Vse bliže in bliže

May 22nd, 2008

V torek je Urška bila na pregledu. Medtem sva s Saro najprej obiskala Urškino babico v domu za starostnike, po obisku tam pa sva odšla še na obisk k mojemu sošolcu Mihi in njegovemu, nekaj mesecev mlajšemu od Sare, sinu Tinetu. Urška se je spet kar pošteno načakala, preden je prišla na vrsto za pregled. In kako kaže?

Hemoglobin .. hmm.. bi moralo biti boljše, a še ni nič kritičnega. Dozo železa mora duplirati. Pritisk malo visok, a še zmerja varno v mejah normale. V gležnjih rahlo zaoteka, a skoraj ni videti. Kilogrami? Najprej Urškini. Pa ne bom napisal, koliko jih ima, le to, da jih je od začetka nosečnosti pridelala 18 (pri Sari menda 13). Seveda se ji malo pozna še kje drugje kot na trebuhu, a ker je sicer suhica, ji prav paše. Ne, zaradi tega še vedno ni debelušček. Prav lepa nosečnica je. Zdaj pa še naš “bobi”, kot mu babi pravi, ker še vedno nismo izbrali imena zanj. Po UZ meritvah, naj bi imel že cele 3 kg!! Zdravnica se je morala 2x prepričati, da je res. Ampak glede na to, da ga je lahko perfektno izmerila, drugače ne more biti. Njegova bučka je že čisto nizko, kar Urška zadnje dni čuti kot precej neprijetno “pritiskanje navzdol”. Lažnih (Braxton-Hicksovih) popadkov doslej ni imela. Kljub nekaterim manjšim težavam je njena zdravnica rekla, da je “ena izmed njenih najlepših nosečnic”. S tem menda ni mislila le zunanjega videza, ampak verjetno bolj od tega to, kako Urškina nosečnost poteka. Morda še bolj zato, ker je tudi njena prva nosečnost minila brez kakršnihkoli težav. In jaz sem za to zelo, zelo, zelo hvaležen in vesel.

Tako zdaj čakamo, da napoči trenutek, ko bomo morali v akcijo. Hmm.. Priznam, nekega posebnega logističnega plana nimam. Kaj če bo ponoči, kaj če bo v času, ko bom v službi, kaj če bo popoldan, … Saro še vedno lahko dam v vrtec tisti dan, popoldan bo verjetno mama na voljo, tudi Darja (sestra) bo morda lahko kaj priskočila na pomoč. Jenny tudi zahteva redno skrb. Ampak to so še najmanjše skrbi. Ko bo Urška enkrat v porodnišnici, bo edina pomembna stvar ta, da se osredotoči na porod (in med popadki razmišlja, kakšno ime mu bomo dali?). Verjamem in zaupam v osebje, ki jo bo spremljalo. Tudi tokrat držimo pesti, da ji bo v pravem trenutku na voljo epiduralna analgezija, saj mariborska porodnišnica še vedno ne zagotavlja 24urne razpoložljivosti te metode, ki ji je pri prvem porodu odvzela bolečino, ji obrisala solze in narisala smeh na obraz ter vlila novih moči in upanja, da je potem zanjo porod bil nekoliko lažji.

Entry Filed under: Fižolček