Dost heca
January 21st, 2008
Sara zvečer zaspi v svoji posteljci. Navadno z Urško, včasih z mano ob sebi. Če je dovolj zaspana, ni problema. Včasih pa, namesto da bi lepo ležala in skušala zaspati, se vstaja, hoče zlesti iz postelje, itd. Ok. To še ni tak problem. Traja malo dlje, a na koncu vseeno zaspi. V svoji posteljci. In dokler z Urško ne greva spat, je to en tak angelček, cukrček, mišek mali, ki sladko spi, nežno vdihuje in izdihuje, malo potegne cucelj in je povsem potopljena v svoj svet sanj. Kmalu zatem, ko se ji pridruživa, pa nekaj v njej naredi “klik” in začne lezti v najino posteljo. K mami. Če se prebudi, te manevre spremlja še jok. Skuša si priboriti dojko, Urška se pa na vso moč trudi jo od tega prijazno odvrniti. Kdaj pa kdaj se zgodi, da popusti. Napaka! Ja, se zavedava oba.
V noči iz sobote na nedeljo se je gospodična na podoben način prebudila in začela tuliti. Ne, kričala je! Seveda ni dobila dojke. Bila je hudo vztrajna in od spanja sva, tudi zato, ker sva šla v posteljo precej pozno, imela bore malo. Zato sem v nedeljo izza omare potegnil drugi kos ograjice, ki doslej ni bil namontiran na Sarino posteljco, da smo jo lahko priključili tesno ob veliko posteljo. Lepo sem obrisal prah, poiskal vijake in zadevo namontiral tja, kamor sodi. Posteljco sem potem odmaknil čisto k steni, da je sedaj med obema posteljama toliko prostora, da se da stopiti. Hoditi se tudi da vmes, ampak po rakovičje.
Napočil je večer in čas za spanje. Urška mi potisne nekaj fotokopiranih strani z navodili, kako otroka naučiti samostojnega spanja, ki jih je sama že prebrala. A morala bi jih oba in se jih oba striktno držati. Ni bilo dovolj časa, da vse napisano naštudiram, zato sem ubogal Urško, ko me je povabila, da skupaj gremo v spalnico. Saro je položila v posteljco in začela s predpisano mantro: “Mama in ati te bosta sedaj naučila, da zaspiš sama. Ob tebi bo tvoja miška in vse te živali, ki visijo na posteljci. Svetile ti bodo zvezdice iz stropa in ti pomagale lepo zaspati….”, itd., itd. Sara se je vmes skušala vsesti, pa jo je Urška nežno položila nazaj. Malo je jamrala, a še ni jokala. Jaz sem samo sedel ob Urški in sledil dogajanju. Ko je mantra bila izpovedana, sva se vstala in spalnico zapustila. No, takrat je napočil čas za jok. Uaaaaaaaa!!!!! Ma-ma! Uaaaaaaaa!!!!! Akh, akh, .. Uaaaa… Kh, kh (kašelj) .. Po naštopani minuti (po navodilih) Urška ponovno odide k Sari. Jaz sem svoje sodelovanje odpovedal. Predlagal sem ji, da tokrat še naj ne dela po navodilih in naj ostane s Saro dokler ne zaspi. Že sama ograjica na posteljci je dovolj velika sprememba zanjo. Trajalo je nekaj časa, naposled je zaspala.
Ponoči se je enkrat zbudila. Urška je vztrajala in jo pustila v posteljci. Seveda jo je tolažila, jo božala, ji ponujala dudo. Sarin namen je seveda bil jasen. Skok v posteljo k mami in dojenje. Ni šans. Urška se je potrudila in poskrbela, da je Sara ponovno zaspala v svoji posteljci. Zjutraj se je prebudila drugič. Malo za tem, ko je meni zvonila budilka. Tokrat jo je Urška vzela iz posteljce k sebi. Sara je jokala in vmes ponavljala: “Njam, njam! .. Njam, njam.” Saj je jasno, kaj to pomeni, a ne? Dokler nisem zapustil spalnice, je ni dobila. Se je pa takrat tudi že potolažila z dudo in se stisnila k mami. Čez slabo uro, ko sem že bil na poti v službo, me je Urška poklicala, da sta budni in se bosta počasi pripravili za odhod v vrtec. Oblekli, najedli, odpeketali.
Ja, me prav zanima, kako bomo našo miš malo navadili na samostojno spanje v svoji posteljci in odvadili od tega, da zahteva dojko vsakič, ko se zbudi. Saj to dvoje je kar povezano. Slabih šest mesecev je do takrat, ko se nam bo pridrižil fižolček, ki raste v Urškinem trebuhu. Tudi on bo zahteval veliko naše pozornosti.
7 Comments Add your own
1. staša | January 21st, 2008 at 14:01
držim pesti!!!
kok dobr!
nam sicer ta metoda ni šla, je pa bilo tiste tri dni mučenja vseeno koristnih, ker se je mala potem zadovoljila z nečim vmes, s čimer smo bili potem vsi zadovoljni.
joj, še 6 mesecev…?
2. twini | January 21st, 2008 at 21:10
Velik sreče pri novi tehniki. Naša dva sama nočeta zaspat. Sta pa zadovlna s tem da sediš med obema posteljicama en čas. Danes sta zaspala v 10 minutah………ihaaaaaaaaaaaaaaa
)… sam to je res redko:)
3. tine | January 21st, 2008 at 21:58
@staša: komu metoda ni šla? Vajini pupiki, ali vama? Navadno so starši poraženci otrokove volje.
@twini: Saj še ne uvajamo nobene striktne tehnike. Želeli bi le, da se Sara malo bolj naveže na svojo posteljo. Da začuti, da je tam njen prostor za spanje, v ta glavni postelji pa le za cartanje. In da čas za cartanje ni .. ob dveh zjutraj npr. In če je doselj pri vas 10 minutno uspavanje bilo redko, bo morda odslej vse pogostejše!
Vidiš, tako se razmišlja! 
4. willma | January 21st, 2008 at 22:14
Mislim, da je nazadnje Gaby našla dober članek na to temo.
Še zelo dobro poznam vašo situacijo, ker je pri nas precej podobna, s tem da zdaj že ne zadostuje samo da smo z njim in da je lučka in da berem pravljico,… vedno si še kaj novega zmisli
S tem, da se mi zdi da otrok še prehitro odraste in potem gre sam spat v svojo sobo.
Se pa sprašujem kako bo, ko bomo čez 5 mesecev štirje v eni postelji + dojenje.
Saj vem, prilagodili se bomo
5. staša | January 22nd, 2008 at 9:07
sva vztrajala 3 dni, pa je vsak dan jokala več kot pol ure – histerično. dva dneva je zaspala potem zleknjena v položaju fetusa in se je tresla še pol noči, ko se je zbudila in se je zgodba ponovila. čez dan je bila čisto munjena, jokava in me ni izpustila izpred oči. res pa, da je bilo tik po dopustih, ko je spala med nama, potem pa smo jo lifrali v svojo sobo in še luč ugasnili. verjetno prevelika sprememba. najhuje mi je bilo, ker bi se moral sto procentov potem tega držat in je vsaj nekaj dni ne jemati k sebi. ne vem, ni nam šlo, res ne, pa sem bila vztrajna. potem sem povprašala še za mnenje tanč na medover.net, pa so me kar malo kregali. ampak ponavljam – naša sprememba je bila od tega, da je spala in se dojila pri meni, do tega, da naj bi šla v svojo sobo, pa v temo. ne vem, kaj sem razmišljala – tolikokrat so v knjigi ponovili, da se moramo tega držati, da sem dejansko vse naredila zares, kot je bilo napisano…
rezultat je bil, da je po treh dneh zaspala v svoji posteljici, ampak v najini sobi in tako, da smo jo ene 10 minut božali. pred tremi dnevi je šla pa v svojo sobo brez problema… (aja, povod za spremembo pa je bil, ker je prej zaspala samo z dojenjem in ko sem se hotela umakniti iz tavelike postelje, se je prebudila še ona in me zahtevala nazaj. pa večkrat na noč se je prebudila in jedla, čeprav je pred dopustom brez problema prespala celo noč).
6. tine | January 22nd, 2008 at 9:28
@staša: Knjiga je res napisana tako, da te v bistvu postavi pred dejstvo: če se navodil striktno držiš, bo metoda uspela, sicer je lahko že ena napaka usodna in vsa stvar spodleti. Jaz se le redko držim kakšnih priporočil, navodil striktno. Ker je vedno še kaj odvisno od okolice, situacije, posameznika. Sploh otroci znajo biti zelo občutljivi na nenadne spremembe. Je pa res tudi drugo, da se znajo zelo hitro prilagoditi. V tem primeru bi si to lahko razlagal takole: sprememba je za otroka sicer zelo stresna, a se bo v nekaj dneh že privadil. Meni je ljubša mehkejša metoda, ki pa lahko traja precej dlje časa, a ne povzroča takšnega stresa pri otroku. Zato bi jaz raje malo skregal tiste, ki so napisali knjigo na tak način.
7. staša | January 23rd, 2008 at 6:50
ja, se strinjam. no, saj konec je bil vseeno kar ok
PS: danes je pa spet sredi noči priromala k nama. upam, da je le luna.
Leave a Comment
Some HTML allowed:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>
Trackback this post | Subscribe to the comments via RSS Feed