Mleko

April 3rd, 2008

Na našo zgodbo o mleku me je spomnil Stašin zapis.

Ruše so šele kratek čas mesto. Verjetno nismo najmanjše mesto v Sloveniji, smo pa prej bili največja industrijska vas v Sloveniji. Ali pa se je tako samo reklo, ko je ruška fabrika (Tovarna dušika Ruše) še bila v polnem zagonu. In kot se spodobi, smo na vasi imeli tudi nekaj kmetov. Ena od kmetij je prav v središču Ruš, praktično med stanovanjskimi bloki. In ne vem, če ni celo največja. Včasih nas je veliko otrok tja hodilo po mleko. Na poti domov smo preizkušali zakone fizike, ko smo polne kanglice mleka vrteli dovolj hitro, da se mleko ni izlilo.

Čeprav se je v Rušah od tistega časa veliko spremenilo se zdi, da se je na tej kmetiji čas ustavil. Še vedno je vse tako, kot je bilo. Z Urško sva se odločila, da spet začnemo jemati domače mleko. Vsak drugi dan liter in pol. Včeraj sem po mleko šel jaz. V bistvu je kmet naš sosed, na drugi strani ograje. S prazno kanglico tja in polno proti domu. Ko sem prečkal dvorišče kmetije, sem se ustavil pri oknu (bolje luknji v zidu), skozi sem lahko čohal mlada teleta, ki so pravkar dobila svojo večerjo. Kakšnih osem bi jih lahko bilo. Tudi gospodar je bil tam in sem ga vljudno pozdravil.

“Ooo! Pozdravljen! Kako si? Koliko si bil star, ko si k nam hodil po mleko? Kakšnih 12, 13 let?”
“Zdravo! Ja, kakšnih 12 let sem moral biti star. Se še spomnite?”
“Ja, ja. Ti še maš eno sestrico, a ne?”
“Ja, res je. Ampak ne živi v Rušah.”
“Kaj pa starša? Sta še v Rušah?”
“Ne, tudi onadva sta se odselila vsak na svoj konec. Edino jaz sem še ostal tukaj. In zdaj imam hčerko, ki bo morda čez nekaj let k vam hodila po mleko, tako kot smo hodili mi takrat. Dokler pa je še tako majhna, bova to počela midva z Urško in se vračala malo nazaj v čas. Ja, zdaj je tu že nova generacija. Otrokom bodo živali sigurno všeč. Morajo tudi oni vedeti od kod mleko pride. Pa še druge živali bodo lahko srečali pri vas.”
“Seveda! Kar pridite mimo! Kadarkoli lahko pridete.”
“Hvala. Sigurno bomo s hčerko kaj naokoli. Ampak sedaj je bolna, zato je danes ni z mano. Nasvidenje!”
“Srečno.”

Mleko je odlično, je tudi cenejše kot v trgovini, in kmet morda zasluži kakšen evro več, kot če ga proda mlekarni. Tega si gotovo več kot zasluži, saj živali na kmetiji ne poznajo vikendov in praznikov in naš sosed kmet za njih zares vestno, odgovorno in neutrudno skrbi. Kot tudi za vsa druga opravila povezana s kmetovanjem (košnja, sajenje, pobiranje pridelka, krma, ..). Res spoštovanja vredno. Na to človek ob pogledu na polne police v trgovini največkrat niti ne pomisli.

Entry Filed under: Kar tako