Napolitankanje do onemoglosti

Ta del vsebine je zaklenjen. Vpišite ključ za odklep.
Ključ:

6 comments April 29th, 2008

Going up

Današnji dan je že bil veliko znosnejši. Lepo, sončno jutro, enako sončen in 20°C topel popoldan ob rahli sapici. Brez potrebnega obiska zdravnikov v bolnišnici. Ta je bila pošten stres za Saro. Jokati je začela, še preden smo vstopili v stavbo pediatrije. Če se ji je približala sestra, je kričala. Groza.. Sva se vsaj midva z Urško toliko navadila teh krikov, da nisva še midva bila vsa iz sebe.

večino tega tedna smo preživeli v bolnišnici

Bolečin v ramenu čez dan nimam več, v nasprotju z nočmi, ko ne morem in ne morem najti položaja, da rama ne bi bolela. Kljub vsemu je uporabnost moje desne roke še vedno zelo omejena. Urška še pokašljuje, jaz tudi. Največ ponoči. Le, da je Urška ohranila svoj glas, moj je pa za nekaj tonalitet nižji in med govorjenjem ga rado zmanjka. Danes je že drugi dan tako. Grlo naju sicer boli le za vzorec, tudi sluz v nosu se nama pretirano ne nabira. Tako veliko lažje poskrbiva, da funkcioniramo.

In naš sonček? Po petih dneh terapije antibiotika je ok. Redno ji čistiva nosek s fiziološko tekočino, danes smo še zadnjič inhalirali iz pumpice. Punca je spet začela bolje jesti. Babica je tudi danes poskrbela za odlično kosilo, ki je Sari izvrstno teknilo.

Naša naloga je, da začnemo spremljati, kaj poje in se potem posvetujemo z dietetičarko. Takšen je dogovor. No, povabilo in nekaj nasvetov smo dobili že v času, ko smo bili v bolnišnici. A mene prav nič ne skrbi, ker vem, da se bo punca potrudila in nas vse razveselila, ko se bomo naučili prehranjevati na pravi način in z ustrezno raznolikimi živili. Hja, če je otrok neješč, je treba še posebej paziti, da zaužije vsega ravno dovolj. Železo pa bomo začeli dodajati v tabletkah, ker po sirupu so ji že rahlo potemneli zobki. Materno! Upam, da se jim belina kmalu povrne. Noči prespi v enem kosu. Navadili smo jo hoditi spat najkasneje do 8. ure zvečer, zbuja se okoli pol sedmih zjutraj.

V zadnjem tednu sva z Urško opazila, da je Sara začela ponavljati skoraj vsako besedo, ki jo sliši. Skoraj vse, pa si tudi zapomni in jih uporablja. Včasih smiselno poveže po dve besedi. Hja, punca postaja prava mala klepetulja.

Nekaj dni jo že dajemo na školjko. Sedi in se igra s svojo pojočo Gago, a naredi ničesar. Nič zato. Že to, da sedi kakšnih 5 min brez problema, je zaenkrat dovolj. Saj, dvomim, da se bomo plenic kmalu rešili. Morda le malo občutka dobi za svoje potrebice.

takšna je princeska šla k babici na kosilo in prvič nosila očala dlje od 10 sekund (skoraj celo pot)

In naš bobi (kot ga imenuje babi)?

Ko smo en dan ležali v bolnišnici in čakali, da izteče antibiotik, sem jaz ostal s Saro, Urška pa je vmes skočila na redni pregled k svoji zdravnici. Najprej je morala razložiti v kakšni situaciji je, da je lahko takoj prišla na vrsto. Železo ji je po jemanju tabletk narastlo na spodnjo mejno vrednost in je zaenkrat ok. Zdravnica je naredila hiter UZ pregled. Naše dete še vedno prehiteva za dva tedna (33. teden, velikost za 35. teden) in sedaj izračunano tehta okoli 2250g. Na UZ sliki je zdravnica Urški pokazala špehec, ki se nabira pod njegovo kožo. Sicer je pikec zelo živahen in Urška se sprašuje, kdaj sploh spi? Čez dan mi neštetokrat reče: “Aaaaa… Glej to! Spet je nekaj tu ven porinil..”. Pikec se je že z glavico postavil navzdol in verjetno bo tako ostal do poroda. Urškin trebuh je.. uuuuuaaaaa!! (v primerjavi s prejšnjo nosečnostjo).

V glavnem.. Če je naša življenska krivulja v zadnjem tednu padla v neko precej globoko brezno, je zdaj gotovo čas, da iz njega ekspresno izplezamo in se skušamo sigurneje držati bolj pri vrhu. Pred nami je še veliko preizkušenj, ciljev, ki si jih postavljamo sami ali pa nam jih postavlja usoda. K njim je treba strmeti z veliko volje in zagnanosti, ter jih uspešno dosegati. Pa gremo naprej!

Add comment April 27th, 2008

Šibamo

V bolnišnico, kam pa! Sara danes dobi zadnjo dozo antibiotika in opravi še zadnji kontrolni pregled pri ORL. Končno ji bodo odstranili metuljčka, ki ga nosi prisesanega v njeno žilo že od torka. Pa vse skupaj sploh ne bi bilo tako zelo hudo, če tudi midva z Urško ne bi bila v stanju v kakršnem sva. Urška z velikim trebuhom in vsemi običajnimi pozno-nosečniškimi težavami, jaz pa z eno hendikepirano roko. Oba pa pošteno prehlajena. JAz komaj govorim, Urška je malo bolje, čeprav tudi njo pošteno boli grlo. Jaz sem imel še nekaj vročine včeraj zvečer. Ampak kar se mora, se mora Zato zdaj šibam, ker bo Sara vsak hip oblečena, jaz pa sem še vedno v trenerki.

1 comment April 26th, 2008

Utirjamo se

.. Počasi, a vztrajno nazaj na stare tire. Zgodilo se nam je to, da smo vsi trije, ali bolje štirje (z izjemo Jenny) hkrati pristali v bolnišnici. V ponedeljek, ko je bil dan moje operacije ramena, sta Urška in Sara obiskali zdravnika in dobili napotnico za bolnišnico. V dveh dneh sta opravili vrsto preiskav (ORL, EKG, kri, urin, RTG pljuč, čiščenje dihalnih poti s katetrom skozi nos, ..) in dobili terapijo antibiotika IV. Diagnoza: Akutna respiratorna infekcija ali bronhopneumonia (pljučnica, po domače). Ker se je stanje začelo hitro izboljševati, sta lahko odšli domov in se sedaj vračamo le še na kontrolne preglede in antibiotik do konca tedna. Jutri imamo napovedan še posvet z bolnišnično dietetičarko, ki nam bo skušala dati kak nasvet, kako obogatiti Sarine obroke in nadoknaditi izgubljeno težno. Jaz sto-odstotno verjamem v povsem uspešno rehabilitacijo, saj je Sara pred tokratno boleznijo že pokazala, kako je jesti kot velika punca.

Pa še moja operacijska izkušnja.

V bolnišnico sem prišel v ponedeljek, malo pred sedmo uro zjutraj. Prejšnji večer me je rahlo začelo boleti grlo. Ponoči so me bolele kosti in zeblo me je. Izmeril sem si 37.8°C. Ok. Pa z operacijo ne bo nič? Zjutraj vročine nisem več imel. Dobim svojo posteljo, omarico in tisto zaporniško pižamo. V sobi sta ležala še dva starejša gospoda, eden je okreval po operaciji kolka, drugi je dobil umetno koleno. Začel sem se spraševati, v kaj sem se podal. Sestro vprašam, kateri sem na seznamu za operacije in kdaj lahko pričakujem, da pridem na vrsto. Ob pol enajstih!!! In kaj naj jaz počnem do takrat, kot da si zamišljam vse možne scenarije poteka in izteka tega dne? Na srečo se mi kmalu pridruži nov pacient, pubec mojih let, športnik, čaka na rekonstrukcijo kolenske križne vezi. Športnik, zdrav, nič mu ne manjka. Zanj bo to tretja takšna operacija. Posledica smučarskih podvigov. Dobiva napotnici za EKG in s čakanjem na hodniku, da prideva na vrsto, se malo pogovarjava o njegovih izkušnjah. To malo preusmeri moje misli in končno začnem razmišljati v pravo smer. Da je to pač treba tak ali drugače. To je bilo dobro, ker sem zjutraj že imel debel cmok v grlu in razmišljal o tem, da vse skupaj odpovem. Malo za tem, ko sva se vrnila z izvidi, pridejo sestre in kolega pacienta začnejo pripravljati za operacijo. Britje kolena, velika črna puščica narisana z alkoholnim flumastrom kaže na mesto, kjer bo treba operirati, vonj po razkužilu, pol tabletke pomirjevala z nekaj požirki vode, obleči mora mrežaste gate in srajico z zavezovanjem na hrbtu. Odpeljejo ga. Postaja vse bolj napeto. Potem se nam pridruži še en tip srednjih let, prav tako naročen na operacijo kolena. Rekonstrukcija vezi. Videti je veliko pogumnejši in bolj sproščen od mene. Klepet nam pomaga, da čas hitreje beži.

Okoli desete ure se po dolgem času spet odprejo vrata sobe in vstopi ekipa sester. K moji postelji. Gatike že imam oblečene. Srajce ne rabim, ker bo operirano rame. Sledi depilacija na suho. Moj “ljubavni” je oskrunjen. Dobim še črno puščico, pošteno dozo mrzlega razkužila in pol tabletke za sprostitev. Presenečen sem, da sem dokaj sproščen. Brez strahu, vdan v usodo, ki sem si jo itak sam izbral. Sestre zagrabijo posteljo vsaka na svojem koncu in gremo v lift. Iz osmega v 3. nadstropje. Vstopimo v predverje operacijskih dvoran. Skozi stensko nišo, široko za dolžino postelje, skozi katero paciente prelagajo iz bolnišničnih postelj na operacijske, gledam promet zelencev na drugi strani. Prav živahno je tam. Izza prometne žile je videti operacijske dvorane, ki so kot nekakšne servisne garaže. Pravzaprav vse skupaj spominja ne zelo prometno avtomehanično delavnico. Čakam, da pridem na vrsto za preskok na drugo stran. “Ortopedija? Pripeljite pacienta.” Pristopi doktor, kirurg. “Vi ste Zorko? Artroskopija. Rame, a ne? Kar prestopite s postelje na to stran!”. Zlezem na vse štiri in se skobacam na operacijsko posteljo. “No, no.. Vi ste pa kar živahni! Lepo počasi!”, ko hočem preplezati še operacijsko posteljo, ker je poleg bila še ena podobna. Lepo me naštimajo, da glava ni previsoko in noge prenizko, da nisem preveč na levo in ne na desno. In gremo. Pred očmi mi švigajo stropne neonke. Občasno obrnem glavo na stran in uspem pokukati v kakšno od “garaž”, če so se slučajno odprla vrata. Glava pacienta, zelena zavesa in polno glav, ki gledajo nekam dol. Nad njimi velik reflektor. Abdomen, verjetno. In že smo na naši garaži. Najprej se mi prijazno in zelo jasno predstavi anastezistka in mi razloži, da mi bodo najprej nastavili kanal v žilo. Po dveh poizkusih in že zelo neprijetnem “rovanju” ne uspe. “Imaste pa zelo trdo kožo. A vas je strah? Nobene žile ne vidim.” Res me ni bilo strah. Sam nad sabo sem bil presenečen. No, potem pokličejo očitno specialistko za iskanje žil, ki v prvem poskusu vstavi kanal in že sem ready za različne IV koktejle, ki bodo skrbeli, da bom ves čas ravno prav zadet. “Desno ramo sva rekla, a ne?”, pravi doktor. “Lahko obe, če hočete!” “Ne, ne!! Ena bo kar dovolj.”, naglo odgovorim. “Ponavadi operiramo eno, ker ni časa. Danes imam čas.”, pravi. “Ne, naj bo danes desna. Pa bomo videli, kako se bo obneslo. Potem se bomo lažje odločili, kako z levo.”, skušam utemeljiti svojo odločnost. “Ja, saj. Boljše tako, ja. No, bomo pa desno. Prav.”, se strinjava. Anastezistka približa masko k mojemu obrazu. “Tako, počasi začnite vdihavati zrak iz maske. Po nekaj vdihih se vam bo rahlo zavrtelo in potem boste zaspali.” Naredim prve tri ali štiri vdihe. Kot da ni nič. Pet ali šesti vdih in se mi res rahlo zavrti. Veke pa, kot da kdo dol potegne žaluzije. Naenkrat strašanska utrujenost in prav blažen spanec. Bilo je okoli pol enajstih.

Ko odprem oči pre seboj takoj opazim uro na steni. Kaže dve. Čutim, da imam ramo povito, ustnice pa zaotečene. Mislim, da je nekdo opazil, da sem se zbudil. Nekaj vpraša, jaz pa odgovorim. Še vedno sem zaspan. Malo še zadremam. Spet odprem oči. Zdaj že lahko govorim, a čutim oteklino na ustnici. Operirana rama rahlo boli. Čakam, da pridejo pome iz oddelka. Sestre me odpeljejo nazaj v sobo. Tam je že kolega z operiranim kolenom, ta drugi pa je ravno bil v obdelavi, ker ne njega, ne njegove postelje ni bilo. Sestra mi razloži, da je oteklina na ustnici verjetno posledice “šlampaste” odstranitve tubusa, ki sem ga imel vstavljenega v žrelo med operacijo. Še dobro, da je tako in mi ga niso odstranjevali, ko sem že bil buden. Dobim nekaj proti bolečinam in dozo antibiotika. Bolečina je zmerna.

Začne se dolgo ležanje. Noben položaj mi ne ustreza preveč. Pa saj se tudi ne morem kaj dosti štimati. Vstati še ne smem. Lahko bi se mi zavrtelo in bi padel. Čeprav se počutim povsem prebujenega. Nič mi ni slabo, vrti se mi tudi ne. Čez nekaj ur lahko grem na WC. Sestra posteljo odpelje povsem do vrat. Tam mi pomaga vstati. Vzame infuzijo in me pospremi na WC. “Sede opravite!”, mi pravi in čaka, da se slečem in vsedem. Hja, kaj mi pa drugeg ostane. Slečem tistem prežaste gate in se pred njo vsedem na školjko. Potem končno zapre vrata za mano. Jao, jao.. Mučim se in komaj kaj spravim iz sebe. Mi je pa lažje kot kolegu z operiranim kolenom, ko to mora narediti leže v postelji tako, da ga vstavi v “račko”. In spet nazaj na posteljo ter v svoj kot. Potem dobim Grill-Christ-ovo opornico. Zoken, ki ga navlečeš na roko, potem pa poježkaš skupaj vse tiste metre debelega traku. Ker sem seveda bil zgoraj brez majice, sem v taki opremi in pod polnišnično odejo ves čas švical. Opornica pa mi nikakor ni pasala. Uff.. Sledila je hudooo naporna noč. Švicam, ko nor. V sobi pa odprta okna, da se človek lahko pošteno prehladi, če ni pokrit. Če slučajno kdo vstopi v sobo, nastane grozen prepih. Bolečina postaja vedno hujša. Pred zadnjim obiskom sester se mi še ni zdelo, da potrebujem novo dozo analgetika. Ob štirih zjutraj sem že kakšnih desetič imel prst na gumbu za poziv, ko ga le pritisnem in prosim za nekaj proti bolečinam. Dobim v nov koktejl v svoj kanal. Ne spomnim se, kdaj je bolečina spet bila znosnejša, a sem uspel za dobro uro zaspati. Mislim, da je to bila ena najdaljših noči v mojem življenju.

Zjutraj se odločim, da vstanem. Iz omare vzamem svojo mikico na zadrgo. Levi rokav oblečem, desni del samo poveznem čez. Vzamem še nekaj drobiža. Sprehodim se do dvigala in z njim v pritličje. Na avtomatu izberem kavo z mlekom. E, zdaj sem pa glavni frajer. Edini iz sobe, da si lahko to privoščim. Spoznam, da navkljub vsemu hudemu, je ostalim v sobi verjetno še huje. Že zaradi samega ležanja. V času vizite sem že lepo v svoji postelji.

Vizita. Trenutek resnice. Pristopi doktor, ki me je operiral: “Operacija pri vas je šla tako, kot je treba…”, itd.. “ampak vi nimate enega dela kosti tam in tam? Jaz nimam pojma, kam vam je to šlo? Vi ste morali imeti eno hudo poškodbo.” Spet zatrjujem, da sem imel le ne-vem-več koliko izpahov, nobeden, razen morda prvega pred približno petnajstimi leti, pa ni bil posledica večje poškodbe. Pa še pri prvem je to bil bolj ali manj nedolžen padec s kolesom med manevriranjem in udeležena je bila samo ena rama, meni pa se izpahujeta obe. “Pa saj se menda niste že rodili brez te kosti?”, že prav dvomljivo nadaljuje doktor.

No, izkupiček operacije je torej pričakovano majhen. Skoraj zagotovo to ne bo odpravilo možnosti za ponoven izpah. Tako bi bili potrebni dve novi operaciji, pi katerih bi mi z umetnim implatantom nadomestili manjkajočo kost. Ok.. Še okrevam in niti mi ni, da bi o tem že zdaj razmišljal. Nekako mi ne preveč do novih operacij.

Včeraj popoldan smo vsi skupaj skupaj prišli domov iz bolnišnice. Po nas je prišel Urškin oče. Darja je že doma skuhala paprikaž in ga pripeljala, da smo lahko takoj imeli kosilo. Vsi smo bili totalno out. Urška je šla spat kmalu za Saro. Jaz sem vstrajal skoraj do polnoči. Skoraj strah me je bilo iti spat, ker sem vedel, da me bo bolelo. Ampak tablete proti bolečinam še nisem hotel vzeti. Urška mi je pred spanjem pomagala namestiti opornico. Že ves čas od takrat mi gre hudo na živce. Roka boli, potim se… Ko se vležem, me moti še bolj in bolečina postane še manj znosna. Z minimalnimi premiki roke iščem najboljši položaj. Nič. Vstanem. Obupan. Grem v dveno sobo, poskusim na kavču. Ne gre.. Bolečina me začenja že psihično razjedati. Dobim občutek, da bi človek lahko umrl od bolečin, če bi te bile še malo hujše od tega. Kaj pa vem. Le vzamem tabletko. Odločim se, da bom opornico snel in šel spati brez nje. Ufff… Kakšno olajšanje!! Uspem najti znosen položaj in že grozno utrujen le zaspim. Zmudim se malo po 5. uri zjutraj. Pet ur neprekinjenega spanja je velik uspeh.

Zjutraj me še boli. Z Jenny grem na potrebo. Se vrnem, oblečem in grem na kavo. Od tam v zdravstveni dom na prevez in “najavitev” k zdravnici. Ob osmih sem doma, Urška ima že vse pripravljeno na odhod v bolnišnico. Sara mora dobiti novo dozo antibiotika.

Popoldan je bolečina že precej popustila. Še vedno pa boli. Na zalogi imam še močnejše tablete, ki mi jih je predpisala zdravnica zjutraj, a upam, da jih ne bom rabil vzeti. Popoldan nas pride pozdraviti moj ati, kasneje pride še moja mama. Urška to izkoristi in skoraj dve uri odspi po zanjo zelo napornem dnevu. Še sreča, da nam lahko kdo pomaga. Tokrat za pomoč enostavno moramo prositi. Zares smo hvaležni in srečni, da jo imamo.

Ja, tako je. Trenutno smo precej hendikepirani. A je v nas dovolj optimizma, da bomo pregurali tudi to. Včasih se tolažim s tem, da je še preveč tistih, ki jim gre slabše. Ne samo nekaj dni. Mogoče celo življenje. In čudim se, da se tudi tako da živeti.

Trenutno si najbolj želim, da bi Sara povsem ozdravela. Da bi Urški bilo čim lažje in da se naš malček rodi močan in zdrav. Danes je Urška bila na pregledu. Še vedno prehiteva za dva tedna. Pravi mali debelušček je že. Sicer nosečnost poteka brez kakršnihkoli problemov. Pikec je vsak dan sila živahen. Veliko bolj, kot je bila Sara. Tudi postavljen je že tako, kot se bo najverjetneje rodil. Do poroda položaja najverjetneje ne bo menjal. Uff.. kako vsakič znova komaj lovimo čas..

7 comments April 23rd, 2008

Ime

Ne, ime še vedno ni izbrano. Imava pa enega, mogoče dva na zalogi. Za vsak slučaj.

Če pa za ime vprašate Saro, bo rekla:

“Saša”

Tako je namreč po njenem ime njej.

Add comment April 20th, 2008

Nedelja je

Urška je že bila na vratih, da odhiti od doma nasproti sestrični Poloni, ki jo čakala na dvorišču za klepet ob soku ali kavi, ko sem opazil, da Sara še komaj fokusira njen priljubljen Baby Channel. “Sara, a greva spat?”, jo vprašam. Težko poišče fokus na meni, nekaj trenutkov tako strmi, potem pa jok: “Mami..” In ker mama še ni prestopila praga, je bila pečena. Sara se je z zadnjimi močmi sunkovito dvignila iz stolčka in v joku oddrvela k njej. “Urška, daj jo potem ti spat, itak bo takoj zaspala. Polona te bo že počakala še kakšno minutko več”, sem predlagal. Zdaj Urška verjetno že srka svoj sok, na Saro v spalnici pa me vsake toliko časa opomni elektronska varuška, ko jo med spanjem zmoti kašelj. Kot pravkar: “Bzzzrrrrr….”.

Ko sem pokukal k našemu malemu bolniku..

Sara je že nekoliko bolje. Včeraj zvečer je zaspala z vročino. Najprej sem malo odlašal, potem sem ji vseeno dal žličko Lekadola. Pripravil sem ji tudi posodo vročih kamilic v slanem kropu in jo postavil k njeni posteljci. Nad posteljco sem poveznil tanko dekico, da je para dlje ostala pod njo. Danes zjutraj vročine ni bilo več. Kašlja pa še precej. Pred kosilom sem se odpeljal v dežurno lekarno in prinesel domov trpotčev sirup. Mogoče ji olajša izkašljevanje in malo ublaži vnetno grlo. Že več dni praktično ne je. Urška bi rekla, da živi le od nekaj požirkov čaja ali soka, kakšne žličke lekadola in je to to. Čeprav mene ne skrbi tako zelo, kot Urško, ima vendarle prav. Jaz se tolažim s tem, da je Sara začela super jesti pred dvema tednoma, ko je bila zdrava. Sigurno se ji bo apetit povrnil, ko grlo več ne bo bolelo in bo nosek spet čist.

Nedeljski menu

Danes je lep pomladni dan. Občasno se sicer rahlo pooblači in rahlo zapiha veter, a prvič letos se da biti zunaj tudi v kratkih rokavih. Ker Sara nima več vročine sem predlagal, da gremo na sprehod do Urškine babice, ki je že v petek prišla iz doma, domov na vikend. Saro sem dal v nahrbtnik in smo šli. Super je bilo. Zunaj je vonj po pomladi tako izrazit in prav napolni te z energijo. Upal sem, da bo še bolj kot meni in Sari, dal energije Urški, ki je vidno izčrpana – mogoče psihično še bolj kot fizično.

Mene vsake toliko časa spreleti misel na jutrišnji dan. Čeprav bo to le “manjši” poseg, bo vseeno izveden v splošni anasteziji. Zame bo to čisto nova izkušnja. Pred približno dvema letoma, so mi odstranili manjši rogec na glavi (včasih rečejo, da to pride od “žleh’nobe”) z lokalno anastezijo. Takrat me je bilo grozno strah in sem premišljeval podobno kot zdaj. Česa me je strah, če je jasno, da bolečin vsaj med posegom ne bo in na koncu koncev je to bila moja lastna odločitev in želja, da začnem odpravljati težave z rameni, ki se le še stopnjujejo? Ne vem.. Morda samo dejstvo, da “pokloniš” svoje telo nekomu in mu daš moč, da z njim opravi, kar pač že mora: ga malo zareže, prešpika, zašije .. Ampak niti to se mi ne zdi tako grozno. Mogoče bi celo želel biti buden in bi z zanimanjem spremljal postopek? Človeško telo se mi še vedno zdi fascinantna stvaritev.

Kakorkoli. Jutri ob tem času bo zadeva za mano in bom v fazi okrevanja. Še malo zadet od narkoze? Mogoče. Če bom tako kot je bila naša Jenny po sterilizaciji, se verjetno niti pogovarjati ne bom mogel do torka. Ne, ne.. Jaz verjamem, da bom najkasneje v torek že doma. Zadovoljen, da je zadeva za mano in v pričakovanju, da se kmalu tudi pokažejo pozitivni rezultati. Potem bo na vrsti še druga rama.

2 comments April 20th, 2008

Bolnišnica

Ko sem dobil vabilo na sprejem v bolnišnico za operacijo ramena, je na njem pisalo nekako takole: “Zglasite se 18.04.2008 ob 11. uri v ortopedski ambulaniti št. 2 za sprejem. Bodite tešči, s seboj pa prinesite copate in ostale osebne potrebščine, kot želite.” Poleg je bilo še nekaj papirovja z različnimi izjavami in pooblastili, ki jih je potrebno podpisati, meddrugim tudi opis (seznanitev) operativnega postopka. Podan je bil primer artroskopije kolena, a domneval sem lahko, da pri ramenu ni kaj drugače. Kar me je takrat najbolj zmotilo je bilo, da je vse skupaj bilo že miljontič fotokopirano in se je komaj dalo kaj razbrati iz tistega.

Malo kasneje sem dobil še vabilo na pregled k ortopedu, ki me bo operiral. Ta je rekel, da se naj zglasim danes, tako kot sem bi vabljen, da bom pa operiran v ponedeljek. Ok. Verjetno je potreben še kak razgovor z anastezistom, tudi še kak odvzem krvi vsaj za določitev krvne skupine, ki je zase še vedno ne poznam, ipd. Danes zjutraj sem se zbudil z mislijo, da bom drugič v življenju sprejet v bolnišnico. Prvič je to bilo, ko sem bil star šele nekaj let in sem zbolel za škrlatinko. Omeniti bom moral tudi  rahle vrtoglavice, ki se mi zadnja dva meseca pojavljajo večkrat na dan. Lahko bi šlo za nizek pritisk. V nahrbtnik sem spakiral nekaj nujnih stvari za primer, da bi le moral ostati v bolnišnici. Ob enajstih sem čakal pred ortopedsko ambulanto št. 2, tešč. Prvi stavek, ki sem ga imel v mislih, da ga povem sestri je bil: “Tukaj sem in čakam. Tešč. Počakam še lahko malo, a tešč ne bom več dolgo.” Sestra me končno sprejme. Naprinta kakšnih 20 nalepk z mojim imenom, mi da nek spremljevalni karton, v rač. vnese moje podatke in me pošlje na oddelek ortopedije. Tam me v ordinacijo pokliče nek bolničar ali kdo pač je že bil. Z rutinskim glasom mi pove, naj zaviham rokav, ker mi bodo izmerili pritisk. Druga sestra prevzame papirje in začne izpolnjevati nove. Kup administracije. Pritisk je ok. Vprašam, ali morda ne rabim še na kakšno preiskavo, da sem namreč tešč. “Ne, gospod. Pri teh operacijah to ni potrebno. Žal mi je, da ste prišli tešči. Veste, je pač taka rutina. Mi vam pošljemo karton za sprejem, kot vsem pacientom, od katerih so nekateri že isti dan operirani.” Ah.. še ena “rutinska” zadeva. “Saj boste odšli za vikend domov, a ne? Tukaj podpišite, da odhajate domov na lastno odgovornost, pa potem pridite v ponedeljek ob sedmi uri zjutraj. Takrat pa res tešči bit!” In to je bilo vse. S svojim rukzakom sem odpeketal do avta in domov.

Operacija me torej čaka v ponedeljek. Upam, da tudi v zdravstvu ne velja enako, kot pri avtih; tisti, narejeni ob ponedeljkih, radi crkujejo. Ne morem reči, da se že veselim, zares pa upam, da bom v pon. kar se da sproščen in pripravljen. In kar je najpomembneje, da bo operacija dosegla svoj namen. Potem bom v torek že doma.

1 comment April 18th, 2008

Avtozic

Ko smo kupovali avtosedež za Saro, smo se odločali med Maxi Cosi Tobi in Roemer TS King Plus. Zmagal je Tobi. Zdaj smo Tobija dali na popravilo, ker je počila plastika, ko sem skušal zategniti pas. Saj ni čudno, ker je kar nekaj sile potrebne, da zategneš to zadevo. Ne vem, zakaj si tu ne izmislijo boljšega sistema zategovanja pasov. V glavnem.. Ostali smo brez avtosedeža, predvidoma za kakšnih 14 dni. In zdaj? Hja.. Menda jih na AMZS izposojajo? Pa nisem veliko razmišljal. Še en sedež bi nam itak že prej prav prišel. Malo sem prebrskal oglase, najprej na bolhi, potem na ringaraji. In poklical. Popoldan sem kupil rabljenega Roemerja TS King Plus. Prvi vtis? Mi je žal, da se že najprej nismo odločili za njega. Zdaj pa počakajmo, kaj bodo junaki na Baby Centru naredili z našim Tobijem. Še nekaj.. Nadomestnih sedežev pač ne dajejo, mi je odločno zatrdil g. Sever, komercialist za otroško opremo. No, jaz mu lahko zatrdim, da gotovo nikoli več ne bomo kupili avtosedeža v Baby Centru. Razen če bo kaka huda akcija . Tak.

10 comments April 16th, 2008

Kako pa zdravje?

Dan, največ dva za tem, ko smo Sari še izmerili visoko temperaturo, je Sara ozdravela. Z Urško sva si kar oddahnila. Sploh za Urško je to bilo pravo olajšanje, saj je s Saro preživela ves svoj čas, zaradi vročine, pa sta morali ostati doma. Ko je bilo potrebno peljati Jenny na sprehod, je morala poiskati varstvo za Saro. A je tudi to minilo in Sara je spet bila zdrava in vesela deklica. Ponovno je šla v vrtec in že prvi dan je bilo videti, kako ji vrtec ugaja. Ves popoldan je bila izredno dobre volje, navihana, nasmejana, ustvarjalna.. In še nekaj se je spremenilo. Začela je bolje jesti. Celo kak košček mesa si je sama vzela iz krožnika in ga pojedla. Če je imela na krožniku koščke kruha s salamo, je najprej pojedla salamo. Zadnjih nekaj dni je z velikim apetitom pojedla krožnik juhe, v kateri zelenjava ni bila zmiksana. Celo polovičko brokolija je dala v usta in pojedla. Pa korenček in koščke krompirja v juhi. Super!

Ampak “ti materna!!”, bilo je preveč lepo, da bi trajalo. Včeraj ali prekvčeraj je iz vrtca spet prišla s polnim noskom. Občasno je pokašljevala. Danes zjutraj? Hja, 38.5°C, kaj pa. Še sreča, da je kljub temu dokaj dobre volje in ni cela pokvekana. Adijo vrtec. Do nadaljnega. Spet. Človeku gre kar na jok. Pa ne od žalosti, ampak od jeze.

Imam pa tokrat težave, povezane z zdravjem, tudi jaz. Vrtoglavica. Kva hudiča? Nimam pojma. Včasih se mi rahlo zavrti, če povesim glavo, če nagnem glavo nazaj ali v stran, ko se vstanem, če se vležem.. Ne vedno, a pogosto. To traja že 2-3 mesece, vmes je bilo že ok. Bom moral malo na servis, se mi zdi..

V petek imam sprejem v bolnišnico. V ponedeljek me čaka operacija ramena. Se mi zdi, da me bodo v petek samo malo “bolje” pregledali, preden me v pon. dajo na mizo. Tokrat gre za artroskopijo ramenskega sklepa, med katero bo ortoped nategnil in fiksiral domnevno poškodovano sklepno ovojnico. To bi moralo vsaj malo prispevati k večji stabilnosti ramena, a tudi po razgovoru z ortopedom, ne kaj dosti. Kasneje bo sledila še operacija drugega ramena, sa katerim imam iste težave (pogoste izpahe). Glede na uspeh prve operacije se bo ortoped odločil, ali bo ponovno izvedel isti poseg, ali morda večji obseg, kjer bo moral ramo “odpreti”. V slednjem primeru bo potrebno zbiti del poškodovane kosti (coracoid process) in jo nadomestiti z umetnim (kovinskim) delom. Če bo operacija uspešna (torej bo stanje po operaciji boljše kot je sedaj), bom deležen še tretje takšne operacije na rami, ki sicer gre na servis v ponedeljek. S tem bi bile sanirane poškodbe ramenskega sklepa, ki so posledica več-desetkratnih izpahov. Ramenski sklep bi postal stabilnejši, zaradi tega bi tudi verjetnost izpaha bila manjša. Razlog za izpahe pa je po vsej verjetnosti prirojena anomalija (pretanka mišična vez), ki se je pa ne da odpraviti. Ne vem kaj naj si mislim ob izjavi ortopeda, ki je dejal: “Doslej imam pri tovorstnih operacijah 100% uspeh. Pri vas možnost za uspeh ocenjujem na 50-50. ” Hmm.. Tolažim se s tem, da slabše ne more biti, če le sama operacija ne prinese kakšnih zapletov – bog-ne-daj!.

Linki:

• Poškodbe ramena pri športnikih
• Shoulder Arthroscopy Dr. Allan Mishra Emedx.com (video)
  
• Arthroscopic Shoulder Surgery (video)

Auč!!

• Jack Ass: Fixing a Dislocated Shoulder (video) – leva roka

12 comments April 16th, 2008

WC

Kahlica (še) ni postala predmet pretiranega navdušenja. Zato sva z Urško včeraj kupila WC vložek, ki se vstavi v navadni pokrov WC školjke. Tako se nanj lahko otrok vsede, ne da bi mu ritka padla v odtok školje in bi si jo po nerodnosti lahko celo odplaknil. Sara je bila sprva nad njim navdušena. Prepričati naju je hotela, da je to pokrov, ki se da na kahlico, ne pa na pokrov školjke. Mogoče zato, ker je ta vložek lepo oblazinjen, sedenje na kahlici pa je sedeč po rdečem robu na ritki, očitno bilo kar trdo. “Ne, Sara. To gre na školjo, da boš potem lahko kakala in lulala kot velika punca!”, sva ji skušala dopovedati. “Ne!”, je bila odločna. No, dobro. Pa malo kasneje. In res, kasneje, ko je rekla “kaka”, sva šla sedet na nov pokrovček. Kar v hlačah, da se malo navadi. In je sedela. Brez problema. Seveda naredila ni nič.

Danes me Urška pokliče že ob 6:40. “Sara je pa lulala v školjko, ha, ha!”, se dela važno. Sari da telefon in še jaz izrazim veliko mero navdušenja. Super! Da bi to le postala jutranja rutina, kmalu pa še redna in običajna rutina, ko bo punca začutila potrebo. Ker še malo, pa se bo naša potreba po plenicah podvojila!

1 comment April 15th, 2008