Dan pred dogodkom

October 27th, 2007

Mhm. O čem že govorim? Ah, seveda. O Ljubljanskem maratonu. Vse skupaj se je začelo pred približno tremi meseci, ko sem se odločil, da naredim en velik korak na pot k boljšemu življenju in potem skušam na tej poti vstrajati. Rekreacije mi je gotovo manjkalo, pravzaprav, je sploh ni bilo. Razen vsakodnevnih sprehodov z vozičkom in psom, kar pa je, glede na moj način preživljanja tretjine svojega življenja (za računalnikom), zagotovo bilo daleč premalo. Odločil sem se, da začnem teči, čeprav je tek zame zmerja veljal za sadomazohističen šport. Potreboval sem le kakšno urco časa in primerne tekaške copate. Začetki so bili kot neuspeli poizkusi, saj sta se hoja in tek veliko izmenjevala, nekajkrat se je tudi zgodilo, da sem se med tekom enostavno ustavil, ker mi je bilo dovolj in jo počasi odpeketal domov. Še dobro, da sem največkrat tekel, ko je že bila tema, ker bi mi sicer bilo nerodno sprehajati se kot kakšen turist v prešvicani tekaški opremi. A se nisem preveč obremenjeval s tem. Vedel sem, da pridobivanje kondicije zahteva svoj čas, da so takšni pač začetki, da so najbolj pomembne vztrajnost, odločnost, zmernost. Tako sem že po mesecu in pol rednih preizkušenj uspel v zame idealnih pogojih preteči prvikrat 10km.

V naslednjih dveh mesecih mi je to brez večjih težav uspelo še nekajkrat. Važno je bilo le, da sem bil dobro razpoložen in spočit, odvisno je bilo tudi od tega (mogoče malo smešno), kaj sem tisti dan imel za kosilo. Ustrezali so mi večerni teki, ko je zunaj bilo dovolj sveže, ko ni bilo gostega prometa in mimoidočih fac, ki so si gotovo svoje mislili o “mladcu v pajkicah”.

Potem sem se kot pravi Slovenec, v smislu “če ima/zmore moj sosed, bom imel/zmogel tudi jaz”, prijavil na 10.5 km preizkušnjo. Kmalu sem ugotovil, da je to dober motiv za moje treninge in gotovo zanimiva, nova izkušnja. Na podobnih športnih prireditvah doslej nisem sodeloval niti kot gledalec.

Zadnja dva dni me bolj kot to, ali sem fizično pripravljen premagati izbran izziv, muči to, kako se bom nanj pripravil v organizacijskem smislu. Kako se bom znašel v obetajoči se gneči, ali bom imel dovolj časa pre štartom prevzeti štartno številko, se ogreti, ali bom dovolj spočit in sproščen, ali bom tam kot zgubljena ovca, ..

Prvi plan je bil takšen. Danes vse lepo spakiram, grem zgodaj spati in se jutri čim bolj zgodaj vstanem. Nekaj vržem v želodec in se odpeljem proti Ljubljani. Tja pridem dobro uro pred štartom. Upam, da najdem parkirni prostor in pravočasno prevzamem štartno številko. Da mi potem ostane še dovolj časa ogreti se in postaviti na štart. Šele tam se odločim, kako bom ravnal z odvečno garderobo. Obeta se slabo vreme – dež.

Ideja za drugi plan se je porodila včeraj, ko sem izvedel, da bo na cilju čakala tudi mama, najverjetneje s kakšno družbo. Zakaj se potem v Lj. ne bi odpeljal kar z njo? In jo izkoristil za svojega pomočnika. Pri njej bi garderoba gotovo bila varna in tudi za parkiranje mi ne bi bilo potrebno skrbeti. Kljub temu bi še vedno moral zgodaj vstati, saj bi me čakal prevzem številke pred startom, kjer bo gotovo velika gneča in dvomim, da bodo dajali prednost tistim, ki pač zase niso poskrbeli kakšen dan prej, so pozni, čaka pa jih prvi tek.

Kljub planoma A in B je z izjemo treme, ki jo itak že imam zaradi teka samega, ostalo še veliko stvari negotovih in težko za predvideti v naprej. Vse to je v meni vzbudilo neko mero negotovosti in skrbi, kar zagotovo ni dobro izhodišče za uspeh. Začel sem razmišljati o možnosti, da oddidem v Ljubljano dan prej, v miru prevzamem številko in si ogledam prizorišče na TR.

Rodila se je nova ideja. Tretji plan, ki je danes postal prvi in edini. V Ljubljano že danes popoldan. Urška je rekla: “Zakaj pa ne, saj poznamo vsaj tri mesta, kjer bi lahko prespal.” A res? No, jaz poznam le eno potencialno možno, to je v Domžalah. “Kaj pa pri naših sorodnikih?”, pravi Urška. In res. Robert in Andreja, ki živita v Mostah, bi morda odstopila svoj kavč za eno noč. Poklical sem Roberta, ki ni imel prav nič proti. No, saj nisem pričakoval, da bi imel kaj proti, lahko bi imeli drugačne plane za vikend, jih ne bi bilo doma ali kaj podobnega. Urška dela v cvetličarni do 17. ure popoldan. S Saro se bova odpeljala v Maribor, kjer bom jaz premestil otroški sedež v drug avto. Urška in Sara se bosta odpeljali domov, jaz pa direkt prizorišču naproti. Ko v centru vse uredim, se še malo razgledam, morda koga srečam, potem pa k Robertu in Andreji, kakšen kratek čvek in spat. Odločim se še kako jutri. Avtobus, avto, taxi, .. No, to so že manjše skrbi.

basic pack

Torej upam lahko na to, da se bo vse dobro izteklo. Da bo jutrišnji dan poseben. Vesel bom, če srečam koga od doslej le “internetnih” prijateljev, če zmagam nad samim seboj, če pridem na cilj z nasmeškom na obrazu. Kaj pa dopinške kontrole? Te bodo? Ker sem razmišljal o sveže pečenem kruhku z zaseko in kumarami nekje ob poti.

Zdaj pa nazaj v prijetno službo očetovstva. Sara, hir aj kam!

Entry Filed under: Jaz