Na kolesu

May 15th, 2008

Verjetno je bilo lepo vreme zadnjih nekaj dni krivo, da sem začel razmišljati o kolesu, ki pretežni del svojega življenja nabira prah. Žal. Mogoče bi bilo drugače, če bi tudi Urška imela svoje kolo, ker bi se potem že prej lahko kdaj odpravila na kakšen kolesarski izlet. Drug razlog je bil ta, da me je zmeraj bolela rit. Tudi po tem, ko sem si kupil “udobnejši” sedež. Zadnjič sva s Saro sprobala the trikolesnik. Še nima dovolj dolgih nog.

V glavnem.. Ker je praktično mogoče, lahko celo zanimivo in razburljivo, gotovo pa nova izkušnja, sem se odločil, da Sari nabavimo sedež za na kolo. Iz službe sem zato skočil v trgovino in domov prinesel sedež ter čelado. Je bla neka akcija v BC.

Ok. Urški se je ful mudilo na zmenek s šolskimi kolegicami, midva s Saro sva se najprej najedla. Potem sem prosil njenega dedeja, da malo popazi nanjo. Veliko časa nisem imel, ker se je dedeju že malo mudilo na teren. Grem v garažo po kolo. Potem nazaj do bloka, kjer mi deda vrže ključe od njegovega avta. V njem ima tlačilko. Napumpam, nato pa k Urškini babici (v hišo), kjer je orodje, da na ogrodje namontiram nosilec za sedež. Hjoj, spet toti šraufi! Ma vsakega sem enih 4x zategnil in odtegnil, ker sem zmeraj nekaj narobe obrnil. Zakaj? Ker je moj bicikl tak. Ravno na štangi, kamor bi moral zmonitrati nosilec, je zajla. Seveda! To so predvideli in so nosilec naredili tako, da je po sredini utor po katerem lahko zajla teče. Ampak moj bicikl je poseben in zajla ne teče po sredini ampak malo na strani. Jedva mi uspe nekak zmonitrat nosilec in že z zamudo gonim domov. Jenny ni bilo nič jasno. Komaj sem jo gnal, da je tekla ob kolesu.

Doma prevzamem Saro. Jo previjem, oblečem, vzmem čelado, ruto, sok, robčke, torbico in greva v garažo. Tam skušam na nosilec pritrditi zic. Hja, ne gre, kaj pa. Ker sta na poti dva vijaka v okvirju, ki itak nimata nobene funkcije. Orodja pa nimam drugega, kot imbus ključ za vijake v nosilcu. Najprej nekaj neuspešnih poskusov, potem mi le uspe stvar prestaviti dovolj visoko, da sedež za silo vstavim. Malo je po strani, a za tesno vožnjo bo. Medtem Sara v garažo znosi kup kamenja. “Ve’iki!”, pravi tistim, ki so za pol njene pesti.

Poštimam Saro in jo spravim v stolček. Izgleda navdušena! Odpeljala sva en manjši krog po Rušah. Počasi, ker je kar precej pihalo. Sara je ves čas pridno sedela, me prijemala za rit ali majico in se ob tem smejala. Mislim, da ji je bilo kar udobno.

Ko sva se vrnila do garaže in pospravila kolo, je ura bila že 19:45. Ups.. Navadno smo ob takšni uri tik pred skokom v posteljo. Do vstopa v stanovanje ni želela sneti čelade.

Doma sem jo kar direkt dal v banico. Medtem, ko je punca čofotala, sem jaz malo pospravil. Potem sem jo spravil v pižamo in ji pripravil mleko s “slastnimi koruznimi kroglicami, odetimi v medeno srajčko”. Ja, seveda. Kaj še.. Po peti kroglici ni bilo več zanimivo. Pa še Urška je prišla domov. Saro sem pospremil spat jaz. 21:45 je bila ura!! Ups.

Entry Filed under: Princeska