Going up

April 27th, 2008

Današnji dan je že bil veliko znosnejši. Lepo, sončno jutro, enako sončen in 20°C topel popoldan ob rahli sapici. Brez potrebnega obiska zdravnikov v bolnišnici. Ta je bila pošten stres za Saro. Jokati je začela, še preden smo vstopili v stavbo pediatrije. Če se ji je približala sestra, je kričala. Groza.. Sva se vsaj midva z Urško toliko navadila teh krikov, da nisva še midva bila vsa iz sebe.

večino tega tedna smo preživeli v bolnišnici

Bolečin v ramenu čez dan nimam več, v nasprotju z nočmi, ko ne morem in ne morem najti položaja, da rama ne bi bolela. Kljub vsemu je uporabnost moje desne roke še vedno zelo omejena. Urška še pokašljuje, jaz tudi. Največ ponoči. Le, da je Urška ohranila svoj glas, moj je pa za nekaj tonalitet nižji in med govorjenjem ga rado zmanjka. Danes je že drugi dan tako. Grlo naju sicer boli le za vzorec, tudi sluz v nosu se nama pretirano ne nabira. Tako veliko lažje poskrbiva, da funkcioniramo.

In naš sonček? Po petih dneh terapije antibiotika je ok. Redno ji čistiva nosek s fiziološko tekočino, danes smo še zadnjič inhalirali iz pumpice. Punca je spet začela bolje jesti. Babica je tudi danes poskrbela za odlično kosilo, ki je Sari izvrstno teknilo.

Naša naloga je, da začnemo spremljati, kaj poje in se potem posvetujemo z dietetičarko. Takšen je dogovor. No, povabilo in nekaj nasvetov smo dobili že v času, ko smo bili v bolnišnici. A mene prav nič ne skrbi, ker vem, da se bo punca potrudila in nas vse razveselila, ko se bomo naučili prehranjevati na pravi način in z ustrezno raznolikimi živili. Hja, če je otrok neješč, je treba še posebej paziti, da zaužije vsega ravno dovolj. Železo pa bomo začeli dodajati v tabletkah, ker po sirupu so ji že rahlo potemneli zobki. Materno! Upam, da se jim belina kmalu povrne. Noči prespi v enem kosu. Navadili smo jo hoditi spat najkasneje do 8. ure zvečer, zbuja se okoli pol sedmih zjutraj.

V zadnjem tednu sva z Urško opazila, da je Sara začela ponavljati skoraj vsako besedo, ki jo sliši. Skoraj vse, pa si tudi zapomni in jih uporablja. Včasih smiselno poveže po dve besedi. Hja, punca postaja prava mala klepetulja.

Nekaj dni jo že dajemo na školjko. Sedi in se igra s svojo pojočo Gago, a naredi ničesar. Nič zato. Že to, da sedi kakšnih 5 min brez problema, je zaenkrat dovolj. Saj, dvomim, da se bomo plenic kmalu rešili. Morda le malo občutka dobi za svoje potrebice.

takšna je princeska šla k babici na kosilo in prvič nosila očala dlje od 10 sekund (skoraj celo pot)

In naš bobi (kot ga imenuje babi)?

Ko smo en dan ležali v bolnišnici in čakali, da izteče antibiotik, sem jaz ostal s Saro, Urška pa je vmes skočila na redni pregled k svoji zdravnici. Najprej je morala razložiti v kakšni situaciji je, da je lahko takoj prišla na vrsto. Železo ji je po jemanju tabletk narastlo na spodnjo mejno vrednost in je zaenkrat ok. Zdravnica je naredila hiter UZ pregled. Naše dete še vedno prehiteva za dva tedna (33. teden, velikost za 35. teden) in sedaj izračunano tehta okoli 2250g. Na UZ sliki je zdravnica Urški pokazala špehec, ki se nabira pod njegovo kožo. Sicer je pikec zelo živahen in Urška se sprašuje, kdaj sploh spi? Čez dan mi neštetokrat reče: “Aaaaa… Glej to! Spet je nekaj tu ven porinil..”. Pikec se je že z glavico postavil navzdol in verjetno bo tako ostal do poroda. Urškin trebuh je.. uuuuuaaaaa!! (v primerjavi s prejšnjo nosečnostjo).

V glavnem.. Če je naša življenska krivulja v zadnjem tednu padla v neko precej globoko brezno, je zdaj gotovo čas, da iz njega ekspresno izplezamo in se skušamo sigurneje držati bolj pri vrhu. Pred nami je še veliko preizkušenj, ciljev, ki si jih postavljamo sami ali pa nam jih postavlja usoda. K njim je treba strmeti z veliko volje in zagnanosti, ter jih uspešno dosegati. Pa gremo naprej!

Entry Filed under: Družinske