Veselje

October 10th, 2007

Sem že zapisal, a ne? Imeli smo veliki test. Žal še ne morem izdati za kaj natanko gre, a bil je razlog za veselje.

Veselili smo se tudi praznovanja Stašinega rojstnega dne, na katerega smo šli v nedeljo zvečer. Staša je nekaj mesecev mlajša od Sare. Bolj je to bilo druženje nas, staršev. Pravzaprav smo od staršev bili tam le Stašina starša Maja in Gregor ter midva z Urško. Ostali so bili v glavnem prijatelji, sorodniki. Tako je Staša imela na voljo Sarino družbo in tega se je zares razveselila. Celo preveč! Staša je izredno navihana in radoživa punca. Sari je želela večkrat pokazati, kako ZELO všeč ji je, a ne na način, ki bi bil všeč tudi Sari. Njeni močni prijemi, vlečenje za lase ipd. so za Saro bili preveč, kar je pokazala z najbolj žalostnim jokom na svetu. Zato smo ju skušali držati vsako za sebe. Seveda so nekateri otroci grobi, a ne verjamem, da zato, ker bi to želeli biti. Pač morajo razviti občutek za obvladovanje moči in razumevanje za to, da s tem drugemu otroku povzročajo bolečino. Je pa to bila tudi “drugačna” izkušnja za Saro.

Pri Staši je Sara lahko sedela na Stašinem mini fotelju. Tam je listala po knjigicah ali se igrala s super-finim-pojočim-vriskajočim telefonom -igračo. Uff, kako je uživala! Z ritjo je na vso moč skakala po tistem malem fotelju, se smejala na ves glas, mahala z rokami, .. Smo se ji morali pošteno nasmejati! Očitno ji je fotelj ugajal.

Odločil sem se, da Sara dobi svoj fotelj. Potem bo tudi doma lahko skakala po njem. Bolj od tega pa zato, ker doma nimamo nobenega stolčka, klopce ali podobnega, kamor bi se Sara lahko vsedla brez naše pomoči. Mogoče jo naučimo, da se vanj vsede tudi, če želi gledati televizijo, saj se zdaj zmeraj postavlja tik pred njo. Televizija je postavljena le kakšnih 30 cm od tal. In tako je včeraj dobila svoj mini fotelj. Seveda je bila vsa navdušena. Ko je začela peti Romana in ko je ati začel plesati kot najbolj neroden cirkuški klovn, je Sara čisto ponorela. Skakala je in vriskala, ploskala, se režala, .. Poleg nje se je režala tudi Urška, da so ji solze prišle na oči. Če preračunljivo pogledam na zadevo bi rekel, denarja in vsega veselja vredna investicija.

Opazite kaj na Sarninih stopalih? To so takšni fini copatki, ki smo jih kupili Sari, da po stanovanju ne hodi v Cicibanovih sandalčkih ali copatkih s trdim podplatom. Ti copatki so v celoti narejeni iz mehkega usnja in je skoraj tako, kot bi otrok hodil bos. Sari so postali takoj všeč in jih rada nosi, še raje pa ima simpatično torbico, v kateri so bili copatki zapakirani. Prav važna je bila z njo.

Entry Filed under: Princeska