V službi očeta

October 30th, 2007

Urška že drugi teden dela popoldan. Oddide ob pol dveh in se vrne zvečer. Dokler ne pridem iz službe je s Saro varuška. In kakor hitro stopim v stanovanje, se začne moja služba očeta. Tako je bilo tudi včeraj.

Vstopil sem skozi vhodna vrata in Jenny je že bila pri meni. Kakor ponavadi, mora biti prva. Postavi se na zadnje tace, sprednje pa da na moja ramena in začne se ljubčkanje in grickljanje.. Bljak? Jaz sem se navadil in jo že znam toliko krotiti, da res nisem celi slinasti potem. Za njo pride Sara. Saj se revica ne more prebiti mimo Jenny, ki me je čisto okupirala. Brez posebnega razočaranja se obrne in ga odšiba v dnevno sobo. Draga se poslovi, jaz naženem Jenny in pokličem Saro, da se vendarle pride malo požiliti. Ah, nima časa. Preveč je zaposlena s transportom igrač iz dnevne sobe v vse druge prostore stanovanja. Včasih se kakšna igrača znajde tudi v bobnu pralnega stroja.

Končno odložim jakno, se preoblečem in pogrejem krožnik špinače s pirejem. Medtem Saro previjem, ji privežem slinček in posadim v stolček. Mmmm.. Danes pa ima apetit. Zmaževa skoraj poln krožnik špinače. Vmes nahraniva še lesene živalce, če imava na mizici tudi piskrček, včasih kakšno vrževa vanj in jo “skuhava”. Na hitro pospravim posodo, nekaj si pustim za kasneje. Mudi se nam ven, Jenny je že čisto vznemirjena. Oblečemo jaknico, na glavo damo trak, vzamemo povodec, vrečke za pobiranje kakcev, nekaj denarja, robčke. Flaške ne vzamem, ker je Sara dovolj spila in itak ne bomo dolgo zunaj. Res smo pohiteli, a zamudili eden izmed lepših dni zadnjih dveh tednov. Sonce je že zdavnaj zašlo. Ob peti uri je že kar mračno. Po kratkem sprehodu se vrnemo domov in ogrejemo s čajem. Saro pustim, da se malo sama igra. Izgleda, da ji prav paše, če se lahko malo ukvarja sama s sabo. Jaz medtem prenesem nekaj slik na računalnik. Spomnim se, da se lahko igrava s plastelinom. Hmm… Zopet se bo drobil in ga bo polno po celem stanovanju.. Pa kaj. Saj imamo tisti mali akomulatorski sesalec. Ta vse posesa. In se lotiva dela. Sara najprej zahteva, da odprem vse lončke. Potem začne trgati in prelagati plastelin. Jaz se lotim izdelave glave nekega lumpa. Kmalu ugotovim, da večina plastelina manjka. Ni ga na mizi, ni ga na tleh. Sara me gleda s širokimi očmi, kot da se čudi, kaj hudiča bi rad. “Kje je plastelin?”, jo vprašam. “Tu”, pokaže pa nič. Pogledam v stolček. Ob njeni nogi je cela gora plastelina. “A, ti, ti!” Dam ji lumpa. Sname mu oči, jezik, lase. Zmaliči glavo in kmalu pristane zgneten nekam med preostali plastelin.

Tako nama je minil prijeten popoldan. Ko pride mama, najprej pospravi kuhinjo, kolikor pač nama ni uspelo. Kako le, če sva bila tako zaposlena? S Saro greva v kopalnico. Banjico dam v kad, nalijem vodo, na rob kadi prilepim tobogan s pingvini. Sara že vrešči od veselja. Slečem jo in počim v vodo. Kmalu sva umita. Nesem jo v dnevno sobo, jo naoljim, zmasiram, oblečem v body in žabe za spanje. Od tu naprej jo prevzame Urška. Lupčkanje, mahanje “Pa-pa”, pozdrav Jenny in lahko noč (nekje do polnoči, ko se prvič prebudi).

Entry Filed under: Jaz, Princeska