bi se lahko. Piha od povsod. Saro premaga utrujenost in zaspi. Spi vse do prihoda v pristanišče Brbinj na Dugem otoku. Tam se izkrcamo in odpeljemo proti Zaglavu, še kakšnih 22 km vožnje. Majno ribiško naselje, a ima edino črpalko goriva na otoku.
Pripeljemo se do potapljaškega centra, kjer nam ga. Sonja, koordinatorka potapljaškega tabora, pokaže, kje bo naš apartma. Saj je le kakšnih 30m vstran. Razpakiramo in si malo oddahnemo od skoraj 14 ur trajajoče poti. Ob osmih imamo sestanek s potapljači, da se dogovorimo za lokacije jutrišnjega potopa.
Naslednji dan ostaneta Urška in Sara sami. Jaz sem se odpravil na celodnevni potop v P.P. Telaščica. Med dvema potopoma imamo nekaj več kot dvourno pavzo, ki jo preživimo kar na barki. Po drugem potopu se odpravimo na eden izmed otokov, kjer so nam pripravili “fish piknik”. Nič posebnega, a hrana se je po dolgem dnevu dobro prilegla. S seboj sem imel le dve banani, ki sem ju zmazal takoj po prvem potopu. Domov se vrnemo ob sončnem zahodu. Urška in Sara sta dan preživeli tudi na majhni plaži v bližnjem zalivčku, kjer je Sara prvič okusila, kako je morje slano.
Naslednji dan sledi potapljanje na obeh rtih uvale Brbinjšćica. Tam je tudi plaža, zato se tja opravimo skupaj. Opremo naložimo v avto in se odpeljemo. Urška najde družbo družine enega od potapljačev z dvema otrokoma, dve in pol leti starim Samotom in od Sare nekaj mesecev starejšo Brino. Tudi oni imajo psa. Črnega flat retrieverja, Pir-a. No, pa ima družbo še Jenny. Na potop nas pelje gumenjak v treh rundah. Jaz sem v zadnji, zato imam dovolj časa za natikanje opreme. Danes imam dve številki večjo obleko. Prejšnji dan sem si do krvi ogulil prste, ko sem nase vlekel premajhno neoprensko obleko, prešito z ostrimi šivi. Tokrat si obleko lahko oblečem v vodi, kar stvar malo poenostavi. 
Polno opremljen si pred skokom iz gumenjaka v morje skušam natakniti plavuti. Ostali so že v vodi in čakajo. Ne gre. Komaj se sklanjam in skušam tisto sponko spraviti na svoje mesto. Ne gre in ne gre.. Končno mi nekako uspe in se že pošteno izmučen vržem v vodo. Ah, olajšanje. Vsa tista neudobna potapljaška navlaka na meni končno postane znosna. Potopimo se vse do globine 40.5m, kar je doslej moj najglobji potop. Čudovita stena s previsi, a žal brez življenja, kot bi ga lahko pričakovali. Po nekaj manj kot eni uri izplavamo na površje. Sledi obvezna pavza pred drugim potopom. Drugi potop je na desnem rtu istega zaliva. Potop poteka na globini med 10 in največ 25m. Potopimo se v podvodni predor, ki nas pripelje do plitvine v kateri lahko izplavamo na površje. Nad nami se odpre velika dvorana, ki je na vrhu odprta in obraščena z zelenjem. Po stenah opazujemo nekaj, kar je podobno kapnikom. Pogled proti vhodu v jamo se ustavi na modro osvetljeni površini morja, ki jo ustvarja svetloba, ki prihaja skozi podvodni rov od zunaj. Čudovito! Potop nadaljujemo nazaj skozi jamo v smeri proti zalivu. Plavamo skozi nove rove in ob nekaterih stenah. Ustavimo se ob večji luknji iz katere štrlijo znane tipalke. Jastog. Boljši pogled v luknjo razkrije celo družino, kakšnih treh ali štirih jastogov. Dobro si jih ogledamo in nadaljujemo potop. Po 61 minutah se dvignemo na površje, kjer nas že čaka gumenjak, da nas odpelje nazaj v zaliv, ki ga žal nismo dosegli sami pod vodo. Najverjetneje prav zaradi mene, ki sem tokrat podihal skoraj ves zrak v jeklenki in smo se zato morali dvigniti prej. Vsi, veliko bolj izkušeni potapljači v skupini so mnenja, da je to bil eden najlepših njihovih potopov v Jadranu. Rešim se vse neudobne opreme iz svojega telesa, jo spakiram v avto in počasi se odpravimo nazaj do apartmaja.
Odločim se, da se naslednji dan ne bom potapljal. Za mano so štirje lepi potopi, čeprav sem sam pričakoval, da bom videl več življenja. Obeti in napovedi so bile obetavne, a se žal niso uresničile: morene, ugorji, kirnje, .. V štirih potopih sem razen jat manjših ribic videl: eno manjšo škarpeno, ki je se je kot razstavni eksponat kazala na večjem kamnu, hobotnico, s katero so se prav po otroško poigrali nekateri so-potapljači, kozico, ki se je plašno skrivala v manjši skalnati špranji in že omenjeno družino jastogov.
V torek zjutraj se vstanem že ob pol sedmih. Obujem tekaške copate in se odpravim na kratek tek ob zalivu. Tečem po desni strani zaliva do konca valobrana, kakšen kilometer in pol ali dva. Mučim se po z ostrimi kamni nasuti potki. Napor, kot ga nisem pričakoval. Pri svetilniku na koncu valobrana se ustavim in komaj lovim sapo. Teren, vlažen zrak in visok pritisk so očitno prispevali svoje. Nazaj se vračam v počasnih tekaških intervalih z več hoje kot teka. Bilo je več kot dovolj. Med tuširanjem se zbudita tudi Urška in Sara. Odpravimo se na kavo in v trgovino po zajtrk. Potem grem do potapljaškega centra, da plačam naše počitnice in izpolnim in potrdim svoj potapljaški dnevnik. Ko se vrnem, se najemo. Počasi začnemo s pakiranjem. Trajekt odpluje ob 14:20, ob pol dveh moramo biti v Brbinju. V Brbinj prispemo še malo prej in se odločimo, da bomo nekaj pojedli, predno se vkrcamo na trajekt. To bo naše kosilo. Takoj ob pristanišču je restavracija. Jedilnik je skromen, nekatere izmed navedenih jedi so še dodatno prečrtane. Da bi stvar bila še skromnejša, natakarica pove, da tudi nekaterih od “neprečrtanih” jedi ni za dobiti. Preostane smo mešano meso na žaru ali kakšen enako pripravljen steak. Naročiva še solato. Nisva še prav naročila, ko vidiva, da v zaliv pripelje trajekt. Ups! A bo dovolj časa za kosilo? Začne se nestrpno čakanje. 
Ko dobiva hrano na mizo, iz trajekta že vozijo zadnja vozila in se počasi začne vkrcavanje. Ker je naš avto postavljen med prvimi v vrsto, moram tudi med prvimi avto spraviti na trajekt. V sebe skoraj dobesedno mečem kose mesa in goltam pomfrit. Odhitim do avta in rečem Urški, naj se skuša v miru najesti, saj trajekt sigurno ne bo še odplul. Avto zapeljem na trajekt, ga parkiram in se vrnem proti restavraciji. Urška, Sara in Jenny že prihajajo nasproti. Hja, kosilo je bilo okusno, a nismo imeli kaj veliko od njega. Vkrcamo se na trajekt in skušamo najti senco. Med vožnjo Sara ni videti utrujena. Kot zbegani se sprehajamo od enega na drugi konec in spet lovimo senco. Jenny leži na od sonca razgretih tleh, čeprav v senci. Po uri in četrt prispemo v Zadar. Z avtom se odpeljemo iz luke in se ustavimo v parku tik ob njej. Jenny sprehodim, da opravi potrebo. Začne se pot proti domu. Sara kmalu zaspi in se zbudi šele po dobrih dveh urah, ko smo že v Zagrebu. Ustavimo se na počivališču Plitvice in se malo pretegnemo. Nekaj čez osmo uro smo v Mariboru. Z babico se dobimo v pizzeriji Mlada lipa, kjer potešimo lakoto.
Utrujeni od napornega dneva moramo še razpakirati avto. V kakšnih šestih rundah znosim iz avta in strešnega kovčka vso prtljago. Urška medtem uredi Saro za spanje in jo uspava. Prtljago smo razpakirali šele naslednji dan.
Bil je kratek, nekoliko naporen, a lep dopust. Otoki v Severni Dalmaciji so čudoviti. Verjamem, da se bomo še kdaj vrnili.
August 16th, 2007
Previous Posts
