Tokrat me je Wordpress prvič zares razpi iiiiip. Upgrejdal sem ga na the latest 2.5 verzijo, pa več ne dela WYSIWYG editor. Brrrr..
JS Error: tinyMCE is not defined
Izvorna datoteka: http://blog.vetrnice.si/tine/wp-admin/js/editor.js?ver=20080325
Vrstica: 73
1 comment March 31st, 2008
Ha.. V petek se navadno sprašujem, kaj bi počeli čez vikend. Če se nam obeta lepo vreme, takšne dni skoraj vedno izkoristimo za kakšen izlet, pa magari je to samo sprehod po Mariboru, ki mu primaknemo nekaj malega razvajanja z dobrim sladoledom ali tortico.
Tako je bilo tudi ta petek, ko sem Staši poslal mail: “Če pogledaš malo na koledarček.. Je kje kakšna majhna luknjica za nas?”. In je bila. Že naslednji dan. Termin obvezno preverim pri Urški, ki vodi precej natančnejšo evidenco družinskih aktivnosti kot jaz. Vse ok. Potrdim Staši in prižge se zelena luč za naš izlet.
Spakirali smo kmalu po zajtrku. To nam vedno vzame kar nekaj časa, pa še en manjši opravek smo imeli v Mariboru, preden smo zapeljali na avtocesto v smeri Ljubljane. Sara je kmalu zaspala in prespala skoraj celo pot. V Logatcu smo poklicali Stašo, ki nas je telefonsko vodila do njihovega doma.
Tako, kot je že Staša napisala, sem tudi jaz imel občutek, da se poznamo že od prej. In res je. Prvič smo se spoznali takrat, ko smo prvič kliknili na link bloga drug drugega in napisali prvi komentar h kakšni objavi. Celo Anuša in Sara sta se odlično ujeli. Sara ni bila zadržana in tudi Anuša se ni zdela hudo “presenečena” nad obiskom. Skozi je bila dobre volje in nasmejana.
Anuša vodi Saro po Logatcu
Staša in Simon sta bila zares prijetna gostitelja. Preživeli smo lepo sobotno popoldne. Manjkala ni niti Stašina izvrstna skutina tortica. 
Staša in Simon sta nam posodila nekaj stvari za našega “bobija” in na pot pospremila s popotnico, ki je bila dodatno presenečenje. Polovica moke je zdaj, ko to pišem, že v kruhu in samo malo še, pa bo dovolj ohlajen, da ga poskusim.
Doma smo Saro ekspresno spakirali v pižamico in jaz sem jo pospremil spat. Upal sem, da bo zaspala kljub temu, da se je komaj prebudila. Spala je celotno pod od Logatca do Ruš. Ni bilo težav. Niti z mano ne. Prebudila me je Urška, ko je prišla preverit, zakaj sem že tako dolgo v spalnici. Potem se ne spomnim več veliko. Menda sem se še umil, nato pa vrnil pod odejo.
Add comment March 30th, 2008
E, velika noč je za nami. Dan žena in materinski dan tudi.
Sara je že celo večnost nahodna. Čez posteljo razgrinjamo koco in pod njo postavljamo posodo z vročimi kamilicami, z aspiratorjem čistimo nosek in kljub temu neprestano skačemo z robčkom za njo, tu pa tam dobi v nosek kakšen špric Operil kapljic, itd.. Zdaj so jo pa še kakeci začeli mučit (spet). Revica je pred dvema dnevoma že imela čisto trd trebušček. Urška je v lekarni dobila čarobni napitek – laktulozo. Šteje se med prebiotike. Napitek se je pokazal kot neke vrste TNT za prebavila. Kmalu za tem, ko ga je Sara popila en štamprlček, se je začelo: prrrr…. frrrr .. brr… brp … brm … prfrmrd … ooo … a.. oh … wvrooooooom!!! Plenica pritiska ni prenesla in so nastradala še vsa spodnja oblačila. Urški sem svetoval, da ji odslej zadevo daje po žličkah in ne več v lončku.
Drugi problem s Saro je hranjenje. Če bi rekel, da je kot miš, bi morala pojesti dvakrat več, kot poje zdaj. Nimam pojma, kaj naj ji še damo za jest. Mesa sploh ne, sadje samo malo pocmuli, še poje ali na flaško spije žitnih kašic pa tudi juha ji navadno za silo tekne. V njej obvezno morajo biti zlate kroglice. Občasno dobi kakšno žličko vitaminov, a to ne pripomore k boljšemu teku. Ne vem.. Nimam pojma, kaj naj ji skuhamo.. Urška težko vzdrži, da ji med obroki ne bi dajala za piti soka, čaj ali ponudla kakšno malenkost. Jaz bi jo pustil le z lončkom vode, da dobi malo boljši občutek lakote. Mogoče bi potem bolje jedla.
Urškina babica se jutri vrne iz zdravilišča. Terapija ji je menda prijala. V času njene odsotnosti smo dobili obvestilo, da se je zanjo sprostila soba v upokojenškem domu. To pomeni, da se bo morala kmalu preseliti in se bo za njo začelo novo življensko obdobje. Tisto, najbolj žalostno. Ko si odvisen od drugih in ne moreš užiti več takšne svobode, kot si je celo življenje navajen. Ampak v domu ji bo na voljo pomoč, ki jo potrebuje, zanjo bo zagotovljena oskrba in verjamem, da si bo našla tudi dobro družbo. Jaz ji želim, da bi se čim lažje in čim hitreje privadila na novo okolje.
Manj kot tri mesece nas loči od predvidenega roka rojstva našega drugega otroka. Fantka. Zanj sva že izbrala ime, a še ni nič odločeno. Še si lahko premisliva. Saj bi tudi Sara sodelovala pri izbri, ampak njeni predlogi so žal ali nerazumljivi, ali neprimerni: npr.‘Mona (Simona). Urška je včeraj priznala, da jo trebuh že precej ovira. Naš pubec se ima očitno prav lepo in je zelo živahen. Na to Urško redno opozarja, tudi s kakšno zelo neprijetno brco pod prsni koš. Jih bo dobil po riti!
Sara vsak dan izumi kakšno besedo. Tu pa tam že poveže po dve besedi. Zdaj je že tako pogumna, da se trudi ponoviti daljše in težje besede, čeprav jih pri tem skrajša, popači ali zamenja prvo in zadnjo črko. Včasih jo zalotimo, ko ponavlja angleške besede, ki jih sliši na Baby Channel TV programu. In kaj mi je najbolj všeč? Vedno bolj pokaže, da ima tudi atija rada!
1 comment March 27th, 2008
Bye, bye, Canon S1 IS
(zate se začne novo obdobje .. menda boš postal potapljač)
Dobrodošel, Canon S5 IS
(trnutno si nekje na pošti .. služi nam dobro, plz, plz..)
4 comments March 26th, 2008
Vaše korenine vas držijo pokončne in ne popustijo, če so tla pod nogami še tako prašna. Vaše steblo je pokončno in noben veter ga ne zlomi. Vaše roke so listi, ki nam dajejo varnost in zavetje. Za vsakega otroka bo zrastel nov list in ni ga bremena, ki bi ga lahko uklonil. Vaš obraz je za nekoga prvi in najlepši cvet, ki ga je kdaj uzrl. Nobena brazda ga ne skazi. Na njem lahko vsakič najdeš nasmeh, poiščeš poljub in se priviješ v objem. Vsaka zase ste ena in edina takšna cvetlica.
Mamam ob materinskem dnevu
3 comments March 25th, 2008
06:40, Radio City: bla, bla.. “pred nami je podaljšan vikend”, bla, bla..
Opa! Na to se sploh nisem pripravil. Res? V ponedeljek ni potrebno iti v službo? Juheeej!
09:55, Inbox: uprava družbe je sprejela sklep, da ima ************ danes dne 21.3.2008 7 urni delovnik, ki se upošteva kot polni delovni čas ( 8 ur ).
Ponosen, ponosen, da ima naše podjetje zares znatno mero občutka za te reči. In vesel, da imam to službo. Zares.
10:59: Ura je.. Uau! Tolko že? To pa je hitro minilo. Čas je za malico.
11:01, Urška po telefonu: “S Saro kuhava najboljši puding na svetu. Tisti, ki si ga ti kupil.” 
Komaj že čakam. Jes!
6 comments March 21st, 2008
Včeraj sem bil v bolniški. Zdravnica je bila mnenja, da je za Saro bolje, če do naslednjega tedna še ostane doma in se dobro pozdravi, preden zopet vstopi v vrtec. Urška je morala iti na transfuziološki oddelek mariborske bolnišnice oddati kri in nastaviti ritnico za dozo IgG anit-D cepiva, zato sva s Saro pretežni del dopoldneva preživela sama, seveda z družbo Jenny. Po daljšem sprehodu sva pojedla nekaj žličk malice (hja, naša pupa je slab jedec) in se pripravila za spanje. V postelji je Sara še nekaj časa skakala iz enega na drug konec in se strašno zabavala medtem ko se je ati na njo “jezil”. Seveda sem se tudi jaz zabaval in bil vesel, da je tako dobro razpoložena, čeprav je bila že pošteno zaspana. Kmalu jo je utrujenost premagala in je zaspala. Takraj je Urška prišla domov, utrujena od vsega čakanja v bolnišnici.
Tudi popoldan je bil poln zanimivega dogajanja. Obiskali smo vrtec, kjer je Sarina vzgojiteljica že drugič pripravila popoldansko delavnico za otroke in starše. Barvali smo stiroporasta jajčka in iz papirja izrezali obrise naših otrok. Otrok se je vlegel na veliko polo papirja, eden od staršev pa ga je obrisal. Potem smo podobo izrezali, ji narisali oči, nos, lase, .. in pobarvali. He, he.. prav hecne so bile te podobe naših otrok.
Po prihodu iz vrtca sem spakiral stvari in šel na fitnes. Domov sem se vrnil malo po 21. uri in odpeljaj Jenny na brzinsko večerno olajšanje.
Malo zatem, ko sva se z Jenny vrnila, se je Sara prebudila. Urška je rekla, da kar precej pokašljuje in odhitela k njej v spalnico. Ni je mogla potolažiti. Sara je bolj in bolj jokala. Zdelo se je, kot da jo nekaj boli. Z dlanjo si je včasih pokrila uho ali se prijela za vrat. Urška jo je tolažila, pa ni nič pomagalo. Vročine ni imela in tudi čez dan z njo ni bilo nič narobe. Dvomil sem, da jo zares bolijo ušesa. V torek smo bili na kontrolnem pregledu pri zdravnici in je rekla, da so sluhovodi ok in da vnetja ni več. Ker je bilo očitno, da v tako kričečem joku kmalu ne bo zaspala in tudi ležati ni hotela, jo je Urška prinesla iz spalnice v dnevno sobo. Jaz sem ji pripravil čaj, a ga je zavračala. Tudi žličke Lekadola ni hotela vzeti. Nekaj sirupa sem izlil na podstavek šalčke, vanj namočil dudo in jo vrnil Sari v usta. To ji je ustrezalo, saj mi je kmalu vrnila dudo in hotela še. Še vedno je jokala. Nekaj sirupa je tako le pocmulila in z Urško sva upala, da bi ji to lahko pomagalo. Potem je Urška morala na WC in sem Saro jaz vzel v naročje. Začel sem ji govoriti o ribicah, ki so plavale na TV ekranu (Baby Channel, kaj pa). Majhna ribica, modra ribica, črtaste ribe, ribe s črno piko. Plavale so gor in dol, sem ter tja, se tu pa tam skrile za kamen.. Potem sva se spomnila ribic, ki jih včasih vidimo v našem potočku in kamenčkov, ki jih mečemo v vodo. Tako se je moje govorenje nadljevalo in hitro pritegnilo Sarino pozornost. Uro trajajoč jok je končno ponehal in Sara se je počasi pomirila. Zdaj je bila pripravljena vzeti žličko sirupa. Postala je boljše volje. V kopalnico sem skočil še jaz in ko sem se vrnil, smo vsi trije bili pripravljeni za spanje. Ura je bila že nekaj čez enajsto zvečer. V spalnci je Urška Saro položila v posteljco. Spet je bila malo navihana, a le kratek čas. Vsi smo bili utrujeni in zaspani, jok pa je Saro samo še dodatno izčrpal.
Zdi se mi, da se je Sara prvič prebudila šele zjutraj, približno takrat, ko je meni zvonila budilka. Urška jo je vzela k sebi v posteljo. K njej sem se obrnil tudi jaz, jo pobožal in poljubil na čelo. Sara mi je to vrnila tako, da me je začela nežno božati po roki in obrazu. Ni mi bilo, da bi vstal. Previdno sem se spet prevalil na svojo stran postelje. Sara je na pol v joku začela govoriti: “Daddy… Daddy..”. ???? Jok za atijem? To je pa nekaj novega. Še enkrat se obrnem k njej, jo pobožam in poljubim, potem se vstanem. “Daddy.. “, je ponovno čisto po tiho zajamrala. Urška jo je potolažila, jaz sem pa hitro skočil iz spalnice in se pripravil za odhod v službo.
Nimam pojma, kaj jo je včeraj zvečer tako zelo mučilo.. Bomo videli, kako bo z njo danes dopoldan in se popoldan spet odpravimo k zdravnici, če ne bo bolje.. Hmm.
2 comments March 20th, 2008
Na srečo dež ni zalil vikenda, kot so napovedovali vremenoslovci. Nekaj kapljic je sicer padlo, a zdaleč ne dovolj, da bi nas to zadržalo v stanovanju. Čeprav sem čisto zares pogrešal kakšno urico popoldanskega svaljkanja na domači postelji.
Nekaj foto utrinkov ..
2 comments March 17th, 2008
Preden nekdo zares postane starš ima morda drugačno predstavo o tem, kako se pogovarjati s svojim otrokom, kot takrat, ko starš tudi zares postane. Tako kot so si otroci med seboj različni, tako tudi različno dojemajo naše govorjenje. Seveda ga na začetku ne razumejo in govorjenje za njih predstavlja le glasove. Ti na otroka lahko delujejo pomirjujoče, pritegnejo njegovo pozornost na tak ali drugačen način, ga morda razdražijo itd. Prej ko slej pa se otrok nauči, da imajo določeni glasovi tudi svoj pomen. To pomeni, da naš glas lahko s čim poveže. Kmalu prepozna besede in jih začne ponavljati. Zadnji teden pa opažam, da je Sara iz stavkov, ki jih sliši, začela loviti in izgovarjati naključne besede (po večini enostavne samostalnike). Takšne, ki jih pred tem še nikoli ni izgovorila.
Me pa pri komunikaciji z njo nekaj “moti”. In se skoraj neposredno tiče tudi vzgoje. Zdi se mi namreč, da Sari postavljamo preveč vprašanj! “Sara, bi košček jabolke?”, “Gremo zdaj jest?”, “Si gremo umiti zobke?”, “Boš risala kocko?”, “Si žejna?”, .. Seveda je jasno, da otroku, mlajšemu od dveh let, ne moreš postaviti vprašanja, ki zahtevajo odgovor daljši od ene ali dveh besed. Tako že v naprej veš, kakšen odgovor lahko pričakuješ: “Ja”, “Ne”, mogoče še “To ja”, “To ne”. Teh besed se otrok tudi najprej nauči. Velikokrat še prej od besede “mama”. Nesmiselno se mi zdi otroka spraševati o stvareh, za katere smo se itak že vnaprej odločili, da jih bomo storili ali jih bo storil otrok. Npr. “Gremo zdaj jest?”, je nesmiselno spraševati, če imamo na mizi že vse pripravljeno za kosilo. Otrok bo hitro odgovoril z “NE” in nastal bo konflikt. Veliko primerneje je vsa ta vprašanja postaviti v trdilni stavek: “Gremo jest”, “Izvoli košček jabolke”, “Sara, vzami barvice, pa bomo kaj narisali”, itd., itd. Prepričan sem, da tak način pogovarjanja z otrokom pri njem vzbudi veliko več razmišljanja, kot če mu postavljamo vprašanja. Otrok vprašanje namreč prepozna že po tonu glasu in njegova reakcija (če bo), bo le eden izmed dveh razpoložljivih odgovorov: ja in ne, ne da bi ob tem kaj veliko razmišljal. Otroka ne moremo spraševati o rečeh, o katerih ne odloča sam. In večji del je prav takšnih reči. Hranjenje, čas za spanje, umivanje, odhajanje na sprehode, celo izbiranje igrač včasih. Kljub takšnemu razmišljanju se tega še vedno premalo zavedamo in kadar kumuniciramo z otrokom o tem ne razmišljamo. Urška pravi, da je “spraševanje” pač način njenega komuniciranja s Saro, jaz pa samo pravim, da morda ni najbolj ustrezen in bi se oba lahko potrudila, da to komunikacijo izboljšava. Za Sarino in najino dobro. S postavljanjem vprašanj je pač težko izkazovati svojo odločnost in načelnost.
13 comments March 12th, 2008
Preverjeno zanesljiv ..
.. in cenovno ugoden gostitelj.
www.verzko.com
