Kmalu spet nasvidenje, dojenje

January 27th, 2008

Sara in Urška sta po natanko devetnajstih mesecih in enem tednu z dojenjem zaključili. Zadnje dni je dojenje bilo namenjeno le še kakšnemu nočnemu cartljanju. Ni pa tako dolgo nazaj, ko je Sara imela vnetje ušeskov, v vezi s tem tudi slabši apetit in ji je zato Urška dojko ponudila tudi čez dan. Sicer pa, če je Sara pokazala na dojko in rekla “njam, njam”, jo je Urška s prijaznimi besedami, božanjem in stiskom k sebi prijazno odklonila. To je bilo dovolj, da dodatno vztrajanje ni bilo potrebno. Po več kot tednu dni brez dojenja zdaj že lahko rečem, da spremembe ni bilo opaziti, še manj, da bi ta bila boleča, stresna ali kaj podobnega.

Za vsak trenutek, ki sta ga Sara in Urška preživeli ob dojki, sem vesel in ponosen, da jima je ta edinstven način zbliževanja in druženja bil dan tako dolgo obdobje. Ni besed, s katerimi bi napisal, kako iskreno cenim Urškino potrpežljivost, vztrajnost in voljo pri premagovanju bolečin in težav, s katerimi se je soočala prva dva meseca dojenja.

Ne bo dolgo, ko bo dojenje spet postalo aktualno. Ko bo na svet privekalo novo bitjece, popolnoma nebogljeno, se stisnilo ob toplo telo mame in poiskalo svoj edini vir hrane in zadovoljstva. Želim si, da bi nas tokrat obšle vse težave na poti dojenja. Da bi dojenje spet postalo prijetna in enako dolgo trajajoča izkušnja tudi za Sarinega brateca ali sestrico.

Entry Filed under: O dojenju, Princeska