Sara že spleza na kavč, pa na dedejevo posteljo, in sama zleze iz postelje v spalnici ter se potem pojavi kot duhec v dnevni sobi, ..
Včasih je zabavno, včasih ne tako zelo. Tako je npr. včeraj, med poskusom vzpona na kavč, telebnila na glavo. Ne, takrat nisva bila več sama doma. Je mama zraven sedela (jaz nič kriv). 
Add comment November 29th, 2007
Danes sem ponovno nastopil popoldansko službo očeta. Mama odhaja ob pol dveh na sezonsko delo in do pol osmih je Sara prepuščena moji milosti in nemilosti. Jutri celo do osme ure zvečer, ko bo (upam) takrat, ko se mama vrne s tečaja nemščine, že sladko spala. Red je red in pri atiju ni popuščanja! (hec)
Danes smo jo najprej mahnili trgovini naproti, čeprav se je Sara, ob mojem prihodu, z varuško pravkar vrnila s sprehoda. Morali smo iti, Jenny je morala potešiti svojo potrebo in zmanjkalo nam je vrečk za smeti. Saro sem oblekel v čudovito, mehko in svetlo jaknico. Na roke sva nataknila rokavičke, na glavo dala kapo. Ker sprehod ni nameraval biti dolg (do trgovine ni daleč), smo voziček pustili doma. Mahnili smo jo peš, počasi čez most preko potočka, okoli vrtca, da bi Jenny lahko dobila svojo priložnost. Na ozki potki pri vrtcu se nam je kazala majhna blatna lužica. Dovolj majhna, da je ne bi bilo težko obiti. A dovolj velika, da je Saro potegnilo naravnost proti njej. In kot nalašč se ji spotakne prav tam. Pade na trebuh, z iztegnjenimi nogami in rokami. Polovico njenega trupa konča v presneti luži. Hitro jo dvignem iz luže in ugotovim, da se lahko samo še obrnemo proti domu. In sreča bo, če ne bom od nje blaten še jaz. Grrmrmrmrrmfrmrmr. Doma jo preoblečem, tokrat posedim v voziček, zamotam v koco in gremo.
Namen sem imel speči kruh. Nekje čisto odzadaj v elementu bi morala še biti tista all-in-one moka iz Hoferja. Najdem jo, vsebino izsujem v posodo, odmerim vodo, prilijem in začnem gnesti. Sara se zaposli s kupom kulic iz pisalne mize in šopom papirja za čečkanje. Med branjem navodil na zadnji strani embalaže mi v oči pade odtisnjen datum: 27.7.2007. Neee, gotovo ni to datum polnjenja, moko imamo že doooolgo. Pogledam v skledo, da nisem v testo zamešal kakšnega molja. Tako na prvi pogled nič ne opazim, zato nadaljujem in pozabim na odtisnjen datum. Itak piše “uporabno najmanj do”. Testo pustim vzhajati po navodilih. Nič prida ne kipne. Aha, odtisnjen datum torej pomeni, da takrat kvasovke storijo smrt. Nič aktivnosti, nič mehurčkov.. Kakšen kruh bo to? Ponovno se pretvarjam, da tega ne opazim. Pridno spremljam uro in odštevam minute. Prvič, potem še drugič po tistem, ko sem oblikoval hlebček ali nekaj temu približno podobnega. Ko je minil potreben čas, dam zadevo v pečico tako, kot pravijo navodila. Kakšnih 15 min pred predvidenim koncem peke je kruh že lepo porjavel, zato ga vzamem iz pečice predčasno. Ooooo! Not too bad. Počakam, da se malo ohladi in si odrežem rezino, ki sem jo ravno pred pričetkom pisanja tega prispevka pojedel. Njami!
Med pripravljanjem kruha sem skuhal še kosilo. Za sebe in za Saro. Sara je kar pridno jedla, celo nekaj mini koščkov mesa je sama dala v usta, ne da bi jih (takoj) izpljunila. Lačna ni mogla biti. Pri varuški je pojedla 3/4 banane, na poti iz trgovine skoraj celo Frutabelo. Malo pred kosilom sem ji pustil, da je sama pacala po pudingu. Nisem se vmešaval, dokler so ostanki pudinga bili izpod njenih komolcev inn na tleh le v zanemarljivi količini. Popila je še skoraj 2 dcl najboljšega maminega čaja. Tako mama, da veš! Sara pri atiju ni lačna! Pika. In še pred maminim prihodom sva uspela za sabo zabrisati vse sledi. Pridna, a ne?
Ko je mama prišla domov je najprej obesila perilo, ki se je pravkar opralo. Očitno se na timer pralnega stroja zanese bolj kot na mene? Jaz sem pripravil Saro za spanje. Pred spanjem je dobila še malo čokolina. Za vsak slučaj. Zdaj sladko spi, spanček naš.
6 comments November 26th, 2007
Po dveh dneh ne-tekanja me začne skrbeti, da se teka ne bi odvadil, po treh dneh se že skoraj sekiram. In grem, četudi bi skale padale z neba. No, če bi bilo tako, bi dal na glavo čelado.
V včerajšnji urnik sem moral splanirati tudi tek. Najbolj ugoden čas bi seveda bil zgodaj popoldan, kakšni dve urci po kosilu. Če je tudi kosilo dovolj zgodaj, da za tek lahko ujamem še nekaj naravne svetlobe, seveda.
Jutro se je začelo pozno. Šele ob pol devetih sem se zbudil skupaj s Saro, ki je takoj ugotovila, da sva v postelji sama. Mama je še ravno uspela zapreti vrata in je pobegnila z Jenny na sprehod ter v trgovino po zajtrk. Jok, kaj pa. Vzel sem Saro v naročje, jo odnesel na previjalno mizo, vklopil kalorifer, jo umil, previl, oblekel, pripravil zajtrk, ko sta se Urška in Jenny vrnili. Skupaj smo pozajtrkovali, potem je ati šel s kolegom na obredno jutranjo kavico. Preostale članice družine so prišle nasproti, ko sem se že vračal domov. Skočili smo v mesarijo, kjer itak nismo nič kupili, potem pa kar nazaj domov. Mene je čakalo kuhanje juhe, Urško pa “generalka”. Hja, nisem mogel uiti sesanju stanovanja, preden je Sara skočila k opoldanskem počitku. Kmalu je bilo pripravljeno kosilo, po kosilu smo šli na obisk k Urškini babici v bolnišnico, potem pa k moji mami. Vedel sem, da se bomo od mame vračali, ko bo že tema in ni mi bilo, da se na tek spravim šele po prihodu domov. Zato sem lepo spakiral vse kar za tek potrebujem in bil pripravljen, da domov odtečem.
Mama živi v Mariboru, zelo blizu table “Maribor”. Tam, kjer se zavije k pohorski vzpenjači. Oblekel in obul sem tekaško opremo, čez sem oblekel vetrovko, za katero sem upal, da ne bo prehitro premočila. Je kar pošteno deževalo, namreč. Nekaj hitrih razteznih vaj in že sem bil prepuščen milosti in nemilosti mokrega pozno-jesenskega večera. Plus šest stopinj je bilo. Tekel sem skozi Pekre v Limbuš, od tam proti Rušam. V Bezeni sem se, zaradi gradbišča in zaprtja ceste malo pred Rušami, usmeril proti tovarni. Ob tovarni sem tekel vse do gimnazije, od tam pa le še čez železnico in proti bloku. Bil sem pošteno premočen, čutil sem kapljice na komolcih, med potjo sem večkrat stopil v kakšno globoko mlakužo ali pa me je zalil mimovozeč avto. Morda so mi samo hoteli privoščiti malo osvežitve. Res, hvala! Ampak se ne bom pritoževal. Dež mi je ugajal. Moker bi bil v vsakem primeru in dokler sem tekel, me tudi zeblo ni. Lahko rečem, da je bilo celo prijetno. Tekel sem brez posebnega napora. Zadihan nisem bil, le paziti sem moral na svoj korak. Na to so me občasno opozarjale noge. V zadnjem žepu hlač sem nosil telefon. Za vsak primer, če bi potreboval taxi do doma.
Tek v vsakem vremenu? Ja, zakaj pa ne, če gre!
P.S. Monogi, ki so tako kot jaz, začeli teči šele letos, se že soočajo s problemom nizkih temperatur, ki nič kaj blagodejno ne vplivajo na grlo med intenzivnih dihanjem pri teku. Jaz lahko rečem, da teh težav zaenkrat še nimam, tudi če diham skozi usta. Skozi nos sem dihal samo enkrat, za test. Ja, zame je najbolj naravno nekaj vmes. Pretežni del skozi usta in hkrati malo skozi nos. Pazim pa, da imam stalno dovolj zakrit vrat. S kakšno majico, ki ima dovolj visok ovratnik ali z zavezano rutico (ne, ni tista ciciban rumena).
Add comment November 26th, 2007
Res je, da sva s Saro sama pogosteje, odkar ima mama občasne popoldanske obveznosti. Ampak, ali sem res tako dobro nadomestilo mame, da me recimo tudi zdaj, ko to pišem, tapka po hrbtu (ker bi spet rada razmetala kulice po mizi) in pravi “Mama”? Eh, glavno, da je srečna in zdrava.
P.S. “Sara! Sem ti že tolikokrat povedal, da je to čisto navaden ekran in ne touch screen!!”
1 comment November 24th, 2007
Urška je v četrtek bila na prvem izmed ne-vem-več-koliko-jih-je rednih pregledov pri svoji dr. G, da skupaj ugotovita, kaj se dogaja v njenem trebuhu. Ali je v njem zares eno majhno bitjece (o tem nismo dvomili), ali nista v njem mogoče dva ali še kakšen več (o moj bog!), ali je bitjece tam, kjer je zanjga predviden prostor, ali ima v tem prostoru vso pohištvo postavljeno na pravo mesto, ustrezno urejeno napeljavo, itd. Jaz se ji žal nisem mogel pridružiti tako kot prvič.
Naročena je bila ob točno določeni uri, a je čakala uro in pol, da je prišla na vrsto. Sestra jo je takoj prepoznala, saj ni dolgo nazaj, ko je bila njihova redna gostja kot vzorna nosečnica. Po prijaznem sprejemu, jo je dr. G kmalu priklopila na UZ. Na monitorju so se pokazali prvi obrisi, prve sence, prvo migetanje našega drugega otročička. Urška ni pričakovala, da jo bo to tako zelo ganilo. Poleg zaposlenosti s Saro bi lahko skoraj pozabili, da je sploh noseča, čeprav je prvi pregled bil vsaj v zadnjem tednu že zares težko pričakovan. Na monitorju je lahko opazovala naše, komaj dobrih devet tednov staro bitjece, ki se je naravnost trudilo, da se pokaže v vseh mogočih pozah. Urška je rekla, da dr. G kar ni mogla nehati tiskati listkov z njegovo podobo. Nekaj od njih je dobila tudi Urška.
Hello!
Po opravljenem pregledu sta z dr. G ugotovili, da je Urška v 12. tednu nosečnosti s plodom, ustrezno velikim za to obdobje. Zaenkrat bi naj bilo vse v najlepšem redu, točno tako, kot mora biti. To je res bila dobra novica, ki je za trenutek ganila tudi mene.
Odslej bo še lažje brezskrbno čakati na rojstvo našega novega družinskega člana, Sarinega bratca, morda sestrico. Kmalu bo naročena na nov UZ pregled (NS), kjer bom tokrat poleg tudi jaz. Že komaj čakam. Pri Sari je to bil najlepši UZ pregled, kar jih je Urška imela.
3 comments November 24th, 2007
.. in Urška prav tako. Saj sem vedel, da se ne smemo prehitro veseliti, ko nam enkrat uspe prespati noč. Ampak ta zadnja noč mi je popapcala en lep kupček živčkov. Ham, ham, ham, hlastno po njih, celo noč!
Urška se je s Saro spravila spat nekje po deveti uri. Do pol osme ure zvečer je Sara bila pod mojim varstvom, ker je Urška popoldan delala v cvetličarni. Ko se je vračala domov me je klicala in vprašala, ali bi lahko skopal Saro, da bi bila pripravljena za spanje, ko se ona vrne. Pred tem bi skočila še v glasbeno šolo, kjer so se godbeniki pripravljali na pričetek vaj in jim razdelila denar za potne stroške. Ja, tako zelo ljubiteljsko društvo smo, da eni svojo ljubljenost do prihajanja na vaje pogojujejo z izplačilom potnih stroškov. Torej, skopam Saro in jo počim v pižamo. Ko sva gotova, pride in jo prevzame Urška, potem jaz odmaširam na vaje godbe. Po vajah smo včeraj šli še nekaj spit. Ne, ne pivo, tudi špricer ne. En topel planinski čaj se je odlično prilegel medtem, ko smo uvidevni do kadilcev sedeli zunaj. Domov sem prišel ob pol dvanajstih. Vse tiho je bilo, le rahlo smrčanje se je prituhnjeno vilo izpod reže spalničnih vrat. Urška? Ne, ne.. saj ni res. Nista smrčali, prav sladko sta spali. Umijem se in počim v posteljo še sebe. Zaspim. Ne za dolgo. Že ob pol enih se je začelo. Sara se je prebudila in začela z glasno godrnjati in jokati. Nič ji ni pasalo. Ne biti v svoji posteljci, ne biti tik ob Urški. Ni bilo prav, če je bila pokrita, niti ne, če je bila odkrita. Dosadna do amena. Njeno godrnjanje in jokanje, hripanje, pokašljevanje in zatikanje sline mi je čez dobro uro šlo že pošteno na živce. Pa še vroče mi je bilo, madona! Urška jo je ves čas, tokrat zelo potrpežljivo, skušala miriti. Ni pomagalo. Vmes je morda omagala za minutko ali dve, potem se je vse ponovilo. Spet in spet. Običajno krajša prebujanja prespim, tokrat ni šlo. Bil sem tako utrujen, da mi niti ni bilo seliti se na kavč. In tudi sicer se nerad samo umaknem, čeprav vem, da sam ne morem veliko pomagati. To me še bolj razjeda.
Tako smo prebedeli večino noči. Urška je danes že dopoldan šla delati, midva s Saro sva zdaj pri babici na kosilu. Teta Darja je tudi tu in daje Sari prve glasbene lekcije s pomočjo ksilofona. Saj, tudi navadni piskri bi bili za Saro odličen inštrument. Pred tem sva bila v Mariboru, sva se malo sprehodila čez stari del. Z nama je bila še Jenny, ki ima kot nalašč prav danes sračko. Saj ne vem, ali ji je škodil košček hrenovke, ki ga je pojedla za zajtrk, ali kaj drugega. Zdaj me še to jezi. Me ima, da bi ji eno Sarino plenico na rit montiral. Ah…. Grem na kavo, da me malo zadene. Iz babičine kuhinje že prijetno diši.
3 comments November 24th, 2007
V hudi naglici, urno kot strela, se je Sara zagnala v dir proti svojemu neznanemu cilju. Njeno telesce se je uklanjalo neustavljivi moči volje, noge so jo še komaj dohajale. In ko je že bila skoraj tam, ko je njen cilj bil na dosegu roke, se je kot prikazen pod njenimi stopali znašel on – copat. Moj copat. Ni ga mogla uzreti, niti se pripraviti, da uskladi svoj strumni korak in premaga oviro. Stopila je nanj – copat. Moj copat. Stopalo je izgubilo stik s podlago. Sunkovito je bil odtrgan od tal on – copat. Moj copat. In noga je šla z njim. Telo je skušalo vklopiti svoje čudežne mehanizme obrambe, da bi se spoprijelo s to izredno, hipoma nastalo situacijo. Čakalo jo je soočenje z neizogibnim. Izteg rok predse v bran ali ustrezen premik, ki bi ji pomagal znova najti ravnotežje, kakršenkoli drugačen poizkus izogniti se neizogibnemu, za vse to je že bilo prepozno. Premalo je bilo tistih nekaj milisekund. Njena bučka, povsem nezaščitena in nemočna, se je nenadoma in trdo staknila z oviro, ki je ne bi smelo biti tam, čisto blizu, kjer je še pred trenutkom bil on – copat. Moj copat. A vendar je ovira bila napoti. Bila so tam tla in bil je tam vogal kavča.
Razprava o krivcu za storjeno hudo se še ni končala, a vse osumljene že zdaj bremeni množica dokazov. Dokazov za storjen zločin: naklepna povzročitev hude telesne poškodbe in skrbi staršem v lastno zadovoljstvo. Pričajo o tem Sarine ustnice, žrtve zločina. Tako spodnja kot zgornja sta presekani do krvi in otečeni. On se je že potuhnil v omaro – copat. Moj copat.
P.S. To gotovo ni smešno, ampak Sara je z otečenimi ustnicami bila ful podobna Miši Molk. Uboga Miška, zdaj si lahko predstavljam, kaj vse si morala prestati za svoj “popolni” videz.
2 comments November 21st, 2007
Po debeli uri mučenja v obliki drenja, kričanja, stokanja, občasnih nekaj-sekundinh padcev v rahel spanec in vnovični dramatični prebuditvi, se sedaj Sara vsa vesela, razigrana in zelo zgovorna sprehaja po stanovanju in asistira mami pri obešanju perila. Mislim, da mama dobiva prve sive lase. Halooooo?
2 comments November 19th, 2007
Zjutraj nas je kljub mojim večrajšnjim dvomom, pričakala tanka odeja snega. Še vedno je snežilo. Kljub vremenu in še vedno z letnimi gumami na avtu, smo se odločili pelajti se v Lovren na Pohorju k Urškini mami, Sarini omi na obisk. Kako, da ne, če je mama Urški pripravila en kup čokoladnih polmesecev, ki jih Urška obožuje. In smo se odpeljali. V Lovrencu je bilo snega še več kakor v Rušah. Morali smo se ustaviti in avtu obuti snežne verige. Še sreča, ker sicer skoraj zagotovo ne bi prišli na cilj. V Lovrencu smo uživali na snegu in se začeli veseliti zime. Tudi kosilo in polmeseci so bili odlični, mnjami!
5 comments November 18th, 2007
Mogoče je res že čas, da v nekaj alinejah povzamem to, kar se je Sara naučila v slabem letu in pol, s čim nas vsak dan znova razveseljuje in osrečuje, kako nas zna razjeziti, koliko škode naredi in zakaj bi včasih želeli, da je naredi še več, zakaj ima pogosto kakšno prasko na nosku in zakaj je za naju z Urško najsvetlejša zvezdica v najih srcih.
Še česa bi se lahko spomnil, gotovo..
Add comment November 17th, 2007
Preverjeno zanesljiv ..
.. in cenovno ugoden gostitelj.
www.verzko.com