Neuradno poročilo

October 28th, 2007

Tako. Sledi še nekoliko obsežnejši povzetek mojega prvega “ta pravega” tekaškega podviga.

Opozarjam, da se temu spisu izognete vsi, ki se slučajno večkrat znajdete na tej strani, vas čut potegne k branju napisanega in ste prepričani, da zdaj pa že zares težim.

Seveda je današnji dan bil zaznamovan z udeležbo na Ljubljanskem maratonu.

Zares sem lahko zadovoljen, da mi je uspela preiskušnja, ki se mi je pred tremi meseci zdela še daleč, daleč nedosegljiva. Še potem, ko sem že začel s tekom in premagal večino začetniškega upora do vstrajnosti, o 10 km preizkušnji niti razmišljal nisem. Nekaj kilometrov štirikrat na teden, je zame bil več kot sprejemljiv dosežek. In tako bi morda ostalo, če ne bi redno spremljal pisanja Hirkani, ki se je že pred mano trudila vzgajati trmo do redne tekaške aktivnosti. Prijavila se je na Rekreativni tek in kmalu s seboj potegnila kar lepo gručo tisith, ki smo se po njenem vzgledu odločili narediti nekaj zase, a si tako odgovorne odločitve do samega sebe dolgo nismo upali sprejeti.

Že v petek se je začelo. Začel sem razmišljati o tem, kako se organizirati, da bom lahko v nedelju na startu spočit, sproščen in pravi čas. Šele v soboto sem se dogovoril z Robertom in Andrejo iz Ljubljane, da sta me zares gostoljubno sprejela k sebi domov, kjer sem lahko prespal. In ne na kavču, temveč v čisto pravi postelji. Luka mi je z veseljem odstopil svojo posteljo in sobo, ker je zanj spanje na kavču menda poseben privilegij.

V soboto sem se najprej zapeljal v sam center Ljubljane. Parkiral sem poleg avstrijske ambasade za Cankarjevim domom. To mesto mi je znano še iz časov, ko je tam med študijem stanovala Darja, sestra. Ker sem iz Maribora krenil šele krepko po peti uri popoldan, sem bil s časom na tesnem. Štartno številko sem prevzel že pol ure pred sedmo uro, ko se je delitev številk zaključilo. Vrečko presenečenja sem odnesel v avto in se vrnil na testeninko. Tudi ljubljanski župan je bil tam. Predvideval sem, da mi bodo testenine morale ugajati, saj zaradi treme in precejšnje očetovske zaposlenosti ta dan nisem skoraj nič pojedel. Ne, niti te testenine mi niso preveč dišale, a sem se vseeno potrudil počistiti posodico in spil nekaj tekočine. Res me moje telo “razveseljuje” s še dovolj veliko zalogo rezervnega tkiva, a vendar sem testeninam bolj zaupal, da mi dajo v nedeljo potrebno energijo. Sit sem se sprehodil do Prul, da bi videl, ali lahko tam naslednje jutro najdem primeren parkirni prostor. Hvala Urški za res dober namig in lepo spisan opis poti!

Pri Robertu in Andreji smo malo poklepetali, potem smo prestavili ure in šli spat. Noč je zame bila dolga. Kadar nisem spal sem razmišljal o jutrišnjem dnevu, če sem spal, sem o njem sanjal. Te misli so se mešale še s vsem, kar se mi je zgodilo v zadnjem tednu. Ura je zvonila ob 6:15. Oblačila sem razvrstil na tista, ki sem jih kasneje pustil v avtu in tista, ki sem jih vzel s seboj. Rahlo je deževalo. Na glavo sem poveznil kapo, oblekel vetrovko in oprtal nahrbtnik. Poln pričakovanj sem krenil proti prizorišču. Poklical sem mamo, ki bi že morala biti nekje na poti med Mariborom in Ljubljano. Sporočila mi je, da bo gotovo zamudila in ne more oceniti, ali bo lahko na start prišla pred pričetkom teka. Zame to ni bila prav prijetna novica, saj sem računal na to, da ji tik pred startom oddam vso svojo odvečno garderobo. Odločil sem se, da se skušam pripraviti ne glede na to, ali mami uspe biti na startu ali ne. Iz denarnice sem vzel denar in pomembne kartice in jih s telefonom dal v zadnji žep tekaških hlač. Vetrovko sem slekel, dal v nahrbtnik in oblekel zgornji del trenerke, za katerega bi mi bilo manj žal, če bi ga moral odvreči. Nahrbtnik sem oddal v garderobo in se začel ogrevati. Res sem se dobro ogrel. Doma tega ne počnem tako intenzivno, tam se mi je pa zdelo prav fajn. Pravzaprav bi izgledal čudno med vsemi tekači, ki so se ogrevali, če bi nekje mirno stal in čakal na start. Zares VSI so migali. Ko sem prišel v startni boks čutim, da mi v zadnjem žepu vibrira telefon. Mama. Preden uspem dvigniti, se linija prekine. Kličem nazaj. Zasedeno. Kličem spet. Zvoni, a ne dvigne. Ok. Bo trenerka pač šla v druge roke. Srečam Hirkani in njenega N., že čisto obloženega z vrhnimi oblačili. Ustreže mi, ko ga prosim, da prevzame še moj zgornji del trenerke. S telefonom v zadnjem žepu se bom že nekako sprijaznil. Upam, da me ne bo motil. Do starta je bilo le še par minut. Znovič zvoni telefon. Mama. “Kje si?”; vprašam. “Na startu, kje si ti?”, vpraša ona. Hmm.. Med skoraj 3000 tekači? Povem ji, naj pride kakšnih 50 metrov višje in ji dam trenerko, da za to vseeno ona poskrbi. Do starta je še ena minuta. Mama pridrvi. Dam ji trenerko in POK! Štart se je začel. The Stroji so pomagali ustvariti zares dobro štartno vzdušje. Občutek sem imel, da bi lahko letel. Začeli smo se počasi pomikati proti startu. Gneča je zares bila velika, a znosna. Prerivanja ni bilo.

Teči sem začel v zelo umirjenem, počasnem ritmu. Čakal sem, da se gneča malo razkropi. Kmalu sem ugotovil, da mi gneča ustreza. V nasprotju s tem, kar sem pričakoval, da bo zame poleg jutranje ure največja ovira. Zares užitek je bil teči s vso tisto množico ljudi, med katerimi so se našli tudi takšni, ki so tekli za vzpodbudo drugih, glasno zbijali šale in tekli kot za hec. Ob poti je bilo tudi nemalo navijačev, ki so navijali prav za vse. Res lepo. Po petem kilometru sem nekoliko pospešil. Bilo je potrebno obiti počasnejše tekače, za kar je zaradi gneče in luž na cesti bilo potrebno občasno pospešiti, upočasniti, skočiti na stran, to pa me je kmalu pripeljalo do nekoliko večje zadihanosti. Po sedmem kilometru sem začutil, da me je začelo boleti pod rebri. To se mi doslej še ni zgodilo. Noge so opravljale svoje delo, dihanje je bilo normalno, pumpica je delal tako kot je treba, zdaj me bo pa nekaj pod rebra zbadalo? Da se le ne bi stopnjevalo.. Kmalu tečem mimo ubožice, ki je morda padla in si zvila gleženj. Ležala je na tleh, obdana z reševalci in stokala. Čez nekaj trenutkov je nasproti pridrvel rešilni avto, nato še en. Bolečina je počasi pojenjala. Sledila sta zadnja dva kilometra in pol. Takrat sem se začel veseliti cilja. Vedel sem, da bom zmogel. Tudi čas bi moral biti takšen, kot sem ga pričakoval, morda celo boljši. Bliže kot sem bil cilju, bolj se je slišalo glasno navijanje, vzpodbude in glas komentatorja, ki je imenoval naključne tekmovalce, ki so prihajali v cilj. Po dobri uri sem tudi sam bil med njimi. Uvrstil sem se na 959. mesto v moški in na prvo mesto v lastni konkurenci. V cilju me je najprej čakal objem mame in nekaj fotk.

Prevzel sem svoj nahrbtnik, ki sem ga oddal v garderobo in se preoblekel. Namen sem imel počakati še sodelavca, ki je tekel pol-maraton, a sem se zaradi slabega vremena in utrujenosti odločil, da se raje vrnem do avta in jo odpičim domov. Še pred poldnem sem bil doma. Utrujen, zadovoljen, navdušen, .. V glavnem, mix razpoloženskih in čustvenih stanj. Superca.

Entry Filed under: Jaz