Najin prvi dotik

February 7th, 2008

Čeprav ni šlo za čisto neposredni stik in si pri tem nisva podala roke, sva se včeraj vendarle začutila čisto zares – preko maminega trebuha. Jaz in moj drugi lump, ki mu še vedno nismo izbrali imena. Na svojo živhanost je Urško opzoril že v 18. tednu, ko so njegovi gibi bili še nežni in je v maminem trebuhu bilo dovolj prostora, da se je lahko razgibaval, ne da bi se to opazilo navzven. Urška me že vsaj kakšen teden opozarja, da so njegovi gibi izrazitejši, da bi, če prislonim glavo ali položim roko na trebuh, njegovo brcanje moral čutiti, če ne celo na oko zaznati kot trzljaj trebuha, tudi jaz. Do včeraj nisem imel te sreče. Vsakič, ko se je začelo kaj dogajati in sem se na pol akrobatsko prekucnil iz stola pisalne mize preko sedežne k Urški, se je ob mojem dotiku Urškinega trebuha situacija povsem umirila. Nič. Če sem roko umaknil s trebuha in se umaknil, pa se je spet začelo. Kot da je malo navihan, ta naš lump. Ampak včeraj mi pa ni ponagajal. Obratno. Kot da želi pokazati, kaj vse že zna. Kar nekaj časa sem slonel na Urški, se z njim pogovarjal in ga vzpodbujal, naj le miga, pa ne preveč, da Urški ne bi bilo neprijetno. Pa saj mislim, da ji sploh ni neprijetno, prej obratno. Zdaj še ne. Mogoče kasneje, ko bodo gibi močnejši, ko bo dete večje in bo v trebuhu vedno manj prostora, ko bo njegova brca udarila v kakšnem bolj občutljiv del telesa.

22. teden (vir: www.ringaraja.net)

Entry Filed under: Fižolček