Včeraj popoldan

• prišel iz službe, odvrgel stvari in dal pogreti pečene perutničke s krompirjevimi krhlji
• skušal Saro prepričati, da je tudi piščančje meso vir energije, beljakovin, vitaminov, itd. (brez uspeha)
• previl Saro in jo pripravil za sprehod
• pospravil kuhinjo  (za silo, ostalo zvečer)
• odšel s Saro in Jenny na sprehod (sem jezen, da je ob peti uri že tema!)
• si izmislil pravljico o jeseni .. Sari je bila všeč
• prišel domov, slekel Saro, stuširal in sfrotiral Jenny tačke in trebuh
• pripravil Sari čokolino
• nahranil Saro
• stuširal Saro
• naoljil, zmasiral in oblekel Saro v obleko za spanje

.. od tu naprej je prevzela Urška. Ati nima joške, zato je po nekaj poljubčkih za lahko noč izpadel iz igre.

P.S. Tudi danes sva sama.. Joj, Jenny, oprosti. Smo sami.

Add comment October 31st, 2007

V službi očeta

Urška že drugi teden dela popoldan. Oddide ob pol dveh in se vrne zvečer. Dokler ne pridem iz službe je s Saro varuška. In kakor hitro stopim v stanovanje, se začne moja služba očeta. Tako je bilo tudi včeraj.

Vstopil sem skozi vhodna vrata in Jenny je že bila pri meni. Kakor ponavadi, mora biti prva. Postavi se na zadnje tace, sprednje pa da na moja ramena in začne se ljubčkanje in grickljanje.. Bljak? Jaz sem se navadil in jo že znam toliko krotiti, da res nisem celi slinasti potem. Za njo pride Sara. Saj se revica ne more prebiti mimo Jenny, ki me je čisto okupirala. Brez posebnega razočaranja se obrne in ga odšiba v dnevno sobo. Draga se poslovi, jaz naženem Jenny in pokličem Saro, da se vendarle pride malo požiliti. Ah, nima časa. Preveč je zaposlena s transportom igrač iz dnevne sobe v vse druge prostore stanovanja. Včasih se kakšna igrača znajde tudi v bobnu pralnega stroja.

Končno odložim jakno, se preoblečem in pogrejem krožnik špinače s pirejem. Medtem Saro previjem, ji privežem slinček in posadim v stolček. Mmmm.. Danes pa ima apetit. Zmaževa skoraj poln krožnik špinače. Vmes nahraniva še lesene živalce, če imava na mizici tudi piskrček, včasih kakšno vrževa vanj in jo “skuhava”. Na hitro pospravim posodo, nekaj si pustim za kasneje. Mudi se nam ven, Jenny je že čisto vznemirjena. Oblečemo jaknico, na glavo damo trak, vzamemo povodec, vrečke za pobiranje kakcev, nekaj denarja, robčke. Flaške ne vzamem, ker je Sara dovolj spila in itak ne bomo dolgo zunaj. Res smo pohiteli, a zamudili eden izmed lepših dni zadnjih dveh tednov. Sonce je že zdavnaj zašlo. Ob peti uri je že kar mračno. Po kratkem sprehodu se vrnemo domov in ogrejemo s čajem. Saro pustim, da se malo sama igra. Izgleda, da ji prav paše, če se lahko malo ukvarja sama s sabo. Jaz medtem prenesem nekaj slik na računalnik. Spomnim se, da se lahko igrava s plastelinom. Hmm… Zopet se bo drobil in ga bo polno po celem stanovanju.. Pa kaj. Saj imamo tisti mali akomulatorski sesalec. Ta vse posesa. In se lotiva dela. Sara najprej zahteva, da odprem vse lončke. Potem začne trgati in prelagati plastelin. Jaz se lotim izdelave glave nekega lumpa. Kmalu ugotovim, da večina plastelina manjka. Ni ga na mizi, ni ga na tleh. Sara me gleda s širokimi očmi, kot da se čudi, kaj hudiča bi rad. “Kje je plastelin?”, jo vprašam. “Tu”, pokaže pa nič. Pogledam v stolček. Ob njeni nogi je cela gora plastelina. “A, ti, ti!” Dam ji lumpa. Sname mu oči, jezik, lase. Zmaliči glavo in kmalu pristane zgneten nekam med preostali plastelin.

Tako nama je minil prijeten popoldan. Ko pride mama, najprej pospravi kuhinjo, kolikor pač nama ni uspelo. Kako le, če sva bila tako zaposlena? S Saro greva v kopalnico. Banjico dam v kad, nalijem vodo, na rob kadi prilepim tobogan s pingvini. Sara že vrešči od veselja. Slečem jo in počim v vodo. Kmalu sva umita. Nesem jo v dnevno sobo, jo naoljim, zmasiram, oblečem v body in žabe za spanje. Od tu naprej jo prevzame Urška. Lupčkanje, mahanje “Pa-pa”, pozdrav Jenny in lahko noč (nekje do polnoči, ko se prvič prebudi).

2 comments October 30th, 2007

Neuradno poročilo

Tako. Sledi še nekoliko obsežnejši povzetek mojega prvega “ta pravega” tekaškega podviga.

Opozarjam, da se temu spisu izognete vsi, ki se slučajno večkrat znajdete na tej strani, vas čut potegne k branju napisanega in ste prepričani, da zdaj pa že zares težim.

Seveda je današnji dan bil zaznamovan z udeležbo na Ljubljanskem maratonu.

Zares sem lahko zadovoljen, da mi je uspela preiskušnja, ki se mi je pred tremi meseci zdela še daleč, daleč nedosegljiva. Še potem, ko sem že začel s tekom in premagal večino začetniškega upora do vstrajnosti, o 10 km preizkušnji niti razmišljal nisem. Nekaj kilometrov štirikrat na teden, je zame bil več kot sprejemljiv dosežek. In tako bi morda ostalo, če ne bi redno spremljal pisanja Hirkani, ki se je že pred mano trudila vzgajati trmo do redne tekaške aktivnosti. Prijavila se je na Rekreativni tek in kmalu s seboj potegnila kar lepo gručo tisith, ki smo se po njenem vzgledu odločili narediti nekaj zase, a si tako odgovorne odločitve do samega sebe dolgo nismo upali sprejeti.

Že v petek se je začelo. Začel sem razmišljati o tem, kako se organizirati, da bom lahko v nedelju na startu spočit, sproščen in pravi čas. Šele v soboto sem se dogovoril z Robertom in Andrejo iz Ljubljane, da sta me zares gostoljubno sprejela k sebi domov, kjer sem lahko prespal. In ne na kavču, temveč v čisto pravi postelji. Luka mi je z veseljem odstopil svojo posteljo in sobo, ker je zanj spanje na kavču menda poseben privilegij.

V soboto sem se najprej zapeljal v sam center Ljubljane. Parkiral sem poleg avstrijske ambasade za Cankarjevim domom. To mesto mi je znano še iz časov, ko je tam med študijem stanovala Darja, sestra. Ker sem iz Maribora krenil šele krepko po peti uri popoldan, sem bil s časom na tesnem. Štartno številko sem prevzel že pol ure pred sedmo uro, ko se je delitev številk zaključilo. Vrečko presenečenja sem odnesel v avto in se vrnil na testeninko. Tudi ljubljanski župan je bil tam. Predvideval sem, da mi bodo testenine morale ugajati, saj zaradi treme in precejšnje očetovske zaposlenosti ta dan nisem skoraj nič pojedel. Ne, niti te testenine mi niso preveč dišale, a sem se vseeno potrudil počistiti posodico in spil nekaj tekočine. Res me moje telo “razveseljuje” s še dovolj veliko zalogo rezervnega tkiva, a vendar sem testeninam bolj zaupal, da mi dajo v nedeljo potrebno energijo. Sit sem se sprehodil do Prul, da bi videl, ali lahko tam naslednje jutro najdem primeren parkirni prostor. Hvala Urški za res dober namig in lepo spisan opis poti!

Pri Robertu in Andreji smo malo poklepetali, potem smo prestavili ure in šli spat. Noč je zame bila dolga. Kadar nisem spal sem razmišljal o jutrišnjem dnevu, če sem spal, sem o njem sanjal. Te misli so se mešale še s vsem, kar se mi je zgodilo v zadnjem tednu. Ura je zvonila ob 6:15. Oblačila sem razvrstil na tista, ki sem jih kasneje pustil v avtu in tista, ki sem jih vzel s seboj. Rahlo je deževalo. Na glavo sem poveznil kapo, oblekel vetrovko in oprtal nahrbtnik. Poln pričakovanj sem krenil proti prizorišču. Poklical sem mamo, ki bi že morala biti nekje na poti med Mariborom in Ljubljano. Sporočila mi je, da bo gotovo zamudila in ne more oceniti, ali bo lahko na start prišla pred pričetkom teka. Zame to ni bila prav prijetna novica, saj sem računal na to, da ji tik pred startom oddam vso svojo odvečno garderobo. Odločil sem se, da se skušam pripraviti ne glede na to, ali mami uspe biti na startu ali ne. Iz denarnice sem vzel denar in pomembne kartice in jih s telefonom dal v zadnji žep tekaških hlač. Vetrovko sem slekel, dal v nahrbtnik in oblekel zgornji del trenerke, za katerega bi mi bilo manj žal, če bi ga moral odvreči. Nahrbtnik sem oddal v garderobo in se začel ogrevati. Res sem se dobro ogrel. Doma tega ne počnem tako intenzivno, tam se mi je pa zdelo prav fajn. Pravzaprav bi izgledal čudno med vsemi tekači, ki so se ogrevali, če bi nekje mirno stal in čakal na start. Zares VSI so migali. Ko sem prišel v startni boks čutim, da mi v zadnjem žepu vibrira telefon. Mama. Preden uspem dvigniti, se linija prekine. Kličem nazaj. Zasedeno. Kličem spet. Zvoni, a ne dvigne. Ok. Bo trenerka pač šla v druge roke. Srečam Hirkani in njenega N., že čisto obloženega z vrhnimi oblačili. Ustreže mi, ko ga prosim, da prevzame še moj zgornji del trenerke. S telefonom v zadnjem žepu se bom že nekako sprijaznil. Upam, da me ne bo motil. Do starta je bilo le še par minut. Znovič zvoni telefon. Mama. “Kje si?”; vprašam. “Na startu, kje si ti?”, vpraša ona. Hmm.. Med skoraj 3000 tekači? Povem ji, naj pride kakšnih 50 metrov višje in ji dam trenerko, da za to vseeno ona poskrbi. Do starta je še ena minuta. Mama pridrvi. Dam ji trenerko in POK! Štart se je začel. The Stroji so pomagali ustvariti zares dobro štartno vzdušje. Občutek sem imel, da bi lahko letel. Začeli smo se počasi pomikati proti startu. Gneča je zares bila velika, a znosna. Prerivanja ni bilo.

Teči sem začel v zelo umirjenem, počasnem ritmu. Čakal sem, da se gneča malo razkropi. Kmalu sem ugotovil, da mi gneča ustreza. V nasprotju s tem, kar sem pričakoval, da bo zame poleg jutranje ure največja ovira. Zares užitek je bil teči s vso tisto množico ljudi, med katerimi so se našli tudi takšni, ki so tekli za vzpodbudo drugih, glasno zbijali šale in tekli kot za hec. Ob poti je bilo tudi nemalo navijačev, ki so navijali prav za vse. Res lepo. Po petem kilometru sem nekoliko pospešil. Bilo je potrebno obiti počasnejše tekače, za kar je zaradi gneče in luž na cesti bilo potrebno občasno pospešiti, upočasniti, skočiti na stran, to pa me je kmalu pripeljalo do nekoliko večje zadihanosti. Po sedmem kilometru sem začutil, da me je začelo boleti pod rebri. To se mi doslej še ni zgodilo. Noge so opravljale svoje delo, dihanje je bilo normalno, pumpica je delal tako kot je treba, zdaj me bo pa nekaj pod rebra zbadalo? Da se le ne bi stopnjevalo.. Kmalu tečem mimo ubožice, ki je morda padla in si zvila gleženj. Ležala je na tleh, obdana z reševalci in stokala. Čez nekaj trenutkov je nasproti pridrvel rešilni avto, nato še en. Bolečina je počasi pojenjala. Sledila sta zadnja dva kilometra in pol. Takrat sem se začel veseliti cilja. Vedel sem, da bom zmogel. Tudi čas bi moral biti takšen, kot sem ga pričakoval, morda celo boljši. Bliže kot sem bil cilju, bolj se je slišalo glasno navijanje, vzpodbude in glas komentatorja, ki je imenoval naključne tekmovalce, ki so prihajali v cilj. Po dobri uri sem tudi sam bil med njimi. Uvrstil sem se na 959. mesto v moški in na prvo mesto v lastni konkurenci. V cilju me je najprej čakal objem mame in nekaj fotk.

Prevzel sem svoj nahrbtnik, ki sem ga oddal v garderobo in se preoblekel. Namen sem imel počakati še sodelavca, ki je tekel pol-maraton, a sem se zaradi slabega vremena in utrujenosti odločil, da se raje vrnem do avta in jo odpičim domov. Še pred poldnem sem bil doma. Utrujen, zadovoljen, navdušen, .. V glavnem, mix razpoloženskih in čustvenih stanj. Superca.

4 comments October 28th, 2007

Pretečeno

Vsa vznemirljivost, napetost, pričakovanje in še kaj so se takoj po startu prelili v ekstazo. Izvrstno doživetje!

Čas: 1h 2 min 24s

.. več kot zadovoljen. YES!

Bilo mi je v veselje, srečati se s Hirkani.

Posebna zahvala mami, ki se je morala zelo zgodaj vstati, da je v zadnji minuti še prišla na štart in lahko prevzela mojo odvečno garderobo, ki sem ji sicer že namenil grdo usodo (ta je doletela kapo na šilt, ki sem jo pozabil oddati). V deževnem dopoldnevu je čakala debelo uro, mi čestitala in poljubila na cilju. Ko sem se vrnil v Maribor, pa je pri njej že dišalo izvrstno kosilo.

P.S. Čestitke vsem udeležencem 12. LM, še posebej tistim, s katerimi smo se znašli v isti koži.

6 comments October 28th, 2007

Številka

Danes sem jo prevzel. Bila je gneča. Kakšna bo šele jutri.

7409

Add comment October 27th, 2007

Dan pred dogodkom

Mhm. O čem že govorim? Ah, seveda. O Ljubljanskem maratonu. Vse skupaj se je začelo pred približno tremi meseci, ko sem se odločil, da naredim en velik korak na pot k boljšemu življenju in potem skušam na tej poti vstrajati. Rekreacije mi je gotovo manjkalo, pravzaprav, je sploh ni bilo. Razen vsakodnevnih sprehodov z vozičkom in psom, kar pa je, glede na moj način preživljanja tretjine svojega življenja (za računalnikom), zagotovo bilo daleč premalo. Odločil sem se, da začnem teči, čeprav je tek zame zmerja veljal za sadomazohističen šport. Potreboval sem le kakšno urco časa in primerne tekaške copate. Začetki so bili kot neuspeli poizkusi, saj sta se hoja in tek veliko izmenjevala, nekajkrat se je tudi zgodilo, da sem se med tekom enostavno ustavil, ker mi je bilo dovolj in jo počasi odpeketal domov. Še dobro, da sem največkrat tekel, ko je že bila tema, ker bi mi sicer bilo nerodno sprehajati se kot kakšen turist v prešvicani tekaški opremi. A se nisem preveč obremenjeval s tem. Vedel sem, da pridobivanje kondicije zahteva svoj čas, da so takšni pač začetki, da so najbolj pomembne vztrajnost, odločnost, zmernost. Tako sem že po mesecu in pol rednih preizkušenj uspel v zame idealnih pogojih preteči prvikrat 10km.

V naslednjih dveh mesecih mi je to brez večjih težav uspelo še nekajkrat. Važno je bilo le, da sem bil dobro razpoložen in spočit, odvisno je bilo tudi od tega (mogoče malo smešno), kaj sem tisti dan imel za kosilo. Ustrezali so mi večerni teki, ko je zunaj bilo dovolj sveže, ko ni bilo gostega prometa in mimoidočih fac, ki so si gotovo svoje mislili o “mladcu v pajkicah”.

Potem sem se kot pravi Slovenec, v smislu “če ima/zmore moj sosed, bom imel/zmogel tudi jaz”, prijavil na 10.5 km preizkušnjo. Kmalu sem ugotovil, da je to dober motiv za moje treninge in gotovo zanimiva, nova izkušnja. Na podobnih športnih prireditvah doslej nisem sodeloval niti kot gledalec.

Zadnja dva dni me bolj kot to, ali sem fizično pripravljen premagati izbran izziv, muči to, kako se bom nanj pripravil v organizacijskem smislu. Kako se bom znašel v obetajoči se gneči, ali bom imel dovolj časa pre štartom prevzeti štartno številko, se ogreti, ali bom dovolj spočit in sproščen, ali bom tam kot zgubljena ovca, ..

Prvi plan je bil takšen. Danes vse lepo spakiram, grem zgodaj spati in se jutri čim bolj zgodaj vstanem. Nekaj vržem v želodec in se odpeljem proti Ljubljani. Tja pridem dobro uro pred štartom. Upam, da najdem parkirni prostor in pravočasno prevzamem štartno številko. Da mi potem ostane še dovolj časa ogreti se in postaviti na štart. Šele tam se odločim, kako bom ravnal z odvečno garderobo. Obeta se slabo vreme – dež.

Ideja za drugi plan se je porodila včeraj, ko sem izvedel, da bo na cilju čakala tudi mama, najverjetneje s kakšno družbo. Zakaj se potem v Lj. ne bi odpeljal kar z njo? In jo izkoristil za svojega pomočnika. Pri njej bi garderoba gotovo bila varna in tudi za parkiranje mi ne bi bilo potrebno skrbeti. Kljub temu bi še vedno moral zgodaj vstati, saj bi me čakal prevzem številke pred startom, kjer bo gotovo velika gneča in dvomim, da bodo dajali prednost tistim, ki pač zase niso poskrbeli kakšen dan prej, so pozni, čaka pa jih prvi tek.

Kljub planoma A in B je z izjemo treme, ki jo itak že imam zaradi teka samega, ostalo še veliko stvari negotovih in težko za predvideti v naprej. Vse to je v meni vzbudilo neko mero negotovosti in skrbi, kar zagotovo ni dobro izhodišče za uspeh. Začel sem razmišljati o možnosti, da oddidem v Ljubljano dan prej, v miru prevzamem številko in si ogledam prizorišče na TR.

Rodila se je nova ideja. Tretji plan, ki je danes postal prvi in edini. V Ljubljano že danes popoldan. Urška je rekla: “Zakaj pa ne, saj poznamo vsaj tri mesta, kjer bi lahko prespal.” A res? No, jaz poznam le eno potencialno možno, to je v Domžalah. “Kaj pa pri naših sorodnikih?”, pravi Urška. In res. Robert in Andreja, ki živita v Mostah, bi morda odstopila svoj kavč za eno noč. Poklical sem Roberta, ki ni imel prav nič proti. No, saj nisem pričakoval, da bi imel kaj proti, lahko bi imeli drugačne plane za vikend, jih ne bi bilo doma ali kaj podobnega. Urška dela v cvetličarni do 17. ure popoldan. S Saro se bova odpeljala v Maribor, kjer bom jaz premestil otroški sedež v drug avto. Urška in Sara se bosta odpeljali domov, jaz pa direkt prizorišču naproti. Ko v centru vse uredim, se še malo razgledam, morda koga srečam, potem pa k Robertu in Andreji, kakšen kratek čvek in spat. Odločim se še kako jutri. Avtobus, avto, taxi, .. No, to so že manjše skrbi.

basic pack

Torej upam lahko na to, da se bo vse dobro izteklo. Da bo jutrišnji dan poseben. Vesel bom, če srečam koga od doslej le “internetnih” prijateljev, če zmagam nad samim seboj, če pridem na cilj z nasmeškom na obrazu. Kaj pa dopinške kontrole? Te bodo? Ker sem razmišljal o sveže pečenem kruhku z zaseko in kumarami nekje ob poti.

Zdaj pa nazaj v prijetno službo očetovstva. Sara, hir aj kam!

2 comments October 27th, 2007

Kateri je ljubši?

Kateri od telefonov je Sari ljubši in zakaj? Namig:telefon na desni se navadno nahaja v škatli za igrače.

Pravilen odgovor: Levi, ker ima SIM kartico in se z njim lahko čisto zares kliče.

Add comment October 27th, 2007

Kaj potrebujem za Ljubljanski maraton

Sem že dobil namig, da preveč pišem o tem. Pa kaj! Včasih je treba tudi kaj o sebi napisati. Trenutno se moje misli pogosto srečujejo s približajočim se Ljubljanskim maratonom, bolje povedano, s 10.5 km tekaško preizkušnjo. Nedelja, 28.10.2007 ob 8:30. Razmišljal sem o tem, kaj potrebujem za uspešen nastop:

• motivacijo
• pogum
• sproščenost
• pripravljenost
• zbranost
• športno srečo
• iznajdljivost v gužvi
• zdravje (s tem mislim predvsem na to, da se me tik pred zdajci kaj ne loti)
• počitek pred tekmo
• tremo
• nekoga, ki me bo ob petih zjutraj izvlekel iz tople postelje
• šoferja, da bom na poti v Lj. lahko še malo zadremal
• jutranjo dozo kofeina
• parkirni prostor v Lj.
• opremo
• nekaj za preoblečt in brisačo strpano v en ne-preveliki nahrbtnik
• kakšen evro
• telefon
• nekaj za prigriznit (sadje, sendvič)
• pijačo (najbolje kar voda)
• dovolj časa za prevzem štartne številke in nekaj minutk za ogrevanje pred tekom
• vsaj malo varno mesto za garderobo
• toaleto za vsak slučaj, če bi imel možnost se kje stuširati, preden odidem domov
• vsaj enega naključnega navijača na cilju (če do tja pridem)

Sem še kaj pozabil? Gotovo. Bom dopolnil po potrebi.

Add comment October 24th, 2007

Varstvo – drugi dan

Če bi štel s prsti, kolikokrat me je včeraj klicala Urška, vsa zaskrbljena in v dvomih, kako bo Sara, včeraj že drugič, sprejela varstvo, bi verjetno poleg prstov na roki potrošil tudi večino ali vse prste na nogi. Razumem jo, tudi če je skrb odveč je prav, da je. Saj vendar gre za tvojega otroka, ki mu navadno posvečaš 24 ur svojega časa. Ja, od kar imamo Saro, Urška še spi v “stand by” mode-u.

Čeprav sem včeraj planiral priti domov malo prej, sem vseeno ostal dlje in bil doma malo pred četro uro popoldan. Urškin ata je bil v svoji sobi in kot navadno kadar je tam, gledal TV. Jenny je pokorno čakala, da jo kdo razveseli s sprehodom in zato bila vsa navdušena, ko sem vstopil v stanovanje. Drage in Sare ni bilo. To sem vedel že po tem, ker na hodniku pri vhodu v blok ni bilo vozička. No, če sta uspeli iti ven, kar jima včeraj ni uspelo, je to že napredek. Niti sezul se nisem, poklical sem Jenny in šla sva na sprehod. Nekje na sprehodu sem od daleč videl Drago z vozičkom. Gledal sem ji v hrbet, zato ona mene ni videla. Zdelo se mi je najbolje, da se jima izognem in se srečamo šele doma, zato sem ju obšel. Malo se zamislim: “Draga, ki je niti ne poznam najbolje, je tam z vozičkom, v katerem sedi Sara. Sara, moj otrok. Jaz pa naredim ovinek, da me ne vidi. Gotovo bi me bila vesela, četudi bi zato jokala. Zakaj se izogibam svojega otroka, namesto da bi najprej stekel k njemu in ga objel?” Spreletel me je čuden občutek nekakšne krivde. Ja, vem, povsem po nepotrebnem, a vendar. Z Jenny sva ju srečala še enkrat, ko sva se približevala bloku. Oni dve sta sprehod še malo podaljšali, kar mi je dalo dovolj časa, da sem Jenny umil tačke in jo obrisal, preden sta se vrnili. Kmalu po tem, ko je Jenny že bila “zrihtana”, je nekdo na kratko pozvonil na vhodnih vratih. “Ku-ku! Je kdo doma?”, je vprašala Draga, Sara pa je z dolgimi koraki vstopila v stanovanje. Jaz sem že bil na začetku hodnika: “Zdravo, Sara. Ja kje si pa ti bila? Joj, kako imaš rdeča lička.” Nisem iztegnil rok proti njej, počepnil sem in počakal, ali bo sama prišla k meni. Z veselim izrazom na obrazu je nekaj rekla in ravnodušno odkorakala mimo mene v dnevno sobo, od tam zopet MIMO mene v “dedejevo” sobo. Nobenega joka, zadovoljna, vesela, brez problema. Super! Končno sem se vstal in jo sam vzel v objem, jo malo pocartal in dal l’upčka na lice. Slekla sva jakno in se poslovila od Drage. Tokrat sem jaz komaj čakal, da pokličem Urško in ji povem, kako je vse vredu in da so vse skrbi bile na srečo odveč. Urška mi pove, da se je že pogovarjala z Drago po tistem, ko se je Sara prebudila, da je jokala čisto malo in da je potem bilo vse vredu. “Veš, kak’ sem zdaj srečna?”, je rekla.

S Saro sva se najdela, preobleka in jo mahnila v MB. Kupiti je bilo treba novi paket plenic, vlažilnih robčkov, mrežni kabel za T-2 televizijski modul, ki ga je še treba napeljati v dedejevo sobo (če ne bo joj, ko izklopijo kabelsko!), RJ45 konektorje, pri Andreju sva si sposodila klešče za pritrditev konektorjev, .. Med vožnjo v Maribor je Sara bila super, mogoče malo utrujena, a zaspala ni. Poslušala sva pesmi iz Romaninega CDja, Tuba Luba in si zraven na glas pela. Po končanih opravkih sva se oglasila pri babici, ki je se je v ponedeljek vrnila iz dopusta in že (predvidevam) komaj čakala, da vidi našo malo princesko. Sara se je je razveselila in takoj iztegnila roke, da ji skoči v objem. Dokler ura ni bila skoraj že osem zvečer in s tem čas za odhod domov, sta se z babico super zabavali. Po petih minutah vožnje proti domu, je Sara zaspala, da niti opazil nisem. Ko sva se pripeljala do doma, naju je pred vhodom bloka čakala Urška, ki se je ravnokar vrnila iz tečaja nemščine. Jaz sem nesel Saro, Urška kup vrečk. Doma sem Saro položil v posteljo, kjer jo je Urška skušala preoblečti v žabe za spanje. Sara se je med tem prebudila. Seveda ni bila dobre volje. Po pol ure truda, da bi ponovno zaspala, sta se z Urško vrnili iz spalnice. Sara je bila kot nova. Vsa vesela, dobro razpoložena, igriva. To sva z Urško izkoristila za tuširanje. Bilo je nujno potrebno, ker je pri babici ritka bila pokakana in je doma, kljub babičini skrbni negi in menjavi plenice, še vedno pošteno smrdela. Šele po deseti uri zvečer sta Sara in Urška šli družno spat in zaspat.

2 comments October 24th, 2007

Kaj je Veliki Test

Veliki Test se opravi s posebnim indikatorjem, ki še najbolj spominja na termometer. Je podolgovate oblike s pokrovčkom na konici in dvema okencema. Enim velikim in enim malim. Pokrovček se odstrani, potem se s konico testira urin, ali so v njem zelo posebne molekule, ki nastajajo samo takrat, ko se žensko telo pripravlja na veliko spremembo. Ali je opravljen test veljaven, pove modra črtica v malem okencu. Če je tudi pozitiven, povesta dve pravokotno prekrižani črtici v velikem okencu. Sicer je tudi tam samo ena črtica. Test velja za zelo zanesljivega in enostavnega za uporabo.

Ko je Urška opravila Veliki Test, je ta pokazal, da se je v njenem telesu začelo novo življenje. Nov čudež, neprimerljiv s čimerkoli otipljivim, čudež, ki vsakič znova osupne. Ki je na meji razumljivega, ki vzbudi najglobja čustva, odgovornost in kanček zaskrbljenosti. Držim pesti za Urško in novo bitje, ki nastaja v njej in se veselim!

7 comments October 23rd, 2007