Aktivni vikend in obisk porodnišnice

June 2nd, 2008

Vikend je minil ko šus. V soboto zjutraj sem nadaljeval s predavanji, ki smo jih začeli v petek popoldan. Ker moramo, kakor navadno, vso snov obdelati v polovičnem času in v polovičnem ali še krajšem roku, smo s predavanji potegnili skoraj do ene ure popoldan.

Popoldan smo šli do hiške, kjer so Urška, deda in njegova prijateljica pomagali babici izprazniti omare in razvrstiti stvar na tiste, ki gredo v koš, tiste, ki bodo morda nekomu še prišle prav (teh je bilo največ) in tiste, ki jih bo babica še vedno hranila nekje v hiši ali pa jih bo odnesla v dom. Čeprav pri celi zadevi nisem sodeloval skoraj nič in sem ta čas raje poskrbel, da nama s Saro ni bilo dolgčas, so to bili kar težki trenutki, ki so obudili marsikateri spomin iz babičinega življenja, vesel ali žalosten.

V nedeljo smo se zbudili šele ob 8. uri zjutraj. Jenny je že čakala pred vrati spalnice, da jo odpeljem na prvi sprehod. Morali smo kar malo pohiteti, da smo se siti in umiti lahko odpelajli v Maribor, kjer smo se po letu in pol srečali z otroci in stariši, s katerimi smo naše bimbote učili prvih “plavalnih” veščin. Bilo je super. Družili smo se na terasi prijetne mariborske kavarne, kjer so se otroci zabavali na igralih, starši pa smo malo klepetali ali izmenično skrbeli za varnost na igrišču. Ha ha ha, so bili hecni ti pamži mali.. Npr. Sara se je v plastični hiški z Aljažem zapletla v pošteno dolg, predvsem pa zelo aktiven in razburljiv dialog. Čeprav nobeden od nas staršev ni razumel več kot le kakšno besedico, sta onadva očitno zelo dobro vedela o čem teče beseda, saj sta se obnašala, kot da se sto-odstotno razumeta.

Danes sem imel dopust. Zjutraj smo vsi skupaj odšli v vrtec. No, Jenny je počakala pred vrtcem. Z Urško sva Saro oddala v njeno skupino in najprej bila priča, kako jih je Sara dobila od sošolca, očitno za dobrodošlico po dolgem času. Vzgojiteljica Simona je to seveda takoj opazila, a žal prepozno, da Sara ne bi že začela jokati in jo je zato morala vzeti k sebi v tolažbo. Odšla sva prav malo žalostna.. Jo pripeljeva po tako dolgem času spet v vrtec, vso vznemirjeno od veselja, pa jih za dobro jutro dobi. Vzela sva Jenny in mahnili smo jo proti trgovini. Tam sva si kupila sendviče, ki sva jih potem pomalicala na terasi bližnje okrepčevalnice. Ja, malo druženja kot v “starih” časih.

Jenny sva odpeljala domov in jo mahnila v Maribor. Urška je bila naročena na CTG pregled. Vse ok. Na izhodu sva srečala babico Eriko, še predno bi jo sama poklicala iz porodnih sob in jo pozdravila pred bližajočim se srečanjem. Bila je kakor vedno – nasmejana in dobre volje. Rekla je, naj kar greva na sprejem, kjer lahko že zdaj rešiva pretežni del papirne birokracije in se rešiva ene potrebne, a lahko kar neprijetne skrbi za takrat, ko bo šlo zares. Hja, kar pol ure je trajalo vse to. Z babico, ki je delala popis, smo se vmes še malo pohecali na račun vseh izjav, ki jih nosečnica mora podpisati, pa tudi precej vzpodbujajočih in pomirjujočih besed je Urška slišala, ko je potožila, da jo je tokrat strah še bolj, kot jo je bilo prvič. Pred odhodom ji je babica že v naprej zaželela dobrodošlico in razšli smo se z nasmehom in res finim občutkom, da bo vse tako, kot mora biti.

Jutri Urško čaka vnovičen redni pregled pri njeni zdravnici in pričakujem, da bo tako kot pred tednom dni. Vsi parametri optimalni, telo in otrok pa “zrela” za pričetek poroda. Le sedenje v čakalnici bi lahko trajalo krajši čas, kot običajno.

Entry Filed under: Družinske