
Sprostitev
January 23rd, 2008
Sprostitev vedno paše. Ne bom pisal o vseh vrstah sporstitve, ki jih poznam, niti ne o vseh, ki jih prakticiram. Ena izmed njih je glasba. Ljudje se z glasbo srečamo še preden se rodimo. To je v času, ko se naši čuti šele razvijajo. Zvok aktivira naš čut za sluh. Če so impulzi pravi, je pravo tudi razpoloženje. Glasbo lahko poslušamo, lahko jo ustvarjamo. Rad poslušam glasbo. Glede zvrsti navadno nisem izbirčen. Glasbo tudi ustvarjam. Ne, nisem posebno dober v tem, a uživam. Nekaj manj morda na rednih vajah s pihalnim orkestrom, kjer sem petnajst let igral klarinet, zdaj pa že dobri dve leti bas klarinet. Ko se je z glasbo začela ukvarjati Darja, moja mlajša sestra in smo kupili prvi pianino, sem se za tolčenje po tipkah navdušil še sam. Note sem poznal, ustrezne tipke na tipkovnici sem tudi našel. Veliko težje je bilo navaditi se na usklajeno igranje obeh rok, izbiro pravih prstov, branje dveh notnih vrstic hkrati, branje basovskega ključa, itd. Vse to sem osvajal in še vedno osvajam zelo počasi. Vendar z veseljem in za sprostitev. Darja pa danes to počne poklicno, kot profesorica klavirja.
Proti koncu lanskega leta sem jamral, da mi primanjkuje dovolj zanimivega notnega materiala. V prvi polovici decembra sem preko spleta kupil klavirski aranžma skladbe “The Greatest Love of All”, katere besedilo je napisala Linda Creed v sodelovanju z Michaelom Masserjem, ki je pesem tudi uglasbil. Pesem je bila uporabljena v biografskem filmu o ameriškem boksarju Muhammedu Aliju z naslovom “The Greatest”. Skladba nam je verjetno poznana v izvedbi izvrstne pevke Whitney Houston, ki se je z njo leta 1986, le nekaj tednov po smrti Creedove za rakom, povzpela na vrh glasbenih lestvic.
Od štirih tiskanih strani not sem osvojil tri (v dveh mesecih? uff.. dober sem). Zadnji, zaključni del me še čaka. Osvojiti zame pomeni odigrati brez večjih zatikanj. Ostalo pride po četrtem listu.
P.S. Sliši se tolčenje tipk, ker sem imel glasnost nastavljeno na min. zaradi Sare, ki je malo pred tem zaspala.
Entry Filed under: Jaz

7 Comments Add your own
1. iz houfa | January 24th, 2008 at 9:37
Super Tine! Le tako naprej……
2. staša | January 24th, 2008 at 9:49
uau, lepo.
3. twini | January 24th, 2008 at 19:49
poln si presenečenj:)……… zelo lepo! Nikol ne nehaj!
4. tinka | January 24th, 2008 at 22:36
wau…res lepo…koncno je nekdo zaigral ta komad, da sem lahko zraven zapela….hvala:)
in le tako naprej!
lp
5. tine | January 25th, 2008 at 8:15
@twini: Kak je že rekla mama Forresta Gumpa? “Life is like a box of chocolates. You never know what you’re gonna get.” Nehal pa ne bom. Tak. Pa pika. Čeprav sem prepričan, da je Urško med mojim intenzivnim vežbanjem kdaj zamikalo in bi me lepo prosila, da neham. Še sreča, da lahko v zadevo vštekam slušalke.
@tinka: Super! Bi lahko kdaj skupaj zaigrala – zapela. Jaz sicer imam nekaj posluha, ampak glas pa ni pravi.
Zato ne pojem zraven. Itak ne znam igrati in peti hkrati. Sem večkrat poskušal s klarinetom, pa ni šlo.
6. Gaby | January 25th, 2008 at 19:19
Uf. Kako me mika. Po 8 letih igranja klavirja nikoli ne pozabiš te magije… Manja mi.
7. Inčabinča | January 25th, 2008 at 20:13
O kul, ful lepa pesmica… sem še jaz zapela zraven
Drugače pa to pesem izvajamo tudi pri Sirenah.
Leave a Comment
Some HTML allowed:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>
Trackback this post | Subscribe to the comments via RSS Feed