Še ta teden bo. Pa bo res?

Je vrač? Ali samo zdravnica? Ali je pa oboje? Vrač, podkrepljen z zdravniškim znanjem in izkušnjami. Po današnjem predgledu je namreč ginekologinja Urški dala takšno napoved, da se bo The Pubec rodil še ta teden. “Po moje”, je še dodala za vsak slučaj. Če bo res tako, morda ne bomo čakali na junij. In če ne Sarin rojstni dan, pa morda ujame Darjin rojstni dan (30. maj). Darja je rekla, da bi to bilo lepo darilo – dobiti nečaka. Ena skrb manj.

In kaj se v resnici dogaja ta trenutek? Pšššššššš…. Poslušam. Pst! …. Hm… Samo še el. varuško prestavim, ker ne lovi signala. Tak. Varuška je tiho. Sara je zaspala pred kakšnimi petnajstimi minutami. Aha! Nekaj se sliši iz kopalnice. Žvenket podstavka za milo. Urška se umiva. Spet ena od generalk. Sicer pa nič stokanja, globokega dihanja ali česar, kar bi nakazovalo na to, da je zares že vse pripravljeno na velik dogodek. Naj verjamem tej napovedi? Glasujte tudi tisti, ki ste pri Dirki glasovali za Muco.
[poll id="4"]
P.S. Neuradna vest! Mariborski porodnišnici naj bi od 1. junija 2008 končno bili na voljo trije anastezisti in tako verjetno tudi 24 urna možnost za epiduralno analgezijo porodnicam, ki bi si to želele.

7 comments May 27th, 2008

Fotke

Ta del vsebine je zaklenjen. Vpišite ključ za odklep.
Ključ:

5 comments May 26th, 2008

Kako kaže?

Bilo je šest dni pred Sarinim rojstvom, ko sem pisal tole. Takrat je Urška že čutila kakšen (lažen) popadek. Bilo je dva tedna pred predvidenim datumom poroda. Že tri dni kasneje, pa so ti “lažni” popadki pogostejši in precej neprijetni. Nikakor pa ne redni, niti se niso stopnjevali. Itak Urška takrat niti pomisliti ni hotela, da bi lahko bili veliko bolj boleči. Nisva vedela, kaj naj pričakujeva. Ali je to normalno, ali so res samo lažni popadki, ali se porod obeta že dva tedna pred rokom. Naslednji večer, so se krči spet začeli stopnjevati. Neredno in ne enako močno. Nič ni bilo tako, kot so nama povedali v materinski šoli, kot sva že tolikokrat prebrala v raznih revijah, knjigah, .. Ko je prišel popadek, ki ga je Urška nemo, s stisnjenimi zobmi prestala, nato pa rekla, da “je bil tako močen, da sem mislila, da ga ne bom zmogla”, sva se odpeljala v porodnišnico. Po (ne)prespanih dveh nočeh v porodnišnici se je rodila Sara.

In kako kaže zdaj? Hja.. Tista pasica zgoraj, ki odšteva dneve pravi, da smo od današnega dne naprej v roku (38.-42. teden). Juheeeeej!!! Članek pravi, da se v tem času običajno že pojavljajo lažni popadki in spremljajoče bolečine. Opisujejo jih kot “ne precej močne”. Urška jih ima. Danes že drugi ali tretji dan. Urška? Kako bi jih ti opisala? Urška: “Hm… Srednje neprijetne”. Po krču pa jo začnejo boleti noge, tudi roke. Rekla je, da je imela ponoči občutek, kot da se ne bo mogla vstati. Še bolj od tega, pa pravi, da je neprijeten občutek “tiščanja navzdol”. Ko otrok z glavico pritiska na medenično dno. Šele te bolečine so jo spet spomnile, kaj je prestajala pri prvem porodu. Strah je normalen, pogum potreben, dogodek pa neizbežen. In s tem se je pojavila rahla napetost pričakovanja. Nekako verjamemo, da The Pubec ne bo več dolgo čakal. Kljub temu ne bi verjel, da se lahko rodi že ta mesec. Sicer pa, prepustimo naravi prosto pot in držimo pesti, da bo vse ok!

P.S. Ime zanj še vedno iščemo …

6 comments May 25th, 2008

Počasi, a vztrajno

Najprej smo naročili telefonski priključek. Postavili so nam lesen steber, nanj pripeljali telefonski kabel, od tam na streho, kjer je doza. Iz doze do dnevne sobe sem malo iz zunanje strani, malo pa skozi podstrešje, kabel pripeljal v dnevno sobo. Priključek še ni aktiven, ker za nas menda ni prostega kanala. To bi naj kmalu uredili. Tako se bomo povezali s svetom, še preden se lotimo drugih (bolj pomemnih) reči.

Še kakšno urco, pa bo k hiški pripeljal dostavljalec olja. 600 litrov smo ga naročili. Po stari ceni. Ufff.. je to strošek!! In cena nafte raste in raste. Babica je poskrbela, da je v drvarnici dovolj drv in upam, da bo to naš glavni vir toplote v hladnih dneh. Ena takšna fina pečka.

Zdaj nas čaka prvi večji korak, da do še nedavnega babičin dom začnemo spreminjati v naš novi dom. Vem, čeprav imamo babičin “žegn”, bo to zanjo zelo težko. Najtežje morda zato, ker se vsaj nekaj časa ne bo mogla vrniti domov, prespati v svoji domači postelji in sesti v kuhinjo ob vroč štedilnik, na katerem se kuha goveja župca, resta krompir ali zelo počasi peče najboljša pečenka. Ker pravi, da se bo počutila tujo v lastnem domu. Ker je še vedno prepričana, da zmore obdelovati vrt, celo nasaditi paradižnik, da bodo ljudje, ki so bili navajeni jo obiskovati, imeli kaj nabrati zase. Gotovo pa bo vedno dobrodošla in bo lahko preživela čas z nami, ko se bo vračala v Ruše. Takrat bomo mi tisti, ki jo bomo pogostili z dobrim kosilom, malo poklepetali in verjeli, da ji bo zdravje spet služilo bolje, kot ji služi zdaj.

Ta del vsebine je zaklenjen. Vpišite ključ za odklep.
Ključ:

12 comments May 23rd, 2008

Vse bliže in bliže

V torek je Urška bila na pregledu. Medtem sva s Saro najprej obiskala Urškino babico v domu za starostnike, po obisku tam pa sva odšla še na obisk k mojemu sošolcu Mihi in njegovemu, nekaj mesecev mlajšemu od Sare, sinu Tinetu. Urška se je spet kar pošteno načakala, preden je prišla na vrsto za pregled. In kako kaže?

Hemoglobin .. hmm.. bi moralo biti boljše, a še ni nič kritičnega. Dozo železa mora duplirati. Pritisk malo visok, a še zmerja varno v mejah normale. V gležnjih rahlo zaoteka, a skoraj ni videti. Kilogrami? Najprej Urškini. Pa ne bom napisal, koliko jih ima, le to, da jih je od začetka nosečnosti pridelala 18 (pri Sari menda 13). Seveda se ji malo pozna še kje drugje kot na trebuhu, a ker je sicer suhica, ji prav paše. Ne, zaradi tega še vedno ni debelušček. Prav lepa nosečnica je. Zdaj pa še naš “bobi”, kot mu babi pravi, ker še vedno nismo izbrali imena zanj. Po UZ meritvah, naj bi imel že cele 3 kg!! Zdravnica se je morala 2x prepričati, da je res. Ampak glede na to, da ga je lahko perfektno izmerila, drugače ne more biti. Njegova bučka je že čisto nizko, kar Urška zadnje dni čuti kot precej neprijetno “pritiskanje navzdol”. Lažnih (Braxton-Hicksovih) popadkov doslej ni imela. Kljub nekaterim manjšim težavam je njena zdravnica rekla, da je “ena izmed njenih najlepših nosečnic”. S tem menda ni mislila le zunanjega videza, ampak verjetno bolj od tega to, kako Urškina nosečnost poteka. Morda še bolj zato, ker je tudi njena prva nosečnost minila brez kakršnihkoli težav. In jaz sem za to zelo, zelo, zelo hvaležen in vesel.

Tako zdaj čakamo, da napoči trenutek, ko bomo morali v akcijo. Hmm.. Priznam, nekega posebnega logističnega plana nimam. Kaj če bo ponoči, kaj če bo v času, ko bom v službi, kaj če bo popoldan, … Saro še vedno lahko dam v vrtec tisti dan, popoldan bo verjetno mama na voljo, tudi Darja (sestra) bo morda lahko kaj priskočila na pomoč. Jenny tudi zahteva redno skrb. Ampak to so še najmanjše skrbi. Ko bo Urška enkrat v porodnišnici, bo edina pomembna stvar ta, da se osredotoči na porod (in med popadki razmišlja, kakšno ime mu bomo dali?). Verjamem in zaupam v osebje, ki jo bo spremljalo. Tudi tokrat držimo pesti, da ji bo v pravem trenutku na voljo epiduralna analgezija, saj mariborska porodnišnica še vedno ne zagotavlja 24urne razpoložljivosti te metode, ki ji je pri prvem porodu odvzela bolečino, ji obrisala solze in narisala smeh na obraz ter vlila novih moči in upanja, da je potem zanjo porod bil nekoliko lažji.

3 comments May 22nd, 2008

Rezultat

V nedeljo smo se s pihalnim orkestrom udeležili tekomovanja godb v 1. težavnostni stopnji. Kljub vsem mojim “kritikam” (pomislekom, komentarjem, izjavam, mnenju .. kakor pač kdo to imenuje), smo nastop uspešno opravili in seveda ni bilo nobenega razloga, da bi bili diskvalificirani. Pravzaprav sploh težko rečem, da je to bilo tekmovanje, kjer bi se kosali z drugimi pihalnimi orkestri. Predvsem je to bila preizkušnja nas samih. Hkrati je bilo tudi krasno doživetje, saj le redko lahko igram v takšni zasedbi, kot se zbere prav ob tej priložnosti. Sam sem s svojim opravljenim delom zadovoljen. Nekaj dodatnih vaj pred tekmovanjem je bilo dovolj, da sem za nastop zbral dovolj kondicije in zvežbal še nekaj težjih taktov ter sem tako svoj del v nedeljo brez posebnih težav odigral. Seveda, še zmeraj bi lahko bilo bolje. Škoda le, da ni bilo enako pri nekaterih ostalih članih, manjkala je tudi skupna uigranost. Iskreno pa menim, da je najtežji del naloge opravil naš dirigent, čeprav si sam tega verjetno ne bi priznal. Res je, da brez muzikantov ni muzike, a zagotovo ne bi bilo ne enega ne drugega, če dirigent v zadnjih mesecih iz sebe ne bi iztisnil svojih zadnjih zalog moči, volje, vztrajnosti, zagnanosti, trme in še česa, česar smo muzikanti na srečo bili prikrajšani. To je tudi bil njegov zadnji nastop z našim orkestrom in žal mi je, ker vem, da nas po približno četr stoletja!! zapušča resnično dober dirigent.

Rezultati tekmovanja, 1. težavnostna stopnja
(vir: http://www.zvezaslovenskih-godb.si, 19.5.2008)

2 comments May 19th, 2008

Dirka

Verjetno ste se zavzeli, da sta na vrhu te strani dva vztrajna dirkača, ki že nekaj časa vozita vsak svojemu cilju naproti. The Pubec je tisti, ki svojo dirko vozi v Urškinem trebuščku .. ma ne, zdaj je že treba rečt trebuhu! .. in bo kmalu pokukal na Svet (PDP: 15.06.2008). Druga je Muca, ki predstavlja Saro in šiba njenemu 2. rojstnemu dnevu naproti. Ta bo 12.6.2008. Oba že počasi finiširata, zato potrebujeta doberšenj kup navijačev.

3 comments May 16th, 2008

Na kolesu

Verjetno je bilo lepo vreme zadnjih nekaj dni krivo, da sem začel razmišljati o kolesu, ki pretežni del svojega življenja nabira prah. Žal. Mogoče bi bilo drugače, če bi tudi Urška imela svoje kolo, ker bi se potem že prej lahko kdaj odpravila na kakšen kolesarski izlet. Drug razlog je bil ta, da me je zmeraj bolela rit. Tudi po tem, ko sem si kupil “udobnejši” sedež. Zadnjič sva s Saro sprobala the trikolesnik. Še nima dovolj dolgih nog.

V glavnem.. Ker je praktično mogoče, lahko celo zanimivo in razburljivo, gotovo pa nova izkušnja, sem se odločil, da Sari nabavimo sedež za na kolo. Iz službe sem zato skočil v trgovino in domov prinesel sedež ter čelado. Je bla neka akcija v BC.

Ok. Urški se je ful mudilo na zmenek s šolskimi kolegicami, midva s Saro sva se najprej najedla. Potem sem prosil njenega dedeja, da malo popazi nanjo. Veliko časa nisem imel, ker se je dedeju že malo mudilo na teren. Grem v garažo po kolo. Potem nazaj do bloka, kjer mi deda vrže ključe od njegovega avta. V njem ima tlačilko. Napumpam, nato pa k Urškini babici (v hišo), kjer je orodje, da na ogrodje namontiram nosilec za sedež. Hjoj, spet toti šraufi! Ma vsakega sem enih 4x zategnil in odtegnil, ker sem zmeraj nekaj narobe obrnil. Zakaj? Ker je moj bicikl tak. Ravno na štangi, kamor bi moral zmonitrati nosilec, je zajla. Seveda! To so predvideli in so nosilec naredili tako, da je po sredini utor po katerem lahko zajla teče. Ampak moj bicikl je poseben in zajla ne teče po sredini ampak malo na strani. Jedva mi uspe nekak zmonitrat nosilec in že z zamudo gonim domov. Jenny ni bilo nič jasno. Komaj sem jo gnal, da je tekla ob kolesu.

Doma prevzamem Saro. Jo previjem, oblečem, vzmem čelado, ruto, sok, robčke, torbico in greva v garažo. Tam skušam na nosilec pritrditi zic. Hja, ne gre, kaj pa. Ker sta na poti dva vijaka v okvirju, ki itak nimata nobene funkcije. Orodja pa nimam drugega, kot imbus ključ za vijake v nosilcu. Najprej nekaj neuspešnih poskusov, potem mi le uspe stvar prestaviti dovolj visoko, da sedež za silo vstavim. Malo je po strani, a za tesno vožnjo bo. Medtem Sara v garažo znosi kup kamenja. “Ve’iki!”, pravi tistim, ki so za pol njene pesti.

Poštimam Saro in jo spravim v stolček. Izgleda navdušena! Odpeljala sva en manjši krog po Rušah. Počasi, ker je kar precej pihalo. Sara je ves čas pridno sedela, me prijemala za rit ali majico in se ob tem smejala. Mislim, da ji je bilo kar udobno.

Ko sva se vrnila do garaže in pospravila kolo, je ura bila že 19:45. Ups.. Navadno smo ob takšni uri tik pred skokom v posteljo. Do vstopa v stanovanje ni želela sneti čelade.

Doma sem jo kar direkt dal v banico. Medtem, ko je punca čofotala, sem jaz malo pospravil. Potem sem jo spravil v pižamo in ji pripravil mleko s “slastnimi koruznimi kroglicami, odetimi v medeno srajčko”. Ja, seveda. Kaj še.. Po peti kroglici ni bilo več zanimivo. Pa še Urška je prišla domov. Saro sem pospremil spat jaz. 21:45 je bila ura!! Ups.

Add comment May 15th, 2008

Za tiste ..

.. ki jih iz kakršnegakoli razloga zanese na ta blog, tu nekaj preberejo in takoj mislijo, da bom s kakšno od besed svet obrnil na glavo. Tisti, ki redno prebirate moje prispevke že dobro veste, kakšna je pretežno tematika mojega pisanja in čemu je ta blog namenjen. V splošnem si pa vsi blogi delijo isto: so medij za izražanje, neke vrste spletni dnevnik. Če je to moj osebni blog in sem jaz njegov avtor, potem je vsa vsebina, ki jo tukaj navajam, moja lastnina, razen če ni izrecno drugače navedeno. Če pišem o svojem videnju ali razumevanju neke stvari, je to zgolj moje osebno mnenje ali vsaj moja interpretacija nečesa pač. In svoboda izražanja, kot ena temeljnih človekovih svoboščin in temelj demokracije, mi dovoljuje, da svoja mnenja izražam. Tudi preko tega bloga. Spet, če to nekoga moti, je to njegov osebni problem. Stalno se trudim, da tudi sam sprejemam mnenja drugih, čeprav včasih nasprotujoča. Torej, če koga kaj moti ali pa mu je všeč, naj to pove, pa bodo stvari funkcionirale boljše. Vedno obstaja še kakšna druga pot.

Zatorej, ne bit paranoičen in razmišljat o tem, da bo Godba Ruše morebiti celo diskvalificirana zgolj, ker sem jaz napisal svoje lastno mnenje in nekatera splošno znana dejstva v vezi z našo udeležbo na tekmovanju, ki bo čez tri dni v Laškem. Raje mislimo na to, kako ga bomo čim uspešneje izpeljali, če smo si ga že izbrali.

2 comments May 15th, 2008

Rehabilitacijski tek

Tako nekako sem razmišljal .. Temperatura idealna (18°C), čas primeren (20:30 – sonček se je že poslovil, a je še vedno ravno prav svetlo), nebo jasno. Pravkar smo se vrnili iz Maribora. V stanovanje odnesem Saro, v drugi roki še nekaj vrečk. Urška zakuri kalorifer, da Saro čimprej spravi v pižamo, jaz pa skočim v tekaško opravo: zokni, gate, spodnja majica, tekaška majica na kratek rokav in pajkice do kolen (če se temu lahko tak reče). Seveda, superge tudi. Z njimi sem opravil že kar precej kilometrov. Bi jih bilo potrebno že menjati? Izgledajo ok, le podplat malo škripa. Hmm.. V glavnem, spravim se ven, tečt. Mogoče me pa rama le ne bo tako bolela, da ne bi zmogel nekaj kilometrov in mi bo rahlo razgibavanje med tekom celo dobro delo.

V planu sem imel krajšo traso, cca. 4,5 km. Seveda sem začel dokaj previdno. Desno roko sem skozi držal bolj ob telesu. Lepo pokrčeno v komolcu, kot je treba, a si nisem upal z njo preveč nihati naprej in nazaj. Presenečen sem ugotovil, da me roka bolj boli v podlakti kot v ramenu. Zanimivo. Kot da me boli mišica, ali kost od prenašanja teže spodnjega dela roke. Ravno toliko je bolelo, da sem že mislil, da bom zaradi tega moral odnehati. A je bilo vzdržno in sem nadaljeval. Vseskozi sem pazil na ramo. Skušal sem jo držati nekoliko višje, saj je zabolelo, če se mi je med tekom povesila. Prav tako je zabolelo, če sem s komolcem zanihal preveč nazaj. Kljub težavam in enomesečni abstinenci, ki mi je prinesla še kakšen dodaten kilogram, sem progo pretekel v času 25 min s povprečno hitrostjo 10,8 km/h ali 5,5 min/km, kot se tekači raje izražajo. Mogoče sem malo pretiraval, priznam. Bi bilo bolje v kakšni družbi, da bi me lahko kdo “bremzal”.

Konec je vedno najlepši. Občutek, da si dosegel cilj in hkrati nekaj naredil zase je super. Upam, da spet dobim novega zagona in pričnem z čim bolj rednimi tekaškimi aktinostmi. Pa nekaj moram narediti z večerjanjem, mater!

Add comment May 15th, 2008