Skoraj zares že v vrtcu

January 3rd, 2008

Od 1. januarja naprej je Sara redno vpisana v vrtec. Ah, seveda. Potrebno jo je postopoma uvest. Novi obrazi, novo okolje, nove igrače. Predvsem pa njeni vrstniki, s katerimi se bo učila pomembnih lekcij socializacije, ki jih doma v družbi dveh staršev in psa težko dobi.

Urška je Saro peljala v vrtec po zajtrku. Vzgojiteljica ju je prijazno sprejela. Sara je izkoristila priložnost in se hitro priključila skupini otrok. Vzgojiteljica je opozorila, da so zaradi kar velike odsotnosti, otroci različnih starosti združeni v eno skupino in bi morda bilo bolje, da s Saro prideta na prvi zaresni obisk šele v ponedeljek, ko bo Sarina skupina dovolj polna, da bodo lahko spet v svoji igralnici. Urška je poklicala Saro, da bi odšli domov. Sara ni hotela iz igralnice in je to pokazala z jokom, premo sorazmernim z maminim prigovarjanjem, da vendar gresta domov. Urška je takoj spoznala, da Sara ni pripravljena zapustiti otrok. Vzgojiteljici je povedala, da sta na obisk vrtca bili pripravljeni in ji je doma pred ohodom večkrat povedala, kam gresta in kako je v vrtcu. Sara se je očitno obiska že v naprej veselila in je zato razočaranje ob poskusu takojšnje vrnitve domov bilo toliko večje. “Če je pa tako”, je rekla vzgojiteljica, “pa seveda ostanita.”

Sara se je odlično znašla med ostalimi otroci. Hitro se je zaposlila s posodo iz otroške kuhinje in se prvič morala potegniti zase, ko je neka druga punčka hotela imeti njeno vrečko kuhinjskih pripomočkov. V družbi ostalih otrok je sedela pri mizi in grizljala krhelj jabolka.

Urška je Saro vmes zapustila. Odšla je domov, peljala Jenny na sprehod, bila v trgovini, .. Telefon je medtem zvonil dvakrat, a na srečo ni nobenkrat klicala vzgojiteljica iz vrtca. Saj, kako bi to izgledalo, da vzgojiteljica kliče starše? A ni ona tam zato, da poskrbi za otroka, če je le ta zdrav? No, Sara je bila prav zadovoljna in ni kazala nobenih znakov mamotožja. Ko se je Urška vrnila po njo in sta se na hodniku oblačili za odhod domov, je Sara le tiho opazovala otroke skozi steklo na vratih med hodnikom in igralnico.

Vesel sem, da se je Sara v vrtcu dobro počutila in upam, da bo tako tudi v prihodnje. Skoraj ne verjamem, da bi se ji veliko tožilo po mami, saj zna uživati v družbi in da se zaposliti ter s tem odvrniti tavajoče misli na mamo. Skratka, zelo zadovoljni!

Entry Filed under: Princeska