Fitnes

January 30th, 2008

A se sploh zavedam, da imamo v Rušah pravzaprav prvič možnost, in sploh enkratno priložnost za rekreacijo kot je plavanje, fitnes ali pa le malo se posavnat? In to za zelo zmerno ceno? Hja, jaz se že zavedam, ampak mi je vedno tako težko denar zapraviti za takšne stvari. Pa ne vem zakaj. Mogoče se bojim, da bi se razvadil. Tako smo, glede na to, da imamo športni objekt, ki vse to ponuja dobesedno na dlani, odlašali že s prvim plavanjem. Sedaj imamo za izgovor Sarin polni nosek in hodimo na bazen le popiti kakšno kavo, Sara pa pri tem neizmerno uživa ob gledanju kopalcev skozi stekleno steno v avli. Si morda misli: “bi jaz tudi čof čof”?. Malo še, pa me bo vest pekla..

Torej. Po ponovnem, en teden trajajočem odlašanju češ, saj se lahko rekreiram (tečem) tudi v naravi, sem se vendarle odločil in kupil mesečno karto za fitnes. Po resnici napisano, sem bil ves pogumen in motiviran na vratih že v nedeljo, a so ta bila zaprta. Kmalu sem izvedel, da je tako vsak dan med 12. in 15. uro. Na poti iz Maribora, kjer je Urška obiskala ortodonta, midva s Saro pa sva se medtem sprehodila, sva z Urško sklenila, da skočimo na bazen. Na kavo oz. kakav, seveda. Sara je zaspala že na sprehodu in vlekla vse do Ruš. Ko sem ugasnil avto in jo je Urška vprašala ali gremo na bazen, je še na pol v dremežu s vsem navdušenjem rekla “Jaaaa!”. Pomislil sem, da bi morda bilo bolj praktično, če sam skočim domov po stvari za fitnes in se vrnem. Ko spijemo kavo, se grem jaz mučit, punci pa z avtom domov. In tako smo tudi storili.

Fitnes ni neki mega oh in ah, a ima več kot dovolj naprav, da lahko na njih izvedeš poljubno vajo. Mene so bolj zanimale naprave za aerobni trening, predvsem tekalna steza. Glede na to, da je tekalna steza na voljo samo ena, sem se bal, da bo večkrat zasedena in se bom moral zadovoljiti z drugimi napravami. Ja, ok. Saj tek tudi ni edin način tovrstne vadbe. Potem mi je Matej (če se prav spomnim), ki je zaposlen kot vadbeni učitelj povedal, da večina obiskovalcev ti. kardio naprave uporablja bolj za ogrevanje, kar pomeni, da se na njih le redko kdo zadrži več kot 10 min. Sploh na tekalni stezi. In res je bilo tako. Medtem, ko sem čakal, da se steza sprosti, sem čas izkoristil za ogrevanje na kolesu in nekaj razteznih vaj.

Sem že omenil, da je to bil moj prvi obisk fitnesa po skoraj petnajstih letih, ko sva kakšne tri mesece bolj ali manj redno hodila na fitnes s srednješolskim sošolcem? Vseeno se mi je zdelo, da sem se dobro znašel. Tekalna steza se mi je zdela dober nadomestek za tek v naravi, čeprav je teči po njej nekoliko drugače. Še nedolgo nazaj sem se šalil na račun tistih, ki sem jih skozi okno gledal, kako tečejo: “Glej jih, kakšni optimisti. Tečejo, pa nikamor ne pridejo!” Tokrat sem se znašel v tej vlogi sam in res je čudno. Tečeš, pa nikamor ne prideš. Razen številk na displeju se nič ne menja. Vse je isto: isti ritem gibanja, ki ga spremljaš v odsevu lastne pojave v oknu pred sabo, svetleče pike tam zunaj, ki so v bistvu ulične svetilke, parkirani avtomobili, kakša silhueta drevesa, v bistvu pa nič kaj dosti, ker je zunaj že tema. Minute tečejo veliko počasneje, kilometri še bolj počasi. Se mi zdi, da se je tega treba navaditi. Po desetih minutah gonjenja kolesa, sem na stezi vztrajal dobre pol ure. Pretekel sem 5 km in še kakšnega zraven v 5 minutnem “recovery” intervalu. Hitrost sem si prilagajal nekje med 9.4 in 10 km/h. V ušesih sem imel slušalke, v majhnem žepku tekaških hlač pa MP3 predvajalnik. Kenny G. je bil zame dokaj primeren izvajalec za en tak aktivni sprostitveni trening. Po teku sem spet raztegnil mišice, popil malo tekočine in naredil še serijo vaj na enem od trenažerjev. Ko sem zaključil, sem bil še edini prisoten.

V garderobi sem si pripravil vse za tuširanje in vstopil v tuširnico. Pravzaprav sem vstopil v ene 3 cm vode, ki je stala na tleh. WTF? Ok, suhe stvar previdno odložim na rob radiatorja, da katera ne bi padla v lužo na tleh in skočim pod tuš. Uša! Mrzlo! Tuš deluje tako, da se pritisne na gumb in potem voda teče nekaj sekund. Ponovni pritisk gumba in evo vode spet. Po kakšnih petih poskusih sem začutil, da je začela teči topla voda. Končno! Pošteno se namilim in začnem splahnjevati milo iz sebe. Halo? Kdo je ugasnil luč. Obtičim pod tušom v čisti temi. Odprem vrata, da bi šel pogledat kaj se dogaja, ko se luč spet prižge. Aha. Luč na senzor, ki v kotu zgoraj ne vidi, da se pod tušem nekaj dogaja. Itak sem bil pri koncu. Obrišem se in oblečem suha oblačila. Ko sem stopil iz garderobe, je v vadbenem prostoru že bila tema. Ura je bila nekaj minut čez osmo. “A ni odprto do 22.?”, vprašam vaditelja, ki je ravno prišel skozi ena vrata. “Ne, med tednom do osmih, v petek in soboto do desetih.” Škoda. Rabno po osmi uri bi mi najbolj ugajalo.

Tako. Imam mesečno karto in prvi trening je za mano. Vsaj trikrat na teden bi se moral lotiti vadbe, da bom karto pošteno izkoristil hkrati pa naredil nekaj za sebe. Moram uskladiti čas tako, da bomo doma kljub temu kar se da največ skupaj. Res škoda, da ni odprto dlje.

Entry Filed under: Jaz