Nedelja je

April 20th, 2008

Urška je že bila na vratih, da odhiti od doma nasproti sestrični Poloni, ki jo čakala na dvorišču za klepet ob soku ali kavi, ko sem opazil, da Sara še komaj fokusira njen priljubljen Baby Channel. “Sara, a greva spat?”, jo vprašam. Težko poišče fokus na meni, nekaj trenutkov tako strmi, potem pa jok: “Mami..” In ker mama še ni prestopila praga, je bila pečena. Sara se je z zadnjimi močmi sunkovito dvignila iz stolčka in v joku oddrvela k njej. “Urška, daj jo potem ti spat, itak bo takoj zaspala. Polona te bo že počakala še kakšno minutko več”, sem predlagal. Zdaj Urška verjetno že srka svoj sok, na Saro v spalnici pa me vsake toliko časa opomni elektronska varuška, ko jo med spanjem zmoti kašelj. Kot pravkar: “Bzzzrrrrr….”.

Ko sem pokukal k našemu malemu bolniku..

Sara je že nekoliko bolje. Včeraj zvečer je zaspala z vročino. Najprej sem malo odlašal, potem sem ji vseeno dal žličko Lekadola. Pripravil sem ji tudi posodo vročih kamilic v slanem kropu in jo postavil k njeni posteljci. Nad posteljco sem poveznil tanko dekico, da je para dlje ostala pod njo. Danes zjutraj vročine ni bilo več. Kašlja pa še precej. Pred kosilom sem se odpeljal v dežurno lekarno in prinesel domov trpotčev sirup. Mogoče ji olajša izkašljevanje in malo ublaži vnetno grlo. Že več dni praktično ne je. Urška bi rekla, da živi le od nekaj požirkov čaja ali soka, kakšne žličke lekadola in je to to. Čeprav mene ne skrbi tako zelo, kot Urško, ima vendarle prav. Jaz se tolažim s tem, da je Sara začela super jesti pred dvema tednoma, ko je bila zdrava. Sigurno se ji bo apetit povrnil, ko grlo več ne bo bolelo in bo nosek spet čist.

Nedeljski menu

Danes je lep pomladni dan. Občasno se sicer rahlo pooblači in rahlo zapiha veter, a prvič letos se da biti zunaj tudi v kratkih rokavih. Ker Sara nima več vročine sem predlagal, da gremo na sprehod do Urškine babice, ki je že v petek prišla iz doma, domov na vikend. Saro sem dal v nahrbtnik in smo šli. Super je bilo. Zunaj je vonj po pomladi tako izrazit in prav napolni te z energijo. Upal sem, da bo še bolj kot meni in Sari, dal energije Urški, ki je vidno izčrpana – mogoče psihično še bolj kot fizično.

Mene vsake toliko časa spreleti misel na jutrišnji dan. Čeprav bo to le “manjši” poseg, bo vseeno izveden v splošni anasteziji. Zame bo to čisto nova izkušnja. Pred približno dvema letoma, so mi odstranili manjši rogec na glavi (včasih rečejo, da to pride od “žleh’nobe”) z lokalno anastezijo. Takrat me je bilo grozno strah in sem premišljeval podobno kot zdaj. Česa me je strah, če je jasno, da bolečin vsaj med posegom ne bo in na koncu koncev je to bila moja lastna odločitev in želja, da začnem odpravljati težave z rameni, ki se le še stopnjujejo? Ne vem.. Morda samo dejstvo, da “pokloniš” svoje telo nekomu in mu daš moč, da z njim opravi, kar pač že mora: ga malo zareže, prešpika, zašije .. Ampak niti to se mi ne zdi tako grozno. Mogoče bi celo želel biti buden in bi z zanimanjem spremljal postopek? Človeško telo se mi še vedno zdi fascinantna stvaritev.

Kakorkoli. Jutri ob tem času bo zadeva za mano in bom v fazi okrevanja. Še malo zadet od narkoze? Mogoče. Če bom tako kot je bila naša Jenny po sterilizaciji, se verjetno niti pogovarjati ne bom mogel do torka. Ne, ne.. Jaz verjamem, da bom najkasneje v torek že doma. Zadovoljen, da je zadeva za mano in v pričakovanju, da se kmalu tudi pokažejo pozitivni rezultati. Potem bo na vrsti še druga rama.

Entry Filed under: Družinske, Fižolček, Jaz, Princeska