Zasebne gradnje so “poceni”

February 14th, 2008

Kadar bi jih želeli primerjati z gradnjo javnih objektov ali spomenikov, kjer očitno vsakič mora nekdo zaslužiti še nekaj “postrani” – za svoja prizadevanja, sugestije ali vplivnost. Da se to tudi zares dogaja, morda izkazuje aretacija nekaterih vodilnih oseb v večjih slovenskih gradbenih podjetjih, ki jim očitajo ti. “posle pod mizo”.

Trenutno aktualna je obnova partizanske bolnišnice Franja, ki jo je skoraj povsem uničilo neurje lansko jesen. Takšna obnova bi naj stala 3 milijone evrov. Ok, res je, da bodo sanirali tudi sam teren in skušali preprečiti morebitno podobno uničenje v prihodnosti, ampak ostalo so le lesene barake, ki so jih takrat, ko so nastajale, gradili kar sproti – po potrebi. Bi se lahko vprašali, koliko je gradnja barak stala takrat? Seveda je bolnišnica nastala v vojnih razmerah in o cenah takrat nihče ni govoril, sploh je pa to bilo nepotrebno, saj je to, kar je nastalo, najverjetneje nastalo s prostovoljnim delom ljudi, ki so si prizadevali pomagati ranjencem.

Spomnim se še ene takšne novice, ki sem jo pred kakšnima dvema letoma slišal po radiu, med vožnjo v avtu. Na nekem manjšem pokopališču v Prekmurju bodo zgradili mrliško vežico, projekt vreden takratnih 600 milijonov tolarjev, kar bi danes bilo približno dva in pol milijona evrov. Uau! Žal mi je, da si nisem zapomnil, za katero pokopališče gre, ker je ta mrliška vežica gotovo prava atrakcija. Si predstavljate, kaj bi si lahko sami zgradili za takšen denar? Koliko je to stanovanj, katerih cene so za naše razmere itak hudo previsoke? Vsaj za en manjši stanovanjski blok bi to bilo.

Včeraj sem gledal oddajo televizije BBC o vzgoji problematičnih otrok, v kateri je nastopala neka pet-članska britanska družina. Mati je doma skrbela za tri otroke, oče je bil samozaposlen kot taksist. In ne, niso živeli v dvosobnem socialnem stanovanju. Nimam pojma ali so bili hudo zadolženi in imeli zastavljeno vso svoje premoženje ali ne, ali so dvonadstropno hišo z ne-vem-koliko sobami podedovali ali ne, a videti je bilo, da živijo udobno, skoraj razkošno življenje. Me prav zanima, kako bi lahko živel slovenski taksist z ženo in tremi otroci pri nas. Pravzaprav me ne zanima. Bolj me zanima to, kdaj nam bodo dane boljše možnosti preživeti in živeti kot družina, namesto da stalno spregledamo, kako nekdo tudi na naš račun in nepošten način bogati.

Entry Filed under: Kar tako