Še zadnjič letos

Natanko 4 ure in 29 minut je še ostalo od leta 2007. In ko sem razmišljal o tem, kaj še utegnem v tem času storiti, sem se seveda domislil še ene objave na tem mestu. Kakor ponavadi: sebi v spomin, ali nekomu, ki mu bo, iz kakršnegakoli razloga že, to še letost v veselje prebrati.

Še zadnjič letos je bil ponedeljek. Ta bo zares dooolg. Začel sem ga pred osmo uro zjutraj, ko sem neslišno skočil iz postelje in me je Urška s pomočjo telefona ujela šele, ko sem že srkal drugi ali tretji požirek kave v bližnji gostilni in prebiral še zadnje novice v tem letu.

Ko sem se vrnil domov, je Sara še vedno čakala v pižami. Urška ji je začela pripravljati zadnji letošnji zajtrk, jaz sem jo umil, previl in oblekel za odhod v Maribor.

Najprej smo se odpeljali do trgovine, kjer smo še danes lahko vnovčili 10 EUR popusta pri nakupu vreče briketov za Jenny. Res smo ujeli zadnji vlak. Imeli smo še to srečo, da smo k vreči briketov poleg popusta za darilo prejeli še vrečko priboljškov in potovalno torbo za psa. Super! Z vrečo v prtljažniku smo se odpeljali v Evropark. Še zadnji šoping letos, kot se za pravega potrošnika spodobi. Kljub vrvežu med nakupovalnimi policami nismo za račun nikjer čakali v vrsti.

Urška je odšla na obisk k očetu v bolnišnico, midva s Saro pa sva najprej nakupljeno naložila v avto, potem pa vzela otroški voziček in odšla na sprehod na drugo stran Drave. Bilo je hudičevo mrzlo. Sara je bila kot buba zavita v koco in mislim, da ji mraz ni prišel do živega. V Galeriji Gosposka sva si ogledala copatke in izbrala ene za v vrtec.

Ko sva se vračala čez stari most naju je poklicala mama in dogovorili smo se, da se srečamo pri vhodu v bolnišnico. Od tam smo se skupaj vrnili do avta in odpeljali proti domu.

Z Urško sva družno skuhala kosilo. Goveja župca od včeraj, pečen krompirček, pečen postrvji file, zelena solata. Malo skromneje od včerajšnje pojedine, ko sta na obisku bila ati in Nevenka, a vseeno odlično kosilo. Sarina predjed, glavna jed in sladica so bili vsi združeni v en krožnik goveje juhe s školjkicami in palačinkami. Ostalo je bilo bolj sredstvo eksperimentiranja.

Po kosilu je Urška začela počasi omagovati. S Saro sva se lotila sestavljanja železnice in potem še malo glasbeno ustvarjala.

Ko je Urška bila spet dovolj zavestna, da je lahko bacila oko na Saro, sem jaz zamesil pripravljeno zmes za kruh.  Čisto simple, pa vendar traja kar precej časa, da iz moke nastane kruh. Kakšnih 15 min. za gnetenje testa, 30 min. za prvo počivanje, 45 min. – 1h za drugo počivanje, 1 ura peke. Se je pa izplačalo, vsaj po videzu sodeč. Pričakujem, da videz ne bo varal in bo tudi večerja s svežim kruhom, namazano zaseko ali mesno solato odlična.  Saj bo zadnja letos!

 
Kruh: prej in po

Ajde. Grem Saro zrihtat. Še zadnjič letos!

2008: GO 4 IT! 

P.S. Zunaj: norci!!!

Add comment December 31st, 2007

Apčiha

Uh, kako zanič sem se počutil kakšen teden nazaj, ko se me je lotila tista enodnevna viroza. In ker je bila samo enodnevna, sem kmalu bil ready za en lauf po dolgem času. Pri minus nekaj stopinjah. Nič posebnega, dokler se k še čisto svežim spominom na uspešni trening ni pridružila bolečina globoko v prsih, kašelj in zmeraj slabše počutje. Bolijo me oči. Ja, oči. Čutim jih, kako bolijo. In če se jih dotaknem, se mi zdi, kot bi se dotaknil kakšne podpludbe na telesu. Šibka bolečina, a sila neprijetna. Bolijo me mišice, imam otrpel vrat, nič se mi ne ljubi. Pravkar sem zlezel iz vroče kopeli v pižamo. To mi je dobro delo. Namen sem imel namakati se sam, ob nežni svetlobi čajnih svečk. Ko sem zaprl vodo, je vkorakala Sara. Z brisačo v rokah. Nisem ji mogel odkloniti čofotanja. Medtem je poklicala mama. Dopoldan je še bila Sarina varuška, ko sva z Urško še zadnjič letos (upam) polnila nakupovalni voziček. Zdaj ima 37,8°C vročine.

Kljub temu sem bil danes nekoliko bolj uporaben kakor zadnjič. Ne verjamete? Vprašajte Urško! Zagotovo ne bo mogla mimo pohval na račun odličnega kosila!

P.S. Po doooolgem času v pižami. Sem ko kaki skater.. izgleda, da je gumica popustila, ali pa sem nekoč bil tako hudo zaobljen.

1 comment December 29th, 2007

Božič

Pri nas božiča nikdar nismo praznovali kot verski praznik. Pravzaprav ga dolgo sploh nismo praznovali. Šele pred kakšnimi petnajstimi leti morda, ko je tudi pri nas božič postal bolj komercialen praznik, smo to na nek način privzeli tudi mi. Za otroke je decemberski čas vedno bil sinonim obdarovanja, pa naj je to bil Miklavž, Dedek Mraz ali Božiček, meni je bilo zmeraj vseeno. Le, da je prinesel to, kar smo si zaželeli in mu pisali.

Spomnim se, da se kot otrok nikoli nisem veselil česa bolj, kakor igrač. Hitro mi je postalo jasno, da bom oblačila tako ali tako dobil. Pri tem nisem mogel, niti hotel izbirati, saj sem večino oblačil dobil od tete Marine iz Nemčije. Zdaj, ko sva s sestro že odrasla, nas kljub temu vsakič znova preseneča s paketi polnimi raznovrstnih pisanih oblek za Saro. In čeprav se zaradi tisočkilometerske razdalje, ki je med nami, vidimo le enkrat ali dvakrat na leto, je njen okus in občutek izbire takšen, kot da bi Saro poznala bolje od naju z Urško. Res je neverjetna! No, ampak iz oči otroka, so zakon so bile igrače. In ne vem, zakaj so nekateri starši ali odrasli nasploh prepričani, da se bo otrok razvezelil pižame, majice, hlač, čevljev.. Tako mi je ravno včeraj razlagala kolegica, ki ima sina J in hčero P:

.. je J odprl vsa darila, ki so ga doma čakala pod smrečico. Trgal je in trgal ovojni papir, vse kar je bilo vanj zavito, je metal daleč proč, vedno bolj razburjen, zakaj mu Božiček ni prinesel NMK, če mu je tako pisal.

J svoji sestrici: “P, ti si vsega kriva! Vidiš, kaj si pa pisala v angleščini! Božiček ni razumel!”

P: “Jaz sem mu pisala v angleščini ravno zato, da bi razumel! Božiček je doma na severu in ne razume slovensko.”

.. in tako je J bil ves razočaran, kljub vsemu, kar je dobil. Nič od tega ga ni zanimalo. Želel si je le komplet DVD-jev NMK.
Potem so odšli na “božičkovanje” k babici. Tudi tam je bilo pod smrečico veliko daril. In med njimi se je skrivala NMK. Babica je želela biti še bolj izvirna in je DVD-je najprej zavila v krasno novo majico, šele nato v papir. Ko je J posegel po paketu, odtrgal prvi košček papirja in pri tem majico le toliko odmaknil, da se je pokazal ovitek DVD-ja, je bilo potrebno le še čisto malo sile in majica je skupaj s papirjem odletela čez sobo, v obeh rokah pa je trdno držal svoje DVD-je.

“Yes! NMK!!! Božiček je dobil moje pismo!!”

Predstavljam si lahko, kakšno veselje je to moralo biti.

Pri nas doma je vseeno bilo malo drugače. Sara je še premajhna, da bi lahko razumela pomen obdarovanja in se daril veselila zato, ker si jih je takšna želela. Kljub temu ji je odvijanje daril, naj so ta bila namenjena njej ali komu drugemu, bilo v veliko zabavo.

Ko je odvila veliko škatlo, na kateri je bila fotografija vlakca, ki se je skrival v njej, je navdušeno vzdihnila, zadržala dih, s prtstkom pokazala na vlak in čez trenutek zaklicala: “Hu, hu!” Popoldan smo nabavili še baterije, da je vlakec lahko začel voziti po pravih železniških tirih in popeljal prve potnike: fantka, konja, kravo, sprevodnika, kocke, .. Vmes mu je bilo potrebno dotočiti gorivo, kar je Sari šlo prav odlično od rok.

Nova pridobitev je tudi lesena mizica s stolčkom, da bo umetniško ustvarjanje prijetnejše, kot je bilo doslej, ko smo to počeli kar na tleh.

Ostalih daril ne bom omenjal. Kljub temu, da smo se zares trudili biti skromni s svojimi željami, se je pod smrečico nabralo kar precej paketov. Kakšen še morda čaka na dedeja, da pride domov iz bolnišnice, če ga Sara že ni odvila.

Letos smo božič prvi praznovali zares sami: jaz, Urška, Sara, en pikec v trebuščku in Jenny. Kljub sprva čudnemu občutku nekakšne osamljenosti, smo se na to hitro navadili. Mislim, da nam je uspelo božič doživeti na zelo prijeten način in ni bilo težko čutiti, da smo zares družina.

3 comments December 27th, 2007

Lauf

V torek je bil krasen zimski dan. Bolj ali manj s snegom začinjena pokrajna, ples snežink za dobro jutro, ob že obrednem pozdravu Ruš skozi spalnično okno. Skozi nizke oblake je občasno kukala modrina jasnega neba. Sončni žarki so se po nekajdnevnih brezuspešnih poskusih končno uspeli dotakniti tal tudi tukaj v nižini. Po skoraj dvotedenski abstinenci me je prijelo, da najdem časovno luknjo v že skrbno organiziranem dnevu in se odpravim tečt.

Temperature so kljub sončnim žarkom ostale pod ničlo. Pošteno sem se oblekel, okoli vrata sem si zavezal ruto. Kape nisem imel. Nekaj sklec, počepov, raztezanje in hop na mraz. Pa se mi sploh ni zdelo tako tako mrzlo. Le v prste na rokah me je zeblo prvih nekaj minut. Zadnja dva poskusa teka sta se kmalu končala zaradi boleče leve golenice. Upal sem, da tokrat ne bo tako in ni bilo. Ko bi že lahko zavil proti domu, sem se odločil traso podaljšati. Uspelo mi je teči celih 44 min, vse do cilja. Nekaj metrov pred domom se ustavim, da se lahko še malo razhodim, naredim par razteznih vaj in vstopim v stanovanje kot zmagovalec – nič (več) zadihan. Skoraj malo važen, da mi je uspelo.

Popoldan smo z godbo imeli generalko pred božično-novoletnim koncertom. Se mi je zdelo, da mi je tek celo pri tem koristil. Sem pihal ko’ zmešan, nič utrujen!

Včeraj sem se na božični dan prebudil z vnetim grlom. Sploh nisem imel občutka, da bi mi mrzel in suh zimski zrak med tekom lahko škodoval. Bemtiš! Kako bom pa zdaj pihal na koncertu popoldan?

Add comment December 27th, 2007

Voščilo

Hvala vsem, ki ste nam v teh dneh naklonili posebo pozornost: nas poklicali, pisali voščila, poslali email, SMS ali pa nam namenili le trenutek svojih misli! Zares dober je občutek vedeti, da nastopaš tudi v drugih življenskih zgodbah, in ne samo v svoji lastni.

Naj se vaše zgodbe nadaljujejo v pozitivnem duhu, naj vam novo leto prinese veliko novih izkušenj, ki bodo bogatile vašo ljubezen do življenja. Naj vam bo lahko pri premagovanju spotakljivih ovir in naj vsak morebitni padec čez oviro pomeni lažji preskok naslednje!

Srečno 2008!

Tine, Urška, Sara, en pikec v trebuščku in .. hov hov (Jenny)

Add comment December 26th, 2007

Spet kriza z avtom – se nadaljuje ali šele začenja?

O težavah, ki smo jih doslej imeli z avtom, sem že pisal tukaj, nekaj o pregrešno dragih delih tukaj in en tak skupek zapisov se da prebrati tukaj. Morda bi se še kaj mojega flancanja na to temo našlo. Če ne na blogu, pa na kakšnem forumu.

In kaj se mi zgodi v petek, prejšnji teden, zjutraj, na poti v službo? Isto kot takrat, ko je crknila prva šoba. Avto izgubi šus, prižge se servisna lučka. Halo? Pred tremi ali štirimi meseci sem dal zamenjati šobe. Zdaj pa spet? Ok. Se kar hitro odpeljem do prvega serviserja, ki po priključitvi na test ugotovi to, kar sem sumil. Odpoved 2. šobe. Komaj sem se zadrževal, da ne bi pričel bruhati ognja. Mehanik mi razloži, kaj vse je potrebno zamenjati, ko gre za takšne težave. Ne bom našteval, niti ne pisal cen, ker bo še koga drugega začela glava boleti. Mi je pa dal eno pomembno informacijo. To je, da bi tisti, ki je zamenjal šobe, moral vedeti in me vsaj opozoriti, kaj je potrebno pri tem še narediti, menjati. Tega mi prej nihče ni povedal. S to informacijo se peljem do serviserja, ki je zamenjal šobe, ves napičen. Na poti do tja razmišljam, da bi bilo morda bolje se pogovoriti s prodajalcem, kot z mehanikom.

Prezrem vse nastavljene stare in nove avtomobile na parkirišču in vstopim v avto-salon, direkt do prodajalca.

T: “Tak. To je moj avto. Veste, da sem imel težave z njim in zopet jih imam. Koliko mi daste zanj in kaj mi lahko ponudite v zamenjavo?”

Najprej sva se za trenutek čudno gledala, potem je vzel eurotax katalog in pričel listati. Začnem govoriti o tem, kako so ga biksnili pri menjavi šob, da jaz sicer nisem mehanik in že itak preveč vem, da bi me pa lahko opozorili na to, da je potrebno menjati še kaj več kot šobe, če bi se želel izogniti nadaljnim težavam. Medtem se v vroč pogovor vplete še vodja servisa. Ni mi do kreganja, hočem potegniti le najboljši deal iz vsega tega.

S prodajalcem okvirno oceniva avto. Pelje me na parkirišče in mi predstavi super rabljen avto: Hyunday Lantra, nekaj čez 100k prevoženih, redni servisi, .. Mah, dost mi je tega rabljenega sranja. Imamo en avto pri hiši in naj bo kot se spodobi.

T: “Kaj imaste novega?”

Stopiva v salon in se ozreva po bleščeči kovini.

P: “Tale moder, mogoče. Benzinc, verjetno?”
T: “Seveda. Benzinc. Dizla nočem več.”

Ogledam si avto. Ah, saj nimam pripomb. Je manjši od našega starega voza, a še vedno dovolj velik in draaaaaag.

T: “Kaj močnejšega od 100KS” (naš voz ima 135KS in enih 320Nm navora)
P: “Zunaj imam še enega črnega. 1.6, 115KS. Nekaj več opreme (lita platišča). Je 900 EUR dražji.”
T: “Lahko sprobam?”

Prodajalec gre po ključ in neke ponaredke preizkusnih tablic. Se odpeljeva kakšna dva kilometra v eno smer in potem še nazaj. Avto peljem čisto na izi. Saj, kaj pa je tu za filozofirat? Nov avto, mašina pač takšna kot je, oprema tudi, druga itak ni na zalogi.

T: “Kupim. Greva računat.”

Poklical sem na banko in se dogovoril, da mi pipravijo izračun za kredit (au, če ne pri avtu, bo pa tu bolela glava). Skušam še malo “pritisniti”, da dobim za svoj avto kakšen EUR več. Počakati bo treba na zadnjo besedo, ki jo ima šef salona. Odpeljem se na banko in potem nazaj v službo. Potrdim naročilo avta. V ponedeljek popoldan sva se z Urško odpeljala plačati aro. Urška navdušena! (vsaj moralno podporo imam)

Avto bi danes morda že lahko vozil, a smo se dogovorili, da ga prevzamem šele v začetku novega leta. Bo tako letnik 2008. Da vsaj naš stari voz vzdrži do takrat. Danes grem premontirati zimske gume na nova platišča. ALU platišča bom šparal za lepše vreme spomladi. No, špar program bo potrebno organizirati še kje drugje. Itak.

12 comments December 20th, 2007

Kriza..

Bolani vsi po vrsti.

Od Urške babica je že več kot 1 mesec v bolnici. V soboto sem peljal v bolnico Urškinega očeta. Je dobil neko infuzijo, v nedeljo zjutraj sem lahko šel po njega. V ponedeljek se mu je stanje zopet poslabšalo, ga je nazaj v bolnišnico odpeljal rešilec. Sara je dan po cepljenju dobila vročino (38,5), a ji je do večera padla. Od sobote nima posebnega apetita, vsak večer se vsaj enkrat prebudi in bruhne. Drugače je dobro razpoložena. Urška je tudi kakšne tri dni bila brez apetita in ji je bilo rahlo slabo. Prekvčeraj je doma ostala moja mama. Želodčne in črevesne težave. Totalno jo je izčrpalo. Včeraj zjutraj je sračka pozdravila mene, malo kasneje sem še izbruhal, kar je za izbruhati bilo. Potem se me je lotila vročina. Čisto out sem bil. Pretežno v postelji. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje toliko spal. Najhuje mi je bilo, ker sem se počutil totalno nekoristnega. Vse je bilo na Urški. Svaka ji čast! Cmok, lupčka!! Danes sem že v službi. Kot da nič ni bilo. Urška je s Saro pri zdravniku. Na prvi pogled vse ok. Čakata, da napolni urinsko vrečko, potem dobita izvide krvi in urina. Upam, da ne bo kaj resnega. Dobila je recept za sirup proti slabosti.

Jao, jao..

2 comments December 19th, 2007

Vrtec in vročina

Upam, da ni že zdaj povezano eno z drugim.

Sara prične obiskovati vrtec v začetku naslednjega leta. Vpisana je, tudi skupina ji je že bila dodeljena. Primerne bi bile tri skupine, od katerih sta dve skupini v jaslih, tretja skupina pa ima prostor v zgradbi, kjer so sicer skupine starejših otrok. Od teh treh skupin bi le ena bila takšna, v kateri so otroci Sarine starosti, ta je v jaslih. V preostalih dveh skupinah bi Sara bila med najmlajšimi, če ne najmlajša (dvoletniki). In tako je bilo rečeno, da se Sara priključi tisti tretji skupini starejših otrok, ki imajo prostor v drugi zgradbi, kot so jasli. To na koncu koncev mogoče niti ne bi bilo tako slabo. Od starejših otrok bi se gotovo prej kaj naučila. Mogoče sem pomislil le na to, da bi kot najmlajša bila tudi najšibkejša v očeh ostalih otrok in mogoče bi si jo kateri od njih lahko izbral za “tarčo”. No, to je najslabši možni scenarij in skoraj ne verjamem, da bi se to zgodilo.

Včeraj sta se z Urško odpravili v vrtec odnesti še zadnje potrdilo, ki smo ga dobili pred dvema dnevoma pri pediatrinji. Na Urškino presenečenje ji je šefica povedala, da so nekaj otrok premestili v dislociran oddelek v Bistrico ob Dravi, da se je tako sprostilo nekaj prostora in da bo Sara priključena tisti najmlajši skupini, kjer je najstarejši otrok starejši kakšen mesec, najmlajši pa mlajši kakšne tri mesece od nje. Super! Sami “vrstniki”. In ne samo to! Obe vzgojiteljici sta super, ena od njih je celo naša soseda Simona. Urška je bila več kot zadovoljna. Prej si niti misliti ni upala, da bi Sara lahko prišla v to skupino. Res fino. S Saro sta vstopili v igralnico z otroci. Nekaj jih je bilo zaradi bolezni odsotnih, tudi nekaj od prisotnih je imelo polne noske. Kaj hočemo, tako je menda s tem v vrtcih. Nekateri starši niti ne pridejo po svojega otroka takoj, ko jih vzgojiteljica pokliče, da je otrok zbolel. Sara je odstopicala do igrač, si jih nekaj izbrala in nekaj od otrok se ji je pridružilo. Urške menda niti pogledala ni dokler sta bili tam. Mislim, da sta se dogovorili, da ponovno prideta naslednji teden, ko bo Sara z otroci zajtrkovala. Urška je dobila še nekaj navodil od vzgojiteljice in tudi vzgojiteljica je že povprašala po kakšnih posebnostih, ki bi bile značilne za Saro. No, teh ni.

Po prihodu domov je Sara šla spat. Zbudila se je z vročino. To bi bilo pa res hitro, da že takoj po prihodu iz vrtca zboli. Jaz sem predvideval, da je vročina posledica cepljenja prejšnji dan. Minilo še ni 24 ur in takšno reakcijo bi bilo mogoče pričakovati. Na ritki je bila vidna rdeča oteklina. Zdravnica nas je pri cepljenju na to opozorila in rekla, da je normalno, če se pojavi. Do popoldneva, ko sem se vrnil iz službe, vročine ni bilo več, ali pa je bila le minimalno povišana. Kako je s Saro danes, še ne vem, a mislim, da vročine ne bi smelo več biti.

Tak. Zdaj pa počakati snežinke, ki nam jih napovedujejo za ta konec tedna.

2 comments December 14th, 2007

Keksi

Pri nas je največkrat bila oma tista, ki je pekla. Kot se to spodobi. Babice so po načelu pri kuhi in peki neprekosljive. Verjamem, da je babičina peka najboljša zaradi ljubezni, ki je nepogrešljiva sestavina vsake njihove stvaritve. Tudi mama je kdaj kaj spekla doma, a pri njej ni bilo na voljo toliko časa ali potrpežljivosti, kot pri omi, da bi lahko še sam kaj po svoje spacal zraven. Ome ni več, mama pa je babica. Ker še ni v penziji (in še nekaj časa ne bo), za peko peciva ostane malo časa. Danes sem si čas za peko keksev vzel jaz.

Najprej naj povdarim, da sem kekse pekel prvič. Razpolagal sem z nekaj osnovnimi podatki. Testo je v osnovi krhko testo, ki se razvalja in se z modelčki izrežejo keksi. Ti se nato spečejo v pečici. Ko so pečeni jih lahko posujemo s sladkorjem ali zlepimo z marmelado. Super se podajo k čaju ali mleku.

V trgovini smo kupili potrebne sestavine in komplet osnovnih modelčkov: smreka, srček, zvezda, zvon, mesec, .. Recept sem najprej iskal v kuharskih knjigah, potem sem se odločil, da uporabim kar tistega iz ovitka vanilijevega sladkorja. Ko sem ne dolgo nazaj pekel pito (tudi prvič), sem imel napačen pristop pri pripravi testa in sem se takrat pošteno namatral. Tokrat je bilo enostavno. Vse sestavine sem zmetal v posodo in v nekaj minutah zgnetel homogeno kepo testa. Postavil sem jo v hladilnik. Pri pripravi keksov je namreč pomembno, da je testo hladno in da se testo polaga na ohlajen pekač preden se keksi dajo pečt. Peče se na visoki temperaturi, keksi pa so pečeni v kakšnih 10 min. Med čakanjem, da si testo v hladilniku spočije, sem malo skočil nazaj k svojemu glasbenemu projektu. Zadnja dva dni sem kar vstrajen in Urški sicer lep komad že gre kar precej na živce. To mi je danes priznala, ko sem jo vprašal. Na njeno žalost se za to nisem zmenil in sem nadaljeval, dokler ni bil čas za valjanje testa. Testo sem v večih rundah razvaljal.

Sara je pripomogla k temu, da vse le ni bilo preveč enostavno. Sproti sem moral preprečevati napade pomaranč, kivijev, jabolk in sklede na moje lepo razvaljano testo in že izrezane kekse na pekaču.

Urško sem po prvi rahlo prismojeni rundi zadolžil, da pazi na primerno porjavitev peciva in sem se s tem že v naprej opral kakršnekoli krivde za grenak okus po zažganem.

Keksi so pečeni in v splošnem so lepo uspeli. Z marmelado nisem dodatno packal in sem kekse samo povaljal v sladkornem prahu. Vmes sem kakšnega zmazal. Za moj okus so OOOOOoodlični! V ustih se stopijo. So čisto rahli.. Tako nebogljeni. Tako slastni.. Tako sladki.. Mmmm.. In ni jih veliko, zato so cenjeni še bolj.

Ne, to ni vse, kar smo spekli, niti ne edino, kar je ostalo.. Ti so bili za vzorec. 

1 comment December 12th, 2007

Redni sistematski pregled

Tokrat smo imeli zadnji pregled v seriji rednih sistematskih pregledov od rojstva naprej. Naslednjega bo Sara imela čez leto in pol, ko bo stara že tri leta (uf, bo čas hitro minil) in potem spet pred vstopom v šolo. Vsaj tako nam je povedala sestra. Bojim se, da se bomo srečali še prehitro. Iz vseh strani namreč poslušam, kako otroci zbolevajo, ko vstopijo v vrtec. Celo sestra mi je danes to potrdila.

Presenetljivo dobro razpoložena je bila danes Sara. Ma kakšno nezaupanje do sester! Kaj je že to? Ona, da je kdaj bila nezaupljiva? Ma kje pa! Sestre so glavne frajerke. Imajo takšne majhne pupike, ti dajo flaško in lahko pupiko nahraniš. In sploh ne pustijo, da bi se naveličal! Še preden flaško potisneš pupi k ustom, že dobiš čudovito risbico z živalmi. Kje je muca? In ptička? Dajte no! Vprašajte me kaj težjega! In kaj je posebnega pri tem, da rozino spraviš iz stekleničke, če stekleničkan nima pokrova? Če dobim svinčnik v roke, pa brez problema kaj načečkam. Mama je lahko samo še pritrdila na vsa ostala postavljena vprašanja: hodi?, teka?, gre po stopnicah navzdol?, izgovarja besede?, .. Tehtnica se je ustavila pri 8970g, v višino meri 75 cm (od oka). Obsegi pa so zame važni samo pri nakupu kapice, so pa baje ok.

Sledil je pregled pri zdravnici. Saro smo posadili na blazino med nami in zdravnico. Takoj je opazila skodelico s pisali, podobno tisti, ki jo ima doma. Stegovala je roke in jo skušala doseči. Verjetno je še zdravnici želela predstaviti svoj umetniški čut. Malo je postala skeptična šele, ko je zdravnica s stetoskopom začela poslušati srčka. Začudeno je opazovala dve cevki, ki sta prihajali iz tipala in se nadaljevali zdravnici v ušesa. Ko se je morala obrniti in je zdravnica stetoskop prislonila na hrbet, je pa bilo dovolj. Jok. Hitro je pregledala še žrelo, sluhovoda in pretipala trebušček. Vse B.P. Urška je Saro takoj potolažila. Spet je bila dobre volje. Zdravnica je zapisala podatke v kartoteko medtem, ko je sestra pripravljala cepivo. Druga doza: davica, tetanus, otroška paraliza, nek tip influence, .. ne spomnim se več. Zadoščalo naj bi do šole. Sara je sicer jokala, ko se ji je igla zapičila v ritko, a trznila ni. Super pupa! Sem ji čestital.

45 min po prihodu v zdravstevni dom je bil pregled za nami. Odpeljali smo se v trgovino, šli na sok, potem pa domov delat kekse.

2 comments December 12th, 2007