Utirjamo se

April 23rd, 2008

.. Počasi, a vztrajno nazaj na stare tire. Zgodilo se nam je to, da smo vsi trije, ali bolje štirje (z izjemo Jenny) hkrati pristali v bolnišnici. V ponedeljek, ko je bil dan moje operacije ramena, sta Urška in Sara obiskali zdravnika in dobili napotnico za bolnišnico. V dveh dneh sta opravili vrsto preiskav (ORL, EKG, kri, urin, RTG pljuč, čiščenje dihalnih poti s katetrom skozi nos, ..) in dobili terapijo antibiotika IV. Diagnoza: Akutna respiratorna infekcija ali bronhopneumonia (pljučnica, po domače). Ker se je stanje začelo hitro izboljševati, sta lahko odšli domov in se sedaj vračamo le še na kontrolne preglede in antibiotik do konca tedna. Jutri imamo napovedan še posvet z bolnišnično dietetičarko, ki nam bo skušala dati kak nasvet, kako obogatiti Sarine obroke in nadoknaditi izgubljeno težno. Jaz sto-odstotno verjamem v povsem uspešno rehabilitacijo, saj je Sara pred tokratno boleznijo že pokazala, kako je jesti kot velika punca.

Pa še moja operacijska izkušnja.

V bolnišnico sem prišel v ponedeljek, malo pred sedmo uro zjutraj. Prejšnji večer me je rahlo začelo boleti grlo. Ponoči so me bolele kosti in zeblo me je. Izmeril sem si 37.8°C. Ok. Pa z operacijo ne bo nič? Zjutraj vročine nisem več imel. Dobim svojo posteljo, omarico in tisto zaporniško pižamo. V sobi sta ležala še dva starejša gospoda, eden je okreval po operaciji kolka, drugi je dobil umetno koleno. Začel sem se spraševati, v kaj sem se podal. Sestro vprašam, kateri sem na seznamu za operacije in kdaj lahko pričakujem, da pridem na vrsto. Ob pol enajstih!!! In kaj naj jaz počnem do takrat, kot da si zamišljam vse možne scenarije poteka in izteka tega dne? Na srečo se mi kmalu pridruži nov pacient, pubec mojih let, športnik, čaka na rekonstrukcijo kolenske križne vezi. Športnik, zdrav, nič mu ne manjka. Zanj bo to tretja takšna operacija. Posledica smučarskih podvigov. Dobiva napotnici za EKG in s čakanjem na hodniku, da prideva na vrsto, se malo pogovarjava o njegovih izkušnjah. To malo preusmeri moje misli in končno začnem razmišljati v pravo smer. Da je to pač treba tak ali drugače. To je bilo dobro, ker sem zjutraj že imel debel cmok v grlu in razmišljal o tem, da vse skupaj odpovem. Malo za tem, ko sva se vrnila z izvidi, pridejo sestre in kolega pacienta začnejo pripravljati za operacijo. Britje kolena, velika črna puščica narisana z alkoholnim flumastrom kaže na mesto, kjer bo treba operirati, vonj po razkužilu, pol tabletke pomirjevala z nekaj požirki vode, obleči mora mrežaste gate in srajico z zavezovanjem na hrbtu. Odpeljejo ga. Postaja vse bolj napeto. Potem se nam pridruži še en tip srednjih let, prav tako naročen na operacijo kolena. Rekonstrukcija vezi. Videti je veliko pogumnejši in bolj sproščen od mene. Klepet nam pomaga, da čas hitreje beži.

Okoli desete ure se po dolgem času spet odprejo vrata sobe in vstopi ekipa sester. K moji postelji. Gatike že imam oblečene. Srajce ne rabim, ker bo operirano rame. Sledi depilacija na suho. Moj “ljubavni” je oskrunjen. Dobim še črno puščico, pošteno dozo mrzlega razkužila in pol tabletke za sprostitev. Presenečen sem, da sem dokaj sproščen. Brez strahu, vdan v usodo, ki sem si jo itak sam izbral. Sestre zagrabijo posteljo vsaka na svojem koncu in gremo v lift. Iz osmega v 3. nadstropje. Vstopimo v predverje operacijskih dvoran. Skozi stensko nišo, široko za dolžino postelje, skozi katero paciente prelagajo iz bolnišničnih postelj na operacijske, gledam promet zelencev na drugi strani. Prav živahno je tam. Izza prometne žile je videti operacijske dvorane, ki so kot nekakšne servisne garaže. Pravzaprav vse skupaj spominja ne zelo prometno avtomehanično delavnico. Čakam, da pridem na vrsto za preskok na drugo stran. “Ortopedija? Pripeljite pacienta.” Pristopi doktor, kirurg. “Vi ste Zorko? Artroskopija. Rame, a ne? Kar prestopite s postelje na to stran!”. Zlezem na vse štiri in se skobacam na operacijsko posteljo. “No, no.. Vi ste pa kar živahni! Lepo počasi!”, ko hočem preplezati še operacijsko posteljo, ker je poleg bila še ena podobna. Lepo me naštimajo, da glava ni previsoko in noge prenizko, da nisem preveč na levo in ne na desno. In gremo. Pred očmi mi švigajo stropne neonke. Občasno obrnem glavo na stran in uspem pokukati v kakšno od “garaž”, če so se slučajno odprla vrata. Glava pacienta, zelena zavesa in polno glav, ki gledajo nekam dol. Nad njimi velik reflektor. Abdomen, verjetno. In že smo na naši garaži. Najprej se mi prijazno in zelo jasno predstavi anastezistka in mi razloži, da mi bodo najprej nastavili kanal v žilo. Po dveh poizkusih in že zelo neprijetnem “rovanju” ne uspe. “Imaste pa zelo trdo kožo. A vas je strah? Nobene žile ne vidim.” Res me ni bilo strah. Sam nad sabo sem bil presenečen. No, potem pokličejo očitno specialistko za iskanje žil, ki v prvem poskusu vstavi kanal in že sem ready za različne IV koktejle, ki bodo skrbeli, da bom ves čas ravno prav zadet. “Desno ramo sva rekla, a ne?”, pravi doktor. “Lahko obe, če hočete!” “Ne, ne!! Ena bo kar dovolj.”, naglo odgovorim. “Ponavadi operiramo eno, ker ni časa. Danes imam čas.”, pravi. “Ne, naj bo danes desna. Pa bomo videli, kako se bo obneslo. Potem se bomo lažje odločili, kako z levo.”, skušam utemeljiti svojo odločnost. “Ja, saj. Boljše tako, ja. No, bomo pa desno. Prav.”, se strinjava. Anastezistka približa masko k mojemu obrazu. “Tako, počasi začnite vdihavati zrak iz maske. Po nekaj vdihih se vam bo rahlo zavrtelo in potem boste zaspali.” Naredim prve tri ali štiri vdihe. Kot da ni nič. Pet ali šesti vdih in se mi res rahlo zavrti. Veke pa, kot da kdo dol potegne žaluzije. Naenkrat strašanska utrujenost in prav blažen spanec. Bilo je okoli pol enajstih.

Ko odprem oči pre seboj takoj opazim uro na steni. Kaže dve. Čutim, da imam ramo povito, ustnice pa zaotečene. Mislim, da je nekdo opazil, da sem se zbudil. Nekaj vpraša, jaz pa odgovorim. Še vedno sem zaspan. Malo še zadremam. Spet odprem oči. Zdaj že lahko govorim, a čutim oteklino na ustnici. Operirana rama rahlo boli. Čakam, da pridejo pome iz oddelka. Sestre me odpeljejo nazaj v sobo. Tam je že kolega z operiranim kolenom, ta drugi pa je ravno bil v obdelavi, ker ne njega, ne njegove postelje ni bilo. Sestra mi razloži, da je oteklina na ustnici verjetno posledice “šlampaste” odstranitve tubusa, ki sem ga imel vstavljenega v žrelo med operacijo. Še dobro, da je tako in mi ga niso odstranjevali, ko sem že bil buden. Dobim nekaj proti bolečinam in dozo antibiotika. Bolečina je zmerna.

Začne se dolgo ležanje. Noben položaj mi ne ustreza preveč. Pa saj se tudi ne morem kaj dosti štimati. Vstati še ne smem. Lahko bi se mi zavrtelo in bi padel. Čeprav se počutim povsem prebujenega. Nič mi ni slabo, vrti se mi tudi ne. Čez nekaj ur lahko grem na WC. Sestra posteljo odpelje povsem do vrat. Tam mi pomaga vstati. Vzame infuzijo in me pospremi na WC. “Sede opravite!”, mi pravi in čaka, da se slečem in vsedem. Hja, kaj mi pa drugeg ostane. Slečem tistem prežaste gate in se pred njo vsedem na školjko. Potem končno zapre vrata za mano. Jao, jao.. Mučim se in komaj kaj spravim iz sebe. Mi je pa lažje kot kolegu z operiranim kolenom, ko to mora narediti leže v postelji tako, da ga vstavi v “račko”. In spet nazaj na posteljo ter v svoj kot. Potem dobim Grill-Christ-ovo opornico. Zoken, ki ga navlečeš na roko, potem pa poježkaš skupaj vse tiste metre debelega traku. Ker sem seveda bil zgoraj brez majice, sem v taki opremi in pod polnišnično odejo ves čas švical. Opornica pa mi nikakor ni pasala. Uff.. Sledila je hudooo naporna noč. Švicam, ko nor. V sobi pa odprta okna, da se človek lahko pošteno prehladi, če ni pokrit. Če slučajno kdo vstopi v sobo, nastane grozen prepih. Bolečina postaja vedno hujša. Pred zadnjim obiskom sester se mi še ni zdelo, da potrebujem novo dozo analgetika. Ob štirih zjutraj sem že kakšnih desetič imel prst na gumbu za poziv, ko ga le pritisnem in prosim za nekaj proti bolečinam. Dobim v nov koktejl v svoj kanal. Ne spomnim se, kdaj je bolečina spet bila znosnejša, a sem uspel za dobro uro zaspati. Mislim, da je to bila ena najdaljših noči v mojem življenju.

Zjutraj se odločim, da vstanem. Iz omare vzamem svojo mikico na zadrgo. Levi rokav oblečem, desni del samo poveznem čez. Vzamem še nekaj drobiža. Sprehodim se do dvigala in z njim v pritličje. Na avtomatu izberem kavo z mlekom. E, zdaj sem pa glavni frajer. Edini iz sobe, da si lahko to privoščim. Spoznam, da navkljub vsemu hudemu, je ostalim v sobi verjetno še huje. Že zaradi samega ležanja. V času vizite sem že lepo v svoji postelji.

Vizita. Trenutek resnice. Pristopi doktor, ki me je operiral: “Operacija pri vas je šla tako, kot je treba…”, itd.. “ampak vi nimate enega dela kosti tam in tam? Jaz nimam pojma, kam vam je to šlo? Vi ste morali imeti eno hudo poškodbo.” Spet zatrjujem, da sem imel le ne-vem-več koliko izpahov, nobeden, razen morda prvega pred približno petnajstimi leti, pa ni bil posledica večje poškodbe. Pa še pri prvem je to bil bolj ali manj nedolžen padec s kolesom med manevriranjem in udeležena je bila samo ena rama, meni pa se izpahujeta obe. “Pa saj se menda niste že rodili brez te kosti?”, že prav dvomljivo nadaljuje doktor.

No, izkupiček operacije je torej pričakovano majhen. Skoraj zagotovo to ne bo odpravilo možnosti za ponoven izpah. Tako bi bili potrebni dve novi operaciji, pi katerih bi mi z umetnim implatantom nadomestili manjkajočo kost. Ok.. Še okrevam in niti mi ni, da bi o tem že zdaj razmišljal. Nekako mi ne preveč do novih operacij.

Včeraj popoldan smo vsi skupaj skupaj prišli domov iz bolnišnice. Po nas je prišel Urškin oče. Darja je že doma skuhala paprikaž in ga pripeljala, da smo lahko takoj imeli kosilo. Vsi smo bili totalno out. Urška je šla spat kmalu za Saro. Jaz sem vstrajal skoraj do polnoči. Skoraj strah me je bilo iti spat, ker sem vedel, da me bo bolelo. Ampak tablete proti bolečinam še nisem hotel vzeti. Urška mi je pred spanjem pomagala namestiti opornico. Že ves čas od takrat mi gre hudo na živce. Roka boli, potim se… Ko se vležem, me moti še bolj in bolečina postane še manj znosna. Z minimalnimi premiki roke iščem najboljši položaj. Nič. Vstanem. Obupan. Grem v dveno sobo, poskusim na kavču. Ne gre.. Bolečina me začenja že psihično razjedati. Dobim občutek, da bi človek lahko umrl od bolečin, če bi te bile še malo hujše od tega. Kaj pa vem. Le vzamem tabletko. Odločim se, da bom opornico snel in šel spati brez nje. Ufff… Kakšno olajšanje!! Uspem najti znosen položaj in že grozno utrujen le zaspim. Zmudim se malo po 5. uri zjutraj. Pet ur neprekinjenega spanja je velik uspeh.

Zjutraj me še boli. Z Jenny grem na potrebo. Se vrnem, oblečem in grem na kavo. Od tam v zdravstveni dom na prevez in “najavitev” k zdravnici. Ob osmih sem doma, Urška ima že vse pripravljeno na odhod v bolnišnico. Sara mora dobiti novo dozo antibiotika.

Popoldan je bolečina že precej popustila. Še vedno pa boli. Na zalogi imam še močnejše tablete, ki mi jih je predpisala zdravnica zjutraj, a upam, da jih ne bom rabil vzeti. Popoldan nas pride pozdraviti moj ati, kasneje pride še moja mama. Urška to izkoristi in skoraj dve uri odspi po zanjo zelo napornem dnevu. Še sreča, da nam lahko kdo pomaga. Tokrat za pomoč enostavno moramo prositi. Zares smo hvaležni in srečni, da jo imamo.

Ja, tako je. Trenutno smo precej hendikepirani. A je v nas dovolj optimizma, da bomo pregurali tudi to. Včasih se tolažim s tem, da je še preveč tistih, ki jim gre slabše. Ne samo nekaj dni. Mogoče celo življenje. In čudim se, da se tudi tako da živeti.

Trenutno si najbolj želim, da bi Sara povsem ozdravela. Da bi Urški bilo čim lažje in da se naš malček rodi močan in zdrav. Danes je Urška bila na pregledu. Še vedno prehiteva za dva tedna. Pravi mali debelušček je že. Sicer nosečnost poteka brez kakršnihkoli problemov. Pikec je vsak dan sila živahen. Veliko bolj, kot je bila Sara. Tudi postavljen je že tako, kot se bo najverjetneje rodil. Do poroda položaja najverjetneje ne bo menjal. Uff.. kako vsakič znova komaj lovimo čas..

Entry Filed under: Družinske, Fižolček, Jaz, Princeska