Pri zdravniku

March 5th, 2008

Včeraj smo po kosilu poklicali otroško ambulanto in se naročili na pregled pri zdravnici. Urška je ostala doma, midva s Saro pa sva se odpeljala proti zdravstvenemu domu. V čakalnici ni bilo nikogar, zato sva takoj prišla na vrsto. Sara ni bila najbolj navdušena nad ponovnim obiskom ordinacije, čeprav je naša nova zdravnica zares prijazna, tudi sama mlada mamica. Zdravnica je takoj ugotovila, da smo tudi doma bolni, saj je moj glas bil podoben … ma, ničemur ni bil podoben! Hripal sem kot en starec. Zdravnica je poslušala Sarino dihanje in pogledala sluhovoda. Vnetje. Spet. Najverjetneje sekundarno obolenje, ki je posledica virusnega obolenja in zamašenega noska. Res je, do vnetja sluhovoda pride mimogrede. To je bil dovolj dober razlog, da nam je po dobrih dveh mesecih spet predpisala antibiotik. Sara je med pregledom sicer jokala, a se je kmalu pomirila. Potem sem ji na prstek celo lahko nataknil ščipalko za merjenje kisika v krvi. Brez posebnega upiranja jo je pustila natakniti v .. hmm.. 3. poskusu. Vse ok. Od zdravstvenega doma sva se odpeljala v lekarno po zdravila. Saro sem pustil v avtu, avto zaklenil. Čez nekaj minut sem že bil nazaj in Sara je brez problemov še naprej mirno sedela v svojem stolčku. “Kapa”, je rekla, ko sem odprl vrata in ugotovil, da si je medtem snela kapico iz glave.

Popoldan je prišla na obisk teta Darja in s Saro sta se super zabavali.  Kot da ne bi bila bolna. Vročina ji je s pomočjo Lekadola hitro upadla.

Že kmalu po sedmi uri sem Saro pripravil za spanje, spat pa jo je pospremila Urška. Med spanjem je občasno malo zastokala ali pokašljala, prebudila se ni. Ko sem ob pol enajsti uri odšel v spalnico, da ji dam prvo žličko antibiotika, je trdno spala. Prijel sem jo za vzglavje in jo dvignil v sedeč položaj. Kakor hitro sem jo spustil, da bi natočil sirup, se je prekucnila nazaj in spala. Poskusim še enkrat, tokrat se prekucne v drugo stran in spi. Hmm.. Mogoče bo bolje, da najprej natočim sirup in jo šele potem dvignem. V tretje se je prebudila in začela jokati. Z nekaj politimi kapljicami jo uspem prepričati, da spije sirup iz žličke. Takoj, ko jo položim, zaspi. Noč je prespala z občasnim jokajočim prebujanjem. Gotovo sta vneto grlo in zamašen nosek hudo nadležna. Ubošček. Upam, da bo kmalu bolje. Meni pa tudi.

Entry Filed under: Jaz, Princeska