Archive for June, 2008
Pa je minilo. Skoraj tri tedne in pol je, odkar je z nami Urban in prav toliko časa sem bil doma. Imeli smo se super. Urška je že po kakšnih desetih dneh toliko okrevala, da kdo sploh ne bi verjel, da je ne dolgo nazaj rodila 4 kilogramskega silaka. Urbanu prav lepo paše šele body št. 68. Nekaj najbolj frajerskih stvari, ki nam jih je poslala Marina, lahko le z žalostjo gledamo in razmišljamo ali nam bodo še kdaj prišle prav. Najbrž ne (ali sigurno ne, kot pravi Urška).
Sara je Urbana odlično sprejela. Paziti moramo le, da je dovolj nežna. Ne zato, ker bi hotela biti groba, le pravega občutka nima, koliko je sama že večja in težja od Urbana in koliko je pravzaprav Urban še vedno majhen in krhek. Najlepše ju je bilo gledati, ko sta ležala en ob drugem, Sara je imela roko položeno čez njegova prsa, ga gledala v oči in mu šušljala “šššššššššššš”. 
Za zjokat lepo!
Že nekaj časa je precej vroče. Tudi zvečer. Zato Urbana ne povijamo široko. Revček je že itak cel rdeč in sproti se borimo z izpuščajčki, ki se pojavijo na njegovem teleščku zaradi pregretja. Ti se pojavijo celo v lasišču. Temenc pa nima. In poti se (švica)! Kadar joče ali med dojenjem mu postane vroče in potem ima čelo čisto mokro. Sprehode smo kar hitro podaljšali na praktično celodnevne.
Moj “prosti” čas smo izkoristili tudi zato, da smo kaj postorili v babičini hiši, kjer si bomo skušali do jeseni urediti novi dom. Bo še kar veliko dela. Lepo vreme nam je bilo pisano na kožo in smo zato veliko časa preživeli prav tam. Medtem, ko sem jaz skakal sem in tja v hiši, je Urban spal v vozičku, Sara pa se najraje igrala v peskovniku. Urška je skrbela, da je vse štimalo kot mora.
Smo pa imeli tudi že manj prijetne situacije. Ja, Urban je pokazal, da tudi on zna jokati tako dolgo, da ostane brez glasu in sape. Potem začne spreminjati barvo kot kameleon. In to ravno takrat, ko je nagec, zavit v brisačo in tik pred tem, da ga namočim v kamilično kopel. Včeraj sem ga celo moral dvigniti iz banje (vključno s premočeno plenico), ga umiriti in potem ponovno okopati. Vmes je še Sara želela spremljati celo zadevo, jaz pa sem skoraj padel z Urbanom v naročju ter Saro in njenim foteljem med nogami. Moram se naučiti malo bolje hendlati takšne situacije, ker me to zares v trenutku uniči. Takrat bi najraje vse skupaj pustil in šel. Pa ne moreš. Urbana je treba porihtati do konca, tudi Saro je treba razumeti in ji pustiti, da dogajanje kljub vsemu lahko na nek način spremlja, le da ni preveč napoti. Hja.. bo že.
Tak. Danes vse vajeti prevzame Urška. Vsaj v dopoldanskem času. Sara itak gre v vrtec. Tudi te tri tedne je bila stalno v vrtcu. Zakaj pa ne, če je zaenkrat zdrava (trkam na les) in tam uživa? Tudi midva sva s tem pridobila čas, da sva kaj veliko lažje postorila ali si samo privoščila kakšno brezskrbno dopoldansko kavico. Najtežje bo verjetno pravočasno vstati, porihtati oba lumpa in iti v vrtec. Ampak verjamem, da bo Urška to porihtala mimogrede. Vključno z Jenny.
June 30th, 2008
Npr. počitnice. Te so zmeraj bile lepe. Navadno sem imel vse šolske obveznosti pravočasno zaključene, tako da se vse do jeseni v šolo nisem rabil vračati. Najlepše so bile moje osnovnošolske počitnice. Večji del teh sem preživel pri omi in dediju v Lendavi. Tam sem imel nekaj zares dobrih prijateljev. Vsi smo bili polni energije, željni raziskovanja, lovili smo ribe (s palco ali kar z golimi rokami), se kopali brez kopalk v gosto zaraščenih naravnih kopališčih (potoki, gramoznice), včasih smo komu naredili sive lase, nikoli pa počeli nič nevarnega. Oma in dedi sta bila nadvse popustljiva, še bolj kot to, pa sta vame očitno imela dovolj zaupanja, da sem lahko počel, kar mi je bilo najljubše.
Zvečer je sledilo obvezno kopanje v kadi. Tako kot posoda, v kateri smo kaj prismodili, sem tudi jaz potreboval namakanje, da je potem bilo mogoče z mene sčohati vso umazanijo. Med takšnim namakanjem sem imel dovolj časa, da sem preštel vse nove modrice in praske, ki sem jih zbral tisti dan. Vsak dan je bila kakšna nova, stare pa so počasi celele in izginjale. To je bilo moje prvo merilo kvalitete preživetega počitniškega dne. Več kot je bilo prask in modric, bolj je bilo luštno tisti dan.
Ko sem že zlezel iz kadi in je voda odtekla, je na kadi zmeraj ostal temen rob na nivoju, do koder je segala voda. To je bilo moje drugo merilo kvalitete preživetega počitniškega dne. Bolj kot je bil ta rob temen, lepše sem se imel.
Sara sicer ne preživlja počitnic pri svoji omi ali dediju, a je kljub temu očitno dovolj aktivna v vrtcu in popoldan doma. Poleg temne črte na robu banje, prask in modric po telesu, pa pri njej uporabljamo še tretje merilo kvalitete preživetega dne. To je količina mivke, ki jo lahko najdemo v njenih čevljih, na njenih oblačilih, telesu, kot usedlino pri kopanju, med prečesavanjem lasišča ali pa skoraj enakomerno raztreseno po posteljni rjuhi (med spanjem se veliko obrača).
Morda kasneje pride v poštev še kakšno dodatno merilo, npr. število raztrganih hlač, majic, .. ali kaj podobnega.
Današnji rezultat “meritve” po prvem merilu
June 27th, 2008
Sarino novo prevozno sredstvo – Swiss Strolli Rider. Sicer drago (ko pes), a smo morali danes zaradi neučakanosti potolažiti kar nekaj jokcev. To je zdaj samo njen “koj” (kolo) in na to je strašno ponosna. Za nas je njegova prednost predvsem v tem, da se da hitreje kam priti. 
P.S. Za popoldan pa sem ji obljubil, da greva na ta pravi “koj” (kolo z otroškim sedežem). Danes bo spet lepa sobota, juhej!
June 21st, 2008
Kako bo tokrat potekalo dojenje, je bila skoraj enako straha vredna neznanka, kot porod. Predvsem zaradi vseh težav z zastoji, ki so se pojavljali pri Sari – s tem tudi skoraj neznosne bolečine, visoka temperatura, obup. Še enkrat vsaka čast Urški, da je imela toliko moči in volje, da je z dojenjem vztrajala (tokrat v podobni situaciji najverjetneje nebi .. ali pač?).
Urbana je Urška prvič podojila že v porodni sobi, morda kakšnih 30 min ali eno uro po njegovem rojstvu. Urban je svoj del naloge opravil odlično. Kot da bi se zares vseh devet mesecev pripravljal le na to, kako bo najprej zagrabil dojko in iz nje posesal kar se posesati da. Že drugi dan pa so se začele pojavljati težavice. Bradavice so kmalu postale občutljive, dojke strašno napete, zdelo se je, kot da nastajajo otrdline. Tako je bilo še naslednjih nekaj dni, tudi še takrat, ko sta Urban in Urška že bila doma. Po kakšnem tednu pa so se problemčki omilili. Bolečina med dojenjem je pojenjala, dojke so postale vedno manj napete. Mleka pa še vedno več kot dovolj, saj Urbanova plenička po teži vsakič preseneča. Le dvakrat ali trikrat si je Urška pred dojenjem izčrpala malo mleka, ker je res kazalo, da se ga dela več, kot ga potroši. Tistega je z velikim zadovoljstvom popila Sara.
Tako lahko z zadovoljstvom napišem, da je Sari in Urbanu dojenje odlično uspelo in sta se v manj kot dveh tednih oba privadila rednim, nekaj urnim intervalom. Dojenje je znova postalo nekaj čisto vsakdanjega in običajnega. Saro je le enkrat zamikalo, da bi se tudi ona pripopala na eno od dojk, a smo se lahko z njo spogajali in se običajno za dojenje sploh ne zmeni več.
Urban je zadnje dni nekoliko več buden in z vedno večjim zanimanjem široko odpira oči in opazuje pojave, ki švigajo mimo njega, ali le svetlobo, ki se kdaj pa kdaj poigrava pred njegovimi očmi. Sicer pa spi. Le redko joče, običajno takrat, ko je čas za njegov nov obrok. Če pa kdaj med dvema obrokoma slučajno malo dlje “potegne”, pa na to spomnijo Urškine dojke. Tovarna dela, ni kaj!
Enter your password to view comments June 21st, 2008
Res upam, da je tako. Da ga ni očeta, ki bi ta čas izrabil, ne da bi bil v podporo in pomoč mami, ki je opravila delo, katerega ne odtehta 100 očetovskih dopustov – rodila otroka. In to že drugič, prosim lepo! Trudim se in upam, da ta čas res posvečam kar se da svoji družini: Urški in največjemu zakladu, ki ga človek premore imeti, tj. najinima otrokoma – Sari in Urbanu. Prav zdaj, ko to pišem, se preko naslonjala kavča sklanjam do Urbana in se trudim potolažiti njegovo hlastanje po dojki, ki pa je v tem trenutku na zasluženem večernem razvajanju pod toplim tušem. Duda nam ne služi najbolje. Urban ima prirojen občutek za pristnost, zato dudo že po kakšni minuti ali največ dveh izpljune. Aha! Pa je mama že tu. Najraje bi posnel zvok hlastanja .. požrešnosti, pravzaprav! Zadnjič nisem mogel verjeti, da “New Born” plenička toliko prenese. Celih 200 ml (ali 2dcl) je nalulal vanjo v nekaj urah.
Prav zaradi pomanjkanja časa iz opisanega razloga, tudi na tem mestu že takooooo dolgo ni bilo nič novega zapisanega. Danes žrtvujem ta večer in pišem, sicer se bodo besede, nakopičene v moji glavi, začele počasi izgubljati v spominu.
Ko je Urška bila preseljena iz porodne sobe na oddelek, sva se poslovila in sem odhitel domov. Sara je bila v vrtcu in se verjetno sploh ni zavedala, da je ta dan dobila brateca. Zjutraj je sicer bila malo začudena, ko je namesto mame ali atija najprej zagledala svojo babi Eso (Vesno), kako leži na postelji poleg njene, a je to ni preveč zmotilo in jo je babi lahko čisto brez težav odpremila v vrtec. Ko se je Sara končno odločila pridrveti atiju v naročje, sem ji povedal, da bo danes lahko zares videla svojega brateca, ki je tako dolgo rastel v maminem trebuhu. Doma sva na hitrco nekaj pojedla, se lepo oblekla in ga mahnila v porodnišnico. Takoj, ko sva vstopila v bolniško sobo in je zagledala mamo, je oddrvela k njeni postelji, videla da ima mama ob sebi (ali celo na svoji dojki, ne spomnim se več natanko) brateca Urbana. Ni hotela biti prikrajšana žuljenja in si je v momentu priborila svoje mesto na postelji. Ležali so: Sara, Urban in Urška, vsi na eni postelji in se cartljali. Sara je takoj svojo roko položila čez Urbana, ga zelo nežno pobožala po glavici in ga na rahlo poljubila. Ljubosumje? Kje pa! Ljubezen na prvi pogled!
Do nedelje, ko sta Urška in Urban bila odpuščena iz porodnišnice, sem jaz prihajal na obisk dopoldan in popoldan. Dopoldan tudi zato, da sem previl Urbana. Urška je zaradi šivov še ležala težko, zato sem ji s tem prihranil vsaj eno vstajanje. Enkrat me je zalotila sestra, ko sem ravno umival Urbanovega lulčka. Ravno prav. “Mmmm.. Sestra, kako se lulek umije? Veste, mi imamo doma punčko in tega nisem najbolj vešč.”, sem prosil za pomoč. “No, pa mi vi pokažite, kako bi ga vi umili.”, reče ona. “Hja, jaz bi ga tako, pa tako.”, ji pokažem in hkrati kar umijem vse okoli njega. “Pa saj točno tako je prav. Vidite, kako super! Očka pride in previje svojega otroka. To bi bilo vredno posneti in pokazati marsikateri mamici ali očetu, ki pride sem na obisk”, mi kar precej prijetno presenečena in zadovoljna reče sestra. Priznam, da sem tudi jaz bil presenečen te kao pohvale, ker pač tega nisem počel zato, da bi pred kom naredil kakšen vtis. No, pa če sem ga že, nič zato. Lepo je bilo slišati, da mi gre dobro, malo manj lepo pa, da ni veliko očetov, ki bi to počeli že v porodnišnici. Upam, da se potem doma toliko bolj izkažejo.
S Saro sva se te dni, ko sta Urška in Urban še bila v porodnišnici, prav vredu preživljala. Zjutraj, ko se je zbudila, se je včasih sicer spomnila mame, pa sva se takrat še malo bolj požulila in pogovarjala o tem, da je mama v bolnici, kjer čuva njenega brateca. Da popoldan greva k njima in bo lahko oba pošteno požulila. Potem sva se previla, malo umila, lepo oblekla in odpravila v vrtec.
Popoldan je bilo spet tako, da sva šla na obisk v porodnišnico, od tam pa je Saro odpeljala babi Esa, ker je ati imeli še nekatere šolske obveznosti za opraviti. Sem ji opravil bolj za silo, ker sem bil hudo nenaspan in temu primerno zbran na predavanjih.
Urbana je Urška prvič podojila že kmalu po porodu. Kot da bi oba to že kdaj počela, tako dobro jima je šlo. Urban je takoj začel napredovati v teži in že drugi dan je dosegel svojo porodno težo. Tudi Urški so šivi začeli lepo celeti in sta četri dan že lahko šla domov. Prva dva dneva doma sta zame bila hudo naporna. Pa saj je pri Sari bilo isto. Prvič je trajalo še kak dan dlje. Previjanje, umivanje, hranjenje, sprehodi, nočno vstajanje in previjanje, vse to sem počel, ker je Urška še vedno imela precejšnje bolečine po šivih in ji je tudi zdravnik pri odpustu svetoval strogo mirovanje. Hja. To je pri Urški težko dosečt. Že prvi dan je imela metlo v rokah in morala sva se kar malo spričkat, da jo je končno odložila in prepustila pometanje meni. Sara je bila prvi in drugi dan njunega prihoda doma. Šele tretji dan je spet šla v vrtec. Urbana je še vedno zelo dobro sprejemala. Kadarkoli je želela, ga je lahko pobožala, objela, poljubila, nekajkrat ga je dobila celo v naročje, ker je tako želela, jaz ali Urška pa sva ga pomagala držati. Hitro je ugotovila, da ima Urban en del glavice mehki in je med božanjem že hotela probati, kako zelo mehki je ta del. Z Urško sva na srečo opazila, kako palec vedno bolj pritiska ob mečavo, ji roko nežno umaknila in povedala, da to Urbana žal boli, da je še premajhen in bla, bla.. V glavnem, tega doslej še ni ponovila. Zares je zelo pozorna do njega, ga ljubkuje in ni več mama prva, ki jo zjutraj požuli. Spimo ločeno. Urška z Urbanom v dnevni sobi na raztegnjenem kavču, midva s Saro v spalnici. Ko se Sara zjutraj zbudi, jo moram takoj dati iz vreče in ji obuti copate, potem pa zdirja v dnevno sobo in se zrine med Urško in Urbana. Sara je Urbana sprejela lepše, ko smo si lahko želeli in upam, da se bo ta bratska ljubezen nadaljevala in rastla z njima tudi v bodoče.
Naj še napišem, kako je sedaj za naju z Urško? Živeti s še enim otrokom? Super! Včasih se mi zdi, da enostavno ne morem dovolj doživeti vsakega dneva posebej, ga dovolj pocartljati, se naduhati njegovega vonja, se naveličati mehkobe njegove kože, se pregreti od njegove toplote. Kljub temu sedaj enako ali še več časa posvečamo Sari. Urban potrebuje le nekaj udobja, dovolj in ne preveč cunjic na sebi in kadar je lačen, mamo v bližini, seveda. Sara potrebuje veliko več in trudimo se, da to tudi dobi. Morda se prav zato zdi, kot da Urban enostavno sodi k nam že od prej. Vse se zdi tako polno, zrelo, samoumevno. Veliko bolj, kot je to bilo pri Sari. Takrat je vsa pozornost bila uperjena v njo. Vsak trenutek smo izkoristili le zanjo, četudi smo jo samo gledali. Urbanu ta čas lahko posvečamo takrat, ko je za Saro že poskrbljeno: zvečer, dopoldan, ko je Sara v vrtcu, .. Velikokrat pa skušamo te trenutke uživati kar vsi skupaj, hkrati. In ti so najlepši.
Urban se je nekoliko prehladil. Malo ima poln nosek. Prav mogoče je kaj staknil od Sare, ki pač ne more biti brez šmrklja v nosku, dokler je v vrtcu. Nosek čistimo s fiziološko raztopino in baterijskim aspiratorjem, ki kar pomaga potegniti kakšno muco globje iz nosu. Patronažna sestra je rekla, da dokler je samo nosek rahlo zamašen, ne rabimo za kaj skrbeti. Upam, da res ne. Sicer pa Urban čiščenje noska prav junaško prestaja.
Aha. Še kakšno bolj ali manj standardno vprašanje, kadar se s kakšno mamico ali očkom skrečamo.. “A veliko joka? Kako pa spi?”. Urban joče, kadar obstaja za to razlog – lakota. Nič ne kaže, da bi imel kakšne trebušne krče. Kljub temu veliko kaka, prdi, lula, .. Mimogrede.. Jaz sem že 2x bil pošteno bombandiran .. ampak res POŠTENO! .. in še večkrat pogašen. Nazadnje pred kakšnima dvema urcama, ko mi je spet postalo toplo pri srcu, pa ni bila ljubezen razlog za to. Spi kar vredu. Mogoče je le malo nemiren ponoči, ker mu nagaja nosek. Večje panike (pravi Urška), pa ni.
V desetih dneh je Urban dosegel težo 4500g. Pa saj se mu vidi. En pošten podbradek, dve debeli gubi na zatilju, gubice na rokicah in nogicah.. Kot se za pravega dedca spodobi! Naj bo še dolgo tako vse ok!
June 16th, 2008
.. Je danes stara najina Sara. Dve leti od trenutka, ko sem prvič zajokal od sreče in se kar nisem mogel nagledati bitjeca v majceni posteljci sredi porodne sobe. Še danes so z mano isti občutki in ne verjamem, da bi kdaj lahko bilo drugače. Nič ne more srca napolniti s takšnim zadovoljstvom, kot že sam pogled na lastnega otroka, ležečega v domači posteljci ali umazanega in razposajenega nekje na otrokškem igrišču. In le en teden je od tega, ko smo nad vse to zapisali kvadrat (²).
Vse najboljše, srce naše!!
June 12th, 2008
Enter your password to view comments June 10th, 2008
Kdaj? 05. junij 2008 ob 09:16
Velik? 53 cm
Teža? 4100g
June 6th, 2008
Po včerajšnjem rednem pregledu pri ginekologinji smo zdaj še malenkost bolj firbčni, kdaj se bo zares pričelo dogajati, ker menda vse kaže na to, da se lahko začne vsak čas. Tam doli je menda že “vse na knap”, kot se je zdravnica tokrat izrazila. Ultrazvok je pokazal, da je plodovnice sicer manj, kot je je bilo pred enim tednom, a še vedno dovolj. Če se nič ne zgodi pred ponedeljkom, ko je Urška ponovno naročena na CTG, se mora takoj po tem pregledu oglasiti pri zdravnici. Do roka je danes še 11 dni.
Saj ne rabim pisati, da je bila, kot že vsakič doslej, deležna kupa samih lepih komplimentov s strani svoje zdravnice, tokrat največ na račun njenega trebuščka. Bravo!
June 4th, 2008
POZOR! Spodaj napisano ne jemljite resno brez lastne presoje!
Ste noseči in že zelo blizu predvidenega datuma poroda? Vam je trebuh že zelo napoti? Vas bolijo noge, križ, zatekajo gležnji? Ne morete več spati? Niste prav dobro razpoloženi in že vsaka malenkost v vas vzbudi nemir? Se ne morete sprostiti? Bi že končno radi spoznali svojega otročička, pa nič ne kaže na to, da boste kmalu rodili? Morda obstaja več kot odlična rešitev za vas!
Znanih je kar nekaj naravnih metod, s katerimi si lahko ženske pomagajo inducirati pričetek poroda, ali pa si ga olajšati, morda celo skrajšati. Gibanje, stimulacija bradavic, pitje čaja iz listov malin, pospešitev delovanja črevesja z uporabo raznih olj, tuširanje, sprostivene tehnike, … Če pa nimate časa, da bi eksperimentirali s vsako od teh metod posebej, pa predlagam, da se lotite verjetno najbolj učinkovite metode, to je seksa.
vir: www.thehothits.com
Seks je lahko odličen za sprostitev napetosti. Orgazem pri ženski vzpodbudi večino mišic v trebušnem delu, če že ne celo telo, obenem se sprošča hormon oxitocin, ki je pravzaprav odgovoren za popadke med porodom, kasneje pa za izločanje mleka iz dojk. Spermo naj partner izloči v nožnico. Ta vsebuje prostagladine, ki mehčajo maternično ustje. Če vse skupaj počnete pod tušem in po vrhuncu popijete še skodelico osvežujočega čaja iz listov malin, ste naredili vse, da se kar se da hitro znajdete v porodni sobi.
Ne, nam se še ne mudi tako zelo.
več o ..
June 3rd, 2008
Previous Posts
