A se sploh zavedam, da imamo v Rušah pravzaprav prvič možnost, in sploh enkratno priložnost za rekreacijo kot je plavanje, fitnes ali pa le malo se posavnat? In to za zelo zmerno ceno? Hja, jaz se že zavedam, ampak mi je vedno tako težko denar zapraviti za takšne stvari. Pa ne vem zakaj. Mogoče se bojim, da bi se razvadil. Tako smo, glede na to, da imamo športni objekt, ki vse to ponuja dobesedno na dlani, odlašali že s prvim plavanjem. Sedaj imamo za izgovor Sarin polni nosek in hodimo na bazen le popiti kakšno kavo, Sara pa pri tem neizmerno uživa ob gledanju kopalcev skozi stekleno steno v avli. Si morda misli: “bi jaz tudi čof čof”?. Malo še, pa me bo vest pekla..
Torej. Po ponovnem, en teden trajajočem odlašanju češ, saj se lahko rekreiram (tečem) tudi v naravi, sem se vendarle odločil in kupil mesečno karto za fitnes. Po resnici napisano, sem bil ves pogumen in motiviran na vratih že v nedeljo, a so ta bila zaprta. Kmalu sem izvedel, da je tako vsak dan med 12. in 15. uro. Na poti iz Maribora, kjer je Urška obiskala ortodonta, midva s Saro pa sva se medtem sprehodila, sva z Urško sklenila, da skočimo na bazen. Na kavo oz. kakav, seveda. Sara je zaspala že na sprehodu in vlekla vse do Ruš. Ko sem ugasnil avto in jo je Urška vprašala ali gremo na bazen, je še na pol v dremežu s vsem navdušenjem rekla “Jaaaa!”. Pomislil sem, da bi morda bilo bolj praktično, če sam skočim domov po stvari za fitnes in se vrnem. Ko spijemo kavo, se grem jaz mučit, punci pa z avtom domov. In tako smo tudi storili.
Fitnes ni neki mega oh in ah, a ima več kot dovolj naprav, da lahko na njih izvedeš poljubno vajo. Mene so bolj zanimale naprave za aerobni trening, predvsem tekalna steza. Glede na to, da je tekalna steza na voljo samo ena, sem se bal, da bo večkrat zasedena in se bom moral zadovoljiti z drugimi napravami. Ja, ok. Saj tek tudi ni edin način tovrstne vadbe. Potem mi je Matej (če se prav spomnim), ki je zaposlen kot vadbeni učitelj povedal, da večina obiskovalcev ti. kardio naprave uporablja bolj za ogrevanje, kar pomeni, da se na njih le redko kdo zadrži več kot 10 min. Sploh na tekalni stezi. In res je bilo tako. Medtem, ko sem čakal, da se steza sprosti, sem čas izkoristil za ogrevanje na kolesu in nekaj razteznih vaj.
Sem že omenil, da je to bil moj prvi obisk fitnesa po skoraj petnajstih letih, ko sva kakšne tri mesece bolj ali manj redno hodila na fitnes s srednješolskim sošolcem? Vseeno se mi je zdelo, da sem se dobro znašel. Tekalna steza se mi je zdela dober nadomestek za tek v naravi, čeprav je teči po njej nekoliko drugače. Še nedolgo nazaj sem se šalil na račun tistih, ki sem jih skozi okno gledal, kako tečejo: “Glej jih, kakšni optimisti. Tečejo, pa nikamor ne pridejo!” Tokrat sem se znašel v tej vlogi sam in res je čudno. Tečeš, pa nikamor ne prideš. Razen številk na displeju se nič ne menja. Vse je isto: isti ritem gibanja, ki ga spremljaš v odsevu lastne pojave v oknu pred sabo, svetleče pike tam zunaj, ki so v bistvu ulične svetilke, parkirani avtomobili, kakša silhueta drevesa, v bistvu pa nič kaj dosti, ker je zunaj že tema. Minute tečejo veliko počasneje, kilometri še bolj počasi. Se mi zdi, da se je tega treba navaditi. Po desetih minutah gonjenja kolesa, sem na stezi vztrajal dobre pol ure. Pretekel sem 5 km in še kakšnega zraven v 5 minutnem “recovery” intervalu. Hitrost sem si prilagajal nekje med 9.4 in 10 km/h. V ušesih sem imel slušalke, v majhnem žepku tekaških hlač pa MP3 predvajalnik. Kenny G. je bil zame dokaj primeren izvajalec za en tak aktivni sprostitveni trening. Po teku sem spet raztegnil mišice, popil malo tekočine in naredil še serijo vaj na enem od trenažerjev. Ko sem zaključil, sem bil še edini prisoten.
V garderobi sem si pripravil vse za tuširanje in vstopil v tuširnico. Pravzaprav sem vstopil v ene 3 cm vode, ki je stala na tleh. WTF? Ok, suhe stvar previdno odložim na rob radiatorja, da katera ne bi padla v lužo na tleh in skočim pod tuš. Uša! Mrzlo! Tuš deluje tako, da se pritisne na gumb in potem voda teče nekaj sekund. Ponovni pritisk gumba in evo vode spet. Po kakšnih petih poskusih sem začutil, da je začela teči topla voda. Končno! Pošteno se namilim in začnem splahnjevati milo iz sebe. Halo? Kdo je ugasnil luč. Obtičim pod tušom v čisti temi. Odprem vrata, da bi šel pogledat kaj se dogaja, ko se luč spet prižge. Aha. Luč na senzor, ki v kotu zgoraj ne vidi, da se pod tušem nekaj dogaja. Itak sem bil pri koncu. Obrišem se in oblečem suha oblačila. Ko sem stopil iz garderobe, je v vadbenem prostoru že bila tema. Ura je bila nekaj minut čez osmo. “A ni odprto do 22.?”, vprašam vaditelja, ki je ravno prišel skozi ena vrata. “Ne, med tednom do osmih, v petek in soboto do desetih.” Škoda. Rabno po osmi uri bi mi najbolj ugajalo.
Tako. Imam mesečno karto in prvi trening je za mano. Vsaj trikrat na teden bi se moral lotiti vadbe, da bom karto pošteno izkoristil hkrati pa naredil nekaj za sebe. Moram uskladiti čas tako, da bomo doma kljub temu kar se da največ skupaj. Res škoda, da ni odprto dlje.
Tako. Mogoče je čas, da sam napišem kakšen plugin za Wordpress, torej en del programske kode, ki se vključi v že obstoječo kodo, ki poganja ta blog. Najprej, brezveze je pisati kodo za nekaj, kar morda že obstaja. Morda. Za moj problem rešitve še nisem našel. Drugič. Za plugin je fino, če tvoj problem ni samo tvoj, ampak se z njim srečujejo še drugi. Tako lahko postane plugin širše uporaben. Njegova prednost je ta, da se da enostavno vključiti preko administracijskega vmesnika. Aha, da ne pozabim. “Lepa” slovenska beseda za plugin je vtičnik. To me malo spominja na stvar v mojih hlačah. No, pa da ne bomo preveč vulgarni.
Ena izmed stvari, na katere sem pomislil še preden sem začel pisati blog, je možnost zaščite. Kako zaščititi vsebino, da je ne more videti vsak. Wordpress ponuja kar nekaj out-of-the-box rešitev. Med njimi je tudi takšna, ki se meni zdi doslej najprimernejša. Zaščita posamezne objave z geslom. Geslo določimo ob vnosu objave, objava pa se na prikazani strani pokaže le z naslovom in predpono “Protected:”. Namesto na vsebino te objave, uporabnik naleti na vnosno polje, v katero mora vpisati geslo. Geslo mu sporočimo sami. Če uporabnik geslo vnese in je pravilno, se objava odklene in vsa njena vsebina je na voljo. Je to ok? Ja, ponavadi.
Že nekajkrat pa sem želel zakleniti samo en del objave. Tipično: slike in video posnetke. Tekst bi lahko prebral vsak, za ogled videa v nekem prispevku, pa bi moral ta del vsebine “odklenit”. Po spletu sem brskal, da bi našel takšno rešitev, a je žal nisem našel. Sedaj sem na tem, da jo implementiram sam. In sem že začel. Malo se sicer lovim, ker moram spoznati delček arhitekture Wordpress-a (ki je za moje pojme dokaj slabo dokumentirana) in zopet zbiram informacije iz tisoč različnih strani, druga spemenljivka od katere je odvisen release date pa je čas. Stalno nepogrešljiva komponenta. In da bo tistim, ki se jim zdi to zanimivo (ali bi želeli zadevo dokončati namesto mene) malo bolj jasno o čem pišem, še malo razlage funkcionalnosti s screenshoti.
1) Ko vnašamo objavo, označimo del vsebine, ki jo želimo zakleniti, z oznako lock in identifikatorjem gesla (ime in ne vrednost gesla, ki ga želimo uporabiti):
2) Identifikatorje gesel bo mogoče vnašati preko administracijske konzole, gesla pa se bodo shranjevala v podatkovni bazi.
3) Princip delovanja bo enak kot že zdaj obstaja pri zaklepanju cele objave
4) Primer objave z zaklenjenimi posamičnimi deli vsebine. Vnos gesla in klik na ikono ključavnice odklene vse ponovitve, ki se nanašajo na isti identifikator gesla (odklene vse kar je pod izbranim geslom):
Miha? Peter? Luka? Mogoče Jaka ali pa Cene? Nejc morda? Hmm… Andrej, Rian, Jošt? Za Jošta vem enega. Kaj pa Marko, Brane, Denis, Gregor, Henri, Tian, Žak, Miran, Sašo, Viktor – Vik, Riki (Kiki), Kristjan? Nimam pojma. Se mi zdi, da je to tako težka naloga. Hkrati pa zelo luštna. In častna – nekomu pokloniti ime.
Danes smo bili starši povabljeni v vrtec, da otrokom pomagamo izdelati pustni rekvizit. Vzgojiteljici sta bili zelo prijazni in sta že pred našim prihodom pripravili vse potrebno, za izdelavo kap – pikapolonic. Iz papirja sta izrezali trakove, krila in pike, pripravili lepilo in spenjalnik in na ogled postavili že gotov izdelek, da smo starši imeli dobro predstavo o tem, kakšen naj bo naš končni izdelek. Kape so morale biti narejene po meri našega otroka in jih bodo otroci nosili, ko bo v vrtec prišel fotograf in naredil krasno pustno skupinsko sliko. Med tem, ko so starši pridno ustvarjali, so se otroci zabavali tako, kot se znajo takrat, kadar sta z njimi le vzgojiteljici. Sara je dokazala, da se v svoji skupini zares odlično znajde, da ni sramežljiva prav do nobenega, da zna sama splezati čez dve ali tri stopničke na lesen tobogan in se enako pogumno spustiti po njem, kot se spustijo drugi otroci. Bila je to tudi prva priložnost, da se vsaj malo spoznamo še starši. Kljub temu, da mnogi postanejo starši kar nekaj let prej, kot sva to postala midva z Urško, predvidevam, da sva tokrat bila najmlajša. Poznava sicer starša, ki sta še mlajša od naju, ampak nista bila prisotna. Kul!
Že nekaj časa opažam, da se fotoaparatu občasno malo uiu – uiu .. Največkrat med ostrenjem (gumb sprožilca na pol) sliko totalno popači, kot bi jo nekdo prebarval z barvicami (polno nekih črt). Danes se mi je celo zgodilo, da sem namesto slike videl eno popačeno, modro-vijolično čečkarijo. Sploh ne upam pomisliti na to, da bi morda bilo potrebno zamenjati fotoaparat. Trenutno ga ni na nobenem seznamu porabe družinskega proračuna in tudi mesta zanj ni več. Če kdo pozna ta problem bom vesel kakšnega mnenja kaj storiti.
Po tem, ko sem Saro previl, sem vzel še eno pleničko, da bi skupaj previla še njeno punčko. Sara je budno opazovala, dokler punčka na sebi ni imela petkrat prevelike plenice. Je pa bila previta in ritka ni več smrdela. Pleničko sva nato odmotala in jo dala na stran. Čez nekaj časa mi Urška reče, naj pogledam, kaj počne Sara. Vzela je punčko iz vozička, jo lepo nežno položila na kavč, vzela in pristavila svoj stolček, se nanj vsedla in pričela s previjanjem. Brez pomoči ji sicer ni uspelo, a je bilo hudo luštno opazovati jo, kako se je zadeve organizirano lotila.
Sara in Urška sta po natanko devetnajstih mesecih in enem tednu z dojenjem zaključili. Zadnje dni je dojenje bilo namenjeno le še kakšnemu nočnemu cartljanju. Ni pa tako dolgo nazaj, ko je Sara imela vnetje ušeskov, v vezi s tem tudi slabši apetit in ji je zato Urška dojko ponudila tudi čez dan. Sicer pa, če je Sara pokazala na dojko in rekla “njam, njam”, jo je Urška s prijaznimi besedami, božanjem in stiskom k sebi prijazno odklonila. To je bilo dovolj, da dodatno vztrajanje ni bilo potrebno. Po več kot tednu dni brez dojenja zdaj že lahko rečem, da spremembe ni bilo opaziti, še manj, da bi ta bila boleča, stresna ali kaj podobnega.
Za vsak trenutek, ki sta ga Sara in Urška preživeli ob dojki, sem vesel in ponosen, da jima je ta edinstven način zbliževanja in druženja bil dan tako dolgo obdobje. Ni besed, s katerimi bi napisal, kako iskreno cenim Urškino potrpežljivost, vztrajnost in voljo pri premagovanju bolečin in težav, s katerimi se je soočala prva dva meseca dojenja.
Ne bo dolgo, ko bo dojenje spet postalo aktualno. Ko bo na svet privekalo novo bitjece, popolnoma nebogljeno, se stisnilo ob toplo telo mame in poiskalo svoj edini vir hrane in zadovoljstva. Želim si, da bi nas tokrat obšle vse težave na poti dojenja. Da bi dojenje spet postalo prijetna in enako dolgo trajajoča izkušnja tudi za Sarinega brateca ali sestrico.
Sprostitev vedno paše. Ne bom pisal o vseh vrstah sporstitve, ki jih poznam, niti ne o vseh, ki jih prakticiram. Ena izmed njih je glasba. Ljudje se z glasbo srečamo še preden se rodimo. To je v času, ko se naši čuti šele razvijajo. Zvok aktivira naš čut za sluh. Če so impulzi pravi, je pravo tudi razpoloženje. Glasbo lahko poslušamo, lahko jo ustvarjamo. Rad poslušam glasbo. Glede zvrsti navadno nisem izbirčen. Glasbo tudi ustvarjam. Ne, nisem posebno dober v tem, a uživam. Nekaj manj morda na rednih vajah s pihalnim orkestrom, kjer sem petnajst let igral klarinet, zdaj pa že dobri dve leti bas klarinet. Ko se je z glasbo začela ukvarjati Darja, moja mlajša sestra in smo kupili prvi pianino, sem se za tolčenje po tipkah navdušil še sam. Note sem poznal, ustrezne tipke na tipkovnici sem tudi našel. Veliko težje je bilo navaditi se na usklajeno igranje obeh rok, izbiro pravih prstov, branje dveh notnih vrstic hkrati, branje basovskega ključa, itd. Vse to sem osvajal in še vedno osvajam zelo počasi. Vendar z veseljem in za sprostitev. Darja pa danes to počne poklicno, kot profesorica klavirja.
Proti koncu lanskega leta sem jamral, da mi primanjkuje dovolj zanimivega notnega materiala. V prvi polovici decembra sem preko spleta kupil klavirski aranžma skladbe “The Greatest Love of All”, katere besedilo je napisala Linda Creed v sodelovanju z Michaelom Masserjem, ki je pesem tudi uglasbil. Pesem je bila uporabljena v biografskem filmu o ameriškem boksarju Muhammedu Aliju z naslovom “The Greatest”. Skladba nam je verjetno poznana v izvedbi izvrstne pevke Whitney Houston, ki se je z njo leta 1986, le nekaj tednov po smrti Creedove za rakom, povzpela na vrh glasbenih lestvic.
Od štirih tiskanih strani not sem osvojil tri (v dveh mesecih? uff.. dober sem). Zadnji, zaključni del me še čaka. Osvojiti zame pomeni odigrati brez večjih zatikanj. Ostalo pride po četrtem listu.
P.S. Sliši se tolčenje tipk, ker sem imel glasnost nastavljeno na min. zaradi Sare, ki je malo pred tem zaspala.
Po dvodnevnem uvajanju in po vnetih ušesih sva s Saro končno ponovno prestopili prag ruškega vrtca. Sem mislila, da bo kakšna mala kriza, pa nič. Naša mala se je na vrtec navadila presenetljivo dobro.
Če želiva, da ima Sara v vrtcu zajtrk morava biti v igralnici do 8.15 kar pomeni, da je ob 7.20 zadnji čas, da se prebudiva. Par dni se je dogajalo, da sem Saro morala buditi, saj bi spala vsaj do osmih ali pa še dlje. Preden je začela jokati sem hitro omenila, da greva v vrtec k otrokom, kjer se bo igrala, jedla in bla, bla, bla… Z odločnim »ja« in z nasmeškom na obrazu se je vstala, splezala iz postelje in me počakala pri oknu, da sva opravili najin redni ritual: pogledali na travnik pred blokom, če so se kokoške prebudile in že pridno kljuvajo travo, pa če so ptički že zbrani na sosednjem bloku, če je v vrtcu luč,…
Pogled iz spalnice proti vrtcu (bela nizka stavba v ozadju)
Po nujnih jutranjih opravkih (previjanje, oblačenje, umivanje, česanje, cartanje Jenny) sva pravi čas odšli od doma. V vrtec je dobesedno tekla, vmes pa ves čas ponavljala njam, njam. Ja, seveda, hitela je na zajtrk.
Prvih nekaj dni sem po njo hodila po kosilu in sva doma šli spat. Sedaj pa smo jo navadili, da v vrtcu prespi in pridem po njo okoli dveh popoldan. Tukaj res ni šlo brez joka in klicanja mame ter Jenny (beri “djedji”) pred spanjem. Dotlej ni bila vajena zaspati sama in brez mene ob njej, vendar se je tudi na to navadila in zdaj naju komaj še omeni.
Ko pridem po njo noče več domov. Navadno se iz vrtca odpraviva vsaj pol ure po mojem prihodu. Veselje jo je opazovati pri njenem raziskovanju.
Snežak s Sarinim privdihom
V glavnem, vrtec je zanjo nekaj zelo zabavnega, poučnega, razburljivega, …
Aja! Včeraj mi je vzgojiteljica povedala, da se učijo plesati za nastop (predvidevam, da za dan žena). Mala je popoldan doma plesala, ne da bi jo kdo k temu vzpodbujal. Drugače, kot to počne ponavadi: z boki je zmigala v počep, malo počakala, potem pa z dvignjenimi rokicami skočila v zrak. Ko sva jo s Tinetom vprašala, če se je tega naučila v vrtcu je rekla »neeeeeeeee« in se sramežljivo smejala. Mogoče je to kakšno presenečenje, ki ga ne sme izdati?
Še ena noč je za nami od kar smo Sarino posteljico dogradili in za nekaj cm odmaknili od ta velike postelje.
Spat sem šel okoli enajste ure zvečer. Urška je že bila v postelji. Obe s Saro sta spali. Sara v svoji posteljici. Začuda je bila še vedno pokrita in še vedo je držala Miško tesno v objemu. Ležal sem na hrbtu in se počasi pogrezal v spanec. Bilo je malo pred tem, da bi zaspal, ko je po spalnici iz popolne tišine zadonelo: “MAMA!!”. Prestrašil sem se tako, kot da bi se mi nekdo med spanjem zadrl na uho. Urška se verjetno ni vstrašila tako kot jaz, se je pa prebudila in takoj pomolila svojo roko k Sari. Dvakrat ali trikrat jo pobožala in Sara se je zopet pogreznila v spanec. Drugega se ne spomnim. Ko sem petnajst do šestih zjutraj zapustil spalnico, sta bili obe vsaka v svojem domišljijskem svetu. In kar je najpomembneje, vsaka v svoji postelji.
Tako smo, glede na to, da imamo športni objekt, ki vse to ponuja dobesedno na dlani, odlašali že s prvim plavanjem. Sedaj imamo za izgovor Sarin polni nosek in hodimo na bazen le popiti kakšno kavo, Sara pa pri tem neizmerno uživa ob gledanju kopalcev skozi stekleno steno v avli. Si morda misli: “bi jaz tudi čof čof”?. Malo še, pa me bo vest pekla..
Na poti iz Maribora, kjer je Urška obiskala ortodonta, midva s Saro pa sva se medtem sprehodila, sva z Urško sklenila, da skočimo na bazen. Na kavo oz. kakav, seveda. Sara je zaspala že na sprehodu in vlekla vse do Ruš. Ko sem ugasnil avto in jo je Urška vprašala ali gremo na bazen, je še na pol v dremežu s vsem navdušenjem rekla “Jaaaa!”. Pomislil sem, da bi morda bilo bolj praktično, če sam skočim domov po stvari za fitnes in se vrnem. Ko spijemo kavo, se grem jaz mučit, punci pa z avtom domov. In tako smo tudi storili.
