Bolnišnica

April 18th, 2008

Ko sem dobil vabilo na sprejem v bolnišnico za operacijo ramena, je na njem pisalo nekako takole: “Zglasite se 18.04.2008 ob 11. uri v ortopedski ambulaniti št. 2 za sprejem. Bodite tešči, s seboj pa prinesite copate in ostale osebne potrebščine, kot želite.” Poleg je bilo še nekaj papirovja z različnimi izjavami in pooblastili, ki jih je potrebno podpisati, meddrugim tudi opis (seznanitev) operativnega postopka. Podan je bil primer artroskopije kolena, a domneval sem lahko, da pri ramenu ni kaj drugače. Kar me je takrat najbolj zmotilo je bilo, da je vse skupaj bilo že miljontič fotokopirano in se je komaj dalo kaj razbrati iz tistega.

Malo kasneje sem dobil še vabilo na pregled k ortopedu, ki me bo operiral. Ta je rekel, da se naj zglasim danes, tako kot sem bi vabljen, da bom pa operiran v ponedeljek. Ok. Verjetno je potreben še kak razgovor z anastezistom, tudi še kak odvzem krvi vsaj za določitev krvne skupine, ki je zase še vedno ne poznam, ipd. Danes zjutraj sem se zbudil z mislijo, da bom drugič v življenju sprejet v bolnišnico. Prvič je to bilo, ko sem bil star šele nekaj let in sem zbolel za škrlatinko. Omeniti bom moral tudi  rahle vrtoglavice, ki se mi zadnja dva meseca pojavljajo večkrat na dan. Lahko bi šlo za nizek pritisk. V nahrbtnik sem spakiral nekaj nujnih stvari za primer, da bi le moral ostati v bolnišnici. Ob enajstih sem čakal pred ortopedsko ambulanto št. 2, tešč. Prvi stavek, ki sem ga imel v mislih, da ga povem sestri je bil: “Tukaj sem in čakam. Tešč. Počakam še lahko malo, a tešč ne bom več dolgo.” Sestra me končno sprejme. Naprinta kakšnih 20 nalepk z mojim imenom, mi da nek spremljevalni karton, v rač. vnese moje podatke in me pošlje na oddelek ortopedije. Tam me v ordinacijo pokliče nek bolničar ali kdo pač je že bil. Z rutinskim glasom mi pove, naj zaviham rokav, ker mi bodo izmerili pritisk. Druga sestra prevzame papirje in začne izpolnjevati nove. Kup administracije. Pritisk je ok. Vprašam, ali morda ne rabim še na kakšno preiskavo, da sem namreč tešč. “Ne, gospod. Pri teh operacijah to ni potrebno. Žal mi je, da ste prišli tešči. Veste, je pač taka rutina. Mi vam pošljemo karton za sprejem, kot vsem pacientom, od katerih so nekateri že isti dan operirani.” Ah.. še ena “rutinska” zadeva. “Saj boste odšli za vikend domov, a ne? Tukaj podpišite, da odhajate domov na lastno odgovornost, pa potem pridite v ponedeljek ob sedmi uri zjutraj. Takrat pa res tešči bit!” In to je bilo vse. S svojim rukzakom sem odpeketal do avta in domov.

Operacija me torej čaka v ponedeljek. Upam, da tudi v zdravstvu ne velja enako, kot pri avtih; tisti, narejeni ob ponedeljkih, radi crkujejo. Ne morem reči, da se že veselim, zares pa upam, da bom v pon. kar se da sproščen in pripravljen. In kar je najpomembneje, da bo operacija dosegla svoj namen. Potem bom v torek že doma.

Entry Filed under: Jaz